JAZ SVINČNIK, ON ŠTRUKELJ

Iz časopisov človek vedno zve kaj novega. Odkar sem minister o sebi redno berem stvari, ki jih prej nisem vedel. Včeraj sem tako prebral mnenje dr. Gorazda Kovačiča, da naokrog "priporočam esej Jaz svinčnik" (I Pencil) in seveda celo polemiko okrog tega. Malo sem pobrskal, če sem le kaj pozabil, in ugotovil, da naj bi bila moja "priporočila" celo ena od tem na predvčerjašnjih protestih Filozofske fakultete. Dr. Kovačič naj bi namreč eno od predavanj posvetil mojemu "priporočilu".

Zame je to samo še en primer, kako je treba v pomanjkanju objektivnih vzrokov proteste mobilizirati na izmišljotinah in manipulacijah. In ilustrira, kdo za temi protesti stoji. Zanimivo "naključje" je namreč, da sem edini izvod knjižice "Jaz svinčnik" nekaj dni nazaj nekomu podaril. Malo za šalo, malo zares. V dobri veri, da bi videl, da svoboda le ni tak bav-bav. To je bila tudi edina "promocija" tega teksta z moje strani.

Iz povedanega bi lahko sledil sklep, da prejemnik darilca usmerja tudi "spontane" proteste in celo kurikulum na univerzi, ki se rada sklicuje na svojo avtonomijo.

Da laž ne bi postala resnica

Spoštovana Ranka Ivelja je zapisala:

Tako kot so bili razmeroma slabi rezultati raziskave PISA 2009 božji opomin prejšnjemu ministru Igorju Lukšiču, ki je trdil, da je slovenska šola odlična in se zato sploh ni dobro z njo preveč ukvarjati, tako so rezultati TIMSS in PIRLS božji opomin Turku, ki trdi ravno obratno – da je slovenska osnovna šola slaba glede na »razkošne« standarde in normative.

Ker večkrat ponovljena laž postane resnica in ker mi začenjajo celo prijatelji svetovati, naj ne govorim, da je šola slaba, spoštovano Ranko Ivelja sprašujem:

1. Kdaj in kje sem trdil, da je naša šola slaba? Prosim jo, da navede primarni vir, torej moj tvit, blog, sporočilo za javnost MIZKŠ, magnetogram ... Da je kdo rekel ali napisal, da sem rekel, ne šteje. Jaz seveda lahko hitro najdem kar nekaj citatov, ko sem trdil, da ni slaba.
2. Kaj konkretnega je to ministrstvo storilo v pomoč zasebni pobudi v šolstvu? V katerem ukrepu obstoječega zasebnega šolstva ni obravnavalo z natanko enakimi vatli kot javnega. Če sem sodi moj obisk tudi na waldorfski šoli v Ljubljani, naj v zagovor povem, da je stavbo te zasebne šole gradil MOL in ne ministrstvo.

Plus ena za zvezo sedem

Oni dan si nisem mogel kaj, da nisem izvlekel plačilne kartice in odštel 250€ za Google Nexus 7. Nekaj za v žep zna priti prav in Android se mi je po kratkem igranju z nekim telefonom zdel vreden zanimanja.

Vir: Google.

Od prvega trenutka naprej je občutek ta, da so vse naredili prav, kar Apple dela narobe. Inicializacija steče iz škatle, nobenih iTunes, nobenega vnašanja kreditnih kartic, nobenih komplikacij z odločanjem med ameriško in slovensko trgovino z aplikacijami. Vneseš gmail ime in geslo in vse bistveno dela: pošta, kontakti, koledar ... Po WiFiju se je zadeva nadgradila na Android 4.2.1. Ne vem, katera sladica je to in me tudi ne zanima.

V petnajstih minutah sem imel gor celoten ekosistem, ki sem ga navajen na mobilnih napravah (in ki je vse bolj podoben namiznemu):

1. Gmail. Kovačeva kobila je sicer bosa, nekaj slabši je kot na iOS. Je pa zelo uporaben pripadajoči widget.
2. Koledar. Odličen, tudi z widgetom.
3. Chrome, takoj na razpolago z vsemi gesli in zaznamki kot povsod drugje.
4. Kontakti. Tudi. Kasneje sem ugotovil, da zna vsakega poklicati skozi moj najljubši app. za IP telefonijo.
5. Epistle. Nadomestek za PlainText ali WriteUP. Kompromis, ki omogoča, da na iOS kaj napišem in se mi to brez doktorata sinhronizira na vse telefone in računalnike. Recimo zapiske kakega sestanka, seznam stvari, ki jih moram urediti, osnutek kakšnega besedila, ki nastaja malo na telefonu, malo na tablici, malo na PCju ... Kompromis je v tem, da znajo ti programi delati samo z ASCII besedili. In markdownom.
6. Dropbox. Check. Še iščem verzijo, ki bi mi na Nexusa sinhronizirala celoten dropbox. 32GB ne rabim za filme.
7. Office, KingsoftOffice. Zastonj in na prvi pogled boljše od česarkoli za iOS. Vis-a-vis Dropboxa se obaša kot Epistle & co. Bravo!
8. Flipboard. Odkljukano. Obnaša se telefonsko, ne tablično.
9. Twitter. Žal Tweetbot ne obstaja. Kolobarim med Plume, Tweetcaster in uradnim Twitter klientom. Plume ima vodotesen client-side block. Menda prvi kleint, ki to zna. Obstaja iOS verzija?
10. Kindle. Zinio, Instagram, Skype, Google+ ... Odkljukano.

Ampak zadeva se mi je usedla v srce zaradi par zadev, ki na iOS niso, pa niso delale, kot bi morale:

1. Android ima za vse appse odprt datotečni sistem. Na iOS dva appsa ne moreta delati z isto datoteko, ampak vsak s svojo kopijo. Tako, da na koncu nihče ne ve, katera je zadnja. Tako, kot na namiznem računalniku, se da isto datoteko napadati z več programi. To pomeni, da se na Androidu da delati. Da ni bralnik. Da lahko nek file potegnem iz Dropboxa, ga popravim, in bo šel avtomatsko nazaj v Dropbox.
2. Za Android obstaja TotalCommander. To pomeni, da imam nadzor nad vsebino naprave. Datoteka je na napravi, lahko jo odprem s čemer hočem, pa bo še vedno samo ena. Na iOSu ima vsak malo bolj zahteven app svoj način, kako dela red med večjim številom dokumentov.
3. Ko Nexus z USB kablom priklopim na računalnik, ga vidi kot disk. Če bi rad dal kar gor ali vzel dol, se obnaša kot USB ključek. Nobenih moroničnih interakcij z iTunes ali kakšnim drugim programom. Seveda gre za običajen USB kabel iz Hoferja.

Minus ena glede na iOS

• Ni tako lepo narisan. Solidno, ne pa vrhunsko.
• Skrolanje ni tako mehko kot na iPadu, tudi patentiranega odboja na koncu ni.
• Hardware je soliden, ampak tak primerek industrijskega oblikovanja kot iPad, pa pač ni. Ampak menda bolje prenese, če ga vržete na tla.
• Gostota pixlov je manjša kot na iPadu z retina zaslonom, pa boljša kot na iPad miniju (1024x768 proti 1280x800). Je pa to dovolj, da se da gledati normalne desktop spletne strani. In 30% pixlov več, kot na iPad miniju, je 30% več informacij.

vir: techreport.com

Plus ena za odprtost

• Operacijski sistem je v osnovi boljši. Bistveno boljši. Android je sistem za laptop, ki so ga prilagodili manjši napravi. Ni sistem za MP3 player, ki ga krpajo v nekaj več.
• Widgeti na domačih zaslonih pridejo zelo, zelo prav. Tako imam na naslovni strani seznam pošte iz priority inboxa ter naslednjih 5-7 dogodkov iz koledarja ter 7 appsov za delo.
• Narejen za znalce: je računalnik ne aparat. Ima kup funkcij, ki so v iOS skrite, da stvar ne bi bila preveč komplicirana. Recimo, za kaj je porabil energijo, kaj požira pomnilnik in cel kup drugih tehnikalij, v katerih bi se blondinka zaplezala, nam, ki znamo zamenjati tesnilo na vodovodni pipi, je pa všeč, da imamo stvar pod kontrolo.
• Prost je Applovih idiotizmov. Recimo, knjigo za Kindle lahko kupim direktno iz Kindle appa. Open source programi tipa VLC so portirani. Ipd.
• Baterija. V prvem ciklu intenzivnega igranja, testiranja, inštaliranja ... je bil zaslon prižgan 7 ur in dve minuti. Spodobno.

Plus ena za ceno

Najcenejši s 16GB v ZDA stane $199, 32GB v Evropi stane cca. 250EUR, to je skoraj pol manj od iPad minija. Še en dober primer demokratizacije tehnologije in prispevek k zmanjševanju socialnih razlik, ki je za računalništvo značilno od prvih hišnih računalnikov (ja, vem, nenavadne besede za nekoga, ki se ga predalčka kot desničarja).

Plus ena za format

Pri celi stvari je to morda najboljše. Skoraj povsod gre lahko zraven, omogoča pa dosti več kot 3 ali 4 palčni zaslonček od telefona. Gre v žep od plašča, bunde, suknjiča, spomladanskega površnika, tudi v zadnji žep normalnih kaubojk. iPad (mini ali maxi) je treba nositi v torbici, kar ženski še nekako pritiče, moški pa imamo zgodovinsko roke radi proste za gorjačo ali sulico. Če pa že nosim aktovko, pa ne vem, zakaj ne bi imel v njej notesnika.

Skratka, kulturni boj se lahko začne. Android je soliden tekmec.

Zakaj SVIZ ni zbiral podpisov za moj odstop

Trdim, da je SVIZ podpise za moj odstop zbiral z neresničnimi in zavajajočimi argumenti. Zanima jih, s čem to utemeljujem.

Za začetek, in to so mi napisali celo oni sami v nekem dopisu, "sploh niso zbirali podpisov za moj odstop". Ampak podpise "v podporo vodstvu SVIZa, ki je zahtevalo moj odstop". Takim mojstrom semantike je res težko kaj razložiti, a naj poskusim.

Tole so napisali v spremno besedilo, s katerim "niso zbirali podpisov za moj odstop":

Predlog, da ministra dr. Žigo Turka zaradi njegovih številnih napak, žaljivega odnosa do zaposlenih v izobraževanju, znanosti in kulturi, zaradi zavajanja slovenske javnosti pri podatkih o obremenjenosti slovenskega učiteljstva, nesposobnosti pri združevanju srednjih šol, nesprejemljivih poskusov zviševanja normativov, ostrih rezov v visoko šolstvo in znanost pri spomladanskem rebalansu proračuna in pristanka na radikalno zniževanje mase za plače v znanosti, kulturi in izobraževanju za leti 2013 in 2014 pozovemo k odstopu, je bil sprejet soglasno in ob aplavzu članic in članov GO.

Pojdimo po vrsti.

1. "Številne napake" bi kazalo našteti in utemeljiti, če so interpelacijske oz. razrešitvene narave. Kdor dela, dela tudi napake. Se pa ne spominjam prav nobenih očitkov, da ne bi zelo tenkočutno, torej brez napak, razporejal omejena sredstva med izobraževanje znanost, kulturo in šport. 
2. Nisem želel biti do učiteljev in ravnateljev žaljiv. Ni pa SVIZ zamudil nobene priložnosti, da bi iz ministra delal sovražnika in da bi njegove izjave izrezal ali interpretiral tako, da bi bile uporabne za razpihovanje tega sovraštva. Če sem npr. rekel, da "nisem minister za šolnike ampak za šolo, da pa ni dobre šole brez dobrih šolnikov", so napihnili prvi del, drugega pa izpustili. Stojim za svojimi besedami, ne pa za njihovo medijsko obdelavo! Naj bo jasno: za to kar sem, sem zelo hvaležen svojim učiteljicam in učiteljem, profesoricam in profesorjem. Proračunska situacija v državi na ta moj odnos do tega poklica v ničemer ne vpliva.
3. Nikoli z nobenimi podatki slovenske javnosti nisem zavajal. Navajal sem uradne podatke OECD, evropsko statistiko, UMAR ipd. V enem primeru, ko je OECD objavil napačen podatek, smo to napako na ministrstvu priznali. Šlo je za podatke o učnih obremenitvah finskih učiteljev. Ti so kljub popravku navzdol še vedno višji od slovenskih. To je dejstvo, ne zavajanje. Ali pa zavaja OECD, izmed vseh držav prav Slovenijo. Je pa seveda zavajanje, ko se dramatizira predlagana spremembe v vrtcih in osnovnih šolah. 10% sprememba iz vrtca ne naredi piščančje farme.
4. Ministrstvo se je izkazalo kot popolnoma sposobno pri združevanju srednjih šol. Večino združitev je spremljalo razumevanje lokalnega okolja, ki je v združevanju videlo možnost ohranjanja programov in povečanje varnosti delovnih mest in odpiranju novih priložnosti za združene šole.
5. Verjamem, da se SVIZu zdi povečevanje normativov nesprejemljivo. Ostaja tudi dejstvo, da se do danes noben normativ ni spremenil in da ministrstvo ni kršilo nobene procedure, kako se normative spreminja. Ostaja pa dejstvo, da je zadnjih deset let število otrok pretežno padlo, število učiteljev pa naraščalo.
6. Ostri rezi v visoko šolstvo in znanost pri letošnjem rebalansu niso nekaj, kar bi si želelo to ministrstvo, ampak posledica splošne proračunske situacije države, za katero je odgovoren več kot en minister več kot ene vlade. Svoji moči sorazmeren del odgovornosti nosi tudi ne-politika.
7. Znižanje mase za plače se ni zgodilo s pristankom tega ministra in tudi ne samo na tem ministrstvu.

V vsaj petih od sedmih primerov je torej šlo za neresnice in zavajanje.

Detente?

Tole sem napisal včeraj:

Ko se dogaja narod, je prva žrtev zaupanje, naslednja razum. V ponedeljek le velja pogledati, kaj so demonstranti in drugi povedali in je res. Kaj sta napisala Trontelj, Bajd, rektorji, študenti, celo sindikati, pa še kdo. V šumu razbijanja, požiganja, kričanja in demagogije, se ne smejo izgubiti razumni glasovi. In posluh zanje.

In danes smo nekaj zadev zbližali.

To smo naredili tudi zato, da bi izboljšali medsebojno zaupanje in prispevali k duhu sodelovanja, h kateremu je sinoči pozval novoizvoljeni predsednik republike Borut Pahor.

Za razum

Te dni se protestira. Sicer so bile še vsakega petega v mesecu plače v javnem sektorju izplačane, nihče v javnem sektorju ni izgubil dela, veliko je bilo kravala okrog ZUJFa, ampak plače so se znižale le za nekaj odstotkov. Šolnin ni, na študij se še vedno lahko vpiše vsak, pa če ima namen študirati ali ne. Država ni bankrotirala.

Namesto, da bi si sposojala 20 centov od vsakega evra, ki ga potrebuje za financiranje javnega sektorja, si bo sposojala nekaj manj kot 10. To je denar za plače. Sposoja si po obrestni meri med 5 in 6%, kar ob nikakršni gospodarski rasti ni vzdržno in pomeni, da se bodo sredstva za obresti še naprej povečevala. Seveda tudi na račun sociale, zdravstva, šolstva ipd.

Še veliko slabše je lahko

Če bomo postali država, iz katere se poroča o stavkah, protestih in razbijanju, se nas bodo tuji poslovneži še bolj izogibali, domači pa bežali. Svoboda (ki ji nihče ne nasprotuje) prinaša odgovornost.

Če ne bomo pokazali, da se državo da upravljati, tej državi ne bo nihče več hotel posojati denarja. In države se skorajda ne da upravljati. Vsi, povsod, so neodvisni in avtonomni, razen takrat, ko kje kaj zaškripa. In potem kličejo državo na pomoč. Ki ima zvezane roke za pomembne odločitve in polne roke dela z nepomembnim uradovanjem.

Strelovod

Gospodarska situacija je težka, zaskrbljenost je razumljiva. Najti strelovod za jezo, je naravna reakcija. Nekdo mora biti kriv, da nam gre gospodarsko tako slabo. Tranzicijski dobičkarji so se potuhnili, pohlepni bančnik v Sloveniji nima imena in priimka, zarota svetovnega kapitala je daleč in je neopredeljiva. Nekdo mora biti kriv, da denarja ni. Da so odhodki večji od prihodkov.

Ker resnica je preveč neprijetna: glede na gospodarstvo, ki ga imamo, si tako drage države ne moremo privoščiti. Oz. si moramo zanjo sposojati. In za razcvet tržnega gospodarstva in podjetništva smo v dvajsetih letih samostojnosti naredili premalo. Sem sodi tudi in predvsem delovanje pravne in socialne države, ki gospodarstvu omogočata, da je agilno, prilagodljivo, fleksibilno, da se lahko odzove na krizo. To je neprijetna resnica, ki potrebuje grešnega kozla.

Vlada pa je pri roki. Jaz sem pri roki. Po eni strani se bistveno bolj zamislim nad tem, kar sta npr. v Delo napisala akademika Trontelj in Bajd, kot to, kar kričijo demonstranti. Še posebej me pomirja, da si morajo, če hočejo kritizirati, večinoma izmišljevati stvari. Mi pripisovati dejanja, ki jih ni bilo, potvarjati besede in jih jemati iz konteksta. Po drugi strani tudi to ne gre mimo človeka. Če že ne ne razumski pa vsaj na čustveni plati.

Kdo je John Galt?

O stavkanju sem že enkrat citiral Ayn Rand:

There is only one kind of men who have never been on strike in human history. Every other kind and class have stopped, when they so wished, and have presented demands to the world, claiming to be indispensable—except the men who have carried the world on their shoulders, have kept it alive, have endured torture as sole payment, but have never walked out on the human race.

Še bolj me bo skrbelo, ko bodo stavkali tisti, ki proračun polnijo. Ko bodo stavkali tisti, ki jim je za državo mar. Ko gesla "Narod lačen je ful drugačen" ne bodo na ajfoune tvitali siti. Ko bodo stavkali obrtniki, kmetje, podjetniki. Skrbi me, da odhajajo v tujino. Skrbi me, ko stavkajo tako, da pač ne odprejo še ene proizvodne hale, ko ne zaposlijo še nekaj ljudi. Ko pravijo, zakaj pa bi jih? Se mi sploh splača?

Ponedeljek

Ko se dogaja narod, je prva žrtev zaupanje, naslednja razum. V ponedeljek le velja pogledati, kaj so demonstranti in drugi povedali in je res. Kaj sta napisala Trontelj, Bajd, rektorji, študenti, celo sindikati, pa še kdo. V šumu razbijanja, požiganja, kričanja in demagogije, se ne smejo izgubiti razumni glasovi. In posluh zanje.