Flipboard je družabni časopis

Nekaj časa je kazalo, da bi iPad lahko rešil časopise in revije. Potem je prišel Flipboard. To je pogumna izjava o programu, ki se je s številnimi porodnimi krči pojavil pred nekaj dnevi, sploh za nergača, ki se raje pritožuje kot hvali. Mislim, da o enem samem programu na tem blogu sploh še nisem pisal. Trideset let se ukvarjam z računalniki in morda kaj velja tudi občutek. Flipboard bo v temelju spremenil način konzumiranja vsebin.

Flipboard iz spletnih strani, ki jih berejo moji prijatelji, posebej zame naredi spodoben časopis. Uporabniški vmesnik, oblikovanje in družabne funkcije tega časopisa so enako dobre ali boljše od tega, kar ponujajo New York Times ali Wall Street Journal. Teče samo na iPadu, je zastonj, vsi ostali si ga lahko ogledate na filmu:



Par mesecev so časopisi na iPadu imeli upanje

iPad je časopisom in revijam ponudil vmesnik, kjer med bralcem in vsebino stoji dosti manj kognitivnih in motoričnih preprek. Ni treba z eno od rok, pol metra od površine, ki jo z očmi bereš, premikati neke napravice, v zvezi s katero se nekako premika nek simbol na zaslonu in s katero kontroliramo, kaj se na zaslonu dogaja.

V običajnem časopisu ali na reviji pač obrneš stran, z dvema prstoma ene roke. Podobno na iPadu. Z enim prstom. Koncentrirati se je mogoče na vsebino, ne na upravljanje z njo. Nobenih okvirjev, gumbov, drsnikov, nobena navlaka ne moti branja. 100% zaslona je namenjeno vsebini.

Časopisi na iPadu to znajo. Zinio je lep primer storitve, kjer izvorno papirno revijo beremo na tablici. Listanje deluje podobno kot s papirnim izvodom, digitaliziranje pa vseeno nudi elektronsko kazalo, kopiranje, "žive" kazalce URL in podobno. Podobno deluje dnevno časopisje na PressReaderju.

Slika: National Geographic in zagrebški Vjesnik na iPadu.

Več je manj

Nekateri so kritični do PDFovskih revij, revij, ki na iPadu ne ponudijo bistveno "več" kot na papirju. Navdušujejo se nad časopisi in revijami, ki so za iPad bistveno "nadgrajene". Taka sta npr. Wired in Popular mechanics. Ali pa časopisi WSJ, FT ali NYT.

Moje mnenje o vsem tem je "več je manj". Ponujajo nekaj več, pa so manj zato, ker v branje vnašajo dodaten napor. Kar je "več" ne dodaja kaj bistvenega k vsebini članka. Wired se lista na en način, Popular Mechanics na drug ... za več revij nisem plačeval.

Imejte me za starokopitnega, ampak ne ljubi se mi odkrivati kje in kako naj kako stran premaknem, kako naj kak kos zaslona pobožam, da bom odkril kak "interaktivni" element, kako naj navigiram, da bom "prelistal" vse. Celo pri dnevnih časopisih se trije veliki, WSJ, FT in NYT niso znali dogovoriti, kako bo deloval vmesnik. Pri enih oddrsaš stran na v levo, pri drugih navzgor ... štala.

Slika:Wired in Wall Street Journal na iPadu.

Blišč in beda branja na iPadu

Nekaj pa je res. Branje časopisov in revij na iPadu je bistveno prijetnejše kot navigiranje po spletnih straneh teh istih medijev ali pa sledenje novicam skozi RSS bralnike. Prijetno je listanje, prijetno je, kako so "postavljeni", prijetno je, da ni navlake kazalcev, gumbov, menijev, orodjarn in reklam. Prijetno je, ker je vsebina urejena od začetka do konca in ni treba kar naprej kot opica plezati po drevesih gor in dol, naprej in nazaj.

iPad za spletne strani, RSS, Facebook in Twitter ni ponudil nič več kot ponuja PC; zaradi pohabljenega Safarija in odsotnosti večopravilnosti pravzaprav manj. Zato je moje digitalno branje na iPadu pravzaprav trpelo.

Slika: Google Reader in Twitter

In potem pride Flipboard

Digitalno branje imam razpeto med Google Reader, kjer pozorno spremljam kakih 20 kanalov, in Twitter, kjer ljudje, ki jih sledim, objavijo kar nekaj povezav. Priznam, da večino časa berem vsebine, ki jih najdem skozi RSS. Verjetno zaradi dobrega razmerja signal-šum, pa tudi zato, ker na RSS bralniku hitro pridem od kazala do vsebine in nazaj. Preko twitterja pa pogosto pridem do najboljših priporočil, če imam le čas pazljivo presejati vse, o čemer tvitajo.

Flipboard iz tega, kar v branje priporočajo moji "prijatelji" na Twitterju in Facebooku naredi zelo spodobno oblikovano revijo, ki jo je mogoče hitro prelistati od začetka do konca. Prijetnost, hitrost, končnost in atraktivnost tistega kar nudijo klasični časopisi na iPad-u, Flipboard prinaša v polje vsebin, ki v svojem izvoru niso časopisi ali revije, ampak spletne strani. Spletna mesta, ki se zdijo zanimiva ljudem, ki jim zaupam, spravi v obliko, ki jo lahko hitro in z užitkom berem. Ali pa spregledam.

Kaj sploh ostane časopisom na iPadu? Upanje, da jih bo kdo priporočil preko socialnega omrežja?

Uredniki mojega Flipboard časopisa (tisti uredniki, ki bi jih mladi novinarji s privoljenjem Boruta Pahorja izbirali z dvotretjinsko večino) so ljudje, ki jim zaupam. Ljudje, za katere sem se na twitterju odločil, da jim bom sledil; ljudje, ki so moji "prijatelji" na Facebooku. Urednik je lahko nekdo, ki je sestavil dober twitter seznam.

Software prevzame delo tehničnega urednika, zagotovi prelom. In software poskrbi za prijetno uporabniško izkušnjo. To je bistvo. Da si revijo delam sam, s pomočjo prijateljev in znancev. Nekaj podobnega a namiznega že obstaja (npr. paper.li), ampak namizje ni pravi medij za branje, mar ne? 

Flipboard je prva aproksimacija

Seveda ima porodne težave. Dober uporabniški vmesnik in lep prelom tudi zavajata. Ne glede na to, kakšno neumnost mu podtaknete, stvar bo še vseeno lepo zgledala. In če je nekaj lepo postavljeno, smo iz papirnega sveta navajeni, da je bila pač vsebina vredna truda. Za Flipboard to ne velja. "Dobro jutro everyone!" bo postavljeno podobno, kot citati modrecev. Se pa dosti hitreje ločuje zrnje od plevela. Tako sem šele na Flipboardu odkril, da se tudi na Facebooku najde kaj prav zanimivega. In če berete Facebook, priznajte, da bi bilo lepo, če bi Facebook znal te stvari tako predstaviti:

Flipboard je star en teden. Prepričan sem, da bodo kmalu dodali naslednje:

• Statistično analizo besedil (kdo bi rekel "semantično") in podobnosti člankov, da bodo podobne teme zložili skupaj v isto rubriko (Slovenija, Evropa, svet, trači, tehnika ...).
• Glede na to, kaj bom odprl in kaj prezrl, se bodo naučili, kaj me zanima in kaj ne; pa mi bodo tisto postavili z večjimi naslovi.
• Naučili se bodo, kaj bere več ljudi in ločili zrnje od plevela.
• Označili bodo, kaj sem že prebral in česa ne.
• Off line branje ...
• Omogočili bodo, da bodo nekateri "urejali" rubrike posebej za Flipboard, torej tudi vrstni red, velikost ...

Kup tehničnih zadevic je, ki bi si jih želel, in ki jih bodo prej ali slej uredili. Nekaterih strani ne zna prebrati. Ne zna uvoziti toka novic iz RSS. Pozna samo nekomentirani "retweet" ... Ampak to je vse bolj ali manj trivialno. Če stvari ne bodo uredili oni, jih bo pa kak tekmec. Ampak ...

... paradigma je postavljena

Imam osebni časopis, ki ga "urejamo" skupaj z ljudmi, ki jim zaupam. Ki nastane posebej zame. In ki ga listam tako, kot se lista časopis.

Še vedno pa bo moral nekdo napisati zgodbo, ki jo bo vredno prebrati.

PS. Menda za vse dobre stvari v življenju velja, da so nelegalne, nemoralne ali pa redijo. Za Flipboard tudi. Nekateri pravijo, da masovno krši avtorske pravice.

Klik?

Dolgo sem bil naivno prepričan, da eno banko je pa že fino, da imamo v slovenskih rokah. Ampak ne vem, kolikokrat nam je treba povedati ...

Thus far, only German property lender Hypo Real Estate and Slovenia’s Nova Ljubljanska Banka look certain to fail, while Spanish newspaper El Pais reported today that several of Spain’s savings banks will fail the tests and need a capital injection. (vir)

Nova Ljubljanska Banka d.d., Slovenia’s largest bank, needs to raise 600 million euros ($771 million) in fresh capital as it struggles to pass a stress test of 91 European banks by the European Union this week.(Bloomberg)

Nadzorni svet NLB je upravi banke naložil, naj za september skliče skupščino in pripravi predlog za dokapitalizacijo NLB v višini 400 milijonov evrov. NLB je tudi v prvem polletju 2010 poslovala z izgubo. (24ur)

... da bomo razumeli, da ne znajo upravljati z NLB. Banka streže apetitom politike, podpira in rešuje finančno zavožene projekte, daje tajkunska in politično motivirana posojila, davkoplačevalci jo pa vsake toliko saniramo.

Kdor misli, da je v nacionalnem interesu, da je NLB v slovenskih rokah, naj da denarnico tja, kjer ima jezik in naj jo kupi s svojim denarjem. In potem naj kar še enkrat glasuje je to politiko, da bo z njegovo naložbo umno kmetovala.

Tri šoferske

Nekaj novejših avtocestnih odsekov ima na klancih še posebej neumno narisane pasove. Od Kopra proti ankaranskim tunelom npr. se najprej na desni pojavi počasni pas, pred predorom pa se ukine prehitevalni pas. Ker se le redki umaknejo na počasni pas in ker se dosti prehiteva, je posledica te ureditve ta, da se ti pred predorom vsi znajdejo na levem pasu. Desni, ki je začel kot počasni pas, pa je precej prazen.

Manj slaba rešitev je tista, ki je na slovenskih avtocestah normalna. Da se na klancih pojavi in na vrhu izgine počasni pas. Da stvar ne deluje idealno se vsakič znova prepričamo na vrhniškem ali postojnskem klancu.
 
Najboljša se mi zdi rešitev, ki jo videvam v Avstriji, namreč, da se pod klancem doda še en prehitevalni pas in se ga na vrhu zaključi. Hitrejše vozilo namreč dosti lažje spreminja pas od počasnejšega. Po tej rešitvi počasna vozila ostanejo na desni. To ni odvisno od njihove dobre volje, ampak so tam po defaultu.

40?

DARS kar naprej nekaj popravlja. In na zoženjih postavi omejitev na 60. Včeraj mimo Vrhnike nihče ni vozil manj kot 90. In se ni zdelo nevarno. Na vseh izvozih iz avtoceste je omejitev 40. Na večini se da brez nevaranosti peljati vsaj 80. In vsi tudi peljejo 80. Le na nekaterih ne. Kaj mi torej pove omejitev 40? Nič! Tudi skozi opuščene cestninske postaje in še 500 m po njih nihče ne vozi 40, razen če kaže, da policija kasira.

Semafor

Na križišču Peruzzijeve ter Ceste ob dolenjski železnici so pred kakim letom postavili semafor. Gre za križišče med že itak ne zelo prometno Peruzzijevo, na kateri je semafor z Dolenjko 30m višje, pravokotno nanjo pa je na eni strani slepa ulica, da drugi pa asfaltiran kolovoz, na katerem se niti dve vozili ne moreta udobno srečati. In ta semafor veselo ustavlja promet tudi ob 5:30 zjutraj.

Pakt

Med državo in državljani obstaja nenapisan pakt. Država naj postavlja razmeroma razumna pravila in državljani se jih bomo držali. Če je nerazumnih pravil preveč, začne sistem razpadati. Ljudje množično kršijo nesmiselne omejitve hitrosti, rdeče luči in smisel voznih pasov. Ko se tega enkrat navadimo, tudi smiselnih omejitev ne jemljemo več prav resno.In edina ideja, ki pride uradnikom na pamet je, da se povišajo kazni.

36 v senci

Berem Zahteve novinarskih aktivov. Prodaja Večera slamnatim lastnikom in ukinjanje novinarskega samoupravljanja na Dnevniku je le preveč. Svoje je prispevala tudi gospodarska kriza starih medijev, ki je posledica izgube monopolnega položaja, ki so ga zagotovili Gutenbergovi in Edisonovi izumi. Zahteve so podpisali novinarski aktivi od Dnevnika do Jane, načelno pa jih podpirata tudi Repovževo in Kršinarjevo društvo.

Strinjam se z identifikacijo problemov, ne bom pa se oportunistično pridružil tistim politikom, ki zdaj tekmujejo, kako bi dali novinarjem kar najbolj prav. Simbioza dela politike in dela novinarstva ima namreč največ zaslug, da je stanje takšno, kakršno je.

Do zdaj so bili novinarji do mene v glavnem fair, upam, da tudi jaz do njih, in prepričan sem, da bodo tudi po tem, ko bom opisal razočaranje nad nekaterimi zahtevami, predvsem pa nad okvirjem razprave. Konec koncev nam gre vsem za to, da imamo kvalitetne medije.

Namišljeno ustavno poslanstvo

Zahtevam novinarjev daje okvir njihovo prepričanje, da je pri svojem delu skrbijo za nič manj nič več kot za ustavne pravice javnosti. Takole namreč začnejo seznam svojih zahtev:

Mediji so instituti posebnega pomena, ki zagotavljajo ustavno pravico do obveščenosti.

Sledi šest zahtev, končajo pa podobno. In naj bo jasno, da ne skrbijo predvsem zase, ampak vse to delajo v interesu ustavnih pravic javnosti:

... Le tako bomo lahko omogočali uresničevanje ustavne pravice javnosti do obveščenosti.

Pa ima to sploh podlago v dejstvih? V veljavni slovenski ustavi? 39. člen ustave pravi tole:

Zagotovljena je svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja.

Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja.

Vsakdo ima pravico dobiti informacijo javnega značaja, za katero ima v zakonu utemeljen pravni interes, razen v primerih, ki jih določa zakon.

Nič o nobeni pravici do obveščenosti, razen ko gre za informacije javnega značaja do katerih ima posameznik pravni interes. O svobodi tiska toliko, kot o svobodi vsake kavarniške debate ali prerekanja na internetu. Vsak ima pravico, da se ima za nekaj posebnega, ampak ustava nima nič s tem. Prav nič ni v ustavi napisanega o tem, da ima javnost kako pravico do obveščenosti. Ki da bi jo izvajali prav novinarji v medijih "posebnega pomena".

Morda so bili naši "founding fathers" modro premislili, da bi taka navedba v ustavi hitro lahko peljala k temu, da imajo ljudje pravico, da so "pravilno informirani". Za kar se vsekakor obilno trudi državna televizija Severne Koreje.

Ne. 39. člen naše ustave pravi, da imamo vsi - jaz, ti, novinarji in ne-novinarji - svobodo, da povemo, kar mislimo. Če uredniku zadeva ni všeč, mi ustava daje svobodo, da to povem v gostilni, ali pa napišem na blog. Ta člen vsekakor ne pomeni, da urednik ne sme članka zabrisati v koš, pa če gre za članek zunanjega honorarca ali pa za članek člana "aktiva novinarjev". Vsem nam daje pravico, da povemo svoje mnenje, ne nalaga pa obveznosti, da mora kdo temu mnenju namenjati drage kvadratne centimetre papirja ali sekunde v etru. Razen, če gre za popravek, kjer pa ustava je jasna:

Zagotovljena je pravica do popravka objavljenega obvestila, s katerim sta prizadeta pravica ali interes posameznika, organizacije ali organa, in prav tako je zagotovljena pravica do odgovora na objavljeno informacijo.

Tule se novinarji in uredniki lahko vprašajo ali z veseljem, kadar sploh, izpolnjujejo to ustavno pravico svojih bralcev.

Pravica do obveščenosti

In seveda človeka razočara, da desetine novinarjev, verjetno pretežno iz notranjepolitičnih redakcij, ne pozna ustave do te mere, da bi se takemu zavajajočemu uokvirjanju svojih zahtev izognili. Očitno se bolje spominjajo neke druge ustave, kjer pa res piše tole:

Resnično vsestransko, pravočasno in popolno obveščanje delovnih ljudi in občanov o političnih in gospodarskih vprašanjih, o delovanju organov in organizacij in o drugih splošnih in skupnih vprašanjih je pogoj samoupravnega odločanja, uveljavljanja nadzorstva ter ustvarjanja aktivnega javnega mnenja in zato ena izmed temeljnih pravic delovnih ljudi in občanov.

In še ena cvetka iz tiste ustave:

V Socialistični zvezi delovnega ljudstva Slovenije uresničujejo delovni ljudje in občani, Zveza komunistov kot vodilna idejna in politična sila, druge družbenopolitične organizacije in vse organizirane socialistične sile politično in akcijsko enotnost socialističnih sil, usmerjajo družbeni razvoj na temeljih oblasti in samoupravljanja delavskega razreda in vseh delovnih ljudi ter v ta namen (...) zagotavljajo obveščanje delovnih ljudi in občanov ...

Namen zagotavljanja obveščanja je zdaj jasen. Spomnimo, v Zahtevah aktivov novinarjev piše:

Mediji so instituti posebnega pomena, ki zagotavljajo ustavno pravico do obveščenosti.
...
Le tako bomo lahko omogočali uresničevanje ustavne pravice javnosti do obveščenosti.

Ta "ustavna pravica javnosti do obveščenosti" je element iz Ustave Socialistične Republike Slovenije iz leta 1974. Ta ustava daje okvir zahtevam novinarjev danes, 36 let kasneje! Pisci Zahtev so nazorno pokazali na problem, ki je morda večji od vseh, o katerih pišejo.

Nočem reči, da delo novinarjev ni pomembno, da mediji niso važni za delovanje demokracije v državi, ampak prosim, ne se sklicevati na ustavo. Ni več treba usmerjati družbenega razvoja. In ker ne gre za uresničevanje ustavnih pravic, se ne more zahtevati suspenza drugih z ustavo zajamčenih pravic. Ne spomnim se, da bi se zdravniki ali učitelji kdaj sklicevali, da zagotavljajo ustavno pravico do zdravja ali izobrazbe (ki so zares v ustavi) in jih je treba zato obravnavati drugače.


Samoupravljavci

Tudi druge točke niso dosti bolj sodobno navdahnjene. Razumljiva je zahteva po transparentnem lastništvu, ampak vsako podjetje mora imeti transparentno lastniško strukturo, ne samo mediji, ne samo Večer. In za vsako delovno mesto, ne samo za novinarsko, se ne sme diskriminirati ljudi glede na raso, spol, narodnost ...

Zdi se, da se novinarjem kolca po samoupravljanju. Zahtevajo:

Ministrstvo za kulturo mora pred izdajo soglasja za pridobitev 20odstotnega deleža (ali več) v medijski družbi pridobiti mnenje aktivov novinarjev medijev, ki jih izdaja to podjetje.

Novinarski aktivi medijskih hiš morajo podati soglasje (vsaj 50odstotno) pri ključnih odločitvah,
povezanih z novinarskim delom:

Ampak v normalnih sistemih zaposleni ne izbirajo lastnika, kot zahtevajo, ampak obratno, lastnik oz. management izbira zaposlene. V vseh podjetjih. Tudi v medijskih. Romantična predstava o samoupravljanju je samo to - romantična predstava. Smisel managementa in urednikov je ravno v tem, da sprejemajo odločitve, s katerimi se zaposleni nujno ne strinjajo. V tovarni, na kmetiji ali pa na televiziji.

Da za kodeks in pravico do izbire

Res bistven je kodeks, ki se ga morajo novinarji držati. S tistim delom zahtev se strinjam. In edina točka, ki jih peticija potrebuje je, da lastnik ali urednik ne more novinarja prisiliti, da dela v nasprotju z etičnim kodeksom, ki si ga novinarji napišejo sami, avtonomno. Ampak to je podobno, kot investitor ne more prisiliti statika, da podpiše projekt, za katerega ve, da ni dober.

Novinarski kondeks bi bil lahko precej enostaven: ne laži, ne kradi, ne pričaj po krivem ... V Zahtevah bi lahko rekli tudi kaj o vplivu oglaševalcev na uredniško politiko, o lobiranju PR agencij za medijsko pranje lika in dela tega ali onega, o tem, da se preusmerjanjem oglaševanja poskuša določene medije finančno uničiti in izčrpati, o tem, kako velik vpliv imajo podjetja s pomembnim lastniškim deležem države na to, itd.

In še za nekaj bi se novinarji lahko zavzeli, pa se niso. Za pravico do izbire. Za možnost izbire. Za koga bodo delali, kam bodo lahko odšli, če se pri enem delodajalcu, pri enem uredniku, ne počutijo dobro. Lahko bi se zavzeli za resnično pluralnost in konkurenco v medijskem prostoru. Šele možnost izbire daje svobodo. Svobodo, ki je zajamčena z ustavo.

Pričujoče zahteve novinarjev so najboljši dokaz, da pluralnosti ni, da možnosti izbire nimajo. Da o tem, kaj si mislijo o lastnikih ali urednikih ne morejo glasovati z nogami. Ker bi prišli iz dežja pod kap. So izjeme, jih je pa premalo, da ne bi zgolj potrjevali pravila.

Pravico do izbire zaslužimo tudi bralci. In ne samo izbire med merlotom in refoškom. 

Kupčija s hudičem?

Svoje zahteve podpisniki naslavljajo na vlado, na politiko. Politika si želi vpliva na medije. Samo preko medijev lahko nagovarja volivce. Mediji jo predstavljajo v dobri ali v slabi luči. Vsak spodobno organiziran državni udar v banana republiki najprej zasede banana radio in banana televizij.

Čudno, da so se podpisniki zdaj obrnili po pomoč prav k politiki. Ali pa tudi ne. Obračajo se namreč k tisti politiki, ki jih je nekoč dala ustavno poslanstvo, zdaj pa nekako ne zna narediti lesenega železa - namreč sistem, ki bi imel fasado demokratičnosti in pluralnosti, pa hkrati ohranil prevladujoči vpliv ene politike.

Nimamo piscev peticij, ki bi se zavedali, da imajo zdaj vso svobodo povedati, kaj mislijo, da pa si morajo šele izboriti prostor v medijih. V totalitarnih režimih je drugače. Prostor je zagotovljen, pod pogojem, da ne pišeš svobodno. Politika pri nas še vedno lahko zagotovi prostor, ne želi pa dati svobode tistim, ki se z njo ne strinjajo. Svoboda za nekatere ni svoboda.

Škoda, da novinarski aktivi ne vidijo, da so njihovi resnični zavezniki, prijatelji in podporniki drugje. Pri bralcih. Ki časopis kupimo, ali ga pa ne. Ki novinarju verjamemo, ali mu pa ne. Ki cenimo dober tekst in se zmrdujemo nad slabim. Ki cenimo dober tekst, tudi če se z njim ne strinjamo. Za razliko od politikov, ki jih zanima njim naklonjen tekst.

Zato je težje pridobiti bralce kot politike. Težje je prodati več izvodov časopisa kot pridobiti oglas (para)državnega podjetja. Težje je napisati dober tekst kot naklonjen tekst. Težje se je boriti za svobodo govora tistega, s katerim se ne strinjaš, kot za "pravico javnosti do obveščenosti".

Spoštujem novinarje in urednike, leve in desne, ki ubirajo težjo pot.