Za svoj prav ali za nevtralnost interneta?

Člen 3, odstavek 3.

V politiki (in širše) gre človeku lahko za to, da ima v besedah prav, ali pa, da premika stvari v svetu v smeri, ki se mu zdi dobra.

Interpretacija dogodkov po sprejetju evropske uredbe o nevtralnosti interneta bo pokazala, kdo se za nevtralnost bori zato, da se za njim dviga čim več prahu in kdo zato, ker bi rad dosegel, da bo internet nevtralen.

Panika!

V medijih se pojavljajo vesti, kako bo zdaj, po sprejetju uredbe, ta-in-ta na internetu zdaj ravnal tako-in-tako. Grozo!

Prvo, kar je treba povedati, je, da tega-in-tega prav nič ne bi oviralo, da bi tako-in-tako ali še huje ravnal tudi v primeru, če bi bila uredba v torek zavrnjena. Uredba v veliki večini Evrope povečuje in ne zmanjšuje varovalk za nevtralnost interneta.

Od tukaj dalje sta pa dve možnosti

Aktivisti lahko tega-in-tega uporabijo kot dokaz, da so imeli prav, da nas zdaj na internetu čakajo stroški, zastoji, pekel, ker, kot so ves čas trdili, uredba dovoljuje, da ta-in-ta naredi to-in-to. Ta-in-ta jim bo hvaležen. Tako javno mnenje o stvari bo na koncu vplivalo tudi na to, kako bo zadevo razumelo sodišče. Če bi do tega prišlo.

Lahko pa seveda ugotovimo, da ta-in-ta tega-in-tega po sprejeti uredbi ne sme. Nikakor ne. Da uredba niti ni tako brezzoba. Da je tudi brez amandmajev jasno, da npr. "optimizirana storitev" (člen 3, odstavek 5) ne nastane zato, ker bo nek telekom za honorar dajal nekemu prometu na internetu prednost. Optimizirana storitev ne uporablja storitve dostopa do interneta niti ne sme biti nadomestek za storitev dostopa do interneta. Podobno, kot je ne uporablja digitalna televizija pri vas doma.

Skratka

Zdaj teče boj za interpretacijo sprejetega. Zagovorniki nevtralnosti bomo iskali, zagovarjali in poudarjali restriktvno razlago uredbe. Iskalci slave bodo stvari razlagali tako, kot tisti, ki bi nevtralnost kršili. Da bi dokazovali, da so imeli prav, ne da bi internet ohranjali v nevtralnih vodah.


Morda vas zanima tudi moje mnenje o sprejeti uredbi.

Več nevtralnosti interneta je

Evropski parlament je v torek opravil drugo branje Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o ukrepih za zagotavljanje nevtralnosti interneta in ukinitvijo gostovanja v javnih mobilnih komunikacijskih omrežjih v Uniji.

Kot je prišlo pri odločitvah v zvezi z internetom že v navado, je vzporedno na omrežju potekala intenzivna mobilizacija uporabnikov in civilne družbe. V tem primeru, da bi sprejeti dokumenti zagotavljali čim večjo nevtralnost interneta.

Mora biti nekaj privlačnega v spletnem aktivizmu in v občutku, da lahko z všečkanjem, rečivkanjem in drugačnim kliktivizmom spreminjaš svet po telefonu; med tem, ko čakaš na semaforju.

In mora biti privlačno, če se lahko postaviš na čelo teh biciklistov 

Oz. kliktivistov.

Nastala je panika, ki pa je bila po mojem mnenju pretirana. Tudi brez amandmajev sprejeti predlog kar dobro varuje nevtralnost interneta. Morda so varovalke v primeru, da prihaja do zasičenja omrežja, nekoliko ohlapne. Morda ne.

Nekaterim ni všeč, da niso prepovedani »hitri pasovi« za optimizirane storitve in da ni prepovedana cenovna diskriminacija. Drugi so mnenja, da bo oboje prineslo razvoj novih storitev, ki jih danes ali zaradi nezanesljivosti internetnih povezav ali zaradi nezmožnosti zaračunavanja vsebin ni.

S sprejeto uredbo Evropa prvič kot celota ureja nevtralnost interneta. Še prek kratkim večina sveta nevtralnosti ni regulirala. In vendar se je internet, prepuščen sam sebi, razvil v dokaj nevtralno smer. Ja, bilo je nekaj incidentov, kjer pa so morali operaterji prej ali slej popustiti pritožbam uporabnikov, ali pa so šli ti drugam. Zdaj bo k nevtralnosti zavezovala tudi zakonodaja. V tem smislu je sprejeta ureditev napredek.

Prinaša več nevtralnosti in ne manj.

Me pa čudi, da se kliktivisti niso raje postavili v bran nevmešavanju države in politike v Internet. To je potencialno morda večji problem kot malo več ali malo manj nevtralnosti.

Najprej objavljeno v domovina.je.

Balkanska pot: 4+1 za Slovenijo

Vir: twitter

Jutri se bodo pod okriljem Evropske komisije sestali predsedniki vlad držav na tako imenovani Balkanski poti in iskali rešitve. Nekaj misli v zvezi s tem.

Ne pričakovati preveč od Bruslja

To ne bo sestanek vseh članic EU, ampak bodo od članic tam Grčija, Hrvaška, Madžarska, Slovenija, Avstrija in Nemčija. To veliko pove o prioritetah Unije in o realni nevarnosti, da bo migrantska kriza lokalen problem četrtine unije. Ostale tri četrtine bodo podprle vsako aktivnost, ki krizo omeji na Balkan.

Tudi ne moremo pričakovati kakšnega posebnega razumevanja Zahodne Evrope za politiko identitete, kot se vidi Orbanova ograja. Zahod se je pred drugimi civilizacijami v Evropi nazadnje branil v 15. stoletju v Španiji in celo v 8. stoletju v Franciji. Pred Turki je Evropo branila Srednja in Vzhodna Evropa. Zahod je osvajal in zdaj je poln migrantov iz svojih kolonij. Ki pa so prihajali počasi in z vizami.

Spoštovanje zakonodaje

Ena od glavnih nalog Evropske komisije (ki je gostiteljica srečanja) je spoštovanje evropskih pogodb in zakonodaje. To je področje, ki bi moralo biti Cerarju blizu.V zvezi z begunci in migranti se dogaja množično kršenje evropskih direktiv in nacionalnih zakonodaj (ki so morale biti usklajene z evropsko).

Evropska komisija bi s tem v zvezi morala začeti postopke proti Grčiji, Hrvaški, Sloveniji, verjetno tudi Avstriji, ki ne beguncev ne migrantov ne obdelajo tako, kot bi jih morali in zato niti ne vemo, kdo vse vstopa v EU. Nasprotno. Te države ilegalnim priseljencem celo pomagajo pri potovanju do naslednje meje. Če bi to počeli posamezniki, bi bil za to kaznovani.

Če ti postopki trajajo, pač trajajo. Nobena mednarodna konvencija niti beguncem, kaj šele migrantom ne daje pravice, da si prosto izbirajo državo, v kateri bodo svoj beg končali. Niti niso vezani na noben rok, do kdaj bi morali priti na cilj.

Ponavljam, Evropska komisija mora od držav članic zahtevati, da spoštujejo direktive in zakonodajo. To ni v nikakršnem nasprotju s tem, da se za prebežnike poskrbi, da niso ne lačni, ne žejni, ne na mokroti ali ne na mrazu. To bi jih upočasnilo in tudi izboljšalo njihovo oskrbo. In to se lahko naredi takoj, samo, če je volja.

Solidarnost tudi

Solidarnost je princip, ki je vgrajen v temelje Evropske unije in tudi nanj se pravniki lahko sklicujejo.

Spoštovanje zakonodaje terja od članic, kamor prebežniki najprej pridejo, kar nekaj napora. Pravično bi bilo, da breme nosi celotna Unija. Državam, ki zakonodajo spoštujejo, bi morala EU pomagati v denarju, opremi in ljudeh, da bi za migrante in begunce poskrbeli tako po formalno-birokratski kot po človeško-nastanitveni plati. Največji prejemnici te pomoči bi bili Grčija in Italija.

Sčasoma sprememba neživljenjske zakonodaje

Zakonodaja res ni napisana za take primere, kot se dogajajo, ampak to ni razlog, da se nanjo požvižgamo. Z nekaj medsebojne solidarnosti bi se jo dalo spoštovati, če se mejne države ne bi bale trajne odgovornosti za prebežnike.

Po sedanji ureditvi lahko članica EU prebežnika vrne v državo, ki ga je prva registrirala. Tega ne Grčija, ne Hrvaška, ne Slovenija nočejo in poskušajo vroči kostanj čim hitreje poriniti v druge roke. Ta rešitev je zato slaba in potrebuje spremembo.

Morda potrebujemo Schengenski begunski status, ki bi ga moral podeljevati nek nadnacionalni organ in ki bi prebežnikom omogočal prosto gibanje na območju Schengna. Ali pa potrebujemo na grških otokih nemške urade in se prebežnik lahko registrira za "nemškega". Takega se potem v Nemčijo prepelje z vlakom ali letalom, ne da bi na vsaki meji brodil po vodi.

Če takega  režima za prebežnike ne bo in bo za prebežnike veljal drug režim kot za državljane EU, potem se to lahko uveljavlja samo s ponovno vzpostavitvijo nazora na mejah znotraj EU. Kar pomeni konec Schengena in ponovne kolone na Šentilju in Škofijah.

Skratka

1. Komisija mora pri članicah uveljaviti spoštovanje obstoječih pravil. To je po Evropski Pogodbi tudi njena naloga.
2. Komisija mora, skladno s principom solidarnosti, državam, ki so preobremenjene, zagotoviti pomoč za spoštovanje pravil in za skrb za prebežnike.
3. Prejšnji dve točki kupita čas za dvoje: za prenovo zakonodaje EU in za poteze v konfliktni regiji, ki bodo tok prebežnikov zmanjšale ali ustavile.
4. Če bi se dotične države otepale točke 1, jim je v dogovoru s tretjimi državami potrebno preprečiti, da se problema znebijo na račun severnih sosedov.
5. Ker ni nobenega zagotovila, da bi se točke 1-4 tudi zgodile, mora Slovenija delati na (ne samo razmišljati o) rešitvah, pri katerih ni odvisna od dobre volje Bruslja ali sosed in s katerimi bo preprečila, da bi postala del teritorija, na katerega bi ostanek Unije omejil begunsko problematiko, če se mu ne bi ljubilo ukvarjati s točkami 1-4. Škoda, da tega ni počela že včeraj, ampak jadikovanje o tem danes nič ne pomaga.

On record: KSEVT

Kot bivšega ministra za kulturo so me povabili na izredno sejo Odbora za kulturo v zvezi s problematiko KSEVT. Ne utegnem. Moja mnenja o tem so naslednja:

1. Zdravje je preveč resna stvar, da bi ga bilo vredno ogrožati zaradi denarja. Prosim g. Turšiča, da premisli o prekinitvi stavke, saj problem zdaj ima javno pozornost in se stvari vendarle začenjajo reševati.
2. Za reševanje zadeve je odgovorna sedanja ministrica za kulturo. Bivši smo samo sredstvo za preusmerjanje pozornosti.
3. Zelo cenim delo g. Turšiča in g. Živadinova. Ceni ju tudi domača in mednarodna stroka. V času mojega mandata sta imela podporo ministra, državnega sekretarja in ministrstva. Nek njun projekt, ne spominjam se več natančno kateri, sem podprl tudi iz interventne "ministrove" denarnice.
4. KSEVT je bil v 85% zgrajen iz evropskih sredstev. Za pridobitev teh sredstev je bilo potrebno predložiti plan, kako se bo inštitucija vzdrževala po gradnji. Tega plana se morajo vsi vpleteni, od umetnikov do občine in države držati. Če se je izkazalo, da plan ni realen, ljudje, ki so ga napisali, ne zaslužijo zaupanja davkoplačevalcev. Mimogrede: lokacija KSEVTa je napaka, ampak ker leteči krožnik ne leti, se je ne da popraviti.
5. Če je bilo planirano, da bo KSEVT postal državni javni zavod, ki ga bo vzdrževala država Slovenija, naj se to tudi realizira. Če ne, pa ne, saj bi bil to napačen signal za vse bodoče zasebne ali občinske investicije iz javnega denarja, ki bi imele ambicijo postati trajno breme za proračun.
6. Čudi me, da KSEVT ni bolj uspešen na razpisih ministrstva, saj bi strokovne komisije morale prepoznati kvaliteto, originalnost in mednarodno odmevnost. Njegov pomen za popularizacijo znanosti in tehnike pa bi morala prepoznati in ovrednotiti druga ministrstva.

Za bolj civilno civilno družbo

Prejšnji teden je Socialna akademija organizirala posvet o delovanju in vlogi civilne družbe v Sloveniji. Trenutek je bil srečno izbran. Civilni družbi gre namreč v Sloveniji dobro. Vpliv državljanov na odločevalce je velik. Prejšnji torek npr. so delovni ljudje in občani po enem tednu dostojanstvenega protestiranja pred TV sprejemniki dosegli odstavitev bogato plačanih tujcev z vrha DUTB.

V zgornjem odstavku je nekaj sarkazma, ki kaže na smer tega, kar hočem povedati. Problem Slovenije ni, da imajo državljani premajhen vpliv na odločevalce, problem je, da imajo nekateri prevelikega in da so formalni vzvodi demokratične in politične moči v primerjavi s tem šibki. Mislim seveda na tisti del civilne družbe, ki se srečuje s politiko.

O problematiki politične civilne družbe lahko govorimo na treh ravneh. Prvič, kako na to razmerje vpliva razvoj sveta, drugič, kakšne specifične probleme ima civilna družba v slovenski obliki demokracije in tretjič, kakšen je položaj konservativno-liberalnega dela civilne družbe in kako ga izboljšati.

Čedalje manjši delež pametnih dela za oblast

Oblika demokracije se v vsem svetu spreminja in sicer zaradi drugačne razporeditve pameti in informacij. Cilj demokracije ni, da si ljudje izberejo oblast, ampak, da so vladani pripravljeni mirno trpeti vladajoče. Da jim zaupajo. In ljudem se dobro zdi, če imajo občutek, da so si vlado sami izbrali.

Več kot je pameti med ljudmi, težje ti prenašajo, da se jih komandira. Več kot si ljudje domišljajo, da vejo, manj se pustijo komandirati. Stopna participacije je torej odvisna od razporeditve pameti in informacij v družbi. V demokraciji je več participacije kot v absolutističnih monarhijah.

Še nikoli ni bilo razmerje med pametjo oblasti in pametjo ljudstva tako zelo v škodo oblasti. Absurd sedanjosti je, da še nikoli ni tako majhen delež vseh pametnih in izobraženih delal za vlado, pa še nikoli ta nikoli manjša manjšina ni tako podrobno urejala življenj vseh ostalih.

Participacija civilne družbe je način za premostitev tega nasprotja. In sicer tak, ki je všeč zagovornikom močne in velike države. Za uradništvo in večino politike je manjše zlo. Druga načina sta večanje svobode v družbi in samoregulacija namesto državne regulacije.

Primer samoregulacije je internet. Do zdaj je deloval, ne da bi se v njegovo upravljanje vtikale države. Vsaj demokracije se niso. Zdaj se odvijajo borbe, ali si bo politika podredila internet, ali pa bo internet postal zgled, kako naj se politika umakne še iz kakšnega področja. Primer omrežne nevtralnosti je zahteven prav zato – na eni strani odpira vrata državi v regulacijo interneta, na drugi se odpira nevarnost balkanizacije interneta.

Slovenija ni zrela demokracija

Demokracija s svojimi rituali, torej volitvami in podobnim, v Sloveniji ne vzpostavlja zaupanja med vladajočimi in vladanimi. To dokazujejo vse statistike, od volilne udeležbe do zaupanja državljanov v vlado, parlament … In tudi statistika, ali se v Sloveniji različne politične opcije menjavajo na oblasti. Se ne. 85% časa so na oblasti politiki, ki so kontinuiteta s prejšnjim režimom.

Razlogov za nezaupanje je veliko, glavni so volilni sistem, način oblikovanja koalicije in način oblikovanja vlade na njegovi podlagi. Volilni sistem je zanič, ker nihče ne ve, za koga je glasoval ali koga je njegov glas na koncu pripeljal v parlament. Če bi kdo hotel v zvezi z nekim problemom telefonirati svojemu parlamentarcu, sploh ne ve, kdo to je. Glasovanje za neko stranko ne pove, za kakšno koalicijo bo šel glas. Niti se na dan volitev ne ve, kdo bi znali biti ministri.

Glavni postranski razlog je nadaljevanje samoupravljanja. Politika in stranke so še iz socializma ven na slabem glasu, vse je boljše, kot strankarska politika. Stroko, civilno družbo in t.i. nevladne organizacije nam prodajajo kot alternativo politiki. Politika je menda slaba, civilna družba je dobra. Kar je nevarna neumnost.

Zato je treba najprej dati veljavo politiki. Politični sistem mora delovati, imeti mora oblast, ne pa, da imamo pogosto občutek, da je vlada izvršni svet ozadja, ki ima v Sloveniji dejansko oblast. To ozadje seveda ni tisto, kar imamo za civilno družbo.

Ne ločimo med politikami in politiko

V Sloveniji velja enačaj med politiko kot procesom, ter politikami kot metodami, rešitvami. Prvo delajo politiki, ljudje. Politike (npr. zdravstveno, prometno, …) lahko oblikuje kdorkoli, ne samo stranke, ne samo politiki. Za razvite demokracije je značilno, da politike razvija civilna družba, inštituti in think-tanki.

V Sloveniji ni razvitega sistema organizacij, kjer bi nastajale, se kresale in se soočale ideje o politikah. Njihovo vlogo do neke mere prevzemajo univerze ali inštituti, ki nastanejo na njihovem robu ter mediji. Tisto malo nevladnih organizacij si v veliki meri financira kar vlada sama iz proračuna.

Desna revščina

V posebej depriviligrianem položaju je civilna družba, ki izvira iz konservativnih ali klasično liberalnih vrednot. Razmerje moči v civilni družbi namreč odraža ne odraža rezultatov volitev, ampak razmerje neformalne moči v družbi. Razmerje neformalne moči se po letu 1990 skorajda ni spremenilo.

Ta moč se kaže v vrednostni orientaciji v novinarstvu, v družboslovni raziskovalni dejavnosti in v političnih simpatijah managementa večjih podjetij. Podjetja, ki so dovolj velika, da bi lahko podpirala so del državnega ali paradržavnega gospodarstva, ki si financira svojemu »nacionalnemu interesu« primerno civilno družbo. Uspešni podjetniki, ki so po letu 1990 začeli iz nič, večinoma niso dovolj veliki, da bi lahko zapravljali za družbeno odgovornost.

Formalno na desni sicer obstaja množica inštitutov, zborov in centrov, če pa bi prešteli ljudi, ki jih lahko plačajo, bi jih lahko prešteli na prste. Nekateri so odvisni od strankarskega denarja, kar iz njih naredi strankarsko transmisijo brez prepotrebne ustvarjalne svobode.

Če se na tem področju ne bo nič spremenilo, bo slovenski javni prostor še naprej prikrajšan za naravni in produktivni spopad idej. Rešitev, dokler Slovenija ne dobi normalne gospodarske strukture in davčne zakonodaje, bi bil proračunski sklad za razvoj civilne družbe, ki bi pravično podpiral razmišljanja vseh političnih barv. V nasprotovanju taki ideji se bodo, pričakujem, združili libertarni fundamentalisti in levičarski miselni tankisti. Prvi iz principa, drugi, ker imajo sredstev zase povsem dovolj.

Pomagati politiki

Prva naloga take politične civilne družbe pa bi bila – absurdno – pomagati politiki na oblast. Pomagati, da imajo dejansko in učinkovito oblast izvoljeni predstavniki ljudstva. V eni pomembnejših knjig o političnih sistemih, »Origins of Political Order« je Francis Fukuyama zapisal: »Svobodni trg, živahna civilna družba in spontana modrost množic so vse pomembne komponente delujoče demokracije, ampak na koncu nobena ne more nadomestiti funkcij močne hierarhične vlade«.

Pri nas smo sicer nekaj časa imeli sistem, ki je bil še naprednejši od tega, saj so imeli oblast delovni ljudje in občani, ampak včasih je treba narediti kak korak nazaj, da bi lahko potem v pravo smer dva naprej.

Najprej objavljeno v Časniku 13.10.2016. 

Slovenija ni Švedska in nikoli ne bo

Še nikoli ni tako malo besed od človeka, ki je prišel od tako daleč, Slovencem nastavilo tako ostrega ogledala. Po dogodkih na DUTB bi moralo biti jasno vsem, ne glede na politično prepričanje, kaj se v Sloveniji dogaja - kdo ima resnično oblast, kdo zna naščuvati medije, kako škodljivo je to za običajne državljane.

In kako skregane so naše navade z logiko socialističnega kapitalizma, kakršnega pozna Švedska. Slovenija ni Švica. Slovenija ni niti Švedska. Slovenci nismo Švedi. Nimamo švedskih navad, nimamo švedskih vrednot, nimamo švedskih kapitalistov. Tudi švedskih plač in pokojnin ne bomo nikoli imeli. Razen lutkarjev, ki so organizirali obglavljenje DUTB.

Da bi nekateri lahko imeli v Sloveniji Švedsko, je bilo treba nagnati Švede iz Slovenije.

Kako beležiti?

Ne vem. Na Medium sem nekaj napisal o tem.

Taking Note

Ima kdo kak predlog?

On record: DUTB

Vir slike, ki nudi zelo zanimivo branje,
sploh po tem, ko so Nyberga nagnali.

O dogajanju na DUTB sem za domovina.je (z veliko grizenja v jezik) povedal tole:

Ko bo Miro Cerar prihodnjič govoril o tem, kako je največji uspeh te vlade, da je zagotovila politično stabilnost, pa ne boste vedeli, o čem to govori, se spomnite na obglavljenje vodstva DUTB.

Kdo ve, kaj bi se zgodilo, če tujcev ne bi nagnali domov. Zamenjaj ali boš sam zamenjan, je princip, ki politiki ni tuj.

Po manj kot enem tednu medijskega stampeda, ko so se vsa poročila začenjala s plačami vodilnih na DUTB, z naslovnic dominantnih medijev pa so na nas zijali njihovi obrazi, je vlada ugodila zahtevam medijske ulice in Švede nagnala. Nagnala jih je iz družbe, ki naj bi upravljala z naložbami, zaradi katerih so naše banke zašle v težave in jih vsaka slovenska družina sanirala s kakimi 10.000€. Naredili so prostor za nove kadre, ki so se, ni vrag, na švedskih izkušnjah nekaj naučili.

V oči bije ekspresno uklanjanje SMC pritisku, ki ni gradil na nobenih očitnih napakah, ki bi v normalnih državah bile vzrok za ekspresno zamenjavo vodstva podjetja – slabi rezultati, oškodovanje podjetja, očiten kriminal … V najslabšem primeru se niso razumeli glede tega, kakšne plače naj bi imeli.

Medijski pritisk je gradil na dveh človeških slabostih – na zavisti in na sovraštvu do tujcev. Tujcev ne maramo, hej mašinca zagodi, naj odmeva povsodi, na slovenskem smo mi gospodar. In pregovor pravi, da če bi zavist gorela, pri nas ne bi potrebovali drv. To zadnje je odneslo Arharja, Bratuškovo, skoraj bi tudi Viranta in Bajuka.

Da Miro Cerar svojo politiko uklanja takemu populizmu, je razočaranje na točki, ki bi morala biti njegova največja prednost.

On record: o desnici

Prejšnji teden sem dobil nekaj vprašanj od STA v zvezi z dogajanjem na desnici (kaj bi morala storiti, da se vrne na oblast, ali je pobuda velike koalicije poskus rehabilitacije Janše ali pritisk, da se umakne, kako se v tej luči vidita NSi in Cerkev). Odgovori so bili uporabljeni ali pa ne. Tole je odgovor v celoti:

Ne zanima me, kako na volitvah izboljšati rezultat desnice, ampak kako v Sloveniji povečati sposobnost politike, da modernizira državo. Da torej nekdo, neka koalicija, katerakoli, naredi to državo prijaznejšo za podjetne in ustvarjalne ljudi ter izboljša storitve, ki jih vsi državljani potrebujemo, od zdravstva do sodstva; da postane Slovenija zanimiva destinacija za tuje investicije, za tuje znanje in izkušnje. 

V pobudi za veliko koalicijo sem sodeloval zato, ker gre njen učinek v smeri, da krepi konstruktivne sile v opoziciji in v obstoječi vladi ter šibi zagovornike stagnacije in/ali kuturnega boja. Ti učinki so popolnoma neodvisni od tega, ali do velike koalicije po kakem spletu srečnih naključij res pride, ali pa to ostane samo optimum, s katerim bomo lahko primerjali, kaj bo vlada v naslednjih letih dejansko naredila. 

Pobuda bi morala tudi sprožiti premislek, zakaj je tako nezaslišana in utopična. Pa ga ni, nobenih pogovorov in okroglih miz ni o tem. Menda je v dominantnih strukturah prevladalo prepričanje, da je dobro, da ostane politični prostor kristalno jasno razdeljen na naše in vaše. 

Zato se mi zdi tudi vprašanje, ali Janša lahko še kdaj premaga levico, zgolj prestižne narave. Pravo vprašanje je, ali lahko v Sloveniji prevladajo politične sile, ki bodo usmerjene k razvoju in modernizaciji. Trda desnica lahko k temu najbolj prispeva tako, da vzpostavi novo politično stranko, ob kateri bi SDS izpadla bolj zmerno in razumno, podobno kot zmerno in razumno deluje SMC v primerjavi z npr. Združeno levico. 

Taka stranka bi bila izziv za NSi, da postane manj odvisna od svoje katoliške identitete in da se trži kot sredinska liberalna stranka.