Izražanje dvoma v globalno segrevanje v sodobni demokratični družbi

Tole karikaturo je objavila revija Mladina v eni od svojih decembrskih številk:

#IZJAVAtedna:  »Globalno segrevanje je samo najnovejši izgovor za uvajanje socialističnega avtokratskega sistema.« Gradbeni inženir in nekdanji politik Žiga Turk na Twitterju o levičarski zaroti

Za novo leto, kaj leto, desetletje, si želim, da bi moji nasprotniki polemizirali s tem, kar res rečem, ne pa, da mi v svoji nemoči pripišejo povsem drugačno izjavo in potem z njo obračunavajo. 

Tule je moj tvit v kontekstu:

Štejem pa Mladini v dobro, da je v pismih bralcev objavila moj nekoliko duhovit odgovor, kjer sem bralcem tiste revije lahko predstavil poglede nekega gradbenega inženirja na zadevo:

V zadnji številki je revija Mladina objavili moj tvit: »Globalno segrevanje je samo najnovejši izgovor za uvajanje socialističnega avtokratskega sistema.« Opremili ste ga s podpisom "Gradbeni inženir in nekdanji politik Žiga Turk na Twitterju o levičarski zaroti" in karikaturo z duhovitim komentarjem "Epohalno odkritje! Prof.dr. Žiga Turk z Ljubljanske fakultete za gradbeništvo razkril skrivnostne vzroke in mehanizme globalnega segrevanja, ki ga povzročajo brezbožne sile zla, da bi svetu zavladal peklenski socializem".

Tvit ste duhovito iztrgali iz konteksta, v katerem sem citiral trditev Grete Thunberg, da ne gre samo za okolje, ampak, da so krizo povzročili kolonialni, rasistični in patriarhalni sistemi zatiranja, da ki jih je treba demontirati. Duhovito ste zamolčali moj tvit, ki je sledil v isti niti, "To ne pomeni, da ni segrevanja. Ampak da še več socializma ni rešitev".

V komentarju ste mi duhovito podtaknili trditev, da je globalno segrevanje izmišljeno za potrebe socialistične revolucije. Temu zadnjemu moram odločno oporekati. Izražanje dvoma v globalno segrevanje je v sodobni demokratični družbi lahko nevarno. Segrevanje je resnično, v veliki meri je posledica naše tehnologije. Najbolj učinkovite rešitve za segrevanje pa bo našel gospodarski sistem, ki zna najbolje razporejati omejena sredstva med različne probleme in želje. To ni socializem ampak svobodno tržno gospodarstvo. Treba je samo postaviti realno ceno tovrstnega onesnaževanja. Npr. s fiskalno nevtralno davčno reformo, ki bi DDV in trošarine na razvade deloma prevedla v obdavčenje toplogrednih izpustov.

Žiga Turk, gradbeni inženir

Prazni božiči nekega državnega sekretarja

Letošnja voščilnica.

Fotografijo z besedilom "Vesel božič, umazane živali" je na božični večer na tviterju objavil dr. Jernej Štomajer, »politolog, Fulbrighter, aktivist, antifašist, upornik, borec« in državni sekretar na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport Vlade republike Slovenije.

Je drugi človek tistega ministrstva, ki se na vse kriplje trudi, da ne bi pravično financirali zasebnih šol z javnim programom – med katerimi je nekaj katoliških. Je drugi človek tistega ministrstva, katere minister v »praznični poslanici« vošči izključno novo leto.

Je tisti Štromajer, ki nosi rdečo zvezdo, v Kopru protestira proti Možini in se navdušuje nad morilcem Che Guevaro. Je tisti Štromajer, ki za božič vsako leto provocira, včasih celo duhovito. Božiča ne razume, pa brcne v grad iz mivke. Ampak, kot pravi Woody Allen, if it bends, its funny, if it breaks, it is not. Letos ni bilo smešno.

Ljudje so bili nad letošnjim voščilom ogorčeni. Razumeli so, da gre za provokacijo, za žalitev, morda celo za zbujanje sovraštva in nestrpnosti zaradi verskega prepričanja. Razumeli so, da gre državnemu sekretarju na živce to trkanje po prsih, da se praznuje Božič, da se vošči za Božič, da naj imamo vesel Božič, da Božič ni več družinski praznik, kakršnega si je bil zamislil Jože Smole, ampak da Božič sili ven iz vsake reklame za kokakolo.

In je voščil vesel božič zaplankancem zarukanim. Kot ga vošči antifašist, ki se na levem krilu socialnih demokratov z Levico bori za glasove butlsocialistov*.

Smo Štromajerja sploh razumeli

Lanska voščilnica.

Ali pa je bil dr. Štromajer pač na božičnih počitnicah v Londonu, spil pivo ali dve, se sprehodil čez Leicester Square, tam opazil napis in ga takole za hec objavil na tviterju. Da se pohvali, kje je, svetovljan. Da vošči svoji klapi, ki ga bo cel božični večer žurala, kot se to za trde ateiste spodobi. Menda bodo bralci spoznali, da gre za (potvorjen) citat iz filma Sam doma – kjer kak negativec, preden se mu zdi kaj hudega, sliši »vesel božič, umazana žival«. V ednini in brez implikacije, da bi bilo sporočilo naslovljeno na neko skupino ljudi zaradi njenega verskega prepričanja.

Morda se ima dr. Štromajer za tako širokega in strpnega, celo naklonjenega katoličanom, da ni niti pomislil, da bi lahko kdo njegovo objavo razumel kot žalitev. Konec koncev njegova stranka, odkar se je preimenovala, ni z bencinom polila nobenega duhovnika in tudi sicer se na vsakem shodu pod rdečo zvezdo zavzemajo za strpnost.

Seveda se je na internetu razvilo tekmovanja v zgražanju in zgroženosti na eni strani in dociranje z druge strani, da zahojeni ruralci pač nismo prepoznali klasičnega citata svetovljanske pop kulture, s katero je našo časovnico obogatil naš doktor državni sekretar. Crnkovič nam je celo očital, da »smo na nizki stopnji razumevanja jezika in sposobnosti komuniciranja«, če smo pomislili, da je bilo voščilo »MERRY CHRISTMAS YA FILTHY ANIMALS« namenjeno prav nam katoličanom. In ne pujsom v Ihanu?

Ta vojna lahko traja še nekaj dni in je povsem nebistvena.

Se sploh razumemo

Bistveno je, da sploh ne gre za razumevanje jezika, ampak gre za razumevanje človeka. Razumeti hočemo pisca, ne besedila. Bistveno vprašanje je, ali smo kot družba postali tako razdeljeni, je prepad med nami tako globok, da nismo sposobni razumeti sporočila z druge strani, če ni dovolj eksplicitno zapisano in postavljeno v kontekst.

Bi bila npr. reakcija enaka, če bi tako sliko objavil jaz? Ali celo Crnkovič? Ali pa bi bralci vedeli, da gre za sarkazem, za šalo, za to, da je pisec moral misliti kaj drugega, ne pa žaliti ali provocirati. Upal bi staviti, da velikanska večina od mene tega ne bi vzela kot žalitev. Iskali bi drugo interpretacijo. Kar potrjuje tisti pregovor, da ni vseeno, kdo kaj reče.

Se sploh hočemo razumeti

Problem poznam iz lastnih izkušenj. Novinarski aktivisti na Mladini, Večeru in MMCju imajo z mojimi tviti veliko veselja, ker včasih napišem kaj takega, da bi se dalo predstaviti drugače, kot je bilo mišljeno. Zadnji tak primer je bilo tisto, da je podnebno ogrevanje najnovejši izgovor za svetovno revolucijo. Kar so obrnili v izjavo, da je segrevanje izmišljeno za potrebe svetovne revolucije, kljub temu, da je naslednji tvit v isti niti jasno povedal, da je segrevanje resnično, ampak da več socializma ni rešitev.

Oborožen s to izkušnjo pogosto nalašč nerazumljenega desničarja se sprašujem ali smo z drugega brega sposobni prav razumeti razne štromajerje. Ali jih hočemo prav razumeti. Včasih je kar težko gledati, kako temu ali onemu iz nasprotnega pola izrežejo izjavo in ji povsem spremenijo pomen. Podtikanje zlih interpretacija je postala stalna praksa medijskih aktivistov na levi in desni. Razpaslo se je, da se drugi strani podtakne interpretacija, ki se jo z dosti truda in sprevračanja da nekako zagovarjati, četudi se iz letala vidi, da ni resnična.

Če nameravati ob novem letu sprejeti kak sklep, kako se boste poboljšali, je tule en predlog: polemizirajte s tem, kar je nasprotnik res mislil in rekel, ne z neko neresnicoljubno interpretacijo, ki jo zmorete napadati.

In če začnem pri sebi, ali sem tako krivico, ki se pogosto dogaja meni, sam naredil Štromajerju, ko sem opozoril na njegov tvit?

Nisem

Voščilnica iz leta 2014. Skratka, če malo pobrskate,
boste videli, da mož za božič redno provocira,
včasih celo duhovito.

Naši spori imajo tri epistemološke izvire: včasih se res ne razumemo, včasih se nočemo razumeti, včasih pa prav dobro razumemo, a se ne strinjamo. Edini racionalni prepir je v zvezi s tem zadnjim. In pri najboljši volji ne vidim, da bi pri zadevi Štromajer lahko šlo za kaj drugega kot za to zadnje.

Ampak dnevi so tisti, da je treba zaključiti dobronamerno in optimistično – primer kaže, da nismo tako razdeljeni, da se ne bi razumeli. Razumevanje razlik pa je pol uspeha. Antifašist Štromajer ne misli, da smo katoličani umazane živali. Se je pa v svoji kratki a bogati funkcionarski karieri navadil, da se nestrpnost do katoličanov pri nas splača.

* če je koga užalila beseda butlsocialist - mislim, da je zelo mila za nestrpneže, na katere se nanaša; ki bi torej Štromajerju njegovo čestitko šteli v dobro.

Nova sredina

Priznam, poleti me je zbodlo, ko je Nova Slovenija razglasila, da je od zdaj naprej pa sredinska stranka. Dalo bi se namreč razumeti, da so se uklonili glasu ulice, ki v Sloveniji desnega ne mara. Kjer o desnem širijo slab glas že od leta 1945 naprej. Je pa desnica na slabem glasu povsem po krivici. In ker sem rad na strani ponižanih in razžaljenih, mi je bližje trmasto poudarjanje, da je desno dobro in prav. V germanskih jezikih je to vgrajeno celo v jezik – za desno in prav imajo isto besedo. Desnica, konzervativizem, tudi reakcionarnost v Sloveniji potrebujejo rehabilitacijo. Dokler tega ne bo, ne bo nujnega soočenja med tistimi, ki bi uvajali novotarije in tistimi, ki bi s spraševanjem o koristnosti novotarij skrbeli za selekcijo med njimi.

Pomirilo pa me je, da po tem, ko je Nova Slovenija razglasila svojo sredinskost, ni bilo opaziti kakšne posebne spremembe v njihovem delovanju ali vrednotah. Še vedno so v podnaslovu krščanski demokrati. Še vedno med njimi ne bosti našli podpornikov ubijanja nerojenih otrok ali neumrlih starcev. Še vedno bodo videli razliko med pravicami človeka in živali. Še vedno bodo spoštovali očetovstvo, materinstvo, družino, domovino …

S tem, ko se je Nova Slovenija razglasila za sredinsko stranko, se ni dosti spremenilo za Novo Slovenijo, spremenila se je geometrija slovenskega političnega prostora. Tisto, za kar stoji Nova Slovenija, je razglašeno za sredino. Ni se Nova Slovenija pomaknila levo, ampak se je izhodišče koordinatnega sistema premaknilo v desno. Tule bom utemeljil, da povsem upravičeno.

Obrazi sredine

Sredino se da iskati na več načinov. Lahko bi npr. izvoljene poslance razporedili od najbolj levega do najbolj desnega in pač za sredino proglasili tistega, ki je vrednostno na pol poti med Žanom Mahničem in Miho Kordišem. V katero stranko vladnega peterčka bi to padlo, niti ni pomembno. Pomembno je, da tako statistično iskanje sredine povsem spregleda od revolucije povzročeno premaknjenost slovenskega političnega kompasa v levo. Sever ni tam, kjer ljudje v povprečju pokažejo z roko, ampak kamor kaže od propagande neodvisna magnetna igla.

Drug način določanja sredine je potniški. Če v avtu sedite zadaj in imate na levi in desni soseda, sedite pač na sredini. Nova Slovenija ima na desni zanikovalce klimatologije, na levi pa zanikovalce ekonomije. Drugače povedano, da desni ima tiste, ki ne verjamejo v globalno segrevanje, na levi pa tiste, ki ne verjamejo v tržne zakonitosti. Kar sredince zavezuje k temu, da verjamejo v oboje. Kar ni nek poseben dosežek – v zadevi ni potrebno verjeti, ampak zadostuje, da se upoštevajo dognanja tiste (podnebne in ekonomske) znanosti, ki nista podlegli političnim oz. ideološkim pritiskom.

Tretji način določanje sredine je pragmatičen. Sredina so tisti, ki lahko sklepajo zavezništva na vse strani – na levo in na desno. To ne pomeni nujno, da imaš prepričanja in cilje, je pa verjetno, da jih boš lahko udejanjal. V tem je sporočilo Nove Slovenije dragoceno – zbuja upanje, da bo nekdo z normalnimi pogledi na družbo in gospodarstvo morda kdaj sodeloval v kakšni vladi in vplival, da čisto vsi ukrepi ne bodo šli revizionistično v smer Ljudske republike Jugoslavije. In glede česar se zdi sedanja opozicija, kljub 32 poslancem, povsem nemočna.

Sredinska je tista politika, ki družbo drži skupaj. Ki politike ne dela s potenciranjem nasprotij, sovraštva, nezadovoljstva, zavisti in zamer, ampak nasprotno, ki vsa ta nasprotja v družbi gladi in rešuje.

Četrti način določanja sredine je programski. Sredina je tista, ki je za kompromis med delom in kapitalom, blagostanjem in okoljem, novotarijami in tradicijo. Tej sredini volivce pobirajo tekmeci, ki so za delo, tekmeci, ki so za kapital, tekmeci, ki so za okolje, pa tisti za blagostanje … Ta sredina je pripravljena dodati vse mogoče pridevnike pred tržno gospodarstvo, npr. eko, socialno, pravično. Ta sredina je za srednjo pot med komunitarizmom (torej postavljanju interesov skupnosti pred interese posameznika) in individualizmom (torej postavljanje interesov posameznika pred interese skupnosti). Pri čemer so pravi šampioni enega in drugega drugje.

Ta sredina je vladala Zahodni Evropi v obliki socialnih ali krščanskih demokratov, dokler niso drug drugemu postali tako podobni, da volivci v izbiri med njimi niso več videli alternative. Ta sredina je v krizi, ki jo kaže nazadovanje sredinskih strank v Evropi in članicah.

Ko je sredina v krizi, je trenutek, da se vprašamo, kaj je pa res sredina.

Sredina

Vse zgornje definicije sredino definirajo v odnosu na druge. Sredina je vmes med drugim. Odvisna od tistih drugih. Te sredine so brez lastne identitete, vizije, programa, vrednot. Te sredine so vedno kompromis z nečem, kar je bolj jasno in odločno. So vedno zmernejša, obrušena, razvodenela verzija nečesa drugega, kar je jasno, ostro in pekoče.

In vendar je sredina več kot napol prazen oz. napol poln kozarec mlačne vode. Sredinska je tista politika, ki družbo drži skupaj. Ki politike ne dela s potenciranjem nasprotij, sovraštva, nezadovoljstva, zavisti in zamer, ampak nasprotno, ki vsa ta nasprotja v družbi gladi in rešuje. Sredina je sredotežna sila, ki Yeatsovega sokola vleče nazaj k sokolarju, »ko v vse širših krogih se obrača / sokol, več ne sliši sokolarja; / vse razpada; središče več ne drži; svet preplavlja popolna anarhija«.

To je tista sredina, ki varuje, da ne bi svetopisemsko »izdal v smrt brat brata in oče sina«. Da ne bi »otroci vstajali zoper starše in jih izročali v smrt«.

Sredina dela politiko tako, da povezuje. Ne predvsem strank v koalicije in idej v kompromise. Ampak ljudi in družbene skupine med seboj. Potrjuje, da je ta naš svet v glavnem v redu. Da gredo stvari na boljše. Ne da je vse idealno, da pa je treba včasih kaj potrpeti in počakati. Da, kot pravi Sveto pismo, »učenec ni nad učiteljem in služabnik ne nad svojim gospodarjem«. Da če bomo delovni in složni, da bo šlo še naprej na boljše. Da neplodno prepiranje stane. Stane v denarju, s katerim bi šlo lahko ljudem na boljše.

Levo in desno od take sredine je politika, ki gradi na razpihovanju nezadovoljstva

Tiste, ki nimajo, ščuva proti tistim, ki imajo – pa naj gre za denar, pravice, status, ugled. Šepeta jim na uho, da si zaslužijo. Da jim pripada. Da bi bilo pravično. Ščuva delavce proti podjetnikom, ženske proti moškim, mlade proti starim, alternativno-spolne proti običajno-spolnim, drugo- proti prvorazredim, črne proti belim, domačine proti tujcem … Ne zanima jih, kako pomiriti zavist, ampak zavist razpihujejo. Ne zanima jih, kako pomiriti ljudi, ampak kako jih razburiti. Ne trudijo se razlik pojasniti, ampak obljubljajo, da bodo razlike izničili.

Jezna, nezadovoljna, zavistna, skregana družba ne napreduje. Ne gre na boljše. In če ne gre na boljše, je nezadovoljnih še več. Nezadovoljstvo in jeza sta olje na ogenj strank, ki so levo in desno od sredine.

Skratka

Sredina ne ščuva. Je zadovoljna s tem, kar imamo. Je hvaležna našim prednikom, da so nam do tu pomagali. Je zavezana potomcem, da jim zapustimo še boljši svet kot starši nam. Sredina ne išče prepirov, ampak predlaga rešitve. Škoda, da ni sredinskih strank več.

Objavljeno na Časniku 10.12.2019

Bedaki, bleferji in razgrajači

Pri založbi Družina je letos izšla knjiga angleškega misleca Rogerja Scrutona »Fools, Frauds and Firebrands – Thinkers of the New Left« s slovenskim naslovom »Zablode, prevare, hujskaštva – misleci nove levice«. Morda vas prepričam, da je odlično božično darilo za razmišljujočo osebo, ki jo imate radi. Izvedeli boste, (1) da je zabloda, da gre za znanost; (2) da lahko blefirajo, ker so uničili jezik; in (3) da hujskajo k razgrajanju tako, da razpihujejo zavist in druge zamere, ki jih imajo ljudje med seboj.

Bedaki

Roger Scruton je eden izmed vodilnih konservativnih akademikov, ki se še bojujejo proti vedno večjemu monopolu progresivcev na univerzah. V knjigi obračuna z intelektualnim socializmom Dworkina, Habermasa, Sartra, Derride, Lacana, Badiouja, Žižka in drugih.

Vsaj od Marxa naprej se leva politična misel legitimira s svojo znanstvenostjo. Marksizem naj bi bil znanost in vse njegove rešitve znanstveno utemeljene; za razliko od tako imenovanega tradicionalizma, zakristijskosti in zaplankanosti desnice. Meščanska desnica naj bi se šla ideologijo, levičarstvo pa naj bi bilo znanstveno. In kdo bi se v sodobnem svetu sploh upiral znanosti. Sir Roger naravnost zapiše, da je »najbolj zvijačna poteza Marxizma, da se je uspel prodati kot znanost«.

Če ima knjiga eno sporočilo, potem je to, da misleci nove levice niso nobeni znanstveniki, pač pa aktivisti. Njihov edini kriterij za pravilnost neke teorije je ali pomaga spodkopavati obstoječi red. Vsaka še tako za lese privlečena ali povsem nesmiselna teorija je dobra, če lahko pomagati uničevati npr. pomen družine, vlogo dela, svetost življenja, vladavino zakona, nacionalno sožitje in druge elemente obstoječega reda. Oni bi zgradili nov red, seveda boljšega, ki bi ga vodili znanost in stroka, se pravi misleci, kot so oni. Filozofi so do zdaj svet samo različno razlagali, oni pa bi ga spreminjali.

Bleferji

Da bi meglo lahko prikazali kot znanost, tako Scruton, je bilo treba uničiti jezik – torej tisto orodje, ki ga človek ima, da ločuje miselno zrnje od plevela. Misleci nove levice so uvedli novorek. Naloga novoreka je, da gospodarji jezika postanejo tudi gospodarji družbenega dialoga. Tako npr. politično korektni jezik onemogoča racionalno debato o pomembnih družbenih vprašanjih – od migracij prek multikulturnosti do enakopravnosti in solidarnosti. Nekatere stvari so postale neizrekljive – besede so prepovedane. Druge so ugrabljene – dali so jim pomen, ki ga nimajo. Pravičnost, solidarnost, enakost, naprednost so dobile nov, aktivistično nabit, pomen.

V normalnih družbah je jezik namenjen sporazumevanju, iskanju kompromisov, sožitju. Novorek je namenjen delitvi ljudi na nedolžne in krive, zatiralce in zatirane, nazadnjaške in napredne. Nesmisli so cesarjeva nova oblačila, ki pokrivajo znanstveno luknjičavost nove levice, razprave o megli v nesmiselnem jeziku pa lahko zapolnijo razumnikovo bibliografijo in knjižne police njegovega delodajalca.

Žižku Scruton prizna, da ima, ko piše o tekočih dogodkih, vedno kaj »izzivalnega in zanimivega povedati«. Da ima pred zahodnimi kolegi to prednost, da je bil v socializmu deležen dobre izobrazbe. Zdi se, da ga je za razliko od Badiouja in Lacana ne uvršča med bedake in bleferje.

Razgrajači

Razgrajanje, pa še kaj hujšega - npr. revolucija - ima svojo podlago v zavisti, zamerah in užaljenosti ljudi napram tistim, ki so na boljšem. Levica, nova in stara, je v teh občutkih prepoznala tisti instinkt, na katerega je naslonila svojo javno delovanje. Misleci sami namreč ne morejo spremeniti sveta, zato so potrebni ljudje, ki so pripravljeni na ulice, ne samo v časopisne stolpce.

Misleci nove levice imajo nalogo pripraviti znanstveno podlago nezadovoljstva in delitev ljudmi.

Zavist je tako stara kot človeštvo, verjetno pa še starejša. Naloga civilizacije je, da človeške grehe – pa če so še tako naravni – brzda. No, to ne uspe niti razgrajačem med mnenjskimi »voditelji« na desni, ki za svojo popularnost brenkajo na zamere »drugorazrednih«. Na levi pa je to uradna doktrina.

Konservativec Scruton piše, da je treba družbeno življenje organizirati tako, da pride resentiment čim manj do izraza. Scruton novi levici očita, da zavist in zamere načrtno podžiga. Da so iz zavisti naredili vrednoto – v novoreku je to »občutek za pravičnost«. Da so na zavist in zamere postavili socialni populizem. Da kar naprej išče nove in nove skupine volivcev, ki bi utegnili imeti kakšno zamero.

Ne gre samo za mobilizacijo revnih proti bogatim, delavcev proti meščanstvu, gre za hujskanje žensk proti moškim, barvnih proti belim, mladih proti starim, tako-spolne proti drugače spolnim, partizane proti domobrancem, mehke č-je proti trdim č-jem … Misleci nove levice imajo nalogo pripraviti znanstveno podlago nezadovoljstva in delitev ljudmi. Kar je povsem nasprotno od prizadevanja vseh civilizacij do zdaj, namreč, »da vodi življenje tako, da do zamer ne pride«. Da je zavist greh in ne vrednota.

1989

Če bi kdo mislil, da je nova levica stvar preteklosti, da je izgubila hladno vojno ter finančno in moralno bakrotirala leta 1989 s padcem Berlinskega zidu, se moti. Tako pravi Scruton: »V luči 1989 je nekaj časa izgledalo, kot da je bila komunistična agenda poražena, da to dokazuje odločna zavrnitev idej, ki so zasužnjile ljudi Vzhodne Evrope po vojni. Ampak mašinerija nesmislov se kotali naprej, da bi povozila poganjke racionalne debate, da bi vse prekrila z meglico negotovosti in da bi oživila idejo […] da prava revolucija šele prihaja.«

Če bi radi poznali prepoznali zablode, prevare in hujskaštva revolucije, ki prihaja, berite »Zablode, prevare in hujskaštva« Rogerja Scrutona.