(vir)
Zidovi na internetu
Danes imamo v Evropi schengenske meje, po svetu pa režim proste trgovine, človekove pravice, svobodo govora ... Postavljanje zidov je nekako mimo. So izjeme, npr. med Izraelci in Palestinci. Pač pa zidove z veliko vnemo postavljajo tam, kjer ostajajo zares važni, na internetu. Kažejo se kot zapiranje določenih spletnih trgovin za kupce iz določenih držav, ali pa kot preprečevanje dostopa državljanov ene države do vsebin, za katere ta država meni, da so neprimerne. Prvo je povezano predvsem s sistemom varovanja avtorskih pravic, drugo pa s politiko in religijo.
Najbolj za svoje državljane skrbijo Kitajska, Singapur in muslimanske države, ki se zelo trudijo, da njihovih državljanov ne bi internet spridil. Na mejah svojih držav so postavili velike požarne zidove, ki filtrirajo promet, velikim podjetjem, kot so Google, Yahoo ali Apple pa so zagrozili, da jih bodo v svojih okoljih prepovedali, če se ne bodo prilagodili njihovim cenzorjem. In so se vsa podjetja po vrsti, eno ima celo slogan "ne delaj slabega", uklonila.
Ampak državljani so se znašli, razne agencije demokratičnih držav pa tudi, in so (tudi za ljudi iz nedemokratičnih režimov) pripravili storitve, ki kriptirajo promet med osebnim računalnikom v zadrti državi in neko točko v ZDA, torej prav mimo vseh teh požarnih zidov. Oseba ima tako pravico dostopanja do vsebin, kot bi živela v ZDA. Sam uporabljam storitev Hotspot Shield zato, da mi kak ponudnik WiFi-ja morda ne krade gesel. Drugi uporabljajo proxy strežnike zato, da lahko dostopajo do žive ameriške televizijske ponudbe. Ampak ko sem bil nazadnje v Tuniziji, sem ugotovil, da je njihova država toliko pametna, da prepoveduje dostop do proxy strežnikov s katerimi se poveže Hotspot Shield. In njihovi državljani so na varnem pred škodljivimi vsebinami.
Prepovedano omogočanje dostopa
Pred nekaj leti je veliko skrb za svoje državljane, predvsem za Ertlove sodelavce, izkazala tudi Slovenija, s tem, ko je ukazala preprečiti dostop do spletne strani udba.net. V teh mesecih pa so stranke, ki so vse po vrsti zares demokratične, nekatere pa celo liberalne, v nek zakon zapisale tudi tole:
omogočanje dostopa do spletnih strani ... je v Republiki Sloveniji prepovedano
Že kar vidim, kako bi neka podobna dikcija lahko zašla v Zakon o medijih ali pa v Zakon o varstvu osebnih podatkov. No, v resnici piše tole:
Sprejemanje ali posredovanje vplačil, omogočanje dostopa do spletnih strani, preko katerih se je mogoče udeležiti spletnih iger na srečo, oglaševanje ali opravljanje drugih storitev v zvezi s prirejanjem iger na srečo za osebe, ki nimajo koncesije vlade, je v Republiki Sloveniji prepovedano.Pa kaj. A ker gre za hudičevo iznajdbo, namreč loterijo, naj bi na skrb države pristali? Zadeva je bedasta v več ozirih.
Omogočanje šverca
Prvič, podobno, kot Adria Airways ne odgovarja za to, ali imajo potniki na njenih letalih mamila, nosorogov rog ali srečke britanske loterije, podobno kot DARS ne odgovarja za tovor, ki je naložen na tovornjakih na naših avtocestah, se nima ponudnik interneta (ISP,npr. Siol, T2 ...) kaj ukvarjati z vsebino prometa, ki ga posreduje. Ena taka določba v enem zakonu zahteva postavitev tehnične infrastrukture, ki omogoča prisluškovanje prometu na internetu in skušnjavo, da se posluša še vse kaj drugega. Odpira možnosti za to, da ISP filtrira promet po kakršnih koli kriterijih, na podlagi kakšne koli uredbe.
Naj v zakon napišejo, da je državljanom Republike Slovenije prepovedano sodelovati v igrah na srečo, ki jih ne prirejajo organizatorji s slovensko koncesijo. Ali pa naj država sama postavi "carinarnice" na telekomunikacijskih povezavah v tujino in opazuje svoj prosti pad na indeksih svobode govora, človekovih pravic in kakovosti poslovnega okolja.
Dvolična morala
Drugič, rešitev se skriva za dvolično moralo. Ker so igre na srečo nekaj slabega, je prav, da jih država omejuje. Ampak, če jih vseeno dopušča, si bo pa prala slabo vest s tem, da bo del dobička namenila humanitarnim in športnim organizacijam. Oprostite, ampak to je podobno, kot če bi države legalizirale prodajo kokaina, pobrane trošarine pa namenile za kak plemenit cilj. Ali pa, če bi dovolila rušenje Kolizeja, v zameno pa zahtevala prispevek za obnovo kakega drugega kulturnega spomenika. Dvolično!
In če je o tem kaka debata, bogato preplačani delavci loterije v medije pošljejo invalide in športnike zagovarjati njihovo stvar. Država do invalidov seveda ima obveznosti in če drugače ne, jih mora pokriti iz proračuna.
Nacionalni interes
Tretjič, rešitev se skriva za nacionalni interes. Če Slovenci že igrajo igre na srečo, naj jih tako, da dobiček ostane v Sloveniji. Če Slovenci že pijejo pivo, naj ga takega, da dobiček ostane v Sloveniji. Če že kupujejo obleke, naj kupujejo take, da delovna mesta nastajajo v Sloveniji. Če bi se na vseh področjih obnašali tako, bi imeli nezanimive igre na srečo, borno izbiro domačega piva in nič kaj prida obleke.
Se bo treba kar sprijazniti, da na internetu meja ni, in da uporabljaš pač na tisto storitev, ki je v globalnem prostoru najbolj konkurenčna. Slovenija ima vse možnosti, da svoje igre na srečo organizira tako, da bo razmerje med vplačili in dobitki konkurenčno, da bodo igre zanimive ... pa bodo tujci drli igrati k nam in dobička za invalide in športnike bo še več.
Zares svobodna država
Predlagana rešitev, da bo kršil zakon nekdo, ki zgolj omogoča dostop do neke storitve, je v svoji osnovi globoko neliberalna, nedemokratična in kaže na osnovno nerazumevanje tega, kako deluje internet. ISPje ne sme prav nič brigati, kaj se preteka po žicah do njihovih naročnikov. Tisto, kar zares (Zares!) čudi je, kako je taka rešitev lahko šla skozi medresorsko usklajevanje, pri katerem ima gotovo kaj besede tudi Golobičev Direktorat za informacijsko družbo, kjer je nekaj ljudi, ki se na internet spoznajo. Skrbi tudi pristop, ko postane kaznivo že zgolj "omogočanje", podobno kot se nekateri trudijo, da bi bilo kaznivo "omogočanje" kršenja avtorskih pravic. Zelo pozorno bo treba v tem smislu brati novo medijsko zakonodajo.
Duha nazaj v steklenico
Oblastnikom je z internetom ušel duh iz steklenice. Duh svobode. Na mednarodnih spletnih povezavah ni carinarnic kot so na letališčih, cestnih in železniških prehodih. Stvar bi bilo dosti laže nadzorovati, če bi bilo vsako spletno mesto aplikacija, ki bi jo kupili v eni trgovini, tako, kot to za iPhone propagira Apple. Nekatere države se silno trudijo, da bi tega duha nekako počasi spravile nazaj v steklenico, vzpostavile nacionalni nadzor. V tej luči je treba gledati prizadevanje, da se upravljanje interneta spravi pod okrilje Združenih narodov in v tej luči je treba gledati tudi citirane stavke v zakonih držav kot je Slovenija.
Internet stopa v četrto desetletje svojega obstoja. V prvem nihče zanj sploh ni vedel, v drugem je postal igrača množic, v tretjem je postal prostor, na katerem se dela posel in je s tem zrasel oblastnikom čez glavo. V četrtem desetletju se bo bil boj za njegovo svobodnost. Na eni strani bodo goljati; države in nekatere multinacionalke, ki jim to ustreza, na drugi civilna družba. Zato tudi pri taki na prvi pogled malenkosti, kot je zakon o igrah na srečo, ne smemo biti tiho.
Preskusite, če prijateljstvo velja
Na predlagani zakon je tik pred božičem Državni svet izglasoval odložilni veto. Preden ga koalicijski glasovalni stroj ponovno potrdi, poskusite vplivati na tiste politične prijatelje in prijateljice, ki so se na Facebooku in Redbooku pulili za vaše prijateljstvo, naj iz zakona vendarle črtajo tisti del, ki govori o "omogočanju" in "posredovanju". Ker nikoli ne veste, kaj bo naslednja stvar, ki jo bo prepovedano "omogočati".
