Ker socializem ni odšel skupaj z ruskimi tanki

Od 27. aprila do 25. maja se je družbeno sprejemljivo ukvarjati s preteklostjo. Torej od rojstnega dneva osvobodilne fronte, preko prvega maja in dneva osvoboditve, do rojstnega dneva tovariša Tita. Prej in kasneje naj bi se »raje ukvarjali s prihodnostjo«.

Zanimivo, da v zvezi z nobenim od teh praznikov ne drži ne kaj ne kdaj.

• Niso ustanovili osvobodilne fronte ampak protiimperialistično fronto in to ni bilo 27. aprila ampak 26. aprila. 
• Nemčija se ni vdala 9. maja ampak 8. maja in to ni bila osvoboditev ampak zmaga nad nacizmom. 
• Tovariš Tito se je rodil 7. maja in ne 25. maja in to ni bil rojstni dan, ampak dan mladosti.

Samo prvi maj je res in zagotovo prvega maja in je mednarodni praznik dela.

Keiserwetter

Rojstnih dni političnih voditeljev se ne praznuje. V nekaterih monarhijah praznujejo rojstni dan kralja ali kraljice. Celo s priporočilom, da so to praznuje konec maja ali v začetku junija, »ker je takrat vreme na severni hemisferi primerno za ceremonije na prostem«. Ne glede na dan rojstva.

Tega se je držal tudi tovariš Tito, ki seveda ni bil kralj, je pa uporabljal rezidence jugoslovanskih kraljev od Bleda in Brda do Beograda, Brionov in bunkerja v Bugojnu. Če naštejemo samo tiste na črko B. Sicer je vsak diktator, ki je dal kaj nase, gradil kult osebnosti tako, da si je dal praznovati svoj rojstni dan.

Hitlerjev rojstni dan so praznovali od leta 1933 naprej, za njegov 50. rojstni dan leta 1939 pa je to postal državni praznik z veliko parado. Lepemu, jasnemu vremenu brez oblačka so rekli Hitlerwetter (Hitlerjevo vreme). Prej, v cesarstvu, so takemu vremenu rekli »cesarsko vreme«, »carski dan« po naše.

Tudi Stalinov rojstni dan je postal del sovjetske kulture ob njegovi petdesetletnici leta 1929, njegove slike pa so nosili po raznih festivalih mladosti po celem vzhodnem bloku.

Titova petdesetletnica je padla v leto 1942, so pa njegov rojstni dan praznovali takoj od leta 1945 naprej. Tri leta po Stalinovi smrti so vse skupaj preimenovali v Dan mladosti ker je kult osebnosti v Jugoslaviji po sovjetski destalinizaciji začel biti v oči.

Ni treba veliko, da ljudje take reči radi praznujejo. Spomladi ni samo vreme boljše, tudi hormoni več in bolje delujejo, bliža se konec šole. Odpadal je pouk, namesto pouka so bile proslave in pohodi v naravo. Če pa je pouk bil, je bila šolska malica boljša.

V tem času je sicer veliko cvetnega prahu, sploh na nepokošenih travnikih ob žici, ampak alergičnih je malo. Velika večina ima na pomlad in športne dneve lepe spomine. Kot so to vedeli že kralji, maja je vreme primerno za praznovanje.

Moralni temelji kulta osebnosti in drugih predsodkov

Jonathan Haidt bi pojasnil, da kult osebnosti ljudje postavijo na moralni temelj spoštovanja, ki se je skozi človeško evolucijo razvil, ker se je obneslo, da so v plemenih spoštovali svoje voditelje in se niso notranje izčrpavala v bojih za oblast in prevlado. Več energije so lahko namenili iskanju hrane in bojem s plemeni, ki so se borili za isto hrano. Kulti osebnosti zlorabljajo ta pred-sodek, to nagnjenost iskanja voditeljev.

Spoštovanje je eden od temeljev, na katerih slonijo naši moralni občutki. Še nekaj takih temeljev je in posledično velikih tem je, ki se nas dotaknejo, ki premikajo množice in ne potrebujemo razuma, da bi se v zvezi z njimi opredelili.

Prirojen je občutek skrbi za sočloveka. Zato npr. začutimo veliko skrb oz. sočutje, ko spremljamo poročila o afriških revežih, ki tonejo pri prečkanju Sredozemlja. Smilijo se nam. Radi bi kaj naredili zanje.

Zaradi prirojenega občutka za skupnost, ki nas je povezal v plemena in narode, ognjevito navijamo za našo smučarko, nacionalno reprezentanco ali mestni klub. Morda obesimo zastavo in se nam naježijo kocine, ko zaigra himna.

V zadnjih stoletjih so se zgodovinski premiki dogajali na teh temeljih – na socialnih (skrb) ali nacionalnih (pripadnost) temeljih, torej zato, ker je nekdo igral na naš občutek za sočutje ali na naš občutek za pripadnost.

Na prvo so se naslanjale notranje socialne revolucije, na drugo mednacionalni spori.

Socializma so se rešili v glavnem tam, kjer je odšel skupaj s tujimi tanki. Tam je ena velika skupina občutkov – pripadnost nacionalni skupnosti – lahko pomagala uničiti diktaturo, ki se je legitimirala skozi naslanjanje na občutek za socialo in sočutje. Čehi so enako energijo usmerili v demontažo socializma, kot jo je njihova hokejska reprezentanca usmerila v igro proti Sovjetski zvezi. Ko so odšli Rusi, je to oslabilo njihove domače pomagače.

Skupaj z ruskimi tanki je socializem zapustil vse članice Varšavskega sporazuma razen, seveda, same Rusije. Ko so temu odhodu sledile demokratične volitve, se je politična moč razporejala na novo, v veliki meri tudi med nove, demokratične svobodoljubne sile.

Velik korak za partijo, majhen za Slovenijo

Vir: delo.si

V Slovenijo socializem ni prišel ne z ruskimi ne s srbskimi tanki in Slovenije socializem tudi ni zapustil skupaj s tanki JLA. Pač pa so slovenski komunisti zapustili jugoslovanski partijski kongres. To je bil majhen korak za Slovenijo, pa velik korak za Zvezo komunistov Slovenije. Korak iz oblasti na oblast.

Za razliko od komunistov držav vzhodnega bloka, ki so se lahko naslanjali samo na bankrotirano socialno dimenzijo, so slovenski komunisti igrali na nacionalno karto. Sicer odkrivajo dokumente, da so pravzaprav igrali na obe strani, ampak v percepciji javnega mnenja so ostali domoljubi. Zveza med dvema najmočnejšima temeljema političnih predsodkov je bila ohranjena in drži še danes.

Pri predmetu »Samoupravljanje s temelji marksizma« so nas nekoč učili, da se iz kapitalizma v socializem pride samo z nasilno revolucijo. Izkušnja Vzhodne in Srednje Evrope kaže, da je res tudi obratno, da brez bolj ali manj žametnih ali raznobarvnih revolucij ne gre. V Sloveniji take revolucije nismo imeli. Nekateri upajo, da še pride, ampak nič ne kaže.

Naša usoda je, da smo izjema tega pravila, in da bomo le zgradili demokratično, svobodno in odprto družbo postopoma, brez revolucije.

Nasproti taki družbi stojijo predsodki kulta osebnosti, socialna in nacionalna demagogija. V raznih praznovanjih in v medijskih poročilih o dnevnih dogodkih lahko najdemo igranje na te strune. Taka igra je poceni, kar smo za taka sporočila dovzetni. Evolucijsko dovzetni. Splača se politikom, povečuje branost in gledanost. Sicer se pa ne splača.

Naš zaveznik je razum, ki ugotavlja, da v svobodnih in odprtih družbah bolje živijo. Tudi tam so sočutni, domoljubni, tudi spoštujejo kakšno osebnost, ampak ne takih, ki vlečejo nazaj.

Najprej objavljeno v spletnem časopisu Časnik 29.5.2015.

Človek človeku nacionalka

vir: The Guardian

Vas jezi, da ni radijskega ali televizijskega prenosa dogodka, ki se vam zdi jako pomemben? Se vam zdi, da v življenju veliko zamujate, ker vas ni zraven? Se vam, kot organizatorju, zdi, da je stvar tako prelomna, da bi jo moralo ljudstvo spremljati po internetu? Slabo in počasi berete, pa dobro vidite in slišite? Resno bolujete za narcisitično motnjo?

There is an app for that 

In ne, to ni živo bloganje, kjer nekdo tipka, kaj se dogaja. Tudi ni zasipanje twitter časovnice s tvitanjem vsake za silo domišljene misli, ki je bila na dogodku povedana. Tudi ni objavljanje svojčka na svojček.

V zadnjih dneh so postale široko dostopne aplikacije, ki omogočajo "radijski" ali "televizijski" prenos dogodkov, ne da bi se ti zdeli pomembni nacionalki, komercialki ali senzacionalki. Z zvezo "široko dostopne" razumem, da so se pojavile tudi na androidu in da je okrog le-teh kar nekaj zanimanja. Eksebicionisti vseh barv in nagnjenj ne snemajo več selfijev, ampak se v živo prenašajo, mestu in svetu, po internetu.

vir (malo zastarelo, oboje zdaj tudi na Androidu).

Zvok in slika

Aplikački za prenos videa sta Periscope in Meerkat. Obe sta povezani s tviterjem - da obstaja prenos nečesa v živo se objavi na tviterju. Pri drugem je to obvezno, pri prvem je opcija. Prvi zadevo lahko arhivira za kasnejše gledanje, drugi ne. Prvi dela samo na Android KitKat, drugi tudi na starejših verzijah. Prvi dela boljše. Se mi zdi.

Zvok in pika

Prenašanja videa je precej podatkovno intenzivno, treba je aktivno snemati, na telefonu ali tablici v tem času ne morete početi nič drugega. Če ne gre ravno za dogodek, v katerem bi radi poudarili lepoto nastopajočega, zadostuje, da se sliši, kaj je bilo povedano. Pametni telefon npr. daste govorcu na pult, podobno, kot novinarji tja odložijo snemalnike.

Aplikački, ki sem jih preskusil sta Spreaker in Mixlr. Delata. Verjetno pa nista edini.

Sklepno

Radio in televizija gresta po poti časopisov. No, ampak to že vemo. Koliko se bodo ti živi prenosi obnesli, bomo pa še videli.

Sprava: My way or high way

vir: http://humanergy.com/

Po tem, ko je na temo 70. letnica konca druge svetovne vojne objavil komentarje Ivana Štuheca, Vesne Vuk Godine in Mirana Ališiča ter se je na urednika vsul žolč levega in desnega komentariata, Marko Crnkovič resignirano ugotavlja, da se s to temo FokusPokus ne bo več ukvarjal.

Kapitulacija 16. maja?

Seveda bo popolnoma skladno s splošnem padanjem intelektualnih standardov v državi, da se pač ne bo pisalo o velikih temah, ampak bo ljudstvo, preden se v nedeljo odpravi v Supernovo, prebralo o tem, kako grozljivo se ljudje tam oblačijo. S čemer se, mimogrede, strinjam, in tisti tekst sem tudi z zanimanjem prebral.

Ampak vdaja na točki preteklosti ni utemeljena. Mora že biti nek vzrok, da ta tema povzroči za velikostni razred več komentarjev, polemik in drugih odzivov kot kak zapis npr. na temo reform in svetle prihodnosti.

Poslanstvo medijev - ali pa, če smo malo bolj prizemljeni glede vloge medijev v družbi - smisel obstoja medijev je, da ves ta čustveni in miselni naboj, ki v družbi več kot očitno obstaja, kanalizirajo oz. posredujejo v neko produktivno smer.

My way and high way

Dogodke med drugo svetovno vojno je mogoče obravnavati na dva načina. Prvi je z utrjevanjem naših in njihovih v prepričanju v njihov prav in v zločinskost onih drugih.

Ta diskurz nagovarja tisti občečloveški nagon, ki ljudi sili h kohezivnosti znotraj svojega tropa, svoje klike. Politične stranke, ki si seveda želijo pripadnih članov in volivcev, se rade poslužujejo tega načina. My way.

Drugi način obravnave je poskušati povečati razumevanje prvih za odločitve, dejanja in vrednote drugih. In obratno. Z naslanjanjem na empatijo in razum sogovornika. Ta način zmanjšuje napetost in nasprotja v družbi in veča kohezivnost naroda kot celote. High way. High kot visoko, ne kot highway, kot poberi se.

To je težje, dosti težje, kot nagovarjati nagon skupinske pripadnosti in v polresnicah utrjevati prepričanje že prepričanih. Ki jim je, med tem ko popivajo za blokom, če si sposodim od Ališiča, itak »vse jasn«.

Siliti misliti torej

Crnkovič na koncu zapiše:

Skratka: nima smisla objavljati tekstov, ki ljudi ne pripravijo do tega, da še enkrat premislijo. In teksti na to temo jih že ne bodo. Do nadaljnjega ne — ker so ljudje preveč histerični.

S prvim stavkom se popolnoma strinjam. Nima smisla objavljati tekstov, ki ljudi mobilizirajo na okope naših ali na okope vaših in ki jih samo utrjujejo v veri v njihov edini prav. In v narobe sovražnikov.

Ne drži pa, da so vsi teksti na to temo take narave. Da se o tej temi da pisati samo na ta način. Da se da to temo razumeti samo na ta način. Tudi vsi teksti, ki jih je objavil Fokuspokus, niso bili taki.

Ljudje tudi niso preveč histerični. Histerični sta glasni manjšini. Ti dve manjšini bi izgubili smisel svojega pojavljanja v javnosti, tudi na tviterju ali v forumih, če bi se v Sloveniji pomirili, spravili, si priznali dober namen, kjer je bil, in v zgodovinske učbenike stvari napisali tako, kot so se zgodile.

Tiha večina si tega želi.

Način, kako do tega pridemo, ni tak, da smo o tem tiho, ampak, da se o tem piše in govori. Ni treba iskati ravnotežja besedil, ki nagovarjajo zdaj naše, zdaj vaše, ampak taka, ki večajo razumevanje med enimi in drugimi.

Najprej objavljeno v FokusPokus.

Utrjevanje utrjenih

Mislil sem, da samo internet prenese vse. V tistih patoloških komentarjih pod člankih; v verižnih malih, ki so zapisani v velikih fontih in v več barvah; v tvitih ljudeh, ki jih je več ljudi blokiralo, kot jim sledi; v blogih, kjer je vsak sam svoj urednik in objavi vse.

Do papirja sem ohranil nekaj rešpekta. Da se pač ne natisne vsega. Vsaj kot uvodnik Sobotne priloge ne. Zmota. 

Dr. Janez Markeš piše:

Povojno večdesetletno obdobje, v katerem je kot družbeni koncept zmagala socialna demokracija in so se utrdile temeljne človekove pravice, je trajal presenetljivo dolgo. Neravnovesje po padcu berlinskega zidu, islamski fundamentalizem in podivjanost kapitala, ki je mobiliziral Kitajsko in Daljni vzhod bodo spet zahtevali davek in nanj bi v ekonomiji zla morali biti pripravljeni.

V Ljudski republiki Jugoslaviji, v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji smo imeli socialno demokracijo?! Nekaj takega, kot pod Brandtom v Zahodni Nemčiji? Ali Schroederjem? Ali Blairom? Ali Kreiskim?

In da so se utrdile človekove pravice? Resno? Se slovensko ustavno sodišče moti, ko je v več kot eni sodbi in v več kot eni sestavi ugotavljalo, da je prejšnji režim sistematično kršil človekove pravice? Vse pravice po spisku!

Saj menda avtor ne pričakuje resne razprave, kjer bi mu našteli, komu vse so bile človekove pravice kršene, od redarja v Tacnu pod Šmarno goro do rudarjev na Kosovem konec 1980ih.

In negativca v odlomku? "Ekonomija zla" in "podivjanost kapitala"! Torej tistega kapitala, ki je mobiliziral Južno Korejo, da za nas dela telefone in računalnike? Med tem ko v Severni Koreji utrjujejo človekove pravice!

Ampak

Ampak ko sem zadevo malo premislil, ugotavljam, da delam Markešu morda krivico. Nekateri ga niso marali, ko je pisal za Mag, drugi ga ne marajo zdaj, ko piše za Delo. Vsekakor pa ni neumen.

In kako lahko pameten človek na najbolj eminentnem mestu časopisa, ki se javno ponaša s svojo levičarsko uredniško politiko, sesuje utopične regresije, v katere se vrača lunatični del slovenske levice z ZL na čelu ter deli SD in Desusa za petami in to spravi mimo vseh uredikov?

Tako, da pravilnost in perspektivnost njihovih idej neločljivo utemelji na dejstvih, kot jih je predstavil zgoraj. Če držijo dejstva, kot jih je predstavil Markeš, imajo te utopične regresije prihodnost. Če pa ne drži, pa ne.

Izkaže se, da je včasih dobro, če imajo kolumnisti ne le pravico do lastnega mnenja ampak tudi pravico do lastnih dejstev.

Prav zato, ker o mnenjih se lahko neskončno časa pričkamo, za dejstva se pa ve.

OPOMBA DODANA DVA DNEVA PO OBJAVI: 

Dopuščam možnost, da sem Markeša narobe razumel in da je z opisanim mislil na situacijo v Zahodni Evropi. 

Morda me je zmedlo to, da odstavek višje piše o Sloveniji, da v Evropi ni bila samo socialna demokracija, ampak jo je pravzaprav postavljala krščanska demokracija in da zmaga "liberalne demokracije", če si uveljavljen termin sposodim pri Fukuyami, in človekovih pravic, do leta 1989 sploh ni bila jasna. 

Če je bil nesporazum, se opravičujem, da sem mlatil po slamnatem strašilu.