Slovenija: Avstrija za reveže?!

Slovenes saw themselves as hard-working, prosperous and Western-oriented. The Serbs, Croats and Bosnian Muslims of Yugoslavia thought of them as haughty and uptight, without the relaxed charm of other Balkan Slavs. Cynics called Slovenia 'the poor man's Austria'.

Bah, od dunajskih konjarjev do predsedovanja EU v 16 letih! How's that for haughty!

Še več pisanja v podobnem duhu v Reutersovi novički.

Vesel božič in srečno 2008

Preden se je zgodila komunikacijska revolucija, so si vsi ljudje voščili osebno. Ko se je pojavila pošta, so znance začeli deliti na dve kategoriji, na tiste, ki so vredni osebnega voščila in tiste, ki so dobili zgolj voščilnico. Potem se je pojavil telefon ... vmesna kategorija. Email in SMS so oblikovali še dve, tako, da imamo takole lestvico. Urejeno po stopnji interaktivnosti in personalizacije:

• osebni obisk
• telefonski klic
  
• pisno voščilo
• osebni email
• osebni SMS
• serijski email
• serijski SMS
• voščilo na bolgu

Če tole berete ste torej v čisto zadnji kategoriji. Takle mamo. Vedno več voščil, vedno več ljudem, pa vedno manj časa, da bi si prazn-ike zapolnili z obiski prijateljev in znancev. Ali pa s pisanjem osebnih voščil.

Pa vendar, "Vesel božič!" Da bi se lahko veselili drugače, kot vsakega drugega veselega praznovanja. Da bi se veselili česa, kar se ne da otipati, okusiti, izmeriti, ampak za kar enostavno vemo, da je. Da bo.

In "srečno novo leto". Kot je rekel hokejist Wayne Gretzky. "Zgrešiš 100% strelov, ki jih ne ustreliš". Srečo imaš lahko le, če kupiš srečko, če tvegaš.



PS. In za vsak slučaj še uradni ministrski čestitki, lizbonsko obarvani.

Lizbona Lizbona!

Če za kaj, potem so Portugalci sposobni plasirati svoje glavno mesto. Leta 2000 so za strategijo reform v Evropi dosegli ime "Lizbonska strategija". Od leta 2005 se to imenuje tudi "strategija za rast in delovna mesta". Letos so za pogodbo o delovanju unije plasirali ime "Lizbonska pogodba".



Da bi bila nesreča večja, sta obe lizbonski zadevi med prioritetami našega predsedovanja. Strategija stopa v nov cikel; strategiji bo dal nov pospešek in določeno prenovo prav marčevski Evropski svet pod našim predsedstvom. Pogodba je sicer podpisana, narediti je treba vse, da bi bila tudi ratificirana. Ratifikacije se bodo dogajale skozi celo leto 2008. Vsi opozarjajo, da med predsedovanjem ja ne bi odpirali tem, ki bi kako volilno telo vznejevoljilo.

PS. Tole pišem zgolj zato, da vse morebitne bralce, predvsem pa novinarje, po svojih močeh opozorim na to, da sta to dve popolnoma različni zadevi. Na TV in v tisku namreč že opažam, da se to dvoje meša.

Pot v OECD pomembnejša od cilja

Od ponedeljka do danes smo končno z mrtve točke premaknili pogajanja za vstop v OECD. Končno zato, ker smo povabilo za začetek pogajanj o pristopu dobili že maja, na časovnico za vstopanje pa smo čakali do 30. novembra. Vabilo je namreč hkrati dobilo pet držav. Ena od njih za eno od vlad članic ni bila primerna kandidatka. Vlada v članici se je zamenjala in proces je stekel naprej. (Kako lepo diplomatsko povedano!)

Z vstopom v OECD bo Slovenija zaokrožila včlanjevanje v pomembne mednarodne organizacije, ki ga je začela z vstopom v OZN, OVSE, NATO in EU. Slovenija si preprosto ne more privoščiti, da ne bi bila članica katere od teh organizacij. Člani smo, zato ker to preprosto moramo biti. Pač nismo Švica.

OECD je v tem smislu nekaj posebnega. V OECD si želimo vstopiti, nujno za preživetje naroda pa članstvo ni. Bolj kot še ena mednarodna organizacija je OECD klub enako mislečih držav. Da so nas povabili k pristopanju je veliko priznanje razvoju našega gospodarskega, socialnega, političnega sistema v zadnjih letih. Da se bomo o pridrževanju morali še pogajati, da bomo morali dokazovati, da res izpolnjujemo pogoje za članstvo, da smo enako misleči, da sodimo v klub, pa pomeni, da je še prostor za izboljšave in reforme.

Kaj je OECD

OECD je elitni klub 30 gospodarsko najrazvitejših držav na svetu, ki oblikuje globalne standarde in načela v gospodarskih in razvojnih politikah. Skupina držav OECD z manj kot 20% svetovnega prebivalstva ustvari skoraj 60% svetovnega BDP. Nastala leta 1961 iz svoje predhodnice Organizacije za evropsko ekonomsko sodelovanje (OEEC), ki je bila ustanovljena že leta 1948 za izvajanje Marshallovega načrta za povojno obnovo Evrope. Namen organizacije je širjenje politike, ki omogoča največjo možno gospodarsko rast, zaposlenost ter naraščajoč življenjski standard v državah članicah. Organizacija si prizadeva tudi za razvoj gospodarstev v državah nečlanicah ter za pospeševanje svetovne trgovine.

Generalni sekretar OECD je Angel Gurria od junija 2006. Svet OECD je najvišje, odločujoče telo OECD. Sestavlja ga 30 predstavnikov držav članic OECD in predstavnik Evropske komisije. Svet se redno sestaja v sestavi stalnih predstavnikov držav pri OECD. Odločitve sprejema s soglasjem vseh članic. Enkrat letno svet na ministrski ravni odloča o ključnih zadevah in prioritetah dela OECD.

Odbori OECD so vsebinska delovna telesa pa posamezna področja kot na primer: gospodarstvo, zaposlovanje, investicije, izobraževanje, znanost, finančni trgi....V odborih predstavniki držav članic (v nekaterih lahko tudi nečlanic) na strokovni ravni izmenjujejo ideje, prakse, se primerjajo, pregledujejo in ocenjujejo napredek na posameznih področjih in državah. Članstvo za državo pomeni, da njene politike stalno primerjajo z drugimi članicami, da je podvržena analizam, da dobiva priporočila, da ima na voljo verjetno najboljši ekspertni sistem, ki ji lahko svetuje pri oblikovanju politik in iskanju rešitev. In seveda je članstvu tudi "seal of quality", ki izboljša vse mogoče ratinge in poveča zaupanje v državo in v njene gospodarske subjekte.

Redni letni proračun 2007 (Program 1): 340 mio EUR. Zadnja širitev 1996 - Južna Koreja, Poljska, Madžarska in Češka, 2000 – Slovaška. OECD sodeluje z G8. Voditelji držav G8 so junija letos na vrhu v Heligendammu v Nemčiji povabili OECD za nosilca (platformo) dialoga med G8 in največjimi razvijajočimi se državami Brazilijo, Kitajsko, Indijo, Mehiko in Južno Afriko na področjih inovacij, svobode investiranja, družbene odgovornosti in energetske učinkovitosti.

Pogoji za članstvo

Ja, energetske učinkovitosti. Morda bi kdo pomislil, da predstavlja OECD trdo jedro svetovnega kapitalizma. Pa ni res. Največ direktiv OECD je prav s področja trajnostnega razvoja in varovanja okolja. To področje je tudi eno od treh (poleg investicijske in fiskalne politike), ki mu bodo pri vstopanju Slovenije posvetili posebno pozornost.

Osnovni kriterji za članstvo države so, da je ta enako misleča (like-minded), da je pomemben igralec (significant player), da obstaja vzajemna korist mednarodne skupnosti (mutual beneft) in da ima država globalni pomen (global considerations). Slovenija je torej, v luči članic OECD, "pomemben igralec" in ima "globalni pomen". To je prijetno slišati.

Enako misleči naj bi bilo glede na "a commitment to pluralist democracy based on the rule of law and the respect of human rights, adherence to open and transparent market economy principles and a shared goal of sustainable development". Da je temu tako tudi v konkretnih primerih in v podrobnostih bomo v procesu približevanja morali še dokazovati.

Vstopanje Slovenije

Začetek vstopanja v OECD za Slovenijo prihaja v precej neugodnem času. Pokriva se s predsedovanjem EU, ki bo že samo po sebi preobremenilo strokovne službe na ministrstvih. OECD to razume. V današnjih in včerajšnjih pogovorih smo se dogovorili za učinkovito in racionalno organizacijo dela, kratke komunikacijske kanale in centralno koordinacijo vseh aktivnosti skozi Službo vlade za razvoj. Želijo sodelovanje Slovenije še na tistih odborih, kjer doslej še ni bila prisotna in odkritosrčno in odprto razpravo o izpolnjevanju meril. Februarja pričakujemo prve pogovore tudi na tehnični ravni, delo pa se bo intenziviralo v zadnjih mesecih predsedovanja. Če ne bomo izgubili še pol leta okrog parlamentarnih volitev jeseni 2008, če bo tudi v prihodnje obstajal jasen političen interes za članstvo in bo proces še naprej imel ustrezno podporo prav z vrha izvršne oblasti, potem je realno, da Slovenija postane članica OECD v letu 2009.

Članstvo v OECD predstavlja nekakšno češnjo na torti in zaokrožuje včlanjevanje Slovenije v mednarodno skupnost. Nekateri bi si želeli kar se da hitrega vstopanja. Po možnosti kar do volitev. Vendar je pri OECE pot vsaj tako pomembna kot cilj. Na tej poti bo OECD preverjal ne samo to, kaj smo zapisali v zakone, ampak tudi, ali razmišljamo in delamo enako, kot države iz prve svetovne gospodarske lige. Na tej poti se lahko, če tako želimo, še marsikaj naučimo in v državi še marsikaj izboljšamo.

Kot minister za razvoj namreč vidim OECD kot še en faktor (drugi je npr. Evropska komisija z lizbonsko strategijo), ki lahko da dodatne impulze za to, da Slovenija postane bolj dinamična, odprta in podjetna, da se razvija hitreje, da hitreje, tudi pri plačah, lovi zaostanek za zahodnim svetom.

Danes smo Ljubljančani tečni

Zjutraj sem za pot Galjevica-Gregorčičeva porabil 48 minut. Pod prejšnjimi županstvi se je kaj podobnega dogajalo le, kadar smo imeli dan brez avtomobila. Gre za cca. tri kilometre zračne linije, za katero sem v starem prometnem režimu porabil 8-10 minut. Kot posledica preobremenitve tunela, Zoisove in Karlovške zaradi zapore Tromostovja, se je to podaljšalo na 15-20 minut. A propos:

Ljubljana, 13. december 2007 – Koalicija za trajnostno prometno politiko, ki povezuje 9 organizacij, je danes pozvala predsednika vlade, da ukrepa celostno za dolgoročno zmanjševanje vpliva prometa na onesnaženost zraka.

Morda bi pa še županu kaj napisali!

Ne vem zakaj me spominja na Diarejnika

PS. Predlog za simbol Službe vlade za razvoj je namreč takle kalček:

Slovenija desno zgoraj

Malo pred poročilom Evropske komisije je oceno reform v članicah objavila tudi organizacija Business Europe. Le-ta deluje od leta 1958 in podpira prijazno poslovno okolje, spodbuja reforme, tudi socialne, integracijo evropskega trga, učinkovito upravo in okolju prijazno energetiko.

Po njihovi oceni je Slovenija v tako zaželenem zgornjem desnem kotu. Ja "desno" ni slabo! Detajli in zanimivo branje tule. Pri gospodarskem okolju, npr. smo dobili celo najboljšo oceno med vsemi članicami EU.

Ocena reform iz Bruslja: Dober napredek

Danes je Evropska komisija objavila lizbonski paket v katerem so tudi ocene izvajanja lizbonskih reform držav članic. To najbolj odmeva. Poročilo je nastalo na podlagi letnega poročila, ki smo ga oktober v Bruselj poslali UMAR in SVR ter poletnega obiska komisije.

Služba vlade za razvoj reforme spodbuja, isti namen imajo tudi ocene komisije. Zato nam je na nek način všeč, če je mnenje kritično, saj lahko olajša razpravo o spremembah v slovenskem prostoru. In ciljna publika v tem primeru sploh niso samo ministrstva, ampak tudi in predvsem socialni in reformski partnerji. Po drugi strani je seveda prijetno slišati tudi kako pohvalo.

Slovenija sodi med države, ki pazljivo spremljajo, kako jih ocenjujejo iz Bruslja. V Bruselj gledamo navzgor. Nekatere države se na Bruselj požvižgajo. Kritika iz Bruslja je lahko celo blagoslov za nekatere vlade. Tole oceno smo dobili, pa bom na kratko komentiral kar tule:

1. In the light of the 2007 Slovenian Implementation Report and the Commission's assessment of progress made in implementing key structural reforms and based on the Integrated Guidelines for Growth and Jobs, the following conclusions are appropriate.

2. Slovenia has made good progress in implementing its National Reform Programme over the 2005-2007 period. Slovenia has also been showing some progress in fulfilling the commitments agreed by the 2006 Spring European Council.

Good progress pomeni nekaj takega kot "4" v šoli. Oceno "very good progress" ima 6 članic. Nismo sicer odličnjaki, smo pa med boljšimi v razredu. Ampak ...

3. The Implementation Report shows some policy response to the recommendations issues by the Council. There has also been some policy response on the additional areas identified in the Council conclusions as requiring attention. The Implementation Report does not however specifically address the recommendations issued to the euro area countries.

4. Among the strengths shown by the 2007 Implementation Report are: the involvement of social partners in drafting all major labour market reforms; efforts to strengthen the link between education and scholarship systems and the economy; the shortening of business start-up times and the reduction of administrative burden. Slovenia’s entry into the euro area is the central achievement in the macro field.

To so torej pohvale. Vedeti je treba, da gre za oceno za leto 2006. Bolj dobrohoten opazovalec bi med uspehi navedel tudi manjšanje proračunskega primanjkljaja in deleža proračuna v BDP, davčno reformo, spodbudno okolje za podjetništvo in še bi se kaj našlo. Nismo pa brez napak:

5. The policy areas in the National Reform Programme where challenges need to be tackled with the highest priority are: further pension reform and effective implementation of the active ageing strategy; and a more flexible labour market combined with a more effective personalised approach in the implementation of active labour market policies. Against this background it is recommended that Slovenia:

• take further steps to strengthen the reform of the pension system and promote active ageing, with a view to increasing the employment rate of older workers and improving long-term sustainability.
• within an integrated flexicurity approach, promotes more flexible contractual arrangements and improves the effectiveness of employment services, particularly in relation to persons with low employment prospects, in order to counter labour market segmentation mainly affecting young people.

Če bi to primerjali z oceno iz lanskega leta bi ugotovili (1) da sta problematični področji isti, da pa (2) je bil vendarle dosežen nek napredek in je kritika ožje usmerjena. Konec koncev kratkoročnih problemov s pokojninami nimamo, njihov delež v BDP še pada.

Prej hvalijo socialni dialog, ampak ta dva problema sta posledica meja socialnega dialoga in partnerstev, ki so segale preko meja koalicije. Za reforme, ki bi bila za državo koristne, pa se da iz njih zganjati politiko in zbirati poceni politične točke, pri sindikatih, upokojencih in zato tudi pri strankah ni bilo posluha. Dejstvo je, da so ukrepi v zvezi z zgornjim v predalu, da pa ni pravega upanja, da bi okrog njih lahko dovolj širok konsenz in se stvari ne bi reševale na ulici ali na referendumih. Ti namreč padajo za bistveno manj sporne zadeve.

Osebno bi si želel, da bi volilna kampanja v 2008 ta vprašanja razčistila in da bi zmagovalec lahko izpeljal ukrepe, ki vsaj na prvi pogled niso popularni. Lahko pa seveda celo kampanjo zapeljejo v to, kdo bo lepše sadil rožice.

6. In addition, it will be important for Slovenia to focus over the period of the National Reform Programme on the following challenges: develop an effective research and innovation strategy and ensure its effective implementation; also with a view to containing inflation, improve competition in the services sector, with particular emphasis on retail, financial services, utilities and professional services; improve implementation of energy efficiency measures, particularly with regard to CO2 emissions and unfulfilled Kyoto targets; implement the ambitious plans to strengthen the link between the education system and the labour market.

Tole so štiri "mala priporočila". Lani smo jih imeli devet, kar kaže na napredek. Na kratko:

• r&d strategija. Osebno delam na tem. Te dni gredo stvari na vlado. Oživljam tudi dialog med partnerji v visokošolskem in raziskovalnem prostoru. Spomnimo se, da že minister Zupan poskušal zadeve premakniti naprej.
• konkurenca nemenjalnega sektorja - predvsem trgovine, finance, infrastruktura ... odkar so pisali poročilo, so bile nekatere spremembe.
• energetska učinkovitost, Kyoto: tu bi se lahko pogovarjali o ustreznosti poročila, za rast tranzita ne moremo biti odgovorni, zaraščanje z gozdovi tudi da svoj prispevek. Morda malo mimo, a glede na ambiciozne cilje dobro, da se o tem zamislimo.
  
• povezava izobraževanje - trg dela: V to smer se nekaj dela, predvsem v zvezi z vpisnimi mesti. Par zadev, dolg študij npr., pa sodijo v skupino tistih težkih problemov. Če pa mislijo na vseživljenjsko učenje so pa udarili mimo. Tu smo med najboljšimi v EU.

NKBM, Azija in Tehnološki park Ljubljana

Povzetek točk za govor ministra na otvoritvi Parka 7.12.2007: Privatizacija NKBM dokazuje, da denarja za investicije v Sloveniji ne manjka. Med tem ko prisegajo na družbo znanja, se drenjajo za sigurne naložbe tipa NKBM. Strukturne spremembe slovenskega gospodarstva se bodo začele dogajati šele, ko bodo jeziku sledile tudi denarnice, ko bo med investitorji dovolj poguma, da bodo vlagali v razvojno usmerjena podjetja, ne pa samo v zidove tehnoloških parkov in fikuse inkubatorjev.

Če v Evropi ne bomo izpeljali Lizbonski reform, če se ne bomo modernizirali, postali bolj podjetni, se ne bomo naslonili na znanje in ustvarjalnost bomo čez 100 let tako revni, da se bo industrijska proizvodnja iz Kitajske vrnila nazaj v Evropo (to je bil vic, smejal se ni nihče).

Danes odpiramo tehnološki park Ljubljana tudi zato, ker to ni samo šala direktorja razvoja Phillipsa. Prihaja Azijsko stoletje. Končuje se monopol Zahoda na znanost in tehnologijo, število znanstvenih člankov, ki jih producirajo Azijci strmo raste.

Evropa, Slovenija se izzivov zaveda. Pritožujemo se sicer, da v SLovenji ne dosegamo Lizbonskega cilja za vlaganje v raziskave in razvoj (1%+2%=3% za R&R v BDP), zavedati pa se je treba da BDP raste, delež proračuna v BDP pada, sredstva za RR nominalno rastejo pa zato komaj dohajajo rast v smislu sredstva/BDP. Dober je trend vlaganja v R&R v zadnjih letih, v 2009 bomo ujeli povprečje EU15, uvedli smo davčno olajšavo za RR, poskušamo odpirati in vzpostavljati konkurenčne razmere v prostoru znanja (lastna hvala se sicer pod mizo vala ampak ...).

V Resoluciji o nacionalnih razvojnih programih smo identificirali 9 gospodarskih središč, tudi politehniko Ljubljana, združevanje gospodarskh in razvojnih potencialov, usmerjanje sredstev EU v razvoj raziskovalne infrastrukture … npr. ta tehnološki park.

Tehnološki park je način, da povezujemo znanje in podjetnost. Začetki družbe Tehnološki park Ljubljana segajo v leto 1995. Osrednje poslanstvo TPL je iskanje, vrednotenje in motiviranje inovativnega tehnološkega podjetniškega potenciala v regiji. S prilagojenimi shemami usmerjajo potencial v ustanovitev, delovanje in rast visokopotencialnih podjetij. Sedaj je na Brdu v Ljubljani, tudi s pomočjo Ministrstva za gospodarstvo in sredstev EU, nastalo podporno okolje z ustrezno infrastrukturo, nadgrajeno s storitvami za pospeševanje nastajanja novih in rasti obstoječih, na znanju temelječih podjetij.

Ministrstvo za gospodarstvo je skupaj s sredstvi Evropskega sklada za regionalni razvoj v razdobju od 2005 do 2007 sofinanciralo izgradnjo prvega dela tehnološkega parka Brdo v višini nekaj več kot 8 milijonov evrov. Lokacija tehnološkega parka na Brdu je idealna, tako z vidika možnosti nadaljnje širitve parka kot z vidika nujno potrebnega povezovanja z Univerzo ter raziskovalnimi inštitucijami. Tudi njegova ustrezna prometna dostopnost je v času hitrega življenja in razvoja še kako pomembna (ta dva odstavka sem porabil od tega, kar so mi pripravili).

V EU, v Sloveniji pa še posebej zaostajamo pri povezovanju znanja in podjetnosti
pravzaprav moramo iskati nove kvalitete v povezovanju znanja, podjetnosti in poguma. V Parku se srečuje znanje in podjetnost ustvarjeno je okolje, ki bo pogumnim pomagalo znanje spreminjati v denar, ampak ta park ne sme ostati osamljen primer.

Prodaja NKBM je pokazala, da je denarja v Sloveniji veliko, da pa išče varne naložbe. Z zakonom o skladih tveganega kapitala oblikujemo del kapitalskega okolja, država celo ustanavlja sklad tveganega kapitala, ampak zares bi za Slovenijo lahko rekli, da je na pravi poti, če bi vsi, ki sicer prisegajo na znanje, tudi denar vlagali v projekte, kot je ta tehnološki park, v podjetja, ki delajo v takih parkih, da bi se investicije selile iz nizko- v visokotehnološka podjetja, v mlada, nova podjetja, ki bodo prinesla strukturne spremembe. Nujno je torej, da tudi kapital začne verjeti v družbo znanja, v potenciale v sektorju raziskav in razvoja, ko se bo torej znanju in podjetnosti pridružil tudi pogum.

Podjetjem in ljudem, ki bodo delali v Tehnološkem parku želim veliko sreče in poslovnih uspehov, Parku pa, da bi rasel in omogočil koncentracijo znanja in podjetnosti po zgledu drugih držav in mest.

PS. Sicer je bila pa muzika, scena, luč odlična - od Queenov v klasični do Rimsky Korsakova v rock izvedbi.

Podrtija po imenu Gmail

Prisiljen sem ga pač uporabljati iz "varnostnih razlogov", ampak šibka točka te storitve za pošto je natanko to, česar človek od Googla pač ne bi pričakoval. Obupno zanič iskanje po prejeti pošti. Bolj natančno:

• ne zna iskati po priponkah;
• ne zna iskati z vzorci npr. li?bon* za lizbonsko, lizbonska, lisbon ...
• nima udobne možnosti sortiranja pošte.
  

Ali pa pozna kdo kak trik?

PS. Priznam, ta zapis je ventil, ampak že pol ure nekaj neuspešno iščem!

Future of Europe Summit

Sodelujem na vrhu o prihodnosti Evrope in polnim baterije. Sem in tja kaj zabeležim v Twitter. Daljši prispevek pa kdaj kasneje.

EU za prost dostop do znanja?

Franc me je tule izzval, naj o tem kaj napišem. In sem, na svoj angleški blog. Povzetek:

Premalo, prepozno, pa vseeno bolje kot nič. Kot še veliko drugih zadev, ki so rezultat dolgega procesa usklajevanja po organih EU.

Še evropski blog

Teme povezane s predsedovanjem presegajo slovenski okvir. Zato sem začel pisati še v angleščini. Nisem se še dokončno odločil glede gostovanja. Blogactiv mi z agregatom lahko pomaga pri promociji in je "evropska" platforma za natanko take reči, na notes.zturk.com pa imam več kontrole nad obliko in mi je zadeva tehnično bolj domača. Nekaj časa bom torej delal COPY-PASTE.

Manj države, več podjetnosti

Spet odličen članek na Economist.com: "The best thing that governments can do to encourage innovation is get out of the way". To vemo, ampak vprašanje je, kako to prodati javnosti, volivcem, vsem, ki komaj čakajo, kaj bo država naredila za njih. In kako državne uradnike, ki jim ta pričakovanja dajo delo. In politike, ki jim to osmisli življenje.

Dva bistvena odstavka:

The EU has an official target to raise government R&D spending to 3% of GDP and there is much angst over patents—an obsession that Japanese planners share. The latest edition of “Science, Technology and Innovation in Europe”, an annual report by Eurostat, the statistical arm of the European Commission, reveals exactly what is wrong. It is chock full of figures, broken down by region and industry, of research spending, patents filed, scientists employed and other important-sounding variables. The problem is that these are all inputs into the innovation process, not outputs. There is only a cursory discussion of venture capital and no attention paid at all to entrepreneurship—the most powerful way to turn ideas into valuable products and services.

...

However, there is an even more important factor than money: culture. Nokia's success was not the result of far-sighted planning or subsidy by the government of Finland. One Nokia executive confides: “The biggest boost to our firm was the deregulation that followed the second world war and the government's avoidance of protectionism.”

Knjiga je mrtva, živela knjiga

Amazon Kindle je napravica, ki bi jo vzel seboj. Naloženo z opomniki na sestanke, z gradivi na seje, s podatki na okrogle mize, s točkami govora na govorniški pult ... Naloženo s časopisi na jutranjo kavo, z dobro knjigo na plažo, z blogi in novicami na katerikoli duhamorni dogodek. Prvi instinkt mi pravi, da je to ena tistih napravic, ki bodo spremenile industrijo. Podobno, kot IBM PC, Blackberry ali Sony Walkman. Ni prvi poskus v tej smeri (itak pravijo, da je treba biti Hitri drugi), ampak lahko pa uspe. Po drugi strani sem pa, ko to pišem, precej zaspan. Več:

Amazon debuts Kindle e-book reader | Tech news blog - CNET News.com: "'Books have stubbornly resisted digitization,' he elaborated. 'I think there's a very good reason for that, and that is, the book is so highly evolved and so suited to its task that it's very hard to displace.' Indeed, with the launch of Kindle, Amazon is hoping to succeed where hardware companies like Sony have failed. No e-book reader has ever been a market success."

Na prvi pogled pa mi ni všeč naslednje:

• deluje samo na EVDO brezžičnem podatkovnem omrežju; v Evropi bodo še dolgo problemi zaradi cen podatkovnega roaminga in razdrobljenosti mobilnega trga. Napravica je lahko simptomatična za probleme, ki jih bo EU imel pri prihodnjem razvoju brezžičnih storitev.
  
• ne kaže, da bi se dalo odgovarjati na mail, brati bi se dalo skozi RRS bralnik.
  
• kak poseben oblikovalski dosežek ni.

Apple, Google, kako? Agencija za knjigo, kako?

Zaupnica ali Turk grožnja za Evropo!

500 in več novinarjev je pripravljenih podpisati peticijo, da je slovensko predsedovanje lahko grožnja Evropski uniji. Da sem npr. tudi jaz, ki je kot minister zadolžen za enega in tretjino od štirih bistvenih tem predsedovanja, grožnja za Evropo.

To je predsednik vlade izpostavil kot ključno vprašanje, o katerem naj bi poslanci zdaj zdaj glasovali. Samo to. Ali bodo dali svoj glas za zaupnico in s tem dali jasen signal tujini, da ima vlada pri projektu predsedovanja (in samo pri tem) podporo; jasen signal, da Slovenija ni grožnja za prihodnost EU, da smo pri tem projektu enotni.

In čakam junaka iz opozicije, npr. iz stranke, ki nasprotuje delitvam na naše in vaše, ki bo stisnil zobe, popljuval vlado, brezobzirno popljuval, potem pa rekel, OK, naj bo, če gre pa za predsedovanje, sem pa za.

To je tisto, kar v Slovenski politiki pogrešam. Ne rečem, da bi bila zdajšnja pozicija kaj boljša. Rad bi verjel, da bi bila. Ampak priložnost, veliko priložnost ima opozicija. In jo kot kaže ne bo izkoristila.

O zaupnici iz parlamenta

Danes bom od treh pa tja do noči v parlamentu, najprej pri poslanskih vprašanjih, od šestih pa pri razpravi o zaupnici. Sem in tja bom kaj zapisal v svoj mikroblog (na spletni strani bloga na desni). Preganja pa me misel, da bi odprl klepetalnico in bi lahko s svojimi bralci razpravo pokomentiral kar sproti on-line. TV prenos verjetno je. Ali pa bi bilo to nespoštljivo do državnega zbora, češ, ne spremljam razprave, ampak se zabavam na internetu?

Teden ko se je dogajalo

Ponedeljek: nekaj mačka od iskanja sporočila volitev in referenduma, kolegij ministrstva, govor na konferenci Dobre prakse v Slovenski javni upravi, pregled agend odborov vlade, predstavitev projekta blogosfere za vlado (Fras & co.), sestanek z direktorjem IJS ...

Torek: obisk regije v senci možnosti odstopa vlade, resolucijska projekta reNRP terme Gaja in Megalaksija (kje so težave, kje lahko porinemo naprej), Razvojni center Bistra (ali so v pokrajinah potenciali, ki bi lahko prevzeli del raziskovalnih politih države), podjetje NES (če se že šiva drugje, ali imamo vsaj designerje doma? odg. ne!), srečanje z župani, Trojanski krofi za domov ...

Sreda: mini kolegij ministrstva v zvezi z dogodki (sporočilo: imamo odgovorne naloge, delamo, kot da se ni nič zgodilo, ali pa še malo bolj!), prošnja ZSSS, da bi lahko na delavskih demonstracijah kaj povedal (ne, program je že sestavljen), seja medresorske skupine za energetski paket (Podobnik, Vizjak, Turk), predstavitev študije za slovenske strateške energetske tehnologije, obisk v Domelu (podjetje je potencialni klimatski dobičkar) in pri županu v Železnikih (sem in tja pride kaka katastrofa, treba jo je izkoristiti za motivacijo, da se gre s še več energije naprej).

Četrtek: Sprejem predstavnikov Greenpeace (precej podobnih pogledov), dolga seja vlade (veliko govora o pokrajinah), diskusija načrtov za predsedovanje z de Boissieujem, hitro kosilo z njim, obisk Nizozemske ministrice za gospodarstvo (izmenjava mnenj o temah za predsedovanje, lizbonska strategija, energetski paket, Escher), potem ujel še konec konference Carbon-trust, ki smo jo organizirali skupaj z Britanci politikah za zmanjševanje CO2 izpustov, zvečer sprejem na ambasadi .uk.

Petek: Udeležba in govor (Konvergenca lizbonske strategije in trajnostnega razvoja) na konferenci podnebne spremembe, priložnost za razvoj
na Brdu (sporočilo: ukrepanje v zvezi s klimatskimi spremembami zna stati reda velikosti 1000 mrd EUR letno. Od nas je odvisno, ali bomo tisti, ki jim bo to strošek, ali bomo tisti, ki jim bo to prihodek), sprejem treh britanskih ministrov, udeležba na okrogli mizi CIO konference.

Skratka, business as usual.

Zakaj je Peterle izgubil, tako zelo izgubil?

Tako prepričljivo je izgubil, ker je nekdo poskrbel za delitev na naše in vaše. Brez tega bi bil izid bistveno tesnejši, vprašanje pa, če bi bil drugačen, ker so bili vsi trije kandidati, priznajmo, zelo solidni. Pišem o tem, kdo je poskrbel za delitev. Prav tisti, ki imajo sicer veliko povedati proti temu.

Kot ugotavlja Bernard Nežmah v Mladini je v vseh anketah pred prvim krogom Peterle udobno vodil pred Gasparijem in Türkom, hipotetično vprašanje o drugem krogu pa je kazalo na majhno prednost Peterleta pred enim ali drugim protikandidatom. Izenačena tekma torej. Potem se je najprej odprla diskusija o škofu Rožmanu, nekaj dni zatem pa še o Igorju Lukšiču, podpredsedniku stranke SD. V prvem krogu je Peterle potem nekaj manj, v drugem pa nekaj več kot 30% glasov, torej po zaostritvi kampanje ni nič več izgubljal. Nasprotno.

Rožmana, se mi zdi, bi Peterle še nekako zvozil, žebelj v njegovo krsto je zabila Lukšičeva poteza in vsa publiciteta okrog nje. Želim biti popolnoma jasen. Lukšič ni s tem, ko je študentom dal za domačo nalogo, naj v cerkvah opazujejo, ali bo cerkev podprla kakega kandidata, naredil nič protizakonitega ali protiustavnega. Predavanja so javna, maše so javne, svoboda in avtonomija raziskovalnega dela velja.

Zadevo se mi zdi vredno komentirati, ker Igor Lukšič ni le še en do cerkve in verujočih netakten profesor, ampak je podpredsednik stranke Boruta Pahorja; stranke, katere "neodvisnemu" kandidatu Danilu Turku je ta poteza izjemno koristila, stranke, katere predsednik ogromno govori, da mora biti konec delitev na naše in vaše. Geslo, ki je tudi meni zelo všeč.

Hipoteza Lukšičeve raziskave je bila, da bodo farji s prižnic podprli Peterleta. Med volivce je bila vržena misel, da je Peterle kandidat cerkve, da bo delal za cerkev. Ker se ve, da je deklariran katoličan, da se je n*srečal s tem ali onim škofom, kardinalom, papežem, da je šef njegovega štaba Marko Pogorevc, ki je v policijski uniformi govoril na Brezjah ... se je v glavah to takoj prijelo. "Raziskava" je opravila polarizacijo, razdelila naše in vaše in rezultat je znan. In pred vsakimi volitvami se zgodi nekaj podobnega: t.i. levica lansira temo iz kulturnega boja, ki razdeli ljudi. Spomnimo se samo debate o avnojskih sklepih izpred par volitev nazaj.

Sklep: Predsednik SD govori eno, njegov podpredsednik pa dela drugo. Škoda, ker veliko besed je čisto OK.

O odstopu vlade

Rezultati nedeljskih predsedniških volitev, predvsem pa referenduma o lastninjenju zavarovalnic, so močan signal, da je potreben temeljit premislek. Nobena vlada, katere predlog dobi manj kot 30% podporo se ne more delati, kot da se ni nič zgodilo. Odstop pa je seveda lahko logičen rezultat takega premisleka.

Po tem, ko je vladi jasno, kaj o njej mislijo, je ključno vprašanje, ki si ga moramo kot vlada zastaviti, ali delamo dobro ali pač delamo napake, ki so primerno odražene v volilnem izidu.

Če ugotovimo, da ne delamo dobro, sta dve možnosti:

• ugotovimo, da lahko delamo bolje, se bolj potrudimo, in poskusimo ponovno.
• ugotovimo, da ne moremo delati bolje, in odstopimo.

Če ugotovimo, da delamo dobro, sta pa spet dve možnosti:

• ugotovimo, da lahko kljub razkoraku med tem, kako naše delo dojemamo sami in kako ga dojemajo volivci, nadaljujemo.
• ugotovimo, da je razkorak prevelik in odstopimo.

Skratka, drago bralstvo, uvjek ima dva izlaza :-)

Komu koristi gospodarska rast

Namen bloga "Nova doba" je lep. Avtor piše "o koncu dobe pohlepa, medsebojnega tekmovanja in sebičnosti ter o prihajajoči novi dobi, ki bo temeljila na sodelovanju, solidarnosti in na pravični delitvi skupnih dobrin človeštva." Pot v pekel, pravijo, je tlakovana z dobrimi nameni. Pot v revščino tudi, dodajam.

Avtor polemizira z mojim zapisom v Dnevniku "Z gazelami Slovenija postaja tiger", Večer pa je prispevek celo natisnil. Piše:

Minister Žiga Turk v svojem prispevku Z gazelami Slovenija postaja tiger ugotavlja, kar povprečni državljani že dolgo vemo: »Neka raziskava javnega mnenja je pokazala, da kar polovica ljudi misli, da visoka gospodarska rast zanje ni dobra.« Zato res ni potrebno narediti anket. Višja kot je gospodarska rast, slabše gre večini. In zakaj? Ker večino od gospodarske rasti poberejo bogati. Tisti od prej ali novi. Vseeno.

Včasih je le treba zaupati tudi znanosti. Resnica je namreč natanko obratna. Višja kot je gospodarska rast, bolje gre prav večini! Ekonomska znanost namreč pravi, pa zdrava pamet tudi, da je gospodarska rast edini način, da množice živijo bolje. Elitam gre čisto dobro tudi kadar je kriza, kadar ni posebnega napredka. Relativno jim gre celo bolje, manj čutijo krizo, manj čutijo gospodarsko nazadovanje, ker trošijo manjši delež svojih razpoložljivih prihodkov. In zato se sprašujem, ali je v ozadju idej o pravični družbi iskrena skrb za blagostanje ali pa čisto navadna zavist, ki raje vidi, da imajo vsi jugota, kot pa da bi imel nekdo golfa, drugi pa pasata.

Prav zato, ker gre množicam bolje, si vse vlade na svetu prizadevajo za rast. Tudi zato je geslo lizbonske strategije "za rast in delovna mesta".

Ostanek povzemam po študiji prof. Vahčiča:

Zakaj je hitra rast BDP pomembna s stališča rasti blaginje? Zato, ker je to edini način, da se standard srednjim, nižjim srednjim in spodnjim slojem hitro povečuje. Kaj je razlog? Distribucija premoženja, dohodka in potrošnje v vseh kapitalističnih državah teži k nekemu dolgoročnemu ravnotežju, ki je značilen za te države in to ne glede na rast. Povedano drugače, v Sloveniji se bo koncentracija premoženja in dohodka nadaljevala, ne glede na to ali bo rast taka kot je bila do sedaj, ali pa bo višja. Distribucija se bo približevala distribuciji kapitalističnih držav. Glej raziskavo.

Iz raziskave ... je razvidno, da se distribicije asismptotično približujejo spodaj prikazanim vrednostim. Srednji in spodnji razredi, ki tvorijo 90% prebivalstva imajo 70% potrošnje, 70% dohodka in le 40% premoženja.

V Sloveniji je leta 2007 spodnjih 90% prebivalstva trošilo okroglo 12,6 mia EUR, zgornjih 10% pa 5,4 mia EUR. Pri 4% rasti bo potrošnja spodnjih 90% čez 10 let18,7 mia eur, pri 8% rasti pa 27,2 EUR. Razlika je celih 8,5 mia eur. Stvar je v tem, da ni nobenega razloga, da bi počasnejša rast karkoli prispevala k večanju deleža (in absolutnega zneska - op. žt) potrošnje spodnjih 90% prebivalstva.

Z gazelami Slovenija postaja tiger

Ne vem, če smo se Slovenci že zares odločili, da nas zanima zmanjševanje zaostanka za najbolj razvitimi v Evropi ali pa imamo raje nekoliko lagodnejše, manj tekmovalno življenje, kjer se vsi lahko skrivamo v povprečju, kjer nihče posebej ne izstopa in voza tudi nihče prav posebej vleče naprej. Neka raziskava javnega mnenja je pokazala, da kar polovica ljudi misli, da visoka gospodarska rast zanje ni dobra. Kljub realnemu večanju plač večina meni, da živi slabše kot pred leti. Če je v zadnjih letih kdo obogatel, ljudski glas o njem v najboljšem primeru pravi, da "se je znašel", v najslabšem pa, da je itak vse ukradel.

V takem miljeju ni čudno, da so ambiciozni novi podjetniki prej izjema kot pravilo. Taki, ki bi se želeli postaviti na svoje noge, ki bi bili sam svoj gospodar, ki bi svoje znanje in ideje prelili v denar. Zgodnja podjetniška aktivnost je v Sloveniji med najnižjimi v Evropi. In vendar so za tehnološki napredek, prestrukturiranje gospodarstva in razvoj bistvena prav mlada, prilagodljiva, hitro rastoča podjetja, ki izkoriščajo najnovejše znanje, tržne priložnosti in niše. To ni samo slovenski problem, strukturna primerjava evropskega in ameriškega gospodarstva bi pokazala bistveno večjo mladost slednjega, bistveno hitrejše odmiranje manj uspešnega na eni strani in vlaganje v perspektivno na drugi.

Tisti, ki verjamejo v daljnovidno modrost države bodo našli kopico ukrepov, s katerimi bi stanje na tem področju izboljšala država. O podjetništvu bi učili že v osnovni šoli, vpeljevali managerske predmete na študij tehnike, iz davkoplačevalskega denarja bi financirali množico podpornih organizacij od inkubatorjev do tehnoloških parkov in mrež, državnih skladov tveganega kapitala, prodali bi najboljša državna podjetja, in bi, kot država znali pametno investirati v visokorizična mlada podjetja. Kandidatov, ki bi imeli v tem podpornem okolju fikus in tajnico zlepa ne bo zmanjkalo.

Vse zgoraj našteto je potrebno, koristno in lahko pomaga, ampak ključno za razvoj podjetništva pa ni. Ključni so podjetni posamezniki, ključen je podjetniški duh, želja, ne po bogastvu in mercedesu, ampak ambicija nekaj ustvariti - delavnico, podjetje, mednarodni koncern, preveriti, če ideja preživi tudi na trgu. Ta duh smo v Sloveniji v desetletjih po drugi svetovni vojni načrtno zatirali. Prekinili smo tradicijo, ki se je iz roda v rod prenašala v družinah obrtnikov in podjetnikov in iz njih naredili bolj ali manj pridne uslužbence in uradnike. Marsikateri večji podjetnik je državo, kjer za njegovo podjetnost ni bilo prostora, preprosto zapustil. Mnogi so v tujini začeli iz nič - in tudi uspeli. Ne zaradi "podpornega okolja" ampak, ker so bili iz pravega testa. "Če si iz pravega testa", mi je rekel eden od njih "te lahko vržejo med konjske fige, pa jih boš začel na kupček zbirati delati iz njih posel".

Akcija izbiranja gazel je ena od tistih aktivnosti, ki pomembno prispevajo k dvigu podjetniške kulture in duha v Sloveniji. O globoko zakoreninjenem prepričanju, da se nič ne more zgoditi brez države, govori tudi dejstvo, da gazele podeljujemo politiki in da politiki pišemo priložnostne članke na to temo. Na Prešernovih proslavah govori kulturnik. Zakaj ne bi na gospodarskih gospodarstvenik, podjetnik, nekdo, ki je uspel … da pove, kaj je njegova skrivnost. Tako sporočilo, bolj kot trepljanje politika ali bronasti kipec, potrebuje tudi podjetnik. Gazele pa potrebuje okolica, da v podjetnikih, ki so na čelu gazel prepozna junake, ikone, zglede. Zglede za mlade, ki jih še ukalupil uslužbeniški sistem in skrivanje v povprečju. Ljudje kot so Richard Branson, Larry Ellison, Michael Dell, Steve Jobs so v tujini predmet občudovanja, ne pa zavisti. Tako, kot so vrhunski športniki promotorji svojega športa, umetniki svoje umetnosti, tako se ne smemo sramovati vrhunskih podjetnikov. Nasprotno, potrebujemo jih čim več, gazel potrebujemo čim več … kajti samo če bomo imeli veliko gazel, bo Slovenija lahko (p)ostala gospodarski tiger. Ne tak, ki bi gazele pohrustal z davki in prispevki, ampak tak, ki jim pomaga, da lahko čim hitreje tečejo.

PS. Člank je bil objavljen v Dnevniku. Niso ga dali v odprt dostop in ker se ne spominjam, da bi podpisal kak prenos avtorskih pravic, ga objavljam tule, da ga lahko citiram.

Postavljam se za novinarje

Po mailu sem dobil poziv k urejanju položaja prisilnih in navideznih svobodnjakov - peticijo z naslovom "Ko je svoboda tragična posledica nesvobodne izbire". Iščem link! Takole končajo:

Inciativna skupina Sekcije samostojnih in svobodnih novinarjev poziva nosilce oblasti, zakonodajalce, državno tožilstvo, varuha človekovih pravic, pristojne inšpekcijske službe in druge državne institucije, delodajalce, lastnike in upravljavce medijev ter odgovorne urednike, akademsko sfero, medijske analitike in strokovno javnost, da ukrepajo po svojih najboljših močeh in odgovorno pristopijo k urejanju našega položaja. Naj se začne razprava o tem, kaj se dogaja v medijih, kakšen je in kakšen naj bo položaj svobodnjakov nasploh. Svoje redno zaposlene kolegice in kolege prosimo, da nam izkažejo solidarnost, pozivamo pa tudi k solidarnosti med samimi svobodnjaki. Bralke in bralce, poslušalke in poslušalce, gledalke in gledalce pa prosimo za razumevanje in podporo našim prizadevanjem za zagotovitev razmer za dostojno in verodostojno opravljanje novinarskega poklica.

Razumem in podpiram!

Za kaj gre? Namesto, da bi bili novinarji redno zaposleni, jih delodajalci plačujejo preko avtorskih honorarjev. To je ceneje, ker se od tega izplačila ne odvajajo davki in prispevki v enakem obsegu kot od plače. Zato sistem družbeno ni pravičen. Kak svobodnjak lahko v žep spravi tudi kar nekaj denarja, v zdravstveno in pokojninsko blagajno pa prispeva nekaj minimalnega. Tudi feleksibilnost take zaposlitve je mnogo večja. Če novinarja več ne potrebujejo, mu pač več ne naročajo člankov.

Rešitev je splošna, poljubno "poštena" in preprosta:

(1) Avtorske honorarje, pogodbe o delu in podobne fleksibilne/bypass oblike zaposlitev je potrebno obdavčiti in oprispevčiti popolnoma enako kot vse druge dohodke.

(2) Da ne bi destimulirali ustvarjalnega dela, je treba vgraditi naslednji popravek: Ko nekdo (ali iz plače ali iz drugih fleksibilnih oblik dela) že napolni državno blagajno do ali nad višino, ki se zbere iz n-kratnika povprečne plače, se prispevki nehajo zbirati.

Zdaj imamo za avtorske honorarje sistem, pri katerem velja n=nič, pri plačah pa n=neskončno. Jaz sem zato, da se oba n-ja izenačita, kar pa seveda odpira priliko za veliko socialne demagogije. Višji kot je "n", več je prerazporejanja bogastva, kar si želi početi predvsem levica. Nižji kot je "n", bolj se stimulira ustvarjalnost, a se hkrati ustvarjajo anomalije na trgu dela.

(3) Poveča se splošna fleksibilnost rednih zaposlitev, da beg v fleksibilne oblike ne bi bil več posledica togosti trga dela.

Tovarna faliranih študentov

Richard Florida piše, da je ena od desetih ameriških univerz tovarna faliranih študentov - da kar 60% brucov študija ne konča;

According to Johns Hopkins University researchers, 1 in 10 American high-schools is a 'drop out factory,' where 60 percent of freshman do not even make it to their senior year. What a colossal waste of human talent.

Morda pa v Sloveniji potrebujemo še 27 (?) univerz, da bi prišli do vsaj takega rezultata?

Ampak resno. Študenti, kaj predlagate, da bi naredili, da bi bil osip na naših univerzah manjši in da bi doštudirali hitreje? Ne gre namreč samo za izgubo "talentov", ki ne končajo, ampak tudi za motnjo, ki jo ta del populacije pomeni za tiste, ki končajo in za obremenitev, ki jo predstavljajo za učitelje. Razmerje učitelj/diplomant pri nas ni tako zelo porazno kot učitelj/študent.

Gradbeniki

Po izobrazbi sem, kot včasih malo zbadljivo ugotovi kak ekonomist, gradbenik. Natančneje gradbeni konstrukter. Zato si nekoliko raje vzamem čas za bivše kolege. Nazadnje so me povabili, da nekaj povem na 29. Zborovanju gradbenih konstrukterjev, ki potekalo 18. in 19. oktobra na Bledu.

Slovenski gradbeni konstrukterji se ukvarjajo predvsem z varnostjo in zanesljivostjo stavb in mostov. Preprosto povedano, ukvarjajo se s tem, kakšnih dimenzij mora biti kak most ali nosilna konstrukcija kake stavbe, kakšen naj bo betonski profil, koliko jekla v njem, da zdrži vse mogoče obremenitve, tudi potrese. Ta del gradbeništva uporablja izjemno zapletena matematična orodja, je zelo eksakten in daje rezultate na nekaj decimalnih mest natančno. Na tem področju imamo nekaj vrhunskih projektantskih podjetij, npr. Ponting, ki uspešno konkurirajo na mednarodnih natečajih v tujini.

Glavno sporočilo mojega nagovora je bilo, da bi moralo gradbeništvo natančnost in zanesljivost, ki jo izkazuje pri projektiranju konstrukcij, prenesti tudi na natančnost ocene stroškov in časa gradnje - torej v gradbenem managementu. Prekoračitve cen in rokov za 50% in več namreč mečejo slabo luč na celotno stroko, od katere Slovenija tudi v prihodnje veliko pričakuje na področju dokončanja avtocestnega programa, izgradnje razvojnih osi in investicij v železniško infrastrukturo.

Vse vlade doslej so si polomile zobe, ker niso (a) znale naročiti kvalitetnih projektov, (b) vzpostaviti konkurenčnega trga ali (c) povezati načrtovanje, gradnjo in upravljanje z infrastrukturo.

Slab projekt - ki npr. napačno oceni teren, zemljino tunela, pozabi na kaka dela, je zlata jama za izvajalca, ki taka dela sicer obračunava po ceniku, niso pa ta dela predmet natečaja in izbora. Nepredvidena dela - nepredvidena, ker jih ne predvidel projekt - so glavni izgovor za večanje stroškov in podaljševanje rokov. In projekte se seveda naroča po pravilih javnega naročanja - glavno merilo izbora je cena projekta - in za malo denarja malo muzike.

In "poštenost" smo v državi prignali tako daleč, da že glava boli. Tudi moja služba kdaj naroči kako zunanjo uslugo. Razpisa tipa "za študijo plačamo 10.000 EUR, delo dobi najboljši" se bojijo vsi, ki so že kdaj imeli opravka z računskim sodiščem. Tamkajšnji birokrat bo namreč ocenil, da je to idealen način, da se delo oddaja prijateljem. Opozicija pa v načinu pripoznala klientelizem.

Nobena vlada ni uspela vzpostaviti konkurenčnega trga na področju gradnje cest. Tujci niso nikoli imeli resnih možnosti. Pa ne bi škodilo, da bi posebej dela, ki se financirajo iz zunanjega zadolževanja, tudi oddali tujcem in ne bi večali ponudbe denarja na domačem trgu in s tem morda (morda, ekonomisti ob tem niso enotni) vplivali na inflacijo.

Način gradenje "design-build-operate" pomeni, da isto podjetje načrtuje, gradi in kasneje upravlja z objektom. Na primeru trojanskih predorov npr. bi to pomenilo, da če bi se podjetje zakalkuliralo pri načrtovanju, bi pač njih gradnja toliko več stala - na njihove stroške. In če bi vgradilo slab beton za obrabni sloj v tunelu, bi jih pač prej doletel strošek vzdrževanje. Spet njih, ker bi oni vzdrževali.

Tudi na poštenem trgu ima gradbeništvo lepo prihodnost, saj ima dvojno priložnost tudi zaradi klimatskih sprememb. Prvič, spremembe podnebja zahtevajo vlaganja v izboljšanje izolacij in hidrotehnične infrastrukture. Drugič politični zaveze za zmanjševanje toplogrednih izpustov in rabe energije pa bodo zahtevale investicije v novo energetsko in prometno infrastrukturo ter energetsko sanacijo stavbnega fonda.

Zato se mora gradbeništvo organizirati kot resna, zanesljiva industrija, ki deluje v konkurenčnem okolju prostega trga, da je ne bi metali skupaj z vsem mogočim v "nemenjalni sektor", katerega nekonkurenčnost naj bi tudi bila vir inflacije. Čeprav je pa tudi res, da so frizerji, gostilničarji, obrtniki, telekomunikacije in po mnogih študijah tudi gradbeniki pri nas precej cenejši kot v tujini.

Proti Supernovi na Rudniku

Tole pišem izključno kot krajan Rudnika, kjer se širi nakupovalno središče, ne da bi bila urejena ustrezna cestna infrastruktura. Upam na kako državljansko pobudo, da se prepove odprtje tega Centra Supernova, dokler:

• se ne zgradi direktna povezava med krožiščem pri leclercu (spodaj levo), preko ceste Na požaru do Dolenjske ceste:
  
  View Larger Map
  
• se ne uredi križišča Peruzzijeva-Jurčkova. Zdaj en avto, ki zavija levo, blokira ves promet (mimogrede, hiše zgoraj desno od križišča, ki preprečujejo ustrezno razširitev križišča so stare približno deset let - toliko, kot ideja o nakupovalnem centru Rudnik):
  
  View Larger Map
  
• se ne uredi povezava Hladnikova-Mivka-Cesta v Mestni log (ta reč, ki se zdi napol narejena in je "v gradnji" že vsaj deset let, ni pa tako sexy projekt kot nogometni štadion):
  
  View Larger Map
  

Domnevam, da je Mestna občina Ljubljana pokasirala mastne denarje za zemljo in komunalne prispevke za Supernovo, zato naj za ta denar uredi ustrezno infrastrukturo.

No in tule bi dodal še predlog, da se vzhodno od Leclerca in Supernove naredi železniška postaja in parkirišče za park&ride. Ampak o tem drugič.

Zapora Mestnega trga

In ko že ravno uporabljam blog kot ventil. Odkar so avtobusni promet namesto čez Tromostovje preusmerili na vsaj trikrat, štirikrat daljšo pot skozi tunel, se zjutraj zatrpa Dolenjska cesta do Galjevice. Tunel prometa ne požira, križišče pred njim pa tudi ne.

Morda je kdo mislil, da je z odrivanjem prometa iz centra naredil kaj za okolje? Ampak pozor, prometa ni manj, samo drugje je, in več ga je, ker so poti daljše. Zgodilo se je torej ravno nasprotno. Zato, da je pod županovim oknom mir in da se iz Čopove do Mačka in nazaj varno pride tudi prijetno okajen, avtobusi delajo tri ali štirikrat daljšo pot, več zasmradijo, porabijo več goriva, ljudje se domov vozijo dlje, torej dodaten razlog, da uporabijo osebno vozilo, ki pa stoji v zastojih, kuri bencin in nafto, onesnažuje. Pamet v roke in avtobuse nazaj čez Tromostovje!


View Larger Map

PS. Cool kako se tile googlovi zemljevidi dodajajo na blog!

Moški umiramo mlajši, ker ...

Tudi prenovljena lizbonska strategija bo imela primerno dozo zaskrbljenosti v zvezi z enakopravnostjo spolov, npr:

Equal opportunities and combating discrimination are essential for progress. Gender mainstreaming and the promotion of gender equality should be ensured in all action taken.

Ne vem sicer, če to pomeni kake ukrepe, da se pričakovana življenjska doba moških izenači z ženskami. Verjetno ne. Ampak ravno med prebiranjem teh lizbonskih vsebin sem opazil članek, ob katerem se da vsaj cinično nasmehniti:

Chasing females can take years off life

From lions to antelope and from sea lions to deer, males, for some reason, simply can't go the distance. One theory is that males must compete for female attention. That means evolution is busy selecting for antlers, aggression and alloy wheels in males, at the expense of longevity.

Saj to kar piše v naslovu nekako vemo, ne? Članek pa gre dlje od samoumevnega.

Človeški kapital, Vzhodna Evropa, Slovenija

Ena boljših študij v zvezi s človeškim kapitalom. Slovenija bolj ali manj na vseh področjih vodi, ampak nismo pa v druščini, s katero bi se radi primerjali. The Lisbon Council - Europe's Skills and Human Capital Imperative. Nekaj citatov:

The second volume of our widely acclaimed European Human Capital Index focuses on Central and Eastern Europe, as well as Turkey. In a one-of-a-kind analysis, the authors explain why the region must urgently upgrade its skills base and fight its brain drain, if it hopes to sustain the rise in prosperity and living standards of recent years. The study strongly recommends investing heavily in human capital, in particular for the “lost generation” of people 45 years and older.

...

The study produces several important
results. Some countries – such as Czech
Republic, Estonia, Slovenia – have
already caught up to or even surpassed
the living standards of some EU-15
regions. But there remains a glaring
challenge over the next two decades for
all Central and Eastern European countries
to master: to close a yearning and widening
gap with the rest of the world – including
Western Europe – in human capital
investment and human capital utilisation.

...

For the countries that did well in the
European Human Capital Index, Volume II
– namely, Czech Republic, Estonia,
Lithuania and Slovenia – there beckons
the realistic chance of fully achieving
West European standards of living within
the next two decades – if the societal
consensus for sound macroeconomic
management and continuing orientation
towards rapidly developing human capital
is maintained.

...

It should be noted in passing that only two
countries ever surpass the West European
average in this survey – Slovenia in human
capital endowment and Turkey in
demography.

Reforme: so ali niso?

Odkar se ni zgodila enotna davčna stopnja in nismo dobili popolne fleksibilnosti na trgu dela, se kar naprej pojavlja vprašanje, ali smo imeli reforme ali ne. Govori se tudi o tem, ali je proračun razvojno naravnan, ali je Resolucija o nacionalnih razvojnih programih (npr. Planica, otok pri Izoli, železnice, dodatni avtocestni program) samo seznam želja ali ima pokritje v proračunu.

Na nekaj tega sem poskusil odgovoriti na današnji novinarski konferenci, kjer smo, skladno z Dnevom blogerske akcije stregli pošteno kavo in vodo iz pipe. Prezentacija:

| View | Upload your own

Na kratko:

Reforme: Seveda so. Kakšen odgovor bi sploh od ministra te vlade še pričakovali. O njih poročamo v Bruselj in iz Bruslja, pa še od kje, dobivamo oceno, da smo med 6 najboljših med 25. Tako, da nimate samo besede ministra. In seveda se bo treba modernizirati še naprej. In tudi po letu 2010, ko se lizbonska strategija izteče.

Proračun in razvojnost: uspelo nam je kar lepo dvigniti sredstva za RR. Pri tem velja opozoriti, da se manjša delež proračuna v BDP in da majhno povečanje deleža za RR v BDP pomeni veliko povečanje tega deleža v proračunu. V letu 2009 bomo ujeli delež, ki ga za RR namenjajo najbolj razvite EU15. Trdim, da je razvojno tudi zmanjšanje porabe države v BDPju, kar pomeni, da več denarja ostaja v blagajnah podjetnikov in žepih državljanov. Kaj z njim, se bodo ti gotovo odločili bolje kot državni uradniki. Premika se tudi v zvezi s TIA in kupom drugih aktivnosti spodbujanja podjetništva.

Resolucija o nacionalnih razvojnih programih: Glede na to, da za veliko večino projektov še ni predvideno miniranje ali betoniranje so zneski kar primerni.

Zdaj pa še vse ljudi spravimo na luno

Ko študentom razlagam pomen, ki ga ima na družbo in življenje internet, to rad primerjam z neko drugo komunikacijsko revolucijo, ki se je zgodila dobrih 500 let nazaj. V petnajstem stoletju se je v Evropi razširila kitajska spretnost izdelave papirja in nastal je učinkovit komunikacijski medij, za katerega ni bilo treba zaklati mlade ovčke, da bi dobili za nekaj strani pergamenta. Ta je bil rezerviran za silno pomembna besedila, kdor je gledal Ime rože ve, da so nanj prepisovali biblijo, še kakega grškega klasika, za vse drugo pa ga je bilo skorajda škoda.

Potem pa se je zgodila prva komunikacijska revolucija, povedano natančneje, zgodila se je demokratizacija tiste komunikacijske revolucije, ki jo pomeni pisava, ki so jo sicer iznašli tisočletja prej, ni pa bila vsem dostopna za vsakršno rabo. Komunikacijski revoluciji je sledila je renesansa človeške ustvarjalnosti, bliskovit razvoj znanosti, predvsem na področju tehnike je risba omogočila učinkovit način komuniciranja, specializacijo poklicev ... Konec srednjega veka ne predstavlja odkritje Amerike, ampak demokratizacija pisane in tiskane besede.

Internet predstavlja drugo komunikacijsko revolucijo ... demokratično in vsem omogoča elektronsko komunikacijo, ki je bila od začetka prejšnjega stoletja naprej na voljo le za zelo posebne namene. Danes lahko gledam, kaj se dogaja kjerkoli na planetu, leta 1969 sem lahko gledal samo sliko Armstronga z lune. Pred sto leti je lahko objavljal samo dober pisatelj, danes lahko, vsaj na internetu, vsak, ki ima pet minut časa in najde črke na tipkovnici. In pričakujemo lahko, da se bo zgodilo nekaj podobnega, kot v renesansi - podobno eksplozijo ustvarjalnosti, sodelovanja, preskok kvantitete v neko novo kvaliteto.

Jeremy Rifkin, avtor nekaj bestsellerjev o prihodnosti, svetovalec prejšnjemu predsedniku Evropske komisije Prodiju, mnogim evropskih politikom in predavatelj na medijsko popolnoma prezrtem posvetu o prihodnosti Lizbonske strategije, ki je bil dobra dva tedna nazaj v Ljubljani (naslednjič povabimo Semoliča) trdi, da komunikacijskim revolucijam sledi industrijska revolucija ... da je tisku sledil parni stroj, telegrafu in telefonu pa motor z notranjim izgorevanjem in da bo internetu sledila nič več nič manj kot tretja industrijska revolucija, ki bo temeljila na vodiku in za katero bo značilna demokratična proizvodnja energije - vsak bo imel na strehi sončne celice, kako vetrnico, dal malo energije v omrežje, nekaj pretvoril v vodik, po internetu se bo pa vse to koordiniralo. Ne vem. Ne vem tudi, če je to pravzaprav bistvo te renesanse, ki se mora sicer tudi po mojem mnenju zgoditi zaradi internetske komunikacijske revolucije.

Internet olajšuje sodelovanje in zato nastajanje novih znanj in tehnologij. Tehnološki izzivi, ki jih pred človeštvo postavljajo okoljski izzivi, predvsem zmanjševanje odvisnosti od fosilnih goriv, so ogromni. Zadnji National Geographic jih primerja z izzivom poslati človeka na luno. To je bil izziv na robu katerega je v šestdesetih nastalo kup tehnologij, ki so še danes sodobne, vključno z internetom. Ampak z eno pomembno razliko. Če pomeni pošiljati človeka na luno zahtevno nalogo za NASO in nekaj specializiranih podjetij, pomeni odmik od fosilnih goriv spremembo v celi množici dejavnosti, tudi in predvsem pa spremembo obnašanja ljudi. Njihovih vrednot. Tako, kot so se po prvi komunikacijski revoluciji vrednote spremenile ob prehodu iz srednjega v novi vek.

Morda pa je namen interneta, spleta 2.0, druge komunikacijske revolucije, ki omogoča, da se sliši prav vsakega, tudi malega človeka, prav to. Sprememba vrednot. Od spodaj navzgor.

Globalni indeks talentov

Na talentih svet stoji, pravimo zadnje čase. Economist Intelligence Unit je spisal novo publikacijo na to temo, ki ocenjuje, kje države so in kje bodo leta 2012 (link). Slovenija ni obdelana, je pa poučno, kakšno težo ima kak kriterij:

Brskalnik brez navlake

Lifehacker je eden od dvanajstih blogov v elitni 'AAA' skupini mojega Google Readerja. V pričujočem zapisu poroča o spletiščno specifičnem brskalniku WebRunner. V čem je posebnost? Brskalnik je brez tipične navlake brskalnikov kot so meniji, statusne vrstice in vse mogoče orodjarne, ki v bistvu samo zmanjšajo površino zaslona, in je specializiran za prikaz spletnih aplikacij kot so Gmail, GoogleReader, GoogleDocuments ... Znotraj se ti programi obnašajo že prekleto podobno kot desktop programi, tudi zaganja se jih tako.

Dokler nisem postal minister spletnih aplikacij nisem kaj dosti uporabljal. Če ima človek lahko svoje serverje in seveda ustrezne kliente, 100% nadzor, ga je težko pripraviti h gostovanju. IT infrastruktura v novi službi pa me je naravnost prisilila, da se začenjam obnašati kot navaden občan, in pač uporabim, kar mi internet ponuja. Vse bolj sem odvisen od zastonjskih servisov na spletu, vse manj od lokalnih aplikacij. Mac ali Linux tudi na desktopu postajata verjetna alternativa, saj bistvene reči lahko opravim na spletu.

BTW, lahko kdo svetuje, kako učinkovito počistiti Gmail, poiskati največje priponke ... nevarno blizu omejitvi na tistih slabih 3GB sem.

V. konferenca slovenskih znanstvenikov in gospodarstvenikov iz sveta in Slovenije

Na konferenci sem imel pozdravni nagovor. Spodaj so oporne točke:

Nikoli ne reci nikoli

PRovci pravijo ... če ni res RES nujno, ne popravljaš novinarjev. Ampak bom trmoglavil. Vsaj na blogu. For the record. So shoot me!

V torek so me vprašali to in ono. Trajalo je eno uro. Iz vsega skupaj so zapisali tole:

Ob predstavitvi novega Managerja so v svojo družbo povabili tudi ministra za razvoj Žigo Turka, ki je v pogovoru z gospodarstveniki o programih razvoja med drugim dejal, da Evropa lizbonskih ciljev ne bo nikoli dosegla, a da to še ni razlog, da si ne bi postavljali visokih ciljev in jih poskušali doseči.

Res sem rekel, da ne verjamem, da bo Evropa vse lizbonske cilje dosegla do leta 2010. Da je možno, da kaka država kakega lizbonskega cilja ne bo nikoli dosegla. Morda sem celo rekel, da Evropa lizbonskih ciljev ne bo nikoli dosegla, ker jih ne bo do leta 2010, leta 2010 pa naj bi bilo konec strategije. Morda Evropa tudi nikoli ne bo najbolj brezobzirno tekmovalno gospodarstvo na svetu. Ampak številni cilji so dosegljivi, če ne do 2010, ko se strategija zaključi, pa kasneje.

Skratka verodostojen zapis o povedanem bi bil: Evropa vseh lizbonski ciljev ne bo dosegla do leta 2010, kakšnega morda ne nikoli, a to še ni razlog, da si visokih ciljev ne bi vsaj zastavljala.

Uresničevanje Lizbonske strategije v Sloveniji

Poročilo s tem naslovom so pred kratkim obravnavala odbori v parlamentu, ta teden gre pa še na Ekonomsko socialni svet in na Svet za trajnostni razvoj. Spodaj so slajdi, ki smo jih pripravili, ne pa tudi pokazali. Preveč jih je. So pa izgovor za preskus še ene spletne tehnologije.

Blog danes povod za razpravo v parlamentu

Tale zapis na mojem blogu je kot kaže sprožil poslansko vprašanje poslanca SD Matjaža Hana. S poslanskimi vprašanji se začne vsaka seja parlamenta. To zgleda tako, da poslanci pisno najavijo, kaj bodo vprašali, potem pa bolj ali manj isto vprašajo tudi ustno. G. Han je bil pri tem zelo korekten in zastavil naslednja relevantna vprašanja. Odgovore sem zaradi jasnosti napisal kar vmes:

1. Kako kot koordinator za izvajanje lizbonske strategije ocenjujejte njeno implementacijo v Sloveniji?

Pridružujem se oceni Bruslja, ki je v svoji oceni napredka Slovenije zapisal, da Slovenija "dobro napreduje". To je druga najboljša možna ocena, ki so jo dobile štiri države. Napredek dveh je bil ocenjen kot da "zelo dobro napredujejo". Neka druga študija uglednega inštituta je ocenila, da je pri hitrosti približevanja lizbonskim ciljem Slovenija četrta najhitrejša v Evropi, za Dansko, Švedsko in Veliko Britanijo.

2. Kaj ste kot minister in kot resor konkretno prispevali k uresničevanju lizbonske strategije?

Lizbonska strategija je širok nabor ciljev, ki ga ne uresničuje eno ministrstvo, tudi ga ne uresničuje samo vlada, ampak se lahko pri tem angažirajo tudi parlament, socialni partnerji, podjetja in podjetniki. Slovenski program reform za izvajanje LS temelji na Strategiji razvoja Slovenije, ki je začela nastajati v prejšnjem mandatu, ki jo je končala ta vlada in ki bi lahko predstavljala temelj za konsenz o bistvenih razvojnih vprašanjih.

Če bi temu bilo tako, če bi dosegli strinjanje vseh strank o potrebnosti sprememb, brez fig v žepih, če stranke, ne bi podpirale prav vsake ozke interesne skupine samo zato, ker nasprotuje načrtom vlade, bi lahko dosegli veliko več. Ravnanje, da tisto, kar je pametno, postaviš pred tisto, kar je za neko stranko ali strančico oportuno, je nujno, če z lovljenjem najbolj razvitih v Evropi mislimo resno.

V okviru LS ima služba vlade za razvoj dve nalogi: (1) spremljanje izvajanja LS v Sloveniji in (2) načrtovanje novega cikla LS v okviru EU in predvsem našega predsedovanja spomladi 2008. V zvezi s prvim SVR recenzira vse zakonske predloge in ocenjuje njihovo reformno oz. lizbonsko naravnanost. Tako je npr. za predlog novega zakona o delovnih razmerjih ugotovila, da izpolnjuje 80-90% ciljev, tudi kakšnega zelo važnega pa ne. Politična odločitev vlade je potem, da oceni, ali spoštuje dogovor med socialnimi partnerji, ali pa ima v parlamentu, med partnerji za razvoj in še kje dovolj podpore, da bi naredila še daljši korak naprej. V zvezi z drugim je v današnjem Delu moj članek.

3. Kako se prispevki kažejo v boljšem razvoju, v splošni prosperiteti v večji blaginji, ki dejansko pomeni, da bi si ljudje danes lahko privoščili več in ne manj, kar je jasno vsakomur, ki stopi v trgovino?

V vladi smo prepričani, da k dobri gospodarski rasti, poleg konjunkture v Evropi prispevajo tudi reformni ukrepi vlade in izvajanje lizbonske strategije. Imamo 6.5% gospodarsko rast in 3% rast zaposlenosti, padec števila potrebnih socialne pomoči za 30%.

Če bi bil politik, ki se bori za glasove volivcev, bi sočutno trdil tisto, kar radi slišijo, da namreč živijo vedno slabše. Ampak se ne bom pridružil utrjevanju mnenja, kako da Slovenci živimo v solzni dolini, v vedno večji revščini in pomanjkanju. Čas je za nekaj več samozavesti.

Po drugi strani ne bi rad nekomu, ki pa dejansko živi v pomanjkanju solil pameti s tem, da so se plače realno povečale za skoraj 5%. Kaj ga briga povprečje. Lizbonska strategija ima za cilj rast in delovna mesta in če dosegamo te cilje bo tudi vedno manj takih, ki živijo slabo.

Priznati pa si moramo, da ni država tista, ki posamezniku omogoča boljše življenja, ki bi mu z dekretom ali zakonom priskrbela ali ohranila delovno mesto, ampak je njena naloga, da ustvari takšno gospodarsko okolje, v katerem podjetniki investirajo, odpirajo nova delovna mesta, zaradi pomanjkanja delovne sile povečujejo plače ... In z zmanjšanjem davkov, poenostavitvijo mnogih birokratskih ovir in različnimi spodbudami je vlada naredila natanko to.

4. Kako in s kakšnimi ukrepi boste prilagodili ali celo spremenili taktike pri doseganju lizbonskih ciljev zaradi rasti življenjskih potrebščin?

Rast cen življenjskih potrebščin ima svoje korenine v gibanju na svetovnih trgih, v njej pa odmeva tudi prevzem evra in dušenje rasti cen pred njenim sprejemom. Naši ukrepi bodo šli tri smeri:

• (1) v smeri nevtralizacije inflacijskih pričakovanj, ki jih zbuja včasih tudi panično, senzacionalistično in politikantsko obravnavanje tega vprašanja,
  
• (2) v smeri preprečevanja, da bi se višje cene hrane prelile v višje plače in posledično zmanjšano konkurenčnost gospodarstva. Namreč, če je dražji sir zato delo nekega krojača ali učitelja ni vredno niti cent več in
• (3) v smeri dosledne uporabe obstoječih mehanizmov socialnih pomoči, da pomagamo tistim, ki jih dražja hrana najbolj prizadene.
  

PS. Iz njegovega podvprašanja (v katerem se je razkrilo, da cilja na blog, ki da ga pišem zvečer) sem tudi razbral, da opozicija budno pazi, če slučajno ne blogam v službenem času. Si predstavljate, da bi minister v službenem času komuniciral z državljani, in to preko bloga?

Lizbonska strategija 2.1

V torek 18.9. smo se v Bruslju pri Barrosu zbrali nacionalni koordinatorji za lizbonsko strategijo. Najprej sva nastopila Portugalec prof. Zorrinho in jaz kot predstavnika trenutne in naslednje predsedujoče države. Za oporne točke osrednjega dela svojega prispevka sem uporabil spodnje slajde. Kazal jih nisem, ni v navadi, da bi si v takem krogu kazali powerpointe.



PS. In imelo me je, da preskusim slideshare.

Vladanje 2.0 vse bližje!

V nedeljo se mi je v blogosferi pridružil minister Rupel. Ker je imel že kar veliko prostora kot gostujoče pero v Delu, je njegova poteza še toliko bolj pomembno priznanje, da postaja internet relevanten medij. Upam, da smo na pragu snežene kepe, ki bo popolnoma spremenila način komuniciranja vlade z javnostjo in posledično tudi izboljšala razumevanje potez vlade v javnosti. Najprej je zadeve namreč treba razumeti, šele potem lahko debatiramo o prav in narobe. In mediji se praviloma ne potrudijo za razumevanje, ker jih prodaja diskusija o prav in narobe, ne pa mukotrpna razlaga včasih zahtevnih vsebin.

Kljub splošnemu prepričanju, da vlada nadzoruje medije, je internet verjetno edini medij, kjer vlada lahko plasira nepopačena dejstva in kjer lahko odgovori na vsako manipulacijo ali neresnico.

Elementi prehoda v vladanje 2.0 so:

• Vsak minister bloga; piše kar misli. Če se v osnovi misli in dela dobro, potem odprtost na blogu ne more škodovati. Prej ali slej resnica pride na dan, zdrava pamet prevlada nad zdraharstvom.
  
• Kompletni PR kanali ministrstev in vlade delujejo skozi blog/RSS tehnologijo. Nekaj agregatov na vladnem nivoju zbira najboljše iz teh kanalov, ministrskih blogov, drugih virov. Tak kanal lahko postane zelo relevantno notranjepolitično čtivo. Vse odprto za komentiranje, citiranje, agregiranje.
  
• Vlada tudi za širjenje medijskih gradiv uporabi splet.
• Vsebinsko postanemo bistveno bolj sproščeni. Obstoj novinarjev opravičuje tudi dejstvo, da sami od sebe ne povemo zadev, ki so sporne, ki malce smrdijo, poudarjamo svetle strani zgodb. Novinarji to izvrtajo, ampak po možnosti naredijo iz vsake malenkosti škandal. Vsaj nekateri. Če pa na blogu povem, da sem pred komisijo za preprečevanje korupcije zatajil T-Shirt, ki sem ga v sredo dobil od Frasa, pa bi rad videl junaka na oddaji Svet, ki bi iz tega naredil zgodbo!
  
• Notranje delovanje vlade prevzame tehnologijo spleta 2.0, torej se tudi za "oglasne deske", "gradiva v obravnavi" in sploh vse kar deluje skozi muzejsko infrastrukturo iz prejšnjega stoletja ... uporabijo RSS kanali, komentarji se zbirajo po blogersko, gradiva se usklajujejo z wiki tehnologijo, državna uprava med seboj komunicira z instantnim sporočanjem.
• V odvisnosti od vrste in zrelosti gradiva, se lahko ta proces tudi dogaja pred očmi javnosti in v dostopnosti civilne družbe, da je v delo vključena.
  
• Celo vlado preselimo v MySpace, sadimo rožice in se nehamo ukvarjati s tuzemskimi problemi (ej, to mi je od nekoga znano, samo da tega ne dela v MySpace).
  

Sicer pa, glede na to, da ima Slovenija po podatkih EU drugo-tretjo najbolj razvito eUpravo v EU, se bo kaj od zgornjega morda celo zgodilo.

A sva midva bloge skup pasla?

Striti je tule začel debato o tem, zakaj mene, pa še kakega politika, na blogu vikajo. Gre za zanimivo splošno vprašanje - kdaj na blogu vikati in kdaj tikati. Tule so moja pravila, odprta za diskusijo:

• če bi osebo tikal v osebnem stiku, potem jo tikam tudi na blogu.
• če oseba piše tak blog, da se pusti osebno tako dobro spoznati, kot ga/jo v realnem življenju poznajo samo prijatelji, ki ga/jo tikajo, potem jo zelo verjetno tikam.
• v ostalih primerih vikam.

Ne vidim torej potrebe, da bi se na blogih kar povprek tikali, me pa tudi nič ne moti, če me tikajo popolni neznanci. Smo pač bloge skup pasli.

Reforma evropskih univerz

BRUEGEL.ORG pišeje:

"Based on a survey of European universities, this policy brief states that despite the good performance of some countries, Europe as a whole trails the US by a wide margin. The reason is two-fold. First, Europe invests to little in higher education. Second, European universities suffer from poor governance, insufficient autonomy and often perverse incentives. "

Študija sicer resno jemlje šanghajsko lestvico in ugotavlja, da so uspešne tiste univerze, ki so bolje financirane, ki so privatne, ki imajo avtonomijo pri plačni politiki in pri proračunu. Zadnje dve zadevi sta proračunsko nevtralni, politično neobčutljivi in zato primerna bombončka za kak nov poskus Zakona o visokem šolstvu in raziskovalni dejavnosti.

Vprašajte!

Tukaj sprašujte o vsem, o čemer sam od sebe ne pišem na blogu. Vse kar bom odgovoril, bom tudi mislil, ampak vse kar bom mislil, verjetno ne bom odgovoril ;-)

FRiSK

Ena prijetnejših dolžnosti danes je bil obisk in kratek pozdravni nagovor na Festivalu računalništva in sodobnih komunikacij FRiSK, v Murski Soboti. Gibanica je bila odlična, bograč tudi, ampak predvsem zaradi družbe tam mi je pa žal, da tole pišem od doma, med tem, ko imajo festivalsko žurko.

Po duši računalnikar mi je med računalnikarji všeč. Za razliko od velikih komercialnih dogodkov, kongresov, sejmov, ki so polni moških v sivih oblekah s kravatami in urejenih hostes v mini krilih, taki dogodki ohranjajo nekaj tiste pristnosti, ki se jo spominjam iz prvih računalniških dogodkov - še v socializmu v zatohli kleti Cankarjevega doma. Prijetno je srečati sorodne duše, ki jih navdušuje nova tehnologija in razmišljajo, kaj vse bi lahko iz nje naredili. Za svojo dušo, bolj kot za denar. Z nekaj tistega uporniškega duha, ki se je nekoč zavzemal za demokratizacijo informacijske in računske moči, danes pa z odprtokodnimi rešitvami še naprej demonstrira uporniški značaj. A propos ...

In zdi se, da več tega ostaja na obrobju, kot v centru. Nekaj poudarkov iz govora:

• računalniški dogodki so šli skozi tri faze: (1) srečanja navdušencev, računalništvo postane dober posel zato (2) komericalizacija, informatika uspe, posli se začnejo delati on-line in zato (3) postanejo veliki sejmi vse bolj nepotrebni, v ospredje spet prihajajo srečanja navdušencev;
• IKT je poleg FedExa in kontejnerskih ladij tehnično omogoča globalizacijo, ki opredeljuje strategije razvoja;
• IKT pospeši poslovanje, v informacijsko razvitem okolju je država še večja zavora, kot v klasičnem; urediti mora pravno in deloma tehnično infrastrukturo, predvsem se mora umakniti in omogočiti, da se subjekti na trgu lahko samostojno in hitro premikajo, brez njenih pomoči, ovir, obdavčevanja, držanja za roko ...
  
• je IKT pomembno zastopan v evropskih in slovenskih strategijah;
• Slovenija je informacijsko dobro razvita, po dostopnosti interneta v gospodinjstvih je na 9. po dostopnosti v podjetjih pa celo na 4. mestu;
• v izvajanju so nacionalni projekti, ki bodo to še izboljšali, tako na področju infrastrukture kot vsebin.
  
• kot problem se kaže vse večje pomanjkanje kadrov za IKT industrijo.
• IKT zmanjšuje razdalje, ampak to avtomatično še ne pomeni, da lahko neka odmaknjena pokrajina postane središče neke industrije; pomaga, če si blizu največjih strank, velikih podjetij, ogromni delež razvoja IKTja se je zgodil na mahnem kosu zemlje med San Franciscom in San Josejem;
• prednost odmaknjenosti iz središč pa je, da so tam manj ukalupljeni v prevladujoče trende in lahko nastane kaj novega, originalnega; možna je koncentracija v nišne, specializirane produkte;
• splet 2.0 poudarja sodelovanje, vključenost, zato se sodelovanju na daljavo morda obetajo boljši časi, tudi IKT podjetjem v Pomurju.
  

Kasneje se je predstavilo kar nekaj lokalnih podjetij, ki delajo natanko tej smeri - ali zelo specializiran, nišni produkt, ali pa z dokaj standardnimi rešitvami servisirajo lokalno industrijo. Tisti prvi imajo možnost, da postanejo zmagovalci!

Obiskal sem tudi tamkajšnji računalniški muzej, kjer sem videl nekaj svojih prvih računalnikov: ZX81, ZX Spectrum, ZX Spectrum / Ines, Sinclair QL je manjkal, Atari ST in prenosni AT 286 s 40 MB diska v ohišju za šivalni stroj.

Cene hrane in plače

Morda se splača prebrati blog evropske ministrice za kmetijstvo ...

In fact, it reminds me of the election slogan of a certain well-known US president: “It’s the economy, stupid!” Recent price developments are no more and no less than the market in action ...

... Of course, in this whole debate about food prices, we cannot lose sight of the effect on consumers. It hurts consumers in their pockets when food prices go up ...

... And, as we all know, the contribution of the raw material to the final price of foods like bread is relatively small, so I hope that the supermarkets and discounters will act responsibly.

in članek v Economistu ...

Robert Schofield, chief executive of Premier Foods, said that the group had no choice but to force through an increase as wheat prices had doubled in the past year ...

... da vidimo, da ne gre za neko slovensko posebnost, ampak za svetovni trend. Morda so posledice pri nas nekaj hujše, ker smo dolgo zaradi sprejema evra sistemsko zadrževali rast cen in po prevzemu evra pol leta zelo pazili, da se ja ne bi kaj podražilo, zdaj so pa nekateri pozabili na zavore.

Če se nekaj podraži, recimo mleko, so po zdravi gospodinjski logiki možnosti naslednje:

• (1) Administrativno zmanjšamo cene mleka.
  
• (2) Povečamo plače, pa si ljudje lahko še vedno privoščijo mleka v enakem obsegu.
• (3) Začnemo piti manj mleka - pač toliko, za kolikor mleka zaslužimo.
• (4) Zmanjšamo izdatke za kako drugo stvar, da nam ostane več denarja za mleko.

AD1: Se kdo spomni Milke Planinc? Ne, gospa ni lastnica tovarne čokolade.

AD2: Se kdo spomni Milke Planinc? Ja, jih je nekaj. Žal je naš sistem usklajevanja plač tak, da je to (k sreči v omejenem obsegu in z zamikom) celo sistemsko urejeno. To, še bolj pa zahteve, da bi zaradi dvigov cen hrane popravljali ljudem plače, kaže na popolnoma napačno razumevanje plače - še kar v smislu tistega socialističnega - vsakomur po svojih potrebah. Plača je v resnici izplačilo za opravljeno delo, ne pa izplačilo za pričakovane potrebe. Če se podraži hrana, ni zato delo nekega npr. šoferja prav nič več vredno in ne opravičuje dviga njegove plače. Če dvig življenjskih stroškov več ljudi pahne v revščino, je naloga socialnega sistema, da jim pomaga, ne pa plačne politike! Dvig plač ima za posledico dvig stroškov dela vsepovsod in s tem višje cene vsega.

AD3: Pri hrani je to mogoče težje, čeprav se bom ta vikend napotil v Hoferja. Oz. pazil koliko mi za kaj zaračunajo. Tako lahko posameznik prispeva k delovanju trga. Da se dvig surovin za hrano ne bo odrazil v podobnem bogatenju živilske in trgovske panoge, kot je bil dvig cen nafte blagoslov za naftne družbe.

AD4: To je verjetno najbolj realna rešitev. Delež izdatkov za hrano se je tudi v proračunu slovenskih družin zadnja leta zmanjševal. Zdaj se bo trend pač nekoliko obrnil. In silil proizvajalce drugih dobrin k zmanjševanju stroškov, da bodo sploh še kaj prodali. Razvojno!

Kar pomeni, da je tisto, kar je pametno, da vlada v tem trenutku naredi - ne popusti pritiskom za dvig plač - ravno obratno od tega, kar bi kratkovidni radi, da bi naredila.