Mali gospodinjski računalnik

Kak teden se mi je dogajalo, da me je vedno, ko sem vklopil MacBook, čakalo sporočilo, da se je vmes sesul. Torej med tem, ko je najprej zaspal in potem hiberniral. Nekajkrat sem ga na roko spravil v eno od teh dveh stanj in opazil isto. Da je sicer izklopil zaslon, diska in ventilatorja pa ne. Da ni šel v "sleep".

120 jeznih, zelo jeznih, minut kasneje sem ugotovil, da je za to kriv programček, ki iz notesnika naredi WiFi router. Kar globoko med krmilnike se naseli rešitev, ki internet z UTP kabla ali 3G ključka ponudi preko lastne WiFi antene okolici.

Prav mi je, kaj pa sem zadevo nalagal. Ampak manj zahtevnim uporabnikom se stvari dogajajo tudi ne da bi rinili z glavo skozi zid. Zdaj dela, zdaj ne dela. Pride kak program, update pa podre kako funkcijo na čisto drugem koncu računalnika. Za nas, ki smo vešči, to še nekako gre. Googlamo, diagnosticiramo in prej ali slej je zadeva spet v uporabnem stanju.

Za vse ostale pa sploh ne bi bila slaba rešitev, ki jo poznamo od mikrovalovnik pečic, opekačev za vafle, fritez in radio-budilk. Zadevo kupuš, postaviš, in tisto, čemur je namenjena, dela dolga leta. Nič se ne da pokvariti.

Podobno se kot mali gospodinjski aparat obnašajo iPad, iPhone in ostali. Podobno, ker se vendarle da gor le naložiti ta, oni ali tretji program. Samo preverjene. Ampak med seboj so tako ločeni, da še datoteko s podatki drug od drugega prekleto neradi berejo. Kaj šele, da bi kateri potegnil cel sistem za sabo v močvirje.

Tak aparat bi lahko uporabljal kdorkoli, tudi ljudje, ki si telefonske številke pišejo na listke, ker je vpis v spomin mobitela preveč kompliciran. Tak aparat je iPad in če bi imel možnost tiskanja, bi mnogim lahko nadomestil osebni računalnik. Saj ne delajo drugega kot brskajo po spletu in sem in tja napišejo kako pismo ali dopis. Mali gospodinjski aparat za internet in nadomestek pisalnega stroja. Predvidljivo in vedno naredi, za kar smo ga kupili. In vse, kar je treba vedeti, ko gre kaj narobe je, da se stisne tisti črni gumb. Kateri gumb? Edini gumb!

Zame pa to seveda ni.

Hidak

Pred volitvami Ljubljana dobiva nekaj novih mostov. Gremo s tokom:

Na Špici

Zanimiv most, na pravem mestu, ob pravem času. Postal bi še dosti bolj smiseln, če bi obstajala pot v smeri podaljška mostu mimo botaničnega vrta in naprej ob Velikem Galjavcu, vzporedno z Dolensko cesto, proti vzhodu. To bi celotnemu jugovzhodnemu kraku Ljubljane omogočilo slikovito, varno in od prometa odmaknjeno kolesarsko ali sprehajalno pot proti središču mesta. Tako pa most servisira tistih par šol in botanični vrt.


Mesarski most

Kaj si mislim o projektu, sem že povedal. Zdaj, ko je most narejen, se izkaže, da je zadeva še dosti hujša. Most sam po sebi ni napačen in npr. na mestu Šuštarskega mostu bi nekaj podobnega prav lepo funkcioniralo. Na to mesto in v ta prosto pa ne paše. Most odpira pot trojanskemu konju na tržnico in brez kančka spoštovanja do mojstra uničuje Plečnikovo zasnovo ureditve tržnice. Odločno predragi most (cca. 800x dražji od brvi na Ribji trg) bodo plačali tisti Ljubljančani, ki jih greje Energetika.

Žitni most

Tu vmes je most vsekakor manjkal. Če so na Špici dobili priložnost jeklarji so tukaj prišli na svoj račun betonci. Za tak razpon in take obremenitve je škoda, da mesto ni dalo demonstrativno priložnosti lesu, da se malo konkretizira retorika podnebnih sprememb. Les je za mostove povsem primeren, trajen in trajnostni material in tipično slovenski. Lepljen les je dandanes tudi dosti bolj high-tech od armiranega betona.

Roška - Njegoševa

Na tem mestu se obeta druga kapitalnejša napaka premalo premišljenega betoniranja. Ta most bi moral biti dovolj širok, da s štiripasovno cesto na tem mestu zaključi mestni ring. Če je za to treba podreti kako krilo Cukrarne ali kako staro garažo pa nič hudega.


PS. Plaža pod Novim trgom

Slika iz skyscrapercity.com

Ko že ravno pišem o bregovih Ljubljanice ... Vse v vsemu je kar nekaj nove kozmetike. Kar je novo nam je praviloma všeč. Vsaj meni je, posebej detajli, klopce, kocke, luči, smetnjaki, odtoki za meteorno vodo. Tudi turistična plovba je dobra ideja. Morda bi ji lahko sledila še proga mestnega potniškega prometa.

Rešitev na Novem trgu pa mi ni všeč. Ko se od NUKa spuščam proti reki, imam občutek, da je trg zdaj brez zaključka, da nekam drsi. Če bi se vsaj reko videlo, pa se je ne. Luknja. Kdor hoče do vode, naj se sprehodi še nekaj sto metrov proti špici. Tam je prostor za plažo in za zelenje, tam zapuščamo mesto in gremo na Barje.

Zanimali bi me kaki idejni projekti, ki bi na mestu tistih titanskih stopnic predvidel stopnice v obratni smeri kot ploščad za kak improvizirani oder. Padajoči Novi trg se namreč zdi kot narejen za občasno mestno gledališče oz. prireditveni prostor.

Ustavite desnico, levico graditelje!

@manteja je na twiterju opozorila na članek, ki zaradi dopustov ne sme ostati neopažen. Maja Simoneti piše:

Mediji poročajo, da je od 17. maja 2010 z odločbo Ministrstva za okolje in prostor, Agencije RS za okolje, dovoljena gradnja dveh vil s 6 stanovanji na Drenikovem vrhu v samem osrčju krajinskega parka Tivoli-Rožnik-Šišenski hrib (TRŠ).

Kdo je imel sploh predrznost zaprositi za dovoljenje? Ali to pomeni, da bomo na Drenikovem vrhu, na grebenu med Rožnikom in Tivolijem, dobili dve približno taki "nadomestni gradnji"? Bosta imeli bazen?

foto Finance.

PS. Če ste udeleženi v kaki tranzicijski zgodbi, imate denar, da si lahko kako stanovanje tam še kupite.

RSS bralniki za iPad so neuporabni

Na twitterju je nekaj debate o tem, kateri RSS bralnik za iPad je najboljši. Za moj okus Google Reader nima konkurence. Iz preprostega razloga, ker deluje v Safariju. To pomeni, da ostanem v isti aplikaciji, ko odprem konkretno spletno stran z vsebino. Ostanem v Safariju, kjer lahko dodam bookmark in kjer imam na voljo bookmarklete, ki mi omogočijo, da zadevo priporočim na Twitter, shranim na Instapaper, pokomentiram na Tumblrju. Kaj lahko s stranjo naredim, ni odvsino od tega, kar je predvidel avtor bralnika, ampak od mojih preferenc. Z vsemi stranmi lahko naredim isto, ne pa na Twitterrificu nekaj, na Flipboardu nekaj drugega, v Timesu nekaj tretjega.


Seveda večina bralnikov omogoča, da stran po nekaj korakih odprem v Safariju, a kaj, ko to pomeni, da se bralnik zapre in odpre Safari. Ko s stranjo v Safariju naredim, kar sem se bil pač namenil (si jo npr. dodam med bookmarke), se moram vrniti v bralnik, in praviloma se ne bom vrnil na mesto, kjer sem ga bil zapustil.

Če bi iPad podpiral večopravilnost ali pa vsaj to, da bi začasno zamrznil aplikacijo, tega problema ne bi bilo.
Da se razumemo: Problem se pojavlja samo, če bi s stranjo rad kaj naredil. Dokler samo berem, je vse OK. Še en dokaz, da se na iPadu ne da delat.