Cena nezaupanja

Oni dan sem se v eni od "problematičnih" mediteranskih držav peljal na letališče. Taksist je govoril solildno angleščino: "Du not let d trojka in", je žugal. Ko pride trojka, je hudič, ker mislijo, da znajo bolje voditi državo od domačinov. Kar do neke mere drži - domačini so pač zavozili državo - v celoti pa ne.  Delajo brez posebne sentimentalnosti do tistih, ki jih bi to prizadelo, ali strahu pred izgubo glasov volivcev. Trojka ne gre na volitve.

Trojka ne pride iz kakšne posebne zlobe, ampak zato, da da upnikom neko osnovno zaupanje - da bodo dobili denar, ki ga bodo še posodili, tudi nazaj. Trojka pride, ker država brez sposojenega denarja ne more funkcionirati - nima denarja za plače učiteljev, zdravnikov, sodnikov, uradnikov, nima denarja za pokojnine, bolniške, porodniške, socialne podpore.

Zadnje, kar si Evropa želi, je, da bi evrske domine še naprej padale ena za drugo. Nihče, še najmanj pa Nemčija, si želi, da bi Slovenija v naslednjih mesecih zaprosila za pomoč. In bi se nemški davkoplačevalci pred volitvami spraševali, zakaj bi s svojimi prihranki reševali še Slovenijo. Ne zanima jih dosti, ali imamo levo ali desno vlado, zanima jih vlada, ki je sposobna uveljaviti ukrepe, ki bodo državo držali nad vodo. Če bo imela leva vlada mir pred sindikati in mediji, pa naj bo leva. Če leva lahko bolj zategne pas, toliko bolje.

Ta leva vlada je menda v sredo odpirala šampanjec in v medijih uveljavila interpretacijo, da so nas v Bruslju celo pohvalili. Zdeli so se tako veseli, kot da bi še vedno delali domače naloge ob včlanjevanju v EU. Prav nobene samozavesti države, ki je predsedovala EU. Da so sporočilo ocenili kot uspeh, je mogoče samo zato, ker je ta vlada zelo uspešna pri zniževanju pričakovanj. Od zaprisege nove vlade so levi in desni razlagali, da morda pa prihaja trojka. In v sredo menda res ni.  

Ampak za vsako praktično rabo smo trojko dobili. Bruselj je res pohvalil stvari, ki jih je trasirala še Janševa vlada. In izstavil prekleto visok račun za to, da Bruselj tej vladi ne zaupa. Če bi ji zaupali, ji ne bi naložili natančnih domačih nalog s precej kratkimi roki. Po šolsko bi rekli, da so ji naložili popravne izpite. Čez poletje.

Ceno tega nezaupanja bodo plačali upokojenci, bolniki, javni uslužbenci in ne avanturisti, ki so to nezaupanje zakuhali. Plačali bodo tudi ceno tega, da vlada te Evropske unije nima za svojo; da se doma sicer spogleduje s protievropsko retoriko, hkrati pa v Bruslju ne nastopa s samozavestjo enakopravnega člana kluba.

Priložnost, da bi reforme naredili po svoji pameti in zaradi sebe, je bila zapravljena v konsistentni proti-reformski gonji strank, ki sestavljajo zdajšnjo koalicijo, in ki jo je ustavil šele Bruselj.

Tina Maze zasluženo

Tina Maze je najboljša alpska smučarka na svetu. Daleč najboljša alpska smučarka na svetu. Med slovenskimi športniki in športnicami še nismo imeli najboljšega atleta na svetu; najboljše plavalke, najboljšega veslača, najboljše nordijske smučarke, najboljšega nogometaša ...

Imeli smo fantastične olimpijske in svetovne prvake v posamičnih disciplinah. Imamo merila, kako se nagradi medalja na olimpijskih igrah ali svetovnih prvenstvih in teh pravil smo se v vseh primerih držali. Nihče ni bil prikrajšan. Vse nagrade so bile izplačane.

Merila pa ne opredeljujejo izvenserijske izjemnosti. Rezultati Tine Maze so bili izvenserijski. Dosegla je več, ko so avtorji pravilnikov upali pričakovati, da bo kak slovenski športnik kdaj dosegel. Zato tudi izjemna nagrada. Vlada ima pravico in dolžnost, da tako izjemnost prepozna in nagradi.

Ko sem se odločil, da predlagam vladi posebno nagrado za Tino Maze, sem tudi napovedal, da bom predlagal spremembo pravil, da bi določala tudi nagrade tudi za tako izjemne dosežke, pa so dogodki prehiteli vlado, katere član sem bil.

V zadnji sezoni je bila po zaslugi Tine Maze Slovenija, s svojo zastavo in svojo himno, v vseh velikih svetovnih medijih, na velikih svetovnih televizijskih omrežjih, na naslovnicah številnih časopisov in revij. Vsaka država bi takemu športniku oziroma športnici zagotovila prav vse, kar potrebuje. Pri nas pa se piha na dušo pregovorne slovenske zavisti ter demonstrira naše splošno nelagodje pred izjemnostjo in individualnostjo. Tega bi se morali zavedati tudi slovenski politiki, ki so, če naj verjamem medijskim zapisom, temu nepremišljeno pritrjevali.

Na današnji dan

Evidentno dejstvo je, da je bil Dan mladosti je bil v bivši državi dan namenjen utrjevanju kulta osebnosti njenega voditelja Josipa Broza Tita. Masovke na štadionu so bile organizirane v najboljši maniri Stalinskih proslav in so se do danes ohranile v Severni Koreji. Povezava rojstnega dneva ljubljenega vodje z mladimi je oblika slavljena kulta mladosti, ki je lasten vsem totalitarnim režimom.

Pričakoval bi, da je Slovencem, tudi in predvsem tako imenovani slovenski levici, to jasno vsaj od plakatne afere dalje – ko so Neue Slowenishe Kunst za plakate Dneva mladosti leta 1987 priredili nacistične plakate. Ampak kaže, da je bilo 35 let indoktrinacije uspešnih in da so generacije slovencev v celoti nasedle.

Samo tako si lahko razlagam kraval, ki je nastal okrog Okrožnice, ki jo je ministrstvo včeraj poslalo na šole in vrtce. Na dan, ko je razpadal dogovor s sindikati o stabilizaciji javnih financ, ko so prihajali na svetlo novi podatki o poslih voditelja opozicije, ko je bil na obisku v Sloveniji predsednik Evropskega sveta, je bila prva novica nedolžna Okrožnica MIZKS.

Okrožnica samo prosi ravnatelje, da šole spoštujejo duh odločb ustavnega sodišča, človekove pravice in demokratične svoboščine. Da se ne poveličujejo totalitarni režimi. Da se jih je toliko čutilih naslovljenih od okrožnice, ki nima nič proti temu, da se spomnimo svoje mladosti, kaže, koliko si jih pri nas želi poveličevati režim, ki ga je ustavno sodišče, če drugi ne, spoznalo za totalitarnega.

Kdor tega problema s preteklostjo nima, se ob Okrožnici ne bi ustavil niti 5 sekund, ker bi ugotovil, da se ga to ne tiče. Jih pa veliko ta problem ima. In so predvsem demonstrirali zahtevo, da smo drugi o teh stvareh tiho. Da naj drugič zelo premislimo, v zvezi s čem se oglašamo. Ker beseda, ki ni del post-revolucionarnega novoreka naj ostane zaprta, naj se samocenzurira.

Ljudi danes ni mogoče utišati ne tehnično ne s cenzuro. Lahko pa jih utiša pritisk okolice. Temu pritisku se ne mislim ukloniti. Svobode govora si ne pustim vzeti.    

Mnenja neznacev

Sem in tja še vedno fašem kakšen nesramen komentar, v medijih, na forumih ... In se držim spodnjega:

What you should not do, I think, is worry about the opinion of anyone beyond your friends. You shouldn’t worry about prestige. Prestige is the opinion of the rest of the world. When you can ask the opinions of people whose judgement you respect, what does it add to consider the opinions of people you don’t even know? (vir)

Nadomestilo

Dvajset let s poslanskimi in ministrskimi nadomestili ni bilo nobenih problemov. Nikomur ga niso odrekli. Časopisi so sicer povpraševali, koliko časa jih je kdo prejemal in to je bilo to. Kup univerzitetnih učiteljev, ki so bili začasno v politiki, jih je izkoristilo v celoti ali pa vsaj do začetka novega študijskega leta. Na ta način so tudi nekaj denarja prihranili izobraževanju in ga vzeli v politiki.

Ko sem bil minister leta 2008, sem nadomestilo prejemal mesec in pol in se z začetkom novega semestra vrnil na fakulteto. V zadnji vladi sem se, ko smo uvedli varčevalne ukrepe, odpovedal plačilu za 20% dopolnilno zaposlitev na Univerzi. Zagovarjal sem stališče, da naj bo največ 100% plače iz javnih sredstev in sem se tega sam najprej držal, čeprav tega noben zakon ni zahteval. Vseeno v tem semestru opravljam 50% pedagoško obremenitev. Razumem tudi, da fakulteta težko zaposluje sredi semestra. Poslansko nadomestilo, ki ga bom prejemal, je nižje od plače, ki bi jo dobil na fakulteti.

Pisanja o mojem letošnjem nadomestilu verjetno ne bi bilo, če bi predsednica Mandatno volilne komisije spoštovala poslovnik državnega zbora, ki pravi, da telesa državnega zbora odločajo na sejah in ne kar predsedujoči kar na svojo roko, da bi nagajal političnemu nasprotniku. V tem primeru se mi morda ne bi bilo treba pritoževati, kot se ni bilo treba nikomur pred menoj.

Razumem jezo, ki je v državi. Poučno je bilo tudi preživeti nekaj časa med brezposelnimi, ko sem si na ZZZS urejal zdravstveno zavarovanje. Običajno je, da so za vse strelovod politiki, čeprav imajo le del oblasti v tej državi. Ima pa kritika take in drugačne posledice.

Možnost, da poslanec ali minister še nekaj časa po koncu mandata prejema neke dohodke oz. se vrne na staro delovno mesto, olajša odločitev za vstop na politično funkcijo tistim, ki imajo kariero nekje drugje. Ki so kaj dosegli na kakšnem drugem področju. Olajša jo novim obrazom, stroki, ki jim politika ne pomeni najboljše dostopne zaposlitve.

Pa ni ravno navala, da bi taki ljudje pustili svoje kariere in šli služit državi. Morda tudi zato, ker tega skoraj nihče ne prizna za služenje, ampak se ustvarja prepričanje, da se prav vsi ukvarjajo s politiko iz najnižjih možnih vzgibov. Jasno, da potem ni navala.

Ustvarjajo se spodbude, ki novince tiščijo stran in pomagajo drugim, da v politiki ostanejo za vedno - da se ob koncu mandata samo presedejo na kak drug stolček. Z oviranjem (zakonskim ali medijskim) prehajanja med politiko in ne-politiko politikom sporočate, kako naj se med mandatom vedejo. Če naj bi se po koncu mandata zavihteli na novo politično funkcijo, naj se pač uklanjajo strankarskim vrhovom, ki jim jo bodo našli.

Če prejšnji in bodoči delodajalec z delom začasnega politika ni zadovoljen, ga lahko kaznuje tako, da mu delovno mesto odreče ali pa ponudi slabše - kot kazen njemu in opomin vsem, ki prihajajo za njim. Mar ni vrhunska oblika sistemske korupcije, če je nadaljnja zaposlitev začasnega politika zunaj politike odvisna od tega, ali je med svojim političnim delom naredil dovolj uslug svojemu prejšnjemu ali morebitnemu bodočemu delodajalcu? Hočete politike, ki si bodo med mandatom kupili prihodnje delovno mesto? Dobili jih boste in ne bodo poceni.

Da se v isti sapi omenja moje premoženje, ki sem ga prijavil Komisiji za preprečevanje korupcije, je zloraba teh podatkov. Naj bi bilo nekaj premožnejšim prepovedano, da se ukvarjajo s politiko? Naj bi se s politiko ukvarjali zastonj? Kaj zastonj, še več lahko zahtevate! Obstajajo države, kjer je treba za to, da dobiš poslansko ali politično funkcijo, nekomu nekaj plačati. Bolj ko je država skorumpirana, dražje so funkcije. Že vedo, zakaj plačajo. Si to želite v Sloveniji? Boste dobili!

Si želite v politiki take, ki bodo sicer zadovoljni z nižjo plačo, si pa znajo skozi funkcijo nagrabiti dovolj ugodnosti, da se jim splača prenašati stalno polivanje z gnojnico, vdiranje v zasebnost, v družino, sistematično izkrivljeno poročanje, pol-resnične komentarje in celo odkrito pozivanje k fizičnemu nasilju, celo smrti? Dobili jih boste.

Jaz sem delal, kot sem prisegel, po svoji vesti in v dobro Slovenije. Delal sem dobesedno za tri, brez vikendov, skoraj brez dopusta. Za cca. 1 mio EUR prihrankov je nastalo, ker so bila tri ministrstva na mojih plečih. Komu kaj, kar sem naredil, ni bilo všeč. Komu drugemu ni bilo všeč, da česa nisem naredil. Podtika se mi kup očitkov, ki sploh niso resnični. Nobeno nadomestilo tega ne mora plačati. Niti nima nadomestilo s tem nobene zveze.

Nepojmljivo?!

Opozorili so me, da je v enem od aprilskih Nedeljskih dnevnikov Aleksander Lucu med drugim zapisal:

Drugi dan obiska Slovencev se je dogajalo v kraju Monfort l'Amuray, do katerega pelje cesta iz Pariza mimo slavnega Versaillesa, kjer se je zgodilo tretje zmagoslavje, ko je slovenska veleposlanica v Franciji, Veronika Stabej, v poslovni, kulturni in politični objem zapeljala Pahorja, Starcka, Škrabca in Barbaro Jaki. Bilo je tako zmagoslavno, da bi skoraj moral biti zraven še nekdanji multiminister dr. Žiga Turk, da bi videl na lastne oči, kako se lahko družijo njemu nepojmljive različnosti, umetnost, kultura, gospodarstvo in politika. Francozi, ki so ves čas spremljali zmagoslavno dogajanje Slovencev, so bili prepričani, da nam je uspel dogodek, ki smo ga vrhunsko zrežirali, zato so dodali, da si ga velja zapomniti!

Ja, glede na to, da je moje ministrstvo projekt slovenskih impresionistov v Parizu zavzeto podpiralo, bi res lahko bil zraven. In če bi g. Lucu vsaj približno hotel vedeti, o čem piše, bi ugotovil:

• Da sem eden prvih v slovenski politiki, ki je spoznal pomen povezovanja ustvarjalnosti in gospodarstva. Moto tega bloga npr. je že od leta 2007 naprej "ustvarjalnost, podjetnost, samozavest". Kultura in gospodarstvo torej.
• Da sem leta 2008 ustanovil skupino Sveta za konkurenčnost, ki je naredila program razvoja kreativnih industrij v Sloveniji ter povezovanja v trikotniku kultura, tehnologija, gospodarstvo.
• Da smo ustvarjalnost zagovarjali v času našega predsedovanja EU, da je prišla v zaključke Lizbonskega evropskega sveta in da je sledilo evropsko leto leto inovacij in ustvarjalnosti.
• Da so bile kreativne industrije zastopane v samostojni točki programa SDS za volitve leta 2011.
• Da so prišle do samostojne proračunske postavke, sicer majhne, pa vendar.
• Da imajo kreativne industrije svoje mesto v Nacionalnem programu za kulturo, ki ga je predstavila še naša vlada.

Tudi Phillipa Starcka poznam, na isto konferenco sva bila povabljena kot govornika.

Nepojmljivo je pri vsem skupaj samo to, kako nizko na seznamu prioritet je pri nekaterih resnicoljubnost.