Nove sile, stari vzorci

Objavljeno v dnevniku Večer 14.5.2014.
Na isto temo, kot prejšnji zapis na tem blogu.

Spet se v deželi govori o volitvah. In dežela, kjer se veliko govori o volitvah, je prav gotovo demokratična. Vsaj tak vtis daje to silno modrovanje o predčasnih volitvah, ki ga gledamo že skoraj tri tedne. To je učinkovit privid demokracije v trenutku, ko se nam nekaterim zdi, da spet doživljamo »nove nesporazume, provokacije in odkrite sovražnosti«, kot je zapisano že v tretji Majniški deklaraciji. In ko drugi izgubljajo zaposlitev, upanje na boljše življenje in miren pokoj. In ko že vsaj eno leto nič ne rečemo o tem, kakšne politike bi bilo treba voditi.

Nove stranke

Še večji praznik formalne (in zgolj formalen) demokracije bodo same volitve. In kaj je bolj formalno demokratično od tega, da vsak lahko naredi stranko in kandidira. Slovenski politični prostor je odprt za nove stranke in nove pobude, pravijo. Ničla in neskončnost se matematiki v nekaterih primerih podobno obnašata. Med nič ali neskončno strank tudi ni posebne razlike.

Strank povprečen medijski družbenopolitični delavec na mara. Učili so ga, da naj bo ponosen na inovacije iz SFRJ - nestrankarsko demokracijo, združevanje dela, sredstev in samoupravnih interesov. Ta svoj odpor do strank – obstoječih strank - prenaša na bralce in gledalce. Nove stranke ne bodo stranke, ampak gibanja in liste. Ne bodo več samo listne, pozitivne in zares državljanske, tudi solidarne bodo in verjeli naj bi vanje.

V novih strankah bodo novi obrazi. Na njih še ne bo brazgotin, ki jih puščajo rubrike za blatenje v strankarsko najbolj gorečih medijih ali kako preddverje Cankarjevega doma. Novim obrazom ni bilo treba ne povedati ne narediti še nič takega, po čemer bi jih spoznali. Do volitev in še nekaj časa po tem so lahko prijazni sadilci rožic in izogibajo izjav, s katerimi se je mogoče ne-strinjati se. Ljudje, ki ne povedo nič diskusije vrednega, so poprečnemu slovenskemu volivcu všeč. Ceraju in Šoltesu to za zdaj kar dobro uspeva. Še nič, s čemer se ne bi mogel strinjati, nista povedala. Meni to ni všeč.

Politika je menda drugi najstarejši poklic. Pregovor vleče enačaj med politiko in obrtnico v najstarejšem poklicu. Dokler to verjamemo, bomo imeli takšne politike, kot si jih s tem mnenjem zaslužimo. Vsak, ki bo prišel mimo in se mu bo zazdelo, da bi znal tudi on, se bo na začetku zdel boljši od teh obstoječih, kot beremo, umazanih in pokvarjenih. Pričakujejo, da bodo – amaterji in novinci – vodili boljšo politiko od tistih, katerih preživetje je odvisno od tega, ali jih bodo ljudje za njihovo delo nagradili ali kaznovali.

Stari vzorci

V samoupravnem socializmu smo imeli delegate, navadne ljudi, ki so dajali sistemu nekakšen videz ljudskosti. V senci delegatskega sistema je pa partija pač delala, kar je hotela. Demokracija zahteva resne, profesionalne, zavzete in politiki zavezane politike. Zahteva, da jih primerno financiramo in da je za ene in druge zagotovljena minimalna eksistenca med tem, ko so v opoziciji. Ne pa, da se predsednik stranke sonči na fakulteti. Avtomehanik naj bi bil profesionalec, o usodnih problemih države naj bi pa odločali ljudje na začasnem delu v politiki?

Nezadovoljstvo nad strankami ni samo ideološko in splošno, ampak tudi realno. Če je vlada brez rezultatov, imajo njeni volivci pravico, da pride na trg nova ponudba. Novi ljudje in novi programi v starih strankah, ali pa v novih. V razvitih demokracijah se nezadovoljstvo nad vlado sicer odrazi v uspehu opozicije. Ampak mi to nismo.

V bistvu moramo biti vsake nove stranke in vsakega pametnega človeka, ki je resno pripravljen svoje življenje zavezati tako nehvaležnemu poslu, kot je politika, biti veseli. V bistvu moramo biti veseli, da je naš sistem tak, da vsem ljudem to omogoča.

Ko pa odložimo rožnata očala, moramo le ugotoviti, da tako prijazen ta naš sistem vendarle ni. Pred meseci je Alojz Kovšca dal pobudo za ustanovitev Liberalno-gospodarske stranke. Stranko so ustanovili, imajo organe, program in predsednika, ampak medijska mašinerija ponavlja samo imena Cerar, Šoltes, Solidarnost, Cerar, Šoltes, Solidarnost, Cerar, Šoltes, Solidarnost ...  Medijska mašinerija je za Alojza Kovšco pustila 4500 sledi na Googlu, za Mirom Cerarjem pa 160.000.

Slučajno?

Preživeli smo tisti, ki smo v ukrivljeni veji videli kačo (in se brez potrebe umaknili) in ne tisti, ki so v kači videli ukrivljeno vejo (in jih je kača, ne veja, pičila). Slovenski politično-medijski sistem ne omogoča poštene tekme. Igrišče visi. Levica pač generira nove stranke, ker se ji je to do zdaj obneslo in ker obstaja možnost, da bodo uspešnejše od obstoječih na levi.

Če volivec ni zadovoljen s ponudbo na levi, dobi na naslednjih volitvah drugo, v upanju, da ne bo opazil, da je ponudba v bistvu ista. Če volivec ni zadovoljen s ponudbo na desni, dobi na naslednjih volitvah približno isto, v upanju, da je med tem spoznal, da je to edino prava izbira. 

In se vrtimo v krogu

V krogu politike in političnega driblinga, v krogu procedure, kako priti v položaj, da lahko izpelješ svoje politike, načrte, reforme. Ki jo stari politični mački obvladajo, novinci pa kot kaže ne. Janković je zmagal, pa se pritožuje, da ni izpeljal nič od svojega programa. DL je bila v obeh vladah, pa iz svojega nekoč liberalnega programa ni izpeljala dosti. Nasprotno pa je Karel Erjavec dosegel vse, kar je hotel. Mnenja o tem, ali je to dobro ali slabo, so deljena.

Ampak o tem in takem bi morali govoriti, o politikah, reformah, ne o trikih, kako zmagati na volitvah. Ker zmagi naj bi sledilo delo, ukrepanje. Pa prevečkrat ne. Slovenija si še enega obdobja vladavine »v leru«, brez ukrepanja, in z odlaganjem reform na naslednje vlade in dolgov na naslednje generacije, ne more privoščiti.

Za to pa niso bistvene nove sile na političnem prizorišču, ampak sposobnost starih sil, da politično totalno vojno umirijo v dostojno politično soočenje in sposobnost dogovarjanja; da se Slovenija vendarle premakne naprej. Dobre politike v svojem bistvu nimajo politične barve.

Startup stranke

Fenomen slovenskega političnega prostora so nove stranke. Start-upi, spin-offi, break-aparti, mergers and acquisitions ... da bi le gospodarsko okolje bilo tako živo!

O psihokemičnih slasteh novosti sem modroval pred šestimi leti. Druga olajševalna okoliščina je informacijska revolucija, ki olajša povezovanje ljudi in tudi nastajanje strank. Podobno, kot se lažje povežejo tisti, ki si v novembru ne brijejo brade. Ampak informatika in kemija delujeta po vsem svetu enako.

Zakaj toliko novih strank prav v Sloveniji?

Za vsak trg je dobro, da novi igralci lahko izboljšajo ponudbo. Tudi za politični. Težava je v tem, da se smisel demokracije ne konča na točki, ko volivec izbere politično stranko. Namen demokracije je vzpostavljanje zaupanja med vladajočimi in vladanimi. Tistemu, ki nam jemlje polovico zasluženega in ima v roki palico, je treba zaupati. Tukaj igra soodgovornost za izbiro političnega programa in ljudi, ki se opravi med volitvami, pomembno vlogo. Ni pa to edina točka, na kateri se vzpostavlja zaupanje. Podobno vlogo igra spoštovanje dane besede in prevzemanje odgovornosti.

Kako naj človek zaupa politikom, ki jih je izvolil, če morda sploh ne bodo prevzeli odgovornosti za svoje delo, ampak se bo naslednjič pojavil nekdo drug. Niti pralnih praškov ne kupujemo tako, da bi nas enkrat prepričala reklama, zadeva bi potem slabo oprala in naslednjič bi nas prepričala neka druga reklama.

Korenine nezaupanja v politiko

Če se to ponavlja, ljudje ne nehajo zaupati samo konkretnim pralnim praškom, ampak tudi reklamam in celotnemu sistemu, na podlagi katerega kupujejo pralne praške. Zato se na ekonomskem trgu nove blagovne znamke ne pojavljajo in ne izginjajo kar tako. V slovenski politiki pa serijsko.

V dominantnih medijih se v nostalgiji po uresničevanju pluralizma samoupravnih interesov perpetuira odpor do strankarske demokracije in strank. Dlje ko je neka stranka na svetlem, več tega odpora do strankarstva se lepi tudi nanjo. To odpira prostor za nove stranke. Ki niso stranke, ampak liste, združenja, gibanja ali še kaj bolj plemenitega.

Nova stranka se, podobno kot nov produkt, lahko pojavi, če potrošnik z obstoječo ponudbo ni zadovoljen. Razlogov za nezadovoljstvo je v Sloveniji tudi objektivno gledano dovolj. Politike so slabe. Stranke so intelektualno, kadrovsko, strokovno šibke. Ne vemo, ali je bila prej kura ali jajce, ampak politika nima ne ugleda, niti ni solidno plačana, niti se ne šteje za dobro družbo, zato je vanjo težko spraviti sposobne ljudi.

S politiki se dela kot svinja  z mehom, gleda se jim pod prste pri vsaki malenkosti, v brezno ljudske zavisti se meče podatke o njihovem premoženju, zalezuje se jih na kavicah in večerjah ... Pod izgovorom, da so javne osebnosti, se jim poljubno vdira v zasebnost in v imenu svobode govora z lopatami gnoja blati po medijih. In več.

Novi obrazi niso praviloma nič boljši od starih, a če se pojavijo dovolj pozno pred volitvami, prepolnih škafov diskreditacije ne bodo deležni in bodo videti prepričljivo boljši od obstoječih. Za Ceraja in Šoltesa sicer ne vemo, za kaj stojita, kakšnega prepričanja sta, delujeta pa mi kot še neiztrošena verzija Viranta ali Ropa. Za Solidarnost vsaj vemo, za kaj se zavzema, pravzaprav na glas pove tisto, kar bi sicer oni, ki so na oblasti, sicer tudi radi rekli, a jih je realnost vladanja prepričala, da se z utopijami ne pride daleč. 

Zakaj nove stranke na levi

Zaradi zgoraj povedanega novim obrazom ne bi bilo treba ustanavljati novih strank. Lahko bi se pridružili obstoječim, saj velikih programskih razlik ni. Tukaj se spomnimo na koren besede stranka. Stran tišči stranka druge ljudi, saj so konkurenca za plen, položaje, službe. Teh deli levica bistveno več kot desnica. Zakaj bi to delili z novinci? V stare stranke novi obrazi niti preveč ne silijo. Dovolj argumentov so prebrali v časopisih, da bi prišli v zelo slabo družbo. In gredo raje na svoje. Bi s tem, ko bi se v neki stranki prikomolčili na vrh dokazali, da imajo tisto lastnost, ki je za politika pomembna. Če se nekdo zrine v ospredje znotraj ene stranke, bo morda isto sposoben tudi v koaliciji. Referenca, ki jo novinci nimajo.

Ne trdim, da se "strici" usedejo skupaj z lidejem nove stranke in skujejo načrt, kako jo pripeljati v parlament. Ne trdim, da npr. "strici" povedo Miru Cerarju, kaj naj govori, za kaj naj se zavzema, da "strici" in Cerar skupaj tičijo in delajo novo stranko. Nasprotno. Pravzaprav verjamem, da Cerar želi narediti nekaj dobrega. In verjamem, da Verjamem pričakuje, da isto verjamem tudi o Verjamem. Sem naiven in verjamem. Pravzaprav iz svojih bežnih osebnih stikov ne o Cerarju ne o Šoltesu ne morem povedati nič slabega.

Lutkarji

Zgornje ne izključuje precej verjetne možnosti, da "lutkarji" spoznajo, da ima nekdo potencial, da bi bil za njihove načrte uporaben. In namignejo, da dobi povabilo za časopisno kolumno, v televizijsko oddajo, za portret tedna ... Če oseba opravi prve izpite, mu pošljejo kakega finančnega sponzorja, morda poskrbijo za dobronamerno osebo, ki je dober organizator in pozna kup drugih "dobrih ljudi", ki bi stranki pomagali in v njej sodelovali. Tovrstno izkoriščanje dobronamernih in poštenih ljudi je bolj nevarno od transparentne procesije na Magistrat.

Na levi je tudi lažje delati stranko, ker se v enoumnem medijskem prostoru vedno najde dovolj novinarjev, ki bodo o novincih pisali prijazno. Na levi je več denarja, brez katerega nove stranke ni. Večji je bazen služb, kamor se radi-bi-bili politiki lahko umaknejo. V nekaterih se je, kot smo slišali od Lukšiča, mogoče celo sončiti. Na desni je tveganje za kariero, pogosto pa celo za ekonomsko preživetje ali osebno svobodo dosti večje.

In končno, evolucijski psiholog Johnatan Haidt bi pojasnili, da so moralni temelji desnice precej bolj občutljivi za stabilnost in zvestobo. Ljudje levih vrednost pa so bolj odprti za novosti in inovacije. Nenazadnje je tudi zato nove stranke dosti lažje prodajati levim kot desnim volivcem.

Vsaka štiri leta Vsaki dve leti isto

Če volivec ni zadovoljen s ponudbo na levi, dobi na naslednjih volitvah drugo, v upanju, da ne bo opazil, da je ista.

Če ni zadovoljen s ponudbo na desni, dobi na naslednjih volitvah isto, v upanju, da je med tem več volivcev prišlo k pameti.

Če preštejemo, koliko časa je na oblasti desnica in koliko levica, moramo objektivno ugotoviti, da se recept levice pač obnese. Zato je razumljivo, da se ga levica drži in z lansiranjem strankarskih startupov marljivo nadaljuje.

Pritoževanje desnih čez Cerarja, Šoltesa in Solidarnost je tiščanje glave v pesek pred dejstvom, da je levica iznašla recept, kako v Sloveniji zmagovati. In odlaganje premisleka, kaj spremeniti pri sebi, da bi zmagala.