Laggards!

Danes tri novice in ena zgodba.

Pahorjeva ekonomska rekomunizacija

Predsednik vlade Borut Pahor je danes v vili Podrožnik predstavil vizijo za novo strategijo razvoja Slovenije. Za površjem plemenitih idej in visokih misli gre za regresijo v utopije, ki so bile na simbolni ravni rehabilitirane z odlikovanjem Ertlu. Vizija prinaša razmišljanje o že videnem - nacionalizacijo, državno lastništvo, krepitev javnega sektorja, samoupravljanje, nekakšno neuvrščenost ... Če bi kaj od napisanega še bilo morda koristno slišati v kaki fundamentalistični neoliberalni državi, pa Slovenijo premika v natanko napačno smer.

Nekateri se izgovarjajo, da je provokacija, ampak poznamo ljudi in politike, ki bodo tako vizijo vzeli resno. Prvine že videvamo v dnevni politiki - npr. v ignoranci do padanja BDPja, zadolževanju države, novih davkih, reformi zdravstva, zaposlovanju v javni upravi, minimalni plači ... Po drugi strani pa se sprašujem, kako gresta skupaj neoludizem iz vizije in gradnja TEŠ 6. V celem pa bo smer razmišljanja iz vizije Slovenijo naredila skrajno neprijazno za podjetnike. In ...

Reakcija Golobičevih hi-tech podjetij
 
... kot bi nekateri vedeli, kam pes taco moli:

Iz dobro obveščenih virov smo izvedeli, da Ultra Miloša Urbanije odhaja iz Zagorja in, kot kaže, tudi iz države. Vse poslovne operacije, ki jih je imela v Sloveniji, vse svoje nepremičnine v Zagorju in vsa osnovna sredstva je namreč brezplačno prenesla na novo družbo ...

Žalostno je, da je dober prijatelj visokotehnološkega podjetja, ki odhaja, prav minister za znanost in tehnologijo. Uradno odhajajo menda zaradi šikan, ki jih podjetje doživlja, ampak če bi verjeli v poslovno okolje, bi menda ostali.

Laggards

Dave Winer, izumitelj RSSja in real-time weba pa je, tudi danes, kot za nalašč, na twitter napisal:

Observation: Laggards in tech will always tell you it's Year Zero. "Let's start over! You'll see! It'll be fun!"

Ne vem, zakaj bi ta izrek omejevali samo na tehnologijo.

Inteligenca v informacijski dobi

Objavljam povzetek predavanja, ki sem ga imel 11.11.2009 na okrogli mizi "Avtonomna in ideološka inteligenca", ki jo je organiziral Inštitut dr. Jožeta Pučnika in ki je bil objavljen v Dnevnikovem objektivu 12.12.2009.

Še nikoli ni imelo toliko ljudi dostopa do toliko informacij in možnosti sodelovanja s tako širokim krogov sodelavcev. Še nikoli ni bil krog ljudi, ki se ukvarja »z zapletenim umskim in ustvarjalnim delom« tako širok. Včasih bi mu rekli inteligenca, danes mu pravimo ustvarjalni razred. Od tega, kkao kvaliteten, številčen in vpliven je, bo odvisna prihodnost družbe in gospodarstva. Da bi bili člani ustvarjalnega razreda vplivni, mora biti družba svobodna, odprta, meritokratska in tolerantna. Naša to še ni. V veliki meri zaradi dejavne ideološke inteligence, ki smo jo podedovali in ki se poskuša obnavljati.

Beseda inteligenca je poljskega izvora, a se uveljavi šele v sovjetski Rusiji, da bi z njo označili sloj ljudi »ki se ukvarja z zapletenim umskim in ustvarjalnim delom in je nekakšen vmesni sloj med proletariatom in buržoazijo«. Ta sloj ljudi bi bil na začetku lahko nasprotnik revolucije, zato jo najprej očistijo, da ostane samo še »poštena inteligenca«. Inteligenca v diktaturah dobi nalogo, da izdela, razvija, razlaga in promovira ideologijo, ki diktaturo osmisli in utemelji, zakaj nekdo vlada, nekdo drug pa je vladan. In tako postane »ideološka inteligenca«. Vsak velik ideološki sistem tako inteligenco potrebuje, sistem samoupravnega socializma jo je tudi imel. Skupaj z njenimi cerkvami, šolami, biblijo, obredi, duhovniki in papežem. In ob padcu režima ni kar izpuhtela.

Vprašanje pa je, kaj je alternativa ideološki inteligenci v demokratičnih sistemih, v katerih se svobodno borita dve ali več idej za vpliv na družbo. Ima vsak pol političnega prostora svojo inteligenco? Si v tranzicijskih družbah stojita nasproti »inteligenca kontinuitete« in »demokratična inteligenca«, »ideološka« ali »avtonomna« inteligenca? In kakšen je vpliv silne informatizacije družbe in novih komunikacijskih tehnologij? Ali le te spodbujajo združevanje v nekaj konkurenčnih »inteligenc« ali pa krepijo razumnika posameznika?

Na Zahodu, predvsem v anglosaškem svetu, termin »inteligenca« ne obstaja oz. obstaja samo v priredbi ruske besede »intelligentsia«. Angleška beseda »intelligence« pomeni čisto nekaj drugega, skupinske oznake za razumnike ne uporabljajo, »intelectualls«je množinska oblike besede »intelectual«, ki kaže na množico posameznikov. Razsvetljeni individualistični, liberalni anglosaški svet ni prišel na idejo, da bi razumnike, intelektualce, obravnaval kot kompaktno skupino, v edninski obliki. Intelektualec kot razmišljujoč človek zavrača, da bi bil član istomišljeniške skupine, saj je samostojen in avtonomen kot individuum. Nekateri razumniki se sicer uvrščajo bližje tej ali oni politični opciji, praviloma pa ostajajo neodvisni in daleč od tega, da bi bili del kompaktne inteligence.

Namesto inteligence ustvarjalni razred

Danes, ko je moderno govoriti o družbi znanja in kreativni ekonomiji, bi sloju ljudi (iz definicije inteligence), ki se ukvarja »z umskim in ustvarjalnim delom«, rekli »ustvarjalni razred«. Pojem »creative class« je utemeljil progresivni ameriški urbanist Richard Florida. Njegov najbolj znan citat je parafraza Adama Smitha, in sicer, »da bo bogastvo narodov odvisno od tega, ali bodo znalo vzgojiti, pretegniti in obdržati talente«. Talente in druge pripadnike kreativnega razreda pritegnejo, tako Florida:

(1) tehnologija – torej intelektualcem prijazna infrastruktura, kamor ne sodi samo hiter internet, ampak tudi kakovost bivanja, kulturna ponudba, knjižnice, športni objekti, muzeji … Opozarja na t.i. Bilbao efekt, kjer mesta z nekaj impozantnimi javnimi zgradbami pritegnejo ustvarjalno populacijo. To niso nogometni štadioni in avtoceste, ampak npr. Narodna in univerzitetna knjižnica in širokopasovni internet.

(2) Talente pritegne toleranca. Florida je dvignil veliko prahu, ko je iskal korelacijo med homoseksualno populacijo in visokotehnološkimi industrijami. Vsekakor pa se ustvarjalni ljudje izogibajo okolij, kjer je veliko komandiranja in kjer so zapostavljeni zaradi barve kože, spola ipd. Tukaj nam toleranco do Romov, spolno drugačnih ipd. prodajajo tisti, ki so zelo netolerantni npr. do križa v učilnici, ki jo župnišče daje na razpolago šoli. Toleranca je tudi toleranca do katoličanov, do ljudi iz nasprotnega političnega tabora; toleranca je tudi odprtost za konkurenco med in znotraj organizacij, kjer delujejo najbolj izobraženi.

(3) Tretji magnet, verjetno najbolj pomemben, pa so drugi talenti. Pametni ljudje so radi v družbi ljudi, ki so pametnejši od njih. Pri nas mečejo polena pod noge ustanavljanjem novih visokošolskih centrov v »provinci«, ki bi poskrbeli tudi za intelektualni regionalni razvoj.

Libertarni aneks

Kot progresivni mislec pa Florida zapostavi pomen vplivnosti oz. moči, ki jo ima talent v družbi, ter ekonomske in intelektualne svobode, ki jo talent potrebuje, da realizira svoje sposobnosti. Družbi, njenemu gospodarstvu nič ne pomaga, če ima izobražene, ustvarjalne in inovativne ljudi, če od njihovega znanja nihče nima nič, če ga ne smejo, morejo ali niso motivirani, da bi ga uporabili ali prelili v dobiček in delovna mesta. In pri tem ne gre samo za vrhunske intelektualce. Če sistem ni meritokratski, najboljši ne pridejo najvišje. Če ustvarjalni prostor ni odprt, če ga je neka inteligenca zasedla, drugi najboljši ostajajo zunaj.

Ustvarjalni razred je danes številčnejši kot kdajkoli. Vsi so pismeni, univerzo obiskuje večina populacije. Več ljudi kot kdajkoli ustvarja. Pišejo, snamejo filme, fotografirajo. Poglejmo razcvet YouTube, blogov. Nikoli imelo toliko ljudi dostopa do tako velike knjižnice, do tolikih informacij in znanja, nikoli ni bilo tako enostavno stopiti v kontakt z drugimi pametnimi ljudmi.

Vedno manjši procent izobraženih dela za državo, za vlado. Spomnimo se zgodovine, pred nekaj sto leti so skoraj vsi pismeni delali ali za kralja ali za cerkev. Inženirji so bili tako zelo vojaški poklic, da se je beseda »civil engineer« (angleška beseda za gradbenega inženirja) pojavila, da bi označila civilista, ki oblikuje grajeno okolje.

Še nikoli v zgodovini ni tako majhen procent od vseh pametnih v neki državi delal za vlado in še nikoli ni vlada urejalo toliko podrobnosti v družbi. To je absurdno in v tem je osnovni problem razumnikov, ustvarjalnega razreda in nasploh vseh ljudi.

Podedovana inteligenca je ovira

Inteligenco kot koncept bo povozil čas. Ostaja ustvarjalni razred, razred posameznikov, od katerih inovativnosti in ustvarjalnosti je odvisna prihodnost držav in narodov. Ta razred je vedno številčnejši, vedno širši in mora imeti vedno več vpliva.

Pamet je precej enakomerno porazdeljena po svetu, Slovencev pa ni veliko, zato je bistveno, da ustvarimo odprt, svoboden, meritokratski sistem, ki daje vsem enake možnosti, tako šolanja, kot kasnejšega napredovanja. Sistem, v katerem je dosti več odprtosti in mobilnosti, ki daje več priložnosti. Kljub vsej retoriki o sociali in enakosti je slovenska družba ena najmanj socialno mobilnih v Evropi. Neprijazne razmere za podjetnike ter prevladovanje političnih meril in izbiranje glede na pripadnost določeni skupini nam škodi. Zdaj, ko se je pokazalo, da je realno, da se na oblasti menjavata dve politični opciji se zdi, da je tega celo več, kot v časih dobrohotne velikodušnosti zanesljivih zmagovalcev.

Slovenski prehod v Floridovo ustvarjalno družbo v marsičem ovira podedovana »inteligenca«. Pod težo kolesja zgodovine je vse manj ideološka, vse bolj pa interesna. Vendar nisem za to, da se tranzicijski socialistično-totalitarni inteligenci (ki je dediščina prejšnjega režima) oz. kot bi se zdaj radi imenovali »liberalno-progresivni« inteligenci, postavlja nasproti avtonomna ali pa tržno-libertarna, katoliško-konservativna ipd. Pustimo inteligenci, da je to kar je – komunistični konstrukt – in gradimo prihodnost na ustvarjalnem razredu avtonomnih, razmišljujočih posameznikov. Dajmo jim možnost, da svoj talent svobodno usmerijo tudi v javno in družbeno, v politiko torej. Odprtemu internetu, odprtemu dostopu do znanja in odprtim inovacijam se mora pridružiti tudi odprta politika.

Mesarska brv

Danes sem slučajno zašel k tabli, ki opisuje gradbišče novega Mesarskega "mostu" in moja reakcija je bila "recite mi, da je to samo provizorij".

Nisem eden tistih, ki bi za vsako ceno gradil po starih Plečnikovih načrtih. Tudi kakšno njegovo škarpo bi podrl, npr. tisto ob Celovški pod Halo Tivoli. Težava s Plečnikom pa je, kadar za nek prostor, za nek objekt, postavi referenco, kako bi to uredil on, veliki mojster. Zgraditi po njegovih načrtih je razmeroma neproblematično; kdo se ga pa upa kritizirati.

Graditi po svoje tam, kjer je Plačnik vsaj na papirju kaj pustil za sabo, pa terja veliko samozavesti investitorja ter mojstrstva arhitekta. Kjer je pozidal vse na levi in desni pa še toliko več. Nova zadeva mora biti prepričljivo boljša.

Ta brv, ki jo bodo položili čez Ljubljanico v višini, na kateri je Plečnik predvidel impozantno stavbo-most, to pač ni. Je samo nekaj, kar omogoča, da bo nekaj več prometa v tistih kafićih na drugi strani Ljubljanice. In menda bodo še nekaj cevi od energetike vlekli čez.

Petnajst let nazaj je študent Stane Lesjak pri mojem predmetu na Fakulteti za arhitekturo delal seminarsko nalogo iz vizualizacije Mesarskega mostu in spletne predstavitve. Začuda je še on-line. Takole bi to zgledalo:





PS. Dan kasneje

Debata, ki je o tem prispevku nastala na twitterju mi je dala misliti, kaj me pri predlagani rešitvi intuitivno tako moti, da sem menda uporabil tako težke besede, da naj bi me bilo zapisa sram.

Včeraj je bil mrzel dan, od severa je vleklo in morda je res, da je treba biti v stvari, da te res zadene, ne pa gledati maket. Če prav premislim, sem reagiral na dvoje. Na škrbino, ki je kot posledica gradbišča postala očitna na severnem robu tržnice in skozi kaero, se mi zdi, je vleklo še bolj mrzlo; in na fotografijo, kako bo brv vkomponirana v okolico. Od blizu je izdelek namreč videti čisto soliden, materiali so moderni ... skorajda kjerkoli po Ljubljanici navzgor in navzdol bi bil to celo prav lep most.

Bistvo Plečnikove ureditve območja okrog Vodnikovega trga se mi zdi da je v tem, da je prostor pazljivo zaprl pred bistveno manj uglednimi gradnjami na severu in vzhodu in tako oblikoval prostor, ki je od vseh strani nekako v zavetrju, kar iz odprtega prostora naredi trg, iz kaosa red v mestu pa mejo, med vaškim in mestnim.

Na jugu ga zapira grajski hrib ali stare meščanske srednjeveške gradnje, na zahodu markantna stolnica in župnišče v katerem je spal Napoleon, na jugu pa je postavil kolonade, da zariše mejo med srednjeveško Ljubljano in neugledno zidavo na drugi strani reke. Priznajte, na Petkovškovem nabrežju so, z izjemo ZZZS, napol kmečke hiše.

Da vstopa v poseben prostor začne arhitekt obiskovalca opozarjati že z detajli ob Ljubljanici od Šuštarskega mosta do Tromostovja ali na stopnišču, po katerem se iz Kongresnega trga spusti proti reki. Kdor pride dol po Miklošičevi, ga že na levem bregu Ljubljanice pričaka prednja straža ... tista trafika za Prešernovim spomenikom. Iz Wolfove in Čopove se proti trgu, stolnici in magistratu zlijejo trije mostovi. Sam vstop na območje med Tromostovjem in Zmajskim mostom pa dovoli "trafika" na desnem bregu Ljubljanice, tik za mostom. Vsi dostopi iz južne in zahodne strani obiskovalca opozarjajo, da nekam vstopa. Celo gneča, ki nastaja med Kresijo in kolonadami je v tej funkciji. Zgosti. Če drugje ne, tam srečaš znanca, prijatelja. Plečnikove novogradnje so dopolnile objem, ki ga Vodnikovem trgu dajejo stare stavbe, ni pa svojega dela dokončal ob Kopitarjevi in Ciril Metodovem trgu.

Na tržnici je ves čas ostajala škrbina, prostor za Mesarski most, ki je bil rana v tem varnem objemu. Krasta na njej so bili štirje topoli in zadeva je bila znosna, sploh, ker čez smetnjake, kioske s cvrtjem in tekstilne stojnice nismo videli, da prostor pravzaprav zares krvavi proti vzhodu, proti Kopitarjevi.

Ne slučajno je Plečnik zato za mesarski most predvidel mogočno portalno stavbo. Spet nekaj, kar vsakemu telebanu pove, da zdaj se pa nekam vstopa. Vhod! Iz ozkih ulic med hišami, skozi temo pokritega mostu na odprt, prostoren, sončen trg, z vseh strani objet s starim in novim.

Izbrana rešitev ta napor, ta objem, ki ga je Plečnik na južni strani postavil Vodikovemu in Pogačarjevemu trgu, za zmerja predre. Je kot konj, zaradi katerega so Trojanci podri obzidje. Tržnico postavi na prepih, da bo vleklo od skozi tunel in od Poljanske do Kolodvorske. Nedokončanost ob Kopitarjevi naredi za vrlino, in jo ponovi tam, kjer tega res ne bi bilo treba.

To je pač moja interpretacija tega prostora. Sploh ne trdim, da bi morali Mesarski most narediti po Plečnikovih načrtih. Ampak karkoli pa bi že tam bilo, bi moralo imeti značaj portala, vhoda, ki ne podira zgostitve, koncentracije, napetosti, varnosti in zavetja, ki ga trg ima na treh od štirih strani. Ki ne briše meje med vaškim in mestnim.

V takem razumevanju prostora je jasna tudi funkcija Mahrove hiše. Če se je že ne sme podreti, je to mogočna citadela na JV vogalu. Namesto, da se jo širi v odprti prostor trga (kot da m2 v LJU manjka), bi jo bilo treba daljšati ob Kopitarjevo in, v manjši meri, ob Ciril Metodovem trgu. Da zaključi objem. Zaradi mene lahko tudi iz jekla ali titana, če ima Energetika denar.

Ne, ne po vaško

S Prof. Koželjem se glede razvoja Ljubljane v marsičem strinjam. Zbodla pa me je njegova izjava, da v mestu živimo po vaško, še bolj pa, da bo on to rešil s koncentracijo, kopičenjem, zgoščevanjem. Štiri leta so za razvoj mesta kratko obdobje, ampak zdi se mi, da se slednjega loteva poenostavljeno. V intervjuju za Sobotno prilogo Dela (21.11.2009) je med drugim povedal:

Nimamo odnosa do tega, kaj je v resnici mesto. Mi še vedno živimo v mestu po vaško. To se kaže tudi v tem, da ljudje uporabljajo javne prostore, kot da niso njihovi. Za večino javni prostor ni skupna dnevna soba, javna domena, ki si jo delimo, kjer se pokažemo, ampak prostor, ki ga trošimo, smetimo, uničujemo.

Sicer nisem iz vasi, ampak g. Koželj tukaj (1) žali vaščane in (2) postavlja napačno diagnozo. Do prvega ima sicer pravico, drugo pa me kot Ljubljančana skrbi, saj morda vodi mesto v napačno smer.

Ne vaško ampak lumpensocialistično

Na vasi ljudje namreč skrbijo za skupno. Reke, izviri vode, nekateri pašniki, kak slab del gozda ali zemlje je bil "vaški svet". Na voljo vsem vaščanom, ki so za stvari tudi skrbeli, kot da je to njihovo, lastno in osebno. Socializem je iz tega naredil družbeno lastnino, ki ni bila naša ampak "naša". Ko so ljudje iz vasi prišli v mesta in iz juga na sever, tisto skupno ni bilo naše, ampak "naše" v najslabšem lumpensocialističnem pomenu besede.

V mestu so ljudje živeli v stanovanjih, ki niso bila njihova, ampak so plačevali nizko najemnino, v hišah, ki niso bile njihove in jih niso vzdrževali. Potem so po Jazbinškovem zakonu poceni kupili stanovanja in njihov odnos do njih je bil primeren ceni, ki so zanje plačali. Ob tem jim za dobro mero niso prodali še parkirišč in zelenic, ampak je to v najboljšem primeru postalo mestna lastnina, v najslabšem pa lastnina kakega podjetnika z zvezami, ki bo zdaj tukaj ali gradil nove in nove bloke, ali pa stanovalcem funkcionalna zemljišča prodajal, če bodo želeli parkirati. Ni čudno, da gredo stanovanjska naselja počasi k vragu, hiše z več lastniki prav tako.

Spoštovanja do prostora, do skupnega ni več. Primerjajmo, kako je kako se kaka stara vas skrije pod hrib, umakne na rob polja, kako logično in lepo si sledijo hiše. Tudi v starih mestnih jedrih. Danes so vsem po vrsti popustile zavore, kako in kaj se gradi. Prizidki k prizidkom, prepolna parkirišča, plastična šotorišča, da so kadilci na suhem. Včasih, preden smo imeli vse te inšpekcije, so te na vasi grdo gledali, če si zgradil grdo poslopje. Danes vsak gradi karkoli, kjerkoli. V večjim ali manjšim blagoslovom oblasti.

Meščanstvo v trenirkah

To ni posledica vaškosti, to je posledica izgube vrednost in obnašanj, ki so jih ljudje na vasi imeli, v mestu pa odvrgli. Večanje koncentracije pozidave, ki je eno od izhodišč Koželjevega programa, ter posledično brezobzirna eksploatacija javnega za zasebne namene tega trenda prav gotovo ne bo obrnilo. Nasprotno, še bolj utrjuje podobo Ljubljančana, ki svojo "mestnost" izkazuje tako, da si v nedeljo obleče superge in trenirko in se odpelje v trgovski center. Kjer je sicer zasebna površina hodnikov nakupovalnih središč ena dostopnejših in bolj urejenih skupnih prostorov. To so skupne dnevne sobe, ki funkcionirajo. In še jih bomo zgradili. Tudi poleg stadiona. To ni urbanizacija, ki bi si jo želel.

Ne-urbano naj bi bilo tudi naslednje:

Da bi si ljudje, ki so elita, želeli živeti na prestižnih lokacijah v središču mesta, tega pri nas ni veliko. Najbolj zaželena je hiša v predmestju, na zasebnem, ograjenem prostoru.

Vedno manj parkirnih mest, trgovine, ki izginjajo, kraval iz lokalov ... prav gotovo niso tisto, kar bi ljudi vabilo, da stanujejo v mestnih središčih. Pobegnili bodo tudi iz Rožne doline, Mirja, Prul, ker ne morejo biti gotovi, da jim ne bo sosed na parceli za hišo postavil bloka. Ali pa nočnega lokala. In zgostil mesto. Zapora lepo urejenega Brega za promet je tudi dosti bolj logična, kot zapora Tromostovja, ki mu po treh letih, kljub tistim klopcam, še vedno nekaj manjka. Le kaj?

Urbana zgoščenka

Za urbanost naj bi bila pomembna gostota:

Zame je v mestu najbolj pomembna gostota. Mesta je več tam, kjer je večja gostota stavb, ljudi, dogodkov, kapitala, informacij, inovacij. Bistvo mesta je kopičenje, da nastane mestnost, mora biti ustrezno zgoščena kritična masa.

Zelo se strinjam, da je pred odpiranjem novih gradenj na obrobju treba pozidati in obnoviti to, kar je že pozidano. Ampak ne tako na gosto in ne tako, da vsak "developer" brezobzirno maksimizira število kvadratnih metrov, ki jih bo prodal, glede na površino zemlje, ki jo je kupil. Ne da bi mesto zato razširilo kako cesto, da o drugi infrastrukturi ne govorim.

Ta gostota hočeš nočeš povzroča preobremenitev javnega, razlivanje zasebnega v javno, pa naj gre za parkiranje ali pa za stole na pločnikih in hrup iz lokalov. In iz ljudi v tej gostoti udari ven tisto, čemur Koželj pravi "vaškost", pa to ni. Je socialistično pojmovanje, da je vse "naše" in da si najbolj predrzni največ skupnega odrežejo zase.

(Z)mešana gradnja

Kjer je prostor za enodružinsko vilo nastane poslovno-stanovanjski objekt ali pa t.i. vila blok. Kjer je prostor za vilo-blok nastane velika poslovna stavba. Ne glede na sosednje stavbe, ampak glede na lokacijski načrt, v katerem udobno piše "mešana gradnja".

Zakonskim merilom za število parkirišč se ugodi z nekaj etažami podzemnih garaž. Kup novih pozidav v Rožni dolini, na Rudniku, v Šiški, v Kosezah je takih. Ljudje v novih soseskah, ne samo v Mostecu in Župančičevi jami, celo na Lavrici, si gledajo v krožnik. Primerjajmo te gradnje s tem kar se gradilo pred 50 ali 100 leti.

Ob tem, da je ogromno zemlje znotraj obvoznice, predvsem na Barju, še nepozidane. Celo tam pa se ne gradi na zemlji severno od avtoceste, med Rudnikom in izvozom Ljubljana-Zahod. Ampak, ker nekdo teh zemljišč ne odpre za gradnjo, se zida na poplavnem območju Barja, ob Ižanski cesti, v Črni vasi itd. Javnost ima prav, da se pretiranemu zgoščevanju na eni in pozidavi potencialnih krajinskih parkov na drugi strani upira.

Kje je Rodeo Drive? West End?

Ja, pomembna je koncentracija, kopičenje! Ampak vsebin. Ne pa višin in kvadratnih metrov. Kino je izginil na rob mesta in nič ne kaže, da se bo vrnil. Mladinska kultura je izginila v Šiško, kjer daleč naokrog ni nobenega kulturnega ali gostinskega objekta. Decentralizirajo se športni objekti. Decentralizirajo se poslovni objekti, tudi v BTC in ob Šmartinko ... Kje je že ljubljanski City? Kje je koncentracija dobrih trgovin v mestnem središču? Zakaj Čopova ni Rodeo Drive? Koncentracija tehničnih visokih šol se iz križišča Jandranska/Jamova prši do Vrhovc ...

Kako bi izgledal London, če bi gledališča, kinematografe in restavracije iz West Enda ter butike iz Regent Street razmazali po celem širšem Londonu? Edino kopičenje, ki v Ljubljani deluje, so simpatične kavarnice ob Ljubljanici in burek ob železniški postaji.

Za vse to ni kriv Koželj, zamerim pa, da ni videti, da bi se trendi obračali. Nasprotno. S tem, ko je poslovno-trgovsko-stanovanjski objekt mogoče zgraditi kjerkoli, se koncentracija manjša še naprej.

Strinjam se, da je treba mestno jedro oživiti:

Mi bi želeli, da bi se v središče priselilo aktivno prebivalstvo. Radi bi ponudili možnost, da bi se priseljevali mladi, ustvarjalni ljudje, visoko izobraženi, vseeno od kod. Ne računamo samo na priseljevanje Slovencev, saj so danes mesta postala multikulturna.

Je roštilj, po katerem poleti zadiši ob Ljubljanici del prizadevanj v to smer? Ali naj razumem, da ni ambicije, da bi naredili središča dovolj privlačna tudi za staroselce? Bodo hodili peš, imeli avtomobile nekje daleč? Se ve, kje je kraval lahko do jutranjih ur, kje do polnoči, kje do 22:00? Za 20 let naprej? Ali je pač odvisno od tega, kje je kak obstoječi lokal in kako se mesto razume z lastnikom?

Staro za novo

V celoti se strinjam, da nas ne sme biti strah visokih objektov in rušenja starega. In to tam, kjer mestni arhitekt meni, da naj bi bila koncentracija visokih poslovnih stavb, ne pa tam, kjer je slučajno zemlja na voljo in je arhitekt v vlogi apologeta kapitala. Ampak zakaj se potem ne podre večji del Cukrarne ter Njegoševo in Roško poveže z normalno štiripasovnico? Npr. Zakaj je na severni strani Celovške, ki je bila v celoti industrijska in trgovska, nastala Vegradova stanovanjska soseska?

Tudi jaz upam, da bodo padle stare kmečke hiše ob Tržaški, Celovški in Dolenjski. In kaj se bo pokazalo za njimi? Neugledni, pretirano na gosto posejani stanovanjski objekti. V katerih ne morejo prodati stanovanj.

Kje je drznost, ko gre za garažne hiše? Zakaj garaže samo za stanovalce? Do takrat, ko bo javni promet privlačen, bo v centru propadlo še tisto, kar tam je. Zakaj se ne "podkleti" celoten Kongresni trg. Zaradi tistih par platan? Dreves je 200m vzhodno ali zahodno kolikor hočete, platane hitro rastejo, prometna dostopnost Kongresnega trga pa je dosti boljša kot za garažo pod tržnico. Lokacija je tudi boljša. In nadstropje globlje se lahko koplje.

Ne vidim pravega smisla v parkirnih hišah na robu mesta. Parkirišča je treba zgraditi v primestjih, v Medvodah, Ivančni gorici, Škofljici, celo v Ribnici in Kamniku, da se ljudje z avtom pripeljejo od doma do železniške postaje. In potem s primestnim vlakom v mesto. Poleg osrednje postaje mesto potrebuje še nekaj vozlišč, kjer se bo prestopalo na avtobuse. Težava je, da je stičišč med mestnimi vpadnicami in železnico ni, in tudi nič ne kaže, da bi se zanje delalo prostor.

Mesto v Supernovi

Ljubljana je bila urbanistično v veliki meri uničena v času po drugi svetovni vojni. Iz starih meščanov in novih priseljencev so takrat naredili proletarce in jih naučili, da so se držali gesla "kar je naše je moje, kar je pa moje pa tebe nič ne briga". Gradnja vsega in povsod prav nič ne prispeva k mestnosti, tudi ne dviga kulture prostora in kvalitete bivanja. Nasprotno. Pretiravanje gradnjo dodatno degradira skupni prostor, torej tistega, ki je naš, mestni in kjer bi meščani našli drug drugega. Tako kot je, se lahko videvamo samo še na tržnici ali v kakem trgovskem centru.

O-bože-valec?

Kar naprej dobivam vabila, naj bi na Facebooku postal "oboževalec" te ali one strani. You wish! Oboževalec pa že ne. Še na tviterju marsikomu "sledim" s stisnjenimi zobmi. Da bi pa postal oboževalec? Ne hvala. Ali pa da bi zbiral oboževalce? Kot kdo iz Kmetije?

Dobro bi bilo, da bi Facebook za "postani oboževalec strani" našel še kak manj čustveno nabit izraz. Npr. "spremljaj stran". Za nas, ki smo nad oboževanjem vzvišeni. Da se bo vedelo, kdo obožuje, koga pa zadeva komaj briga.

PS. In morda bi tudi "prijateljem" dodali "znance" in "neznance".

Evropska izbira

Za svet, še bolj pa za Zahod, so to prelomni časi. Končuje se obdobje prevlade v znanstvenem, tehnološkem, političnem in vojaškem smislu. Negotovost je dodatno poglobila finančna in gospodarska kriza. ZDA so na izziv odgovorile z izvolitvijo karizmatičnega predsednika, ki daje vtis, da se zaveda pomembnosti sprememb in ki s svojo energijo za sabo zbira ljudi, podjetja in navdihuje druge države.

V Evropi smo to jesen tudi izbirali nove voditelje. Zdaj, ko so vsi glavni položaji zasedeni, lahko ugotovimo, da smo v Evropi svoj »Obama trenutek« zamudili. Sanje o relevantnejši Evropi so bile dovoljene dobra dva tedna, od Klausovega podpisa Lizbonske pogodbe do tega četrtka.

Med imeni, ki so se pojavljali v medijih (Tony Blair, David Miliband, Joschka Fischer, Massimo da Lema, Jan-Peter Balkenende, Wolfgan Schuessel, Jean-Claude Juncker, Vaira Vike-Freiberga), so predsedniki vlad zbrani v Evropskem svetu na koncu izbrali najbolj medlega od Beneluksemburžanov, Hermana Van Rompuya. Voditeljica nove evropske diplomacije pa je v primerjavi z Blairom in Millibandom praktično anonimna Angležinja Catherine Ashton. To sta osebi, ki bi jim svoje čase rad telefoniral Henry Kissinger, da bi govoril z "Evropo".


Slika: @hughbs.

Ali je bil za tako izbiro vreden dolgoletni trud okrog lizbonske pogodbe, ki je ti dve mesti uzakonila? Ali ne bi bilo bolje, da bi dal Evropi kak Klaus še nekaj časa za premislek ali želi svojo ekonomsko moč in ideje projicirati v svet ali ne. Mar ne bi bilo bolje, da skozi slepo rotacijo do krmila vsaj za nekaj mesecev pridejo voditelji, kot so Merklova ali Sarkozy in da predsedniki manjših držav, kot sta bila Janša in Socrates, velikost držav nadomestita z entuziazmom in svežino idej.

Izkazalo se je, da Evropa na čelo svoje diplomacije ne postavlja najbolj prepričanih Evropejcev, ampak tiste z najbolj spretno nacionalno diplomacijo, pa čeprav prihajajo iz najbolj evroskeptične države. To je tudi sporočilo Slovenijo. Če si priden učenec, te trepljajo. Če pa spretno vodiš politiko skladno s svojimi interesi, morda dosežeš svoje. Kaj smo iztržili za svoj glas? Upam, da ne službe za Cvikla.

Predsedniki vlad so pokazali, da jih ne zanima močan predsednik Evropskega sveta, ampak nekdo, ki bo na tem položaju še najmanj moteč. Oba položaja sta v pogodbi razmeroma slabo definirana. Njihovo vlogo bosta postavila oba prva voditelja. Izbira torej ni samo problem naslednjih za nekaj let ampak morda (pustimo se sicer presenetiti) v nekaterih pogledih lahko izničuje lizbonsko pogodbo. Izbira po mojem mnenju kaže na naslednje:

1. Na veliko krhkost celotnega evropskega projekta in na strah, da bi močna osebnost z agendo polarizirala in ustvarjala napetosti, prepire, na kar bi članice odgovorile z odmikanjem od Unije. Oba kandidata sta znana po tem, da znata iskati kompromise. Kompromis je torej še vedno tisto, kar je v EU najbolj dragoceno.

2. Na to, da je strah pred vedno bolj federalno Evropo odveč. Pričujoča izbira kaže na evroskeptičnost tistih, ki sicer veljajo za prepričane zagovornike evropske ideje. Evroskeptičnost mainstream politike v Franciji in Nemčiji je dosti bolj nevarna, kot kak čudak iz manjše članice.

3. Na format nacionalnih voditeljev, ki so si izbrali predsedujoče po kriteriju, kdo bo najmanj nevaren njihovemu prestižu doma in po svetu.

4. Na vplivnost evropskega uradništva, ki ohranja več relativne moči, če njegov politični vrh ni posebej odločen in karizmatičen.

Ko je bila Evropa majhna, so bili na njenem čelu veliki ljudje. Žalostno, da zdaj, ko je zrela, združena, večja in bogatejša kot kdajkoli, a se ji hkrati maje svet pod nogami, takih ne najde več. Ostaja upanje, da bosta oba imenovana zrasla skupaj s svojo funkcijo.

Demokratične volitve po Vzhodni Evropi

Podatki v pomoč debati, kako sta bili Slovenija, Jugoslavija in njuni voditelji, avantgarda sprememb pred 20 leti. Kdaj so bile prve demokratične volitve:

1. Poljska, 4.6.1989.
2. Vzhodna Nemčija, 18.3.1990.
   
3. Madžarska, 25.3.1990.
4. Hrvaška, 5.2.1990.
   
5. Slovenija, 8.4.1990.
   
6. Romunija, 20.5.1990 (Ceausescu odstavljen 22.12.1989).
   
7. Češka, 8.6.1990 (prehodna ne-komunistična vlada postavljena 10.12.1989).
   
8. Bolgarija, 10.6.1990 (Živkov odstavljen novembra 1989).
   
9. Rusija, 12.6.1990.

Centri odličnosti: Znanost premagala tehnologijo

Slovenske raziskovalce že nekaj časa vznemirjajo rezultati razpisa Ministrstva za visoko šolstvo znanost in tehnologijo za razvoj centrov odličnosti (CO). V eni od prejšnjih prilog Znanost smo lahko prebrali, da tisti, ki na razpisu niso uspeli, z izbiro niso zadovoljni. Tisti pa, ki so dobili kar tri centre odličnosti v skupni vrednosti skoraj 30 mio EUR, sodelujejo v čisto vseh ostalih petih in oblikujejo politiko stranke Zares na področju znanosti, pa razpis hvalijo. Podpisani je član Strokovnega sveta SDS, pri prijavah za razpis ni sodeloval, kot raziskovalca in univerzitetnega učitelja pa ga MVZT financira, zato tudi ne piše popolnoma neobremenjeno.

Sveža strukturna sredstva za strukturne premike

Centri odličnosti se bodo financirali iz strukturnih sredstev EU, s katerimi naj bi zmanjševali razvojni zaostanek manj razvitih članic in regij. Osnovni namen naj bi bil, da »zagotovijo finančno pomoč pri razrešitvi strukturnih in socialnih problemov«. Da več strukturnih sredstev nameni centrom odličnosti, se je odločila že prejšnja vlada. Vlaganje v znanost in tehnologijo lahko namreč pomaga pri prestrukturiranju gospodarstva, modernizaciji prostora znanja, vzpostavitvi regijskih intelektualnih središč ipd. Centri odličnosti bi bili lahko za to odločilen ukrep, saj predstavljajo svež in nek način nepričakovan denar za raziskave in razvoj.

Skoraj ves slovenski proračunski denar za visoko šolstvo ter raziskave in razvoj je bolj ali manj v naprej razdeljen za delovanje obstoječih javnih zavodov in univerz, plače raziskovalcev in učiteljev, opremo, knjižnice, mlade raziskovalce, programske skupine, projekte in podobno. Ta sistem, seveda v okviru slovenskih zmožnosti, dobro poskrbi za osnovne raziskave. Dr. Vito Turk daje za zgled Finsko, pozabi pa omeniti, da je tam razmerje sredstev med znanostjo in tehniko ravno obratno kot pri nas.

V okoliščinah, kjer ima torej politika znanosti in tehnologije precej zvezane roke, saj je skoraj ves denar že v naprej razdeljen, je 85 milijonov evrov lepa številka. S 85 mio EUR lahko kupite 2-3 kampuse za univerzitetna središča, kakih 1100 človek-let raziskovanja ali pa kakšno drugo kombinacijo med raziskovanjem in infrastrukturo. To je tisti kritični denar, ki, če je pravilno usmerjen, res lahko sproži pomembne strukturne premike v slovenskem gospodarstvu in raziskovanju. Strukturnim premikom so strukturna sredstva namreč namenjena.

Razpis tega cilja ne bo dosegel

Da bi ugotovila, kje so te ključne točke, skozi katere lahko sprožimo razvojne premike, je vlada januarja 2008 ustanovila Svet za konkurenčnost, v katerem je sodelovalo preko 150 raziskovalcev, razvojnikov in podjetnikov. Zaključno poročilo, objavljeno novembra 2008, je dober napotek tudi za centre odličnosti. Med priporočili so bila tudi naslednja.

»Večji del domačih sredstev za R&R je treba vlagati ciljno.« Komentar: Razpis za Centre odličnosti je bil pri ciljih zelo nedoločen in je omenjal zelo široka področja iz vendarle že malo zastarele Strategije Razvoja Slovenije. Nič ne kaže, da bi cilji imeli odločujočo vlogo pri razpisu.

»Tehnologije povezane s klimatskimi spremembami ter informacijske tehnologije so rdeča nit, ki se vleče skozi vsebinske predloge vseh sedmih razvojnih skupin« Komentar: med izbranimi CO ni nobenega s področja informacijskih in komunikacijskih tehnologij, kljub pomembni slovenski industriji na tem področju. Zares povezan s podnebnimi spremembami je samo eden.

»Večja sredstva nameniti za (a) za kolaborativne projekte med gospodarstvom in inštitucijami znanja, (b) tehnološke projekte, (c) za nagrajevanje izjemne znanstvene kvalitete in (d) za koncentracijo sredstev na prebojnih področjih.« Niti en izbrani nosilec projekta ne prihaja iz gospodarstva, nagrajevala se je predvsem kvaliteta v naravoslovju, v drugih vedah pa ne, koncentracije sredstev ni na razvojnih področjih ampak na dveh inštitutih.

»Skrb za kreativne industrije in sploh vse, kar dodaja nefunkcionalne vrednostne atribute izdelkom in storitvam, je bila doslej v Sloveniji zanemarjena in mora najti svoje mesto v organizacijski in podporni shemi države in zbornic.« Noben tak center seveda ni bil izbran. Glede na to, da tri četrtine izbranih CO vodijo kemiki in fiziki, je seveda tudi popolnoma iluzorno pričakovati, da bi na razpisu imela možnost veda, ki je nekje med tehniko, družboslovjem in humanistiko in z naravoslovjem nima prav nobene zveze.

Veliko naravoslovja, malo tehnike

Bode v oči, da je med izbranimi projekti veliko naravoslovja, pa malo tehnike in skoraj nič družboslovja in humanistike. Ali so v Sloveniji res samo nekateri naravoslovci in tehniki na meji naravoslovja odlični? Ali pa merila odličnosti postavljamo tako, da favorizira dosežke kemikov in fizikov. Ob vsej pestrosti področij znanosti je 5 koordinatorjev CO kemikov ali biokemikov, po eden pa je pa fizik, strojnik in ekonomist. Vsi so odlični na svojih področjih. Vrhunski. Nekateri imajo tudi zelo dobro sodelovanje s slovenskimi podjetji. Sprašujem pa se, ali na drugih področjih res ni nič vrhunskega. Na področjih, ki imajo tudi bistveno večje gospodarsko zaledje in potencial.

Prav je, da je pogoj za centre odličnosti odličnost. Vendar se te ne more meriti samo z naravoslovnimi vatli. Tudi nikjer ne piše, da gre za centre znanstvene odličnosti, kjer bi najboljše zaprli v še višje slonokoščene stolpe.

Odgovornost za rezultat je najlažje preložiti na recenzente in točke. Verjamem, da so slednje pravilno seštete in da so bili recenzenti pošteni do sebe in do projektov, ki so jih ocenjevali. Ampak točkuje se po recenzentskem listu in kriterijih, ki jih je nekdo določil. Točkujejo recenzenti, ki jih je nekdo izbral in nekdo razporedil za ocenjevanje tega ali onega projekta. Dobro je znano, da si recenzent za teme, ki jih dobro pozna, upa dati tudi zelo visoke ali zelo nizke ocene. Za vsebine, ki mu niso tako blizu, bo delil povprečne ocene okrog sredine. Za uspeh na takem razpisu srednje ocene niso dovolj. Kdor je naredil to izbiro je izbral tudi smer prestrukturiranja slovenskega prostora znanja. Prestrukturiranja, ki to ni.

Iz skladov za regionalni razvoj v Ljubljano

Izpeljani razpis ne bo dosegel ciljev, ki bi si jih želeli, ampak bo, nasprotno, s 85 mio EUR, okrepil vzorec znanosti, ki se v Sloveniji ni spremenil še od časov, ko so v Jugoslaviji sanjali, da bi naredili atomsko bombo. Absurdno za razpis, ki se financira iz evropskih skladov za regionalni razvoj je, da je osem od osmih izbranih centrov odličnosti iz Ljubljane.

Preveč tistih, ki imajo za seboj pomemben gospodarski interes, kjer je bila gonilna sila konzorcija gospodarska družba, kjer se je obetala gospodarska korist, kjer se je obetal razvoj novega regionalnega centra znanja ali kjer so bili cilji strateško razvojno pomembni, na razpisu ni uspelo.

Tistim, ki so, pa iskreno čestitam in želim, da bi uspeh razumeli kot možnost za spremembe, ne pa za ohranjanje starih vzorcev.

(Za Delo napisal 13.10., objavljeno 29.10.2009).

Tviterminologija

• tviterač/tviteračica - Vošči dobro jutro, lahko noč; natančno poroča o svoji prehrani, prihodih in odhodih na delo in vsem drugem. Zaradi nje/njega si "prijatelji" iščejo napredne twitter kliente s filtriranjem, grupami ipd.
  
• tvitalo - Podobno kot tviterač, poroča pa tudi o svoji prebavi
• tvitalka - Prepisuje iz knjig modrosti in občinstvu soli pamet.
  
• -/tvipetulja - Tviteračica, ki pove še vse o zasebnem življenju. Ne samo o svojem.
  
• tviteraš - Med prvimi je bil na ircu, forumih, blogih, fejsbuku, zdaj je na tviterju, jutri bo vejvaš.
• tviterašica - Podobna tviterašu, je pa moteče, če si ne brije brkov.
  
• tviterat/tviteratka - Vsak tvit ima literarno vrednost. Med njimi je mnogo tviterizmov. Vzvišena nad rajo, ki sicer uporablja tviter.
• tviterist/tviteristka - Saj se zelo trudita, ampak tviteratura pa to ni.
• tvitar/tvitarka -Ej, pa saj je samo 140 znakov. Kaj se zdaj cela znanost iz tega dela?
• tviterator - Sem in tja ustreli kratek, odločen, brezkompromisen tvit in izgine. But he will be back.
• tviteratorka - Podobno kot tviterator. Ne pozabi omenjati, da je seksi.
• tvitnik/tvitnica - Čisto po slovensko ne bi rada izstopala, zato ne spadata v nobeno od zgornjih skupin s karakterjem.

Sem kaj pozabil? In kam spadaš ti, cenjeni bralec?

Solidarnost in pravičnost

Država namerava z načrtovano uvedbo davka na nepremičnine obdavčiti nadstandard, zato ni potreben nek temeljni strah slovenske javnosti pred nepravično obdavčitvijo stanovanj, je danes dejal predsednik vlade Borut Pahor (vir).

Z drugimi besedami, nadstandard je nepravičen. Ni pravično, da ima nekdo več, nekdo manj. Edino pravično je, da imamo vsi enako. Z davki bomo k temu težili. Ker je to pravično. Pa magari, da nima nihče nič.

Višji davki za premožnejše so stvar solidarnosti in ne nujno stvar pravičnosti. Socialdemokrat in komunist se razlikujeta po tem, da prvi med enim in drugim razlikuje, drugi pa ne.

Ugriznil v jabolko in odprl okno

Od junija sem se trudil z Mac OSX. Res trudil. Ne vem, če sem prej v celem življenju tolikokrat inštaliral Office ali operacijski sistem. Ne gre več. Ni časa. Je treba delat. Roki pritiskajo. Ne morem odkrivati, kaj dela in kaj ne, kako zaobiti kako veliko blatno lužo. Pred nekaj tedni sem na MacBook postavil Windows 7. Uradno, končno verzijo za razvijalce.



Zakaj pravzaprav?

• Ker nisem našel zadovoljive rešitve za pisarniški paket. OpenOffice in NeoOffice sta čisto OK. Ampak inferiorna produkta. iWorks ima še večje težave s kompatibilnostjo z Microsoft Office, da o slabi podpori za slovenski jezik ne govorim. MS Office 2008 za Mac je sicer izvrsten paket, a (1.) nima slovenskega preverjanja črkovanja in (2.) PowerPoint pa je na meji uporabnosti, ker je tako počasen. Office je bil kaplja čez rob, vse ostalo bi še kako potrpel.
• Ker nobeno okolje za virtualizacijo res ne nadomesti originalnih Oken in okenskih programov ne zlije z OS X. Še najboljši je VMWare, kjer pa mi ni uspelo narediti COPY slike v OS X Firefox in PASTE v XP Powerpoint. Nimam časa doktorirati, kako se to odpravi. In v bistvu niti ne vem, zakaj bi.
  
• OS X se je zelo zelo slabo razumel z mojim tiskalnikom, scannerjem in telefonom. Na nobenem ni jabolka.
  
• V treh mesecih se z nobenim programom za pospravljanje datotek po disku nisem udobno počutil. Finder je katastrofa, edino, kar je še slabše, je dialogno okno (Open, Save as ...) s katerim iz se programov izbere datoteko ali mapo. Nobena alternativa ne pride do kolen Total Commanderju, ki teče samo na Windows.
  

OS X oz. leopard me je navdušil, a moja referenčna točka so bili Windows XP iz leta 2001! In tista primerjava - Snow Leopard 2009 in XP 2001 je bila tesna. Visto sem bil izpustil. Windows 7 so velik korak naprej in v skoraj vsem boljši od OS X. Hitri in zelo odzivni. PowerPoint se zažene tako hitro kot Notepad v XP. Pogrešal bom pravzaprav samo dvoje:

• Izgled. Ne vem, zakaj ne morejo narediti uradnega skina za Windows, kjer bodo okna taka kot na macu. Rob okna je tam pixel debela črna črta. OS X je steklo in kovina, Windows 7 pa izgledajo, kot da so iz poceni korejske plastike, tuperware! Ne dvomim pa, da se bo tudi za Win 7 pojavila množica brezplačnih alternativnih skinov. Za XP npr., me je prav navdušil XPize. Ko ga namestite, se vam izgleda vašega sistema tudi pred leopardi ni treba prav nič sramovati.
  
• Expose. Pa ne zaradi funkcionalnosti. Windows 7 ima odlično premišljen način, kako preklapljati med okni, kako okna večati, manjšati, dosti bolj uporaben in hitrejši kot Dock+Expose. Pogrešal bom tisti dobri občutek, ko s štirimi prsti potegneš po računalniku, se okna razmaknejo in se pokaže namizje.
  

Apple noče, da nanj namestite Windows

Windows 7 poganjam na MacBook-u. Apple je napisal krmilnike za svoj hardware za Windows in odkrito povedano je to tudi vse s čemer imam na Windows 7 težave:

• Krmilnik za trackpad, ne samo, da je nepopoln in ne razpoznava več kot dveh prstov, je tudi nevaren. Kar izmisli si, da je uporabnik po njem kliknil. Kadar nimam miške, delam v stalnem strahu, da bom kako datoteko po pomoti kam premaknil.
  
• Osvetlitev zaslona je mogoče nastaviti samo med 50% in 100%, kar pomeni, da ni mogoče res šparati baterije ali pa delati v zelo slabo osvetljenem prostoru.
• Osvetlitve tipkovnice se ne da izklopiti.

Ampak to se nekako da zdržati. Upam, da se bo prej ali slej nekdo naprogramiral boljše krmilnike. Najbolj pametno bi bilo, da bi to naredil kar Microsoft sam. Težko je kaj boljša reklama za Windows, kot da ga ljudje poganjajo na MacBook-u.

Windows 7 : Snow Leopard

• Izgled. Za moj okus zmaga Mac. Ampak za Windows obstaja množica skinov, zadeve je mogoče personalizirati, Mac pa se drži uniformiranosti iz tiste reklame "1984", in pravila, da bi uporabnik samo kaj pogršal, če bi smel popravljati izgled oken.
  
• Namizje. Windows 7 imajo iskalnik, ki je boljši kot Spotlight. Upravljanje z okni tudi boljše: porineš okno čez stranski rob, pa se razširi na pol zaslona. Dvoklikneš zgornji ali spodnji rob, pa se razširi na celo višino zaslona. Okno zatreseš, pa se vsa ostala zmanjšajo ... Taskbar je funkcionalnejši kot Dock, še posebej, kadar imate posla z več okni iste aplikacije.
  
  Primer, kako je Leopard šminka, Windows pa delovni konj: Mouseover na ikoni v OS X jo z animacijo poveča, ostale ikone pa razmakne. Cool! In to je to. Mouseover na Windows 7 prikaže slike oken, ki jih ta ikona simbolizira, da veste, za kaj gre in enega izberete ali ugasnete.
  
  Za preklapljanje med okni in programi na Windows potrebujete pol manj operacij z miško in ali prsti. Alt-Tab na Windows ima predogled oken (in ne samo seznama ikon). Da sploh ne govorim o idiotski rešitvi na OS X, da je meni nekje daleč stran od okna programa, na katerega se meni nanaša. Windows.
• Pod pokrovom. Na Windows še vedno cel avgijev hlev DLLjev, nikoli natanko ne veš, od katerega programa je kaj. Na OS X je spodaj UNIX, koš za smeti se da npr. hitro sprazniti z "rm -R *", če ti gre "safe empty trash" na živce oz. ne moreš računalnika pustiti prižganega čez vikend, da to opravi ... Program se na OS X odstrani tako, da se zbriše dva, tri direktorije, na Windows je potrebno zagnati program za odstranitev. Tudi varnost pred virusi je zato na Macu večja. Mac.
• Združljivost s starimi programi. Applova filozofija je, da ko naredijo nov sistem, naj se avtorji programov prilagodijo, ali pa stvar ne bo delala. Windows 7 se izjemno trudijo, da bi delovalo vse, pa če tudi iz prejšnjega tisočletja. In deluje. Edine težave so s krmilniki za naprave in vtičniki za Explorer, ki morajo biti 64 bitni, če imate 64 bitno verzijo sistema. Windows.
  
• Sistemske funkcije. Windows zna narediti "undelete" datoteke, ki je v košu za smeti, zna pokazati vse stare verzije datoteke iz backupa, dosti več zadev se da nastavljati. Explorer ima več možnosti kot Finder, ne zna pa za vse datoteke narediti predogleda. NTFS zna en direktorij komprimirati ali šifrirati. Mac ima program Preview, bolje generira sličice za Finder. Na Windows teče Total Commander. Windows.
  
• Office. Zna se. Windows.
• Internet. Dobri programi delajo na obeh platformah enako dobro (Firefox, Digsby, TweetDeck). Neodločeno.
• Fotografije, filmi. Picasa in VLC sta najboljša in tečeta na obeh. Neodločeno.
• Glasba. MediaMonkey bistveno boljši od iTunes. Ne obstaja za Mac. Windows.
  
• Montaža filmov. Verjamem Jonasu. Mac.
• Podpora razni strojni opremi. Windows.
• Podpora vertikalni programski opremi, torej specializiranim programom za arhitekta, strojnika, zobozdravnika, finančnika, prevajalca, managerja ... Windows. Mac morda izjema pri namiznem založništvu. Sistemsko podpira CMYK barvni model.
• Shareware, freeware. Ponudba vsaj v razmerju 1:10 v korist Windows. Za Mac se praktično vse plača. Windows.
  

Sklep

Sklep naj si naredi vsak sam, pač glede na to, kaj mu je pomembno. Zame OS X nič bistvenega ne opravi bolje od Windows, nekaj pomembnih stvari pa dosti slabše. Škoda. Za gledati in nič pametnega početi je OS X prijetnejši. Občutek imaš, da se je nekdo potrudil, da si v lepem, estetskem, harmoničnem okolju, ki združuje softver in hardver. Ali pa vsaj drugačnem.

Drugi ugriz v jabolko bo moral torej počakati. Ko bom potreboval več prostora na disku, bom jabolko vrgel skozi okno.

Malodušje v številkah

Nekaj tednov nazaj je Marko Crnkovič pisal o pošasti malodušja, ki da se plazi po Sloveniji. Med drugim piše:

Vse to je prav toliko posledica zunanjih (svetovnih, globalnih) okoliščin kot specifičnih okoliščin pri nas doma — in v nas samih.

Že takrat se mi tole izgovarjanje na svetovne, globalne okoliščine, ni zdelo zelo prepričljivo in zdi se mi, da imam številke, ki kažejo, da gre za avtohtono slovensko neuspešnost.

Te dni sem namreč na konferenci Eurobarometer na Švedskem. Eurobarometer meri javno mnenje v EU in širše. V splošnem avtorji Eurobarometra 71 celo ugotavljajo, da so "Evropjeci dobili zaupanje v razvoj dogodkov doma in v EU" (med januarjem in junijem 2009). V Evropi, v povprečju, kljub krizi! Ne pa v Sloveniji. Slovenija prednjači v nekaterih statistikah, ki jasno kažejo na razočaranje v prvem polletju 2009. Razočaranje, ki ni samo v absolutnem smislu, in bi bilo zaradi krize razumljivo, ampak je relativno. Nihče v Evropi ni tako razočaran in malodušen, kot smo v Sloveniji.

Rezultati nove politike

Med vsemi državami se je prav v Sloveniji najbolj zmanjšal delež ljudi, ki misli, da "gredo stvari v državi" v pravo smer, in (za Hrvaško in Slovaško) najbolj povečalo število tistih, ki mislijo, da gredo stvari v napačno smer.

V Sloveniji imamo 5. najmanjše zaupanje v pravno državo, ki pa se ni še poslabšalo. Zaupanje v vlado je padlo za 1/3. Bolj je padlo samo še v Romuniji, na Slovaškem in na Finskem. Samo v Romuniji je bolj padlo zaupanje v parlament. Imamo 4. najmanjše zaupanje v politične stranke, ki je še padlo. V splošnem je zaupanje v politične stranke nizko v vseh državah, ki so izšle iz nestrankarskih (nadstrankarskih) socialističnih in komunističnih sistemov.

Od vseh Evropejcev so Slovenci, Nizozemci in Latvijci najbolj zaskrbljeni nad ekonomijo (na splošno) in v posebnem so Slovence že junija skrbela pokojnine. Najbolj v Evropi.

Nova politika in Evropa

Prav v Sloveniji je najbolj padel delež tiskih, ki mislijo, da je članstvo v EU za njihovo državo v splošnem dobra stvar (str. 95). V Sloveniji je tudi najbolj padel delež tistih, ki mislijo, da ima njihova država od članstva korist (str. 99). Najbolj v Evropi je padlo zaupanje v Evropsko komisijo (str. 118), v Evropsko centralno banko (str. 122) in v Evropsko unijo na splošno (str. 126). Samo na Cipru je bolj padlo zaupanje v Evropski parlament (str. 114). Je pa v Sloveniji naraslo zaupanje v Združene narode. Nekaj tega bi verjetno lahko pojasnili z ustvarjanjem in reševanjem problema s Hrvaško, vsega pa ne.

Več Evrope

Eurobarometer ugotavlja (surprise, surprise), da si Evropejci želijo več odločanja v Bruslju. Slovenija je tukaj v tretjini držav, ki bi ji lahko rekli federalisti. Četrti najbolj za smo za evro (str. 159) in širitev (str. 162). Smo pa antiglobalisti. Tretji najbolj smo mnenja, da globalizacija povečuje socialne razlike (str. 187) in da je nasploh slaba (str. 202). Tu smo skuapj s Francozi na čisto drugem polu kot naši dragi Skandinavci.

Končam naj s citatom, ki sem ga uporabil tudi na svojem uvodnem predavanju (o prihodnosti EU):

Public Opinion ... is an attempt to organize the ignorance of the community and to elevate it to the dignity of physical force.” (Oscar Wilde)

Prva dva dneva brez avtomobila na tviterju (in vse kar je bilo vmes)

Prvi tvit sem napisal 22.9.2007:

2007-09-22 07:53:19 pišem blog
2007-09-22 08:00:27 in čakam, da dobim drva
(...)
2007-09-22 09:59:27 evo ... drva prišla, so že zložena.

Objavljam izbor zapisov od septembra 2007 do septembra 2008. Leto na tviterju z letom distance. Takrat sem dosti več blogal. Zato to ni presek enega leta življenja, ampak zgolj tisti košček, ki ga je zabeležil twitter.

V Jankovćevi koloni na Dolenjki

Nikoli nisem skrival, da mi nova prometna rešitev okrog gradu ni bila všeč. V koloni človek itak nima bolj pametnega dela kot da piše na twitter:

2007-10-18 14:26:47 Slovenci pa res ne znajo vozit. Malo dezzja, pa vse zatrpano. In seveda, preusmeritev avtobusov na Zoisovo in skozi tunel je velika napaka.
(...)
2007-11-14 07:01:23 Spet v Jankovicevi koloni na Dolenjki.
(...)
2007-11-26 07:19:14 V Jankovicevem zastoju na Dolenjki.
2007-11-26 07:27:25 na horuk spreminjajo prometni rezim, na pamet!
2007-11-26 07:29:32 sem ze skoraj pri tunelu.

Dest minut od Orlove do tunela. Peš bi bil prej. Mislim pa, da je danes še slabše.

Tajkunska seja

19.11.2007 so bila najprej poslanska vprašanja, potem pa seja v parlamentu, ki so jo kasneje poimenovali tajkunska. Najprej so bila poslanska vprašanja:

2007-11-19 14:10:06 V parlamentu. Poslanska vprašanja.
2007-11-19 14:12:01 Predsednik odgovarja. Četica fotografov čaka, da kaj pomiga z rokami, in potem streljajo.
2007-11-19 14:13:08 Neverjetno, kako digitalna fotografija veča trigger-happyness fotografov. Moram kdaj poblogati.

Potlej pa seje, ki se je začela z govorom JJ:

2007-11-19 19:01:37 Če povzamem govor: glasovanje je o tem, ali poslanci mislijo, da je Slovenija nevarnost za Evropo ali pa se jo pri predsedovanju podpira.
2007-11-19 19:04:00 SLS itak podpira.
2007-11-19 19:10:39 Zares: ne morejo skočiti preko svoje sence.
2007-11-19 19:12:37 SNS: Me je že zaskrbelo, da bodo znali pokazati nekaj širine, tolerantnosti. Ampak je bil zgolj cinizem. Napaka.
2007-11-19 19:13:05 Delitve ostajajo!
2007-11-19 19:16:45 Čakam junaka iz opozicije,ki bo popljuval vlado, potem pa stisnil zobe in rekel, OK, ampak Evropi hočemo dati signal,da smo enotni.Sem ZA!

namreč za to, da Slovenija ni nevarnost za Evropo.

2007-11-19 19:30:18 SD: Še čakam.
2007-11-19 19:40:06 NSI: Pa kaj pogreva stare štorje o srbohrvaščini. JJ je ponudil roko ...
2007-11-19 20:33:54 No, če Žnidaršič iskreno misli je blizu tega, kar bi si želel slišati še od prave opozicije.
2007-11-19 20:44:20 Je pa res nekaj. Predsednik je dal na glasovanje eno, poslanci, pozicija in opozicija, pa nabija o nečem drugem.
2007-11-19 20:54:12 ubi internet, ibi patria
2007-11-19 20:54:35 dobro, da sem vzel polnilec
2007-11-19 21:24:33 Skype jim je pa tudi v parlamentu uspelo postaviti za firewall :-(
2007-11-19 21:58:29 Rispekt Alenki Jeraj. Na sekundo točno je odmerila svoj govor.
2007-11-19 21:59:34 OK, opozicija ne sprejema debate o konsenzu; o podpori v zvezi z EU; ampak pozicija tudi ne! Zakaj ne? Niste poslušali PVja?!
2007-11-19 22:03:21 Če bi pozicijski poslanci razumeli JJja, bi trkali na državotvornost opozicije in moledovali za glasove za slogo med predsedovanjem EUja.
2007-11-19 22:06:05 Uau ... zdaj sem pa našel vzvod, da se mi stol nagne. Takole zdržim pa še par ur!
2007-11-19 22:06:58 Me samo čudi, da sem kot kaže edini, ki ga je našel! Namreč možnost, za nagib stola!

Res še dolgo nisem opazil nobenega poslanca, ki bi si sedenje malo olajšal. Pa saj so dobro plačani.

2007-11-19 22:07:10 Pa jaz sem res pravi za razvoj ;-)
2007-11-19 22:22:16 No pa smo. Skoraj. Aha, še dva!
2007-11-19 22:25:57 OK, 51 za, 33 proti!
2007-11-19 22:30:36 ... si zgradili vile in privezali jahte ... to frazo bomo še kdaj slišali.
2007-11-19 22:31:36 Aha, in če kdo misli, da smo se en teden ukvarjali sami s sabo naj prebere moj blog za prejšnji teden!
2007-11-19 22:33:28 done, gremo na pir!

Šli smo v Cutty Sark.

2007-11-20 06:35:29 Nazaj v pisarni na Gregorčičevi.

Mislim, da so vsi časi v tem zapisu GMT ... torej je bila v Sloveniji ena ura več. 6:35 bi bilo malo zgodaj.

Prvi angleški tviti so bili iz konference Future of Europe Summit v Andori, kjer je že skoraj malo zadišalo po tistih akademskih konferencah v lepih turističnih krajih:

2007-11-28 22:40:24 @ http://www.europesummit.org/
2007-11-28 22:46:37 Currently Browsing: http://tinyurl.com/yqanyl
2007-11-28 22:50:26 Looking at: "TwitThis" (http://tinyurl.com/3b5qnw)
2007-11-29 08:27:44 notes from the summit ...

Zapisoval sem si dobre citate kot nalašč za twitter:

2007-11-29 09:30:20 ... in the future in Europe we will be so poor that manufacturing will come back to us!
2007-11-29 09:41:16 China closed society with open mind, India open society with closed mind ...
2007-11-29 09:41:35 ... better brain drain than brain in the drain ...

Ja, v vladi smo pozno hodili spat in zgodaj vstajali:

2007-12-18 23:47:20 reading "Long Working Hours A Number One Killer"
2007-11-21 06:33:22 Rana ura slovenskih fantov grob.

Minister mora biti na vseh proslavah in slišati vse govore. Cukjatijev je bil eden boljših. Na rob tiste novinarske peticije o resnici:

2007-12-21 17:12:17 Cukljati na slovesnosti v DZ o "resnici".
2007-12-21 17:13:04 "resnica je ena sama"
2007-12-21 17:13:51 ... "nihcce pa je ne pozna cele"

To je še kako res. Vsak zapis dogodka je njegova poenostavitev, abstrakcija, model. Zato je pomembna:

2007-12-21 17:15:19 resnicoljubnost, imeti svobodo povedati resnico
2007-12-21 17:17:28 ... zzelja ccloveka po resnici ...

Predsedovanje

Pred novim letom je bila na Škofijah predaja štafete med slovenskim in portugalskim predsedovanjem:

2007-12-22 13:14:53 Dva dni do bozzicca, pa nimam ne smrekce ne daril.
2007-12-22 14:31:52 Pravijo, da je pa kravata kot bi bil iz "zares".

Vsekakor sem oranžne kravate nosil, preden so se Zares sploh zbrali.

2007-12-22 15:57:13 sskofije: namesto koga rozza cveti: a bo zze kdaj dovolj teh slovenskih zzalostink na proslavah

Socrates je z mediteransko samozavestjo prodajal veliki uspeh svojega predsedovanja. Portugalska je imela namreč srečo, da so se pogajanja o Lizbonski pogodbi končala prav med njihovim predsedovanjem in so organizirali svečani podpis Lizbonske pogodbe v Lizboni. S tem "uspehom" se je Socrates ves čas hvalil, Janši dal pogodbo za darilo, potem pa dobil darilo nazaj:

2007-12-22 16:01:45 joj ta joke bi morali videti. socrates, jaz imam tudi darilo zate, ratificirano lizbonsko pogodbo. ha ha

Zadeva še vedno ni ratificirana. Verjetno jo bodo na referendumo potrdili Irci, potem pa se vsi bojijo, da bo Klaus s svojim podpisom čakal tako dolgo, da v VB pridejo na oblas konservativci.

2007-12-22 17:03:17 potica in refossk. namesto mize pa mejni kamen med slovenijo in italijo. za zgodovino.
2007-12-22 17:26:43 aha, pa vossccilnic tudi sse nisem napisal. so shoot me!

Takoj po novem letu se začne predsedovanje, najprej s Komisijo na Brdu:

2008-01-08 12:54:09 kick off predsedovanja s Komisijo na Brdu

Potem še proslava ob dnevu medkulturnega dialoga v CD. Tam je bila cela komisija, predsednik parlamenta je imel govor:

2008-01-08 17:30:13 medkulturni dialog v cd: Poetteringov govor do zdaj dalecc najboljssi. Res o dialogu, ne pa o vsem mogoccem.
2008-01-08 17:32:44 toleranca ni poljubnost ...

Potem še govor JJ:

2008-01-08 17:42:02 zdaj so se pa kocke slovenskega predsedovanja zaccele zlagt. jj: evropa je 25 let nagovarjala razum, zdaj naj zaccne nagovarjati srce
2008-01-08 17:43:14 in ustvarjalnost, ki jo pletemo v lizbonsko stategijo za rast in zaposlovanje
2008-01-08 17:46:49 jj: stati inu obstati

Ampak kulturni del se je pa vlekel. Sorry Aleksander (Zorn) ampak:

2008-01-08 18:11:46 no ja, zdaj bi se pa prilegli eni Laibach
2008-01-08 18:14:19 kultuuura ....

In med kulturnim programom je bila tudi scena, ko so otroci na oder začeli nositi kovčke. Najprej enega, potem drugega, tretjega. V glavne take za carry-on. Verjetno naj bi kaj povedali o priseljencih, imigrantih ... ampak z dvema vrstama evropskih komisarjev in politikov, ki so sedeli pred menoj si nisem mogel pomagati in sem komisarju Piebalgsu prišepnil, da so to njihovi kovčki. Da če vidi svojega. Razumel je ironijo. Tudi evropska politika deluje s carry-on prtljago.

Aha, in tu se je začela norost, katere žrtev sem še vedno:

2008-01-16 20:20:59 Currently Browsing: http://www.apple.com/macbookair/

Pa malo v Berlin:

2008-01-23 13:15:01 the governments leaders forum, berlin
2008-01-23 13:16:25 bill gates ravnokar pohvalil slovensko iniciativo za egovernance v jv evropi

... Bruselj:

2008-02-07 13:02:36 v bruslju, s Verheugenom govoriva na Evropskem ekonomsko socialnem svetu

... domov:

2008-02-09 10:11:19 what a wonderful world

... pa ...

2008-02-11 16:47:41 spet v Bruselj

Evropski svet med McDonaldsom in Petit Cafejem

Eden od vrhuncev predsedovanja je bil spomladanski evropski svet z lizbonsko strategijo.

2008-03-12 12:19:16 sse v mcdonalds, potem pa na evropski svet v bruselj

Zvečer na koncertu Slovenske filharmonije v Bruslju. Mahler se najprej vleče, da človek bolj ceni vstajenje:

2008-03-12 20:43:57 zivljenje je dolgo in tezzko, potem pride smrt, in potem Vstajenje.
2008-03-12 20:45:20 Mahler, Slovenska filharmonija, Bruselj, veliccastno

naslednji dan v sobi z vsemi predsedniki vlad EU, od Merklove do Sarkozya:

2008-03-13 16:51:51 na Evropskem svetu.

ki je imel neke velike ideje s katerimi smo se ukvarjali pozno v noč:

2008-03-14 00:22:47 tudi evropo ressujemo v podaljssku
2008-03-14 08:47:26 in nazaj na Evropskem svetu
2008-03-14 13:16:30 konec Evropskega sveta!

in en tvit, ki mu manjka cinične distance:

2008-03-14 13:18:15 zmagali smo in prepreccili, da bi se ideje razvodenele; ohranili smo ambicioznost, smer hitrost

zvečer pa nazaj v Ljubljani. V Petit Cafe-ju. Pivo sem in tja zmoti kak SMS iz Bruslja ali prestolnic, da smo dobro odpravili.

2008-03-14 22:32:17 zdaj pa ccas, da se proslavi uspessen prvi polccas predsedovanja

Slovenska pošta vedno poskrbi za kak "twitter trenutek":

2008-04-18 15:49:24 zdaj pa na possti prodajajo avto-opremo
2008-04-18 15:50:18 ne bi raje v svoj poslovni model uvedli dostavo priporoccenih possiljk popoldne?
2008-04-18 15:50:53 po vleccno vrv bomo ssli pa na petrol
2008-04-18 15:53:42 najcenejssi naccin, da nekoga zaposliss za 30 minut je, da mu possiljass priporoccene possiljke

Dva tvita iz Afrike:

2008-04-22 23:19:37 u gani kje sem
2008-04-24 14:22:29 Out of Africa!

Izbor iz Koreje:

2008-06-17 00:41:48 ne ne, Gurria nima prav, internet ni kot elektrika, je kot papir
2008-06-17 01:31:32 Zdaj je pa nekdo zelo zelo visoko izjavil, da bo čez 3 leta zmanjkalo email naslovov. The end is nigh!

Vmes je bilo še nekaj Brusljev, Združeni narodi ... In Blogres. Malo (veliko) se mi je vlekel Crnkovičev "keynote" o Davidu Peljku:

2008-06-21 08:46:19 david peljko dvigni roko and lets it get over with

Še ena hrana, ki jo jem iz užitka:

2008-06-24 21:50:45 zdaj pa sse po en jufka kebap na postajo

Volitve

2008-08-22 14:03:27 No, pa se je začela kampanja. Ta hec bo zdaj trajal cel mesec. Huh.
2008-08-23 10:39:59 Spet treniram ljubljanske gostince na vodo iz pipe.

Ja, na živce mi gre tista panna. Naj mi zaračunajo, ampak naj prinesejo vodo iz pipe. In še nekaj normalnosti:

2008-08-23 13:29:51 Pokosil travo.
2008-08-25 12:07:57 kupujem ssolske potrebssccine

... in ne-kampanije. Resno sem se pripravljal, da bi SVR prevzela zelene inovacije, informacijsko družbo, trajnostni razvoj in obiskoval podjetja, ki imajo o tem kaj povedati:

2008-08-27 08:58:16 turneja po slovenskih podjetjih tretje industrijske revolucije: Hidria in Iskra avtoelektrika
2008-09-05 13:49:42 namesto do bi se ukvrjal s predvolilno kampanjo cel dan na obisku v Riko in Trimo

Nekaj malega o kampanji:

2008-09-05 16:41:13 in v celi Siski sem opazil natanko en (1) svoj plakat. occitno je SDS izjemno okolju prijazna.
2008-09-17 10:45:23 berem o "koaliciji", ki nima skupnega programa, nima skupnih kandidatov, nima skupne ekipe.

... ampak so to potem naslednji dan uredili in zmagali (10 min po razglasitvi rezultatov):

2008-09-21 18:10:45 ne sekiram se: delal sem dobro, razvojni program je dober

No ja, malo sem pa se. Ampak potem pride nov dan, in smo spet pri starih temah:

2008-09-22 06:14:14 v zastoju na Karlovsski.
2008-09-22 06:30:22 dan brez avtomobila. itak!

So what else is new?

V senci dežnega plašča

... je bil naslov članka, ki sem ga nazadnje shranil 20. novembra 1985 (to vsaj piše ob imenu datoteke in glede na datum objave ni točno) in skupaj z vsem, kar sem bil napisal po tem, čepi na mojem macbooku kot /Users/zigaturk/ziga/archives/atari/atari1/clankimm/atarimac.doc.

Na macu se zadeve (seveda) ni dalo odpreti, za netbook (ki je daleč najboljši dodatek, ki se ga dobi za maca) pa sem našel DOSovski .exe program, ki je bil napisan tam nekje sredi devetdesetih, ki (seveda) še danes dela na XP, Visti in Windowsih 7 in ki je obliko iz atarijevega besedilnika 1st Word pretvoril v obliko RTF. Na macu je samo "service pack" imenovan Snow Leopard onesposobil na ducate programov. V reviji Moj mikro je bil članek objavljen aprila 1986.

To so bili časi, ko sem živel v glavnem mestu najbolj razvite republike države z najbolj naprednim političnim sistemom na svetu, države, ki je vodila gibanje neuvrščenih in svetu kazala pot v lepšo prihodnost. Takrat smo se torej navadili biti na sami strehi svetilnika sveta.

To so bili časi, ko smo za prehod meje plačevali depozit, ko smo se z avtomobili vozili po sistemu par-nepar, ko je krizo namesto Pahorja in Križaniča reševala Milka Planic in ko so Gorenjci za vsako drugo reč rekli, „da jo u gor koplejo“. Vse od kave, pralnega praška, do kavbojk in računalnikov smo vozili iz Avstrije ali Italije. Jaz sem zaključeval študij na Gradbeni. Toliko o kontekstu.

V senci dežnega plašča

Z Macom se je godilo tako, kot z večino pogruntavščin, ki so preveč nove, da bi jih svet kar tako prebavil. Najprej so se smejali, potem kritizirali, nazadnje pa ga sprejeli in ga začeli posnemati.

Kakor kdo. Midva z mojim macbookom imava še zdaj borbe.

Uspeh ni prišel kar samo od sebe. Njegov prodor na trg so načrtovali najsposobnejšega možje ameriškega marketinga in propagande. Skrbno oblikovane oglase, iz katerih je dihala predvsem Applova drugačnost, nismo opazili le v računalniških revijah.

Nekaj let prej je namreč popolnoma pogorela Apple Lisa.

Svoje kupce je Apple iskal med bralci Newsweeka, Wall Street Journala, Forbsa in drugih, čisto neračunalniških revij, ki so predvsem namenjene ameriškim poslovnežem. In medtem ko si je IBM dokončno zagotovil mesto na mizah nižjih uradnikov, tajnic in vseh ostalih, ki si denar služijo sede, a ne z glavo,
in Mac še danes ni računalnik za ljudi, ki si služijo kruh bolj sede kot z glavo.
je postal macintosh skorajda statusni simbol

... nič novega torej ...

zgornjega srednjega razreda ameriških managerjev,

… zgornjega srednjega slovenskega ustvarjalnega razreda.

v začetku bolj kot okras pisarne v kotu nadstropja, kot simbol lastnikove dinamičnosti in privrženosti novim tehnologijam.

... zdaj pa dokaz, da ima lastnik aluminijastega unibody stroja okus za izgled računalnikov.

Da je mac več kot samo računalnik je potrdil tudi Playboy, ki ga je uvrstil v izbor tistih predmetov, ki ga ameriški moški, ki ima tudi kaj v žepu, mora imeti.

... in ta Amerika je zdaj tudi pri nas, slovenski moški pa mora imeti okrog vratu debelo zlato ketno.

Prodaja računalnika morda ni šla čisto po načrtih, a pri Applu zadovoljno ugotavljajo, da so jih v dveh letih prodali toliko, kot je IBM v prvih dveh letih prodal svojih PC-jev. Kar pa je za uporabnika računalnikov najpomembneje, Apple je med široke množice zanesel nov tip računalnika, ki postaja v drugi polovici osemdesetih let zgled vsem ostalim, tudi IBM-u.

IBM kloni so se v tem času šele začeli dobro pojavljati.

Macintosh je torej eden od trendov računalnike industrije osemdesetih let. Tokrat ga postavljamo ob bok več kot enkrat cenejšemu Atariju 520ST, ki je morda še v dosegu naših bralcev.

Že takrat je bil torej precenjen.

Mizica, izprazni se

Macintosh je zaprt v skupno ohišje s svojim monitorjem. Ker lahko generira sliko samo na takem monitorju, je odločitev seveda smiselna. V isti škatli je tudi disketna enota. Tipkovnica je z računalnikom povezana s telefonskim kablom, miška pa z navadnim. Tretji kabel, ki ga macintosh potrebuje, je napajanje. Atarijev koncept je drugačen, milo rečeno slabši. Računalnik je v skupnem ohišju s tipkovnico, kar pomeni, da tipkovnice ni mogoče prosto premikati, jo za hip umakniti kakšni veliki mapi, ki bi jo radi pogledali. Iz mojega ST-ja se od zadaj vije 5 kablov, ki vsako premikanje računalnika v kali zatirajo, pa še v noge se mi zapletajo, če jih stegnem preveč globoko pod mizo. Na tleh so še trije transformatorji, tako da so tudi bolj odmaknjeni kotički izkoriščeni.

Iz Macbooka ta hip tečejo 4 kabli; samo trije napajalniki na tleh bi bili dandanes pravi luksuz. Napredek!

Če naj ima poslovnež na svoji mizi računalnik, potem to ne pomeni, da potrebuje za računalnik novo mizo. Za macintosh zadostuje, prostor formata A4 za osnovno enoto, in še približno toliko za tipkovnico. Za ST 520 potrebujete posebno mizo, ki pa sploh ne sme biti majhna.

In to filozofijo so potem povzeli PCji.

Razliko med računalnikoma lahko tudi slišite, če npr. potrkate po macovem plastičnem ohiju, ali pa po atarjevem. Uganite, kdo zveni zanesljiveje.

Hmm. Podobno, kot zapiranje vrat na BMWju in Renaultu. V četrt stoletja so napredovali do alumninija.

Macintosh je dobil na račun oblikovanja tudi svoje mesto v ameriškem muzeju uporabne umetnosti. O tem lahko pri atariju samo sanjajo.

Tipkovnici

Kot smo že potožili, ima atari večjo tipkovnico, zato pa tudi več tipk (58:98). Numerični del moramo macu dokupiti posebej, kurzorskih tipk pa sploh nima. Zaman bi iskali tudi tipke Control ali ECSape. Njihove funkcije opravljata dve drugi tipki
Torej trmoglavijo že 25 let, le da so med tem dodali Ctrl in Escape.

In dodali, bogokletno, so kurzorske tipke!

Velika prednost atarijeve tipkovnice je, da so na njej vse tipke, ki jih ima IBM-PC in je tako programskim hišam pri prenašanju softvera vsaj en problem odpade. Mehansko je macova tipkovnica boljša od ST-jeve. CAPS-LOCK tipka se zaskoči

Nič več, ima pa lučko.

Vzmetenje je prijetnejše. Glavna zamera atariju pa gre predvsem na velikost tipk. Zgornja ploskev, kamor pritiskamo, je širša kot na ostalih računalnikih, zato mnogo lažje pritisnemo dve tipki hkrati.

Nikoli nisem dobro tipkal in še vedno ne znam.

Kljub večjemu številu tipk in predvsem kurzorskim tipkam, pa zaradi majhnosti in priročnosti ostaja na področju tipkovnic mac v rahli prednosti. Škoda, da že od samega začetka nima take tipkovnice, kot jo ima Mac. Pri miših velike razlike ni. Obe sta mehanski. Macova ima samo eno tipko.

Še ena neumnost pri kateri Apple še kar trmoglavi.

Atarijeva ima sicer dve, a velika večina programov uporablja samo eno. Druga bi na macu morda prišla prav, saj je za nekatere funkcije treba poseči po tipkovnici. A kot pravi reklama, "če ima mi samo eno tipko, potem ne morete pritsniti napačne"

Ja, za telebane jih delajo.

In kdor je delal z miškami, ki imajo in uporabljajo tri tipke, se tega še kako zaveda.

No ja, vsakih 10 let smo prebavili tipko več.

Monitor, disk, printer

Atari, ki ga primerjamo z macom, ima seveda črno beli zaslon. Ta je 14 palčen, macov pa precej manjši, 9 palčen

Torej kot današnji zanič netbook.

Slika pa seže nekaj bolj do roba zaslona. Glede na atarijevo večjo ločljivost, je večji monitor seveda upravičen. Oba sta zelo kvalitetna. Ker pa so macovi pixli kljub manjšemu monitorji nekoliko večji od ST-jevih, se na prvi pogled zdi, da je na macu slika ostrejša. Na monitorjih se pokaže to, kar je računalnik sposoben narisati. Tu pa je atari v precejšnji prednosti. V črno belem načinu dela ima ločjivost 640*400 (proti "samo" 512*342) kar v bistvu pomeni, da je na atarijevem zaslonu lahko 50% več informacij, kot na macovem.

Ja, več pikslov, več informacij na zaslonu. Nobene čarovnije ni tukaj.

Atari ima še dva barvna načina (640*200, 320*200) o katerih na macu menda niti ne premišljujejo. Na stalna vprašanja o barvi applovi šefi odgovarjajo: svet piše črno belo, fakturira črno belo, računa črno belo ... Vse to je res, a barva daje dimenzijo več.

Škoda, de se tega ne držijo več. Lahko bi naredili monokromatski tablični računalnik, ki bi se ga dalo uporabljati na bleščečem soncu in bi baterija zdržala 14 ur.

Oba računalnika načelno uporabljata 3.5 palčne disketne enote. Atari ima vdelan standardni kontroler za disk in nanj lahko priključimo tudi disketne enote z drugačnim formatom disket. Apple v zadnjem času ponuja tudi dvostranske disketne enote. Žal so podatki za en oziroma drug računalnik zapisani na različne načine. Atari se strogo drži DOS formata kot ga ima IBM-PC, Apple pa ni želel biti omejen s katerimikoli standardi in se je odločil za čisto svoj način.

Jim ne bi škodilo, da bi bili včasih "omejeni" s kakimi standardi.

Poslušati macovo disketno enoto je svojevrstna zabava. Gostota zapisa je na zunanjih sledeh večja, kot na notranjih in tudi hitrost vrtenja (in z njo frekvenca šuma) diska se glede na pozicije glave spreminja.

Na macovem formatiranem disku je lahko 400K, na ST-jevem pa 360. Ker je macov softver, kot bomo videli kasneje, bolj odvisen od disket, se koristna kapaciteta izenači. Naredili smo nekaj primerjalnih testov hitrosti obeh disketnih enot.

Rezultati pa so v tabeli, ki ni se ni dobro skonvertirala in niso bistveni. Je bila pa hitrost zapisa na zunanji medij važen podatek za vse, ki smo preraščali kasete in mikrotračne enote.

Na macu tipke za izmet diskete ni (včasih si lahko pomagamo s pritiskom na CTRL-E)

Hmm, prej sem pa trdil, da Ctrl tipke nima. Verjetno kak jabučk-E.

če pa to ne pomaga pa kar z izvijačem. Tako je tudi zato, ker mac pogosto ne zapiše podatkov na disk v trenutku, ko smo tako ukazali. Tako zavarovan sistem zagotavlja, da ne bomo nikoli izvrgli diskete v trenutku, ko na njej ne bo vse pospravljeno tako kot računalnik zahteva.

Ali pa gre za applovo manijo, da naj bo tipk čim manj.

Najboljši del macintosha pa je posebej zanj narejen tiskalnik. Z njim je Apple odrešil uporabnike muk, ki jih povzroča priključevanje vsakršnih tiskalnikov na vsakršne računalnike.

In tudi sebe s pisanjem krmilnikov. ŠE VEDNO Macbook zanič tiska na HPjev DeskJet.

Naš mac je imel ob sebi Imagewriter 2, sodoben, zelo hiter tiskalnik s 24 pinsko glavo in traktorjem za porivanje (in ne vlečenje) papirja. Dokaj hiter je tudi v grafičnem načinu. Načelno se besedila, ki jih pripravljamo z macom, tiskajo kot grafika, tako, da tudi na papirju pridejo do izraza različni tipi črk.

Besede „fonti“ oz. „fondi“ kot je govoril nek moj šef, takrat še nismo poslovenili.

Škoda, da nam pri Velebitu niso posodili še laserskega tiskalnika.

Aha, podjetju Velebit je bilo dovoljeno, da je iz kapitalistične Amerike uvažala Apple računalnike. Kasneje se je govorilo, da so bila vsa ta izvozno-uvozna podjetja v Jugoslaviji udbaške firme.

Elektronska pisarna opremljena z macintoshi in laserskim tiskalnikom je lahko s tako konfiguracijo storilnejša od katerekoli zasedbe PC-jev (še posebej, če se ukvarja s pripravo takšne in drugačne dokumentacije). Integracija Maca z Lasewriterjem je morda največji korak, ki ga je Apple prispeval v zgodovino računalništva.

No ja, tale je bila pa malo krepka. Vsekakor je popularizacija WIMP (Window, Icon, Mouse, ???), ki jo je sicer iznašel Xerox, pomembnejša.

Oba z MC68000 in 512K

Hardver obeh računalnikov je v grobem podoben. Oba sta grajena okrog MC-68000. Testi, ki jih je napravil Atari User Magazine z enakim programom prevedenim z enakim prevajalnikom na obeh računalnikih kažejo, da je atari celo enkrat hitrejši. Ker je ura obeh procesorjev približno enako hitra (atari 8Mhz, Mac 7.83) se zdi, da Maca ustavlja video čip, da ta lahko generira sliko. Na ST pa MC68000 teče s polno hitrostjo. Oba računalnika sta imela 512K RAM,

512K je pol tisočinke tega, kar ima dandanes netbook za 230 EUR. 8 Mhz pa sta 2 tisočinki hitrosti, s katero delajo namizni računalniki danes. In vendar ni pisanje besedila zato nič posebej drugačno.

... od tega je na ST ostalo prostega za programe približno 200K na macu pa več kot 450. Razlika gre predvsem na račun operacijskega sistema, ki je na ST napisan precej na široko in v trenutku, ko smo tole testirali, ni bil v ROM. RAM je na ST teoretično razširljiv do 4Mb, na macu minus pa je 512K maksimum. Mac+ je razšiljiv na 4Mb. Oba računalnika imata zaprto arhitekturo, vsaj dokler ne odvijete pokrova in se zakopljete direktno v drobovje.

S tem je mišljeno, da ni možnosti za razširitvene kartice.

Atari je nakaj bolje založen z vmesniki (RS 232, Centronics, 2*midi, monitorji, zvok, DMA, miš, igralna palica).

Uf, RS232! To so bili časi. Ko smo sami lotali kable.

Macu manjkajo predvsem zelo hitra DMA vrata. Komunikacij z zunanjimi enotami (tiskalnik, trdi disk) se vrši prek dveh serijskih linij, ki pa sta lahko zelo hitri (do 0.9 Megabita na sekundo).

USB 2.0 je pri 400 megabitih.

Na zadnji strani je še izhod za zvok in vtič za miško. Na macu se spet pokaže applova natančnost. Vsi vtiči imajo navoje za pritrditev, vdelana ura pa teče na baterijo in se vzdržuje tudi takrat, ko je računalnik ugasnjen.

Ja, to je bilo za tiste čase impresivno. Da računalnik ve, koliko je ura. Ne pa, da je ura na računalniku najbolj natančna ura v celem gospodinjstvu.

Na STju temu ni tako in jo zato le redko kdo uro sploh uporablja. Macintosh generira zvok digitalno, s pomočjo tiriglasnega, osem bitnega d/a pretvornika. Glasnost vdelanega zvočnika nastavljamo softversko, svetlost zaslona pa ročno. Zvok in ura sta edini točki na področju strojne opreme macintosh prekaša atarija. V splošnem je ST-jeva železnina zmogljivejša in hitrejša. ST bi načelno torej znal emulirati macintosh, obratno pa ne bi šlo.

Oba žrtvi okoliščin

Macintoshov operacijski sistem je nastal znotraj Appla, je njegova last in ni naprodaj za druge računalnike. Mac je edini računalnik s takim operacijskim sistemom, in programi morajo biti pisani posebej zanj. Po drugi strani pa je Digital Research, ki je napisal operacijski sistem za atari ST firma, ki se ukvarja s pisanjem operacijskih sistemov in jih poskuša prodati čim večim kupcem za čim več različnih računalnikov.

Digital Research je firma, ki je napisala CP/M. Potem so se nekaj časa borili z Microsoftom, kdo bo prevladal na PCjih. In izgubili.

Žal pa je Digital Research GEM zasnoval predvsem kot operacijski sistem za IBM-PC in kompatibilneže in se je tako moral prilagoditi nekaterim pravilom, ki so bila na teh strojih udomačena že od prej. Tako GEM v celoti ohranja format zapisa na disku, obliko glave (headerja) datotek. V ST lahko zato vtaknete diskete IBM-JX-a

Sem se tu zatipkal, ali je tak stroj res obstajal. No, in zaradi te kompatibilnosti sem Atari ST diskete nekoč sploh lahko prebral na PCju.

ali MSX-a in datoteke bo moč takoj prebrati. Ravno tako je v atarijevem operacijski sistem ostalo precej funkcij (krmiljenje zaslona, branje tipkovnice, obravnavanje diska in tiskalnika) rešeno na tradicionalni način, kar je pripomoglo, da na ST tečejo tudi t.i. DOS programi, kjer miši ne cvilijo in ni prepiha skozi okna, pa še laže jih je napisati ali prenesti iz sveta IBM-PC. Na račun združljivost pa so zato morali pozabiti na nekatere funkcije, ki napravijo macov sistem boljši in uporabnejši. V primerjavi z macom imate na ST občutek, da je Digital Research samo zamenjal nekatere ukaze DOSa z manipulacijo piktogramov, na detajle, ki iz macintosha naredijo prijaznejši in intuiciji še bližji računalnik, pa pozabil. A tudi pri macu še ni vse idelano. Softver so mu pisali še v tistih časih, ko je bil vsak byte RAMa dragocen in je zato mac bolj nagnjen k sukanju disket, kar delo z računalnikom precej upočasni.

Ta filozofija je potem nekako ostala. Microsoft je praviloma vedno pisal za naslednjo generacijo strojne opreme, na široko in potratno in s tem po svojih močeh pripomogel k uspehu oligopola IBM-Intel-Microsoft. Vrhunec te potratnosti, po moje, so bili zaznamki (bookmarks) na Internet Eksplorerju, kjer je vsak pokuril 32kBytov pomnilnika oz. desetino diskete o katerih govori tale članek.

Koncepta in zunanji izgled obeh operacijskih sistemov sta sicer podobna, zaradi zgoraj navedenih vzrokov pa je tudi razlik več, kot bi si pisci softvera želeli. Kot vsi aplikativni računalniki tudi macintosh in atari ST manipulirata z informacijami. Sistemi WIMP (Widow, Icon, Mouse, Pull-down-menu)

Ah, 25 let nazaj sem vedel, kaj pomeni tisit P!

so zgrajeni okrog naslednjih objektov: datoteka je mesto, kjer je informacija vsebovana, aplikacija manipulira z informacijami, okno je prikazovalnik in interpreter informacij, delovna miza(desktop) je delovno okolje za dokumente in informacije.

Sistemski softver

Tudi na macu moramo razlikovati med tistim delom operacijskega sistema, kjer so zbrani uporabni podprogrami, ki jih aplikativna programska oprema kliče, in uporabniškim vmesnikom, programom, ki čaka na naše ukaze in jih izvaja. Vlogo slednjega ima na "normalnih" računalnikih program command.prg, ki zna pognati kakšen drug program z diskete, nekaj bazičnih funkcij z diskom pa zna narediti tudi sam.

Danes bi temu rekli launcher. Torej Start iz Windowsov ali pa Dock ali Finder iz mac-a.

Na macu ima podobno vlogo Finder.

Ah, že takrat se mu je tako reklo. In za tiste čase je bil morda čisto OK. Danes je Finder ena najslabših točk na macu.

Ustrezen program na ST nima imena, navadno pa ga imenujejo kar Desktop. Časi, ki ga računalnika potrebujeta za inicializacijo so različni, ravno tako čas, ki je potreben za izključitev računalnika. POWER ON ST=35 mac=15, POWER OFF ST=0, Mac=15, Quit programa, ST<1,>

Pri tem torej prav nobenega napredka!

ST je počasnejši, saj je operacijski sistem v celoti na disku, macintosh pa nalaga samo program Finder. Razliko ST nadoknadi pri izključitvi. Ko se naveličamo pritisnemo gumb za izmet diskete in pogasimo posamezne komponente in zdravo. Na macu pa traja obred vsaj 15 sekund, da ta vse lepo pospravi in izpljune disketo. V tretji vrstici tabele je čas, ki je potreben, da zapustimo aplikacijo. Na ST se to zgodi takoj, ko v meniju kliknemo na QUIT, in se tako rekoč v istem trenutku znajdemo v Desktop. Mac dela s pomnilnikom varčneje in aplikativne programe nalaga preko Finder-ja, tako da mora tega, pri izstopu iz programa ponovno naložiti.

Ja, tako dragocen je bil pomnilnik. Finder je bilo treba po zagonu vsakega programa potlej posebej naložiti.

Razlika je tudi pri namiznih pripomočkih, programih, ki jih kličemo iz vsakega programa v skrajno levem Desk meniju (Desk na Atariju, jabolko na macu). Če jih kliknemo na Macu ti že spet vrtijo disk in je zato reakcija neprimerno počasnejša kot na ST. Jih je pa zato lahko več kot 6 in tisti, ki jih dobimo ob računalniku so precej uporabnejši. Tudi koncept pojmovanja perifernih enot je različen. Na ST imamo na mizi vedno dve ikoni za disketni enoti, na macintosku pa ikono za disketo (ne za enoto). Tako lahko z eno disketno enoto na ST simuliramo delo z dvema enotama, na Macu pa delo z večimi različnimi disketami. Posoda za odpadke je na macu bolj realistična. Preden mac dokončno pozabi, kar smo zmetali stran, jo moramo izprazniti. Nasploh za vse osnovne operacije WIMP sistema velja, da tečejo na ST hitreje in z manj muke (za računalnik in disketno enoto), da pa so na macu oblikovno in vsebinsko bolj dodelane.

In podobno je še zdaj. Na Macu stvari lepše izgledajo, če so pa tudi funkcionalno boljše, je pa veliko vprašanje.

Je GEM slabši?

Prva stvar, ki jo bo uporabnik atarija opazil na Macu, je precej precej večje število različnih ikon, ki predstavljajo programe. V Desktopu smo omejeni na vsega dve različni ikoni, ena je tu za programe in ena za dototeke. Na GEM-u PC ...

GEM je bil tudi program za osebne računalnike, ki so ga na koncu povozili windowsi.

... je nekaj bolje, a sličico programu še vedno prireja desktop in ni lastnost programa samega (ker tega pač MS-DOS ne podpira). Tako tam datotekam z določenimi končnicami pripadajo določene sličice, na macu pa je slika, če smo jo definirali, zapisana v sami datoteki.

Veličastno!

Razlika v organizaciji podatkov na disku se kaže e v Show-Info opciji, ki pokaže informacije o datoteki. Na macu je teh precej več. Datuma sta dva (kdaj kreirano in kdaj modificirano ... prvega kopiranje ne prizadene), še najvažnejša pa je možnost, da lahko vsebino vsake datoteke v nekaj vrsticah opišemo.

Neverjetno, da tega Windowsi niso povzeli. Da ime datoteke ne more imeti oblikovnih lastnosti (barva in tip pisave npr.) in komentarjev se mi zdi škoda. In to je ena stvar, ki je na OS X prepričljivo boljša.

Tako se ne boste nikoli spraševali, kaj za vraga dela program MIDUPE.PRG, ali kaj je v datoteki MACVSST.DOC, kakor je ime temule besedilu. Na macu so zato podaljški imen (npr. .DOC, .PRG) izgubili svoj pomen in jih ni.

Ali pa so bili že takrat samo skriti. Kar me je ujezilo nekaj dni nazaj, ko sem poskusil ugotoviti, kateri powerpoint je posnet v starem .ppt formatu in kateri v novem .pptx.

Dolžina imen datotek ni omejena,

Verjetno je bila, na okrog 250, ampak za tiste čase se je to zdelo neomejeno.

torej so ta lahko zares smiselna. Imena lahko tudi popravljamo, brez trikov skozi Show-Info kot na ST, preprosto tako, da v oknu s slikami datotek popravimo ime. Na obeh računalnikih z dvojnim klikom odpremo datoteko ali program. Urejevalnik besedila lahko poženemo tako, da bodisi kliknemo po programski ikoni, ali pa kliknemo po nekem tekstu, ki ga želimo popraviti. Ta bo potem pognal ustrezen program in bomo lahko nadaljevali z urejanjem. Na macu velja, da datoteka požene program, s katerim smo jo naredili. Informacija o tem je del datoteke. Na ST mora program desktop imeti zapisano, katera končnica požene kateri program.

In to je v 99% primerov tudi čisto dovolj.

In tako bodo npr. vse datoteke s končnico .BAS najprej pognale basic, vse s končnico .DOC pa urejevalnik besedila. Vse je v redu, dokler eni končnici ustreza samo en program. Tudi direktorijev v klasičnem pomenu besede na macu ni. Poleg podatkov o disketah je tam zapisan še položaj, kje se mora ikona programa pojaviti, če disketo "odpremo". Vse to so seveda spet samo detajli, ki pa jih Digital Research ni hotel, ni upal ali ni smel vključiti tudi v GEM. Jasno, če pa imate računalnik, "katerega zaslon je še najbolj podoben voznemu redu prometnega letališča"(sposojeno od navodil za Macintosh), potem se ob vsem tem samo pomilovalno nasmihate.

Mišljen je bil seveda MS-DOS s svojim tekstovnim načinom.

Opazimo pa tudi nekaj čisto kozmetičnih razlik. Tako moramo na macu klikniti, če želimo, da se meni spusti, držati miško in jo spustiti na izbranem podmeniju, na ST pa je dovolj, da se menija samo dotaknemo, pa se že spusti in ostane spuščen, dokler nekje na kliknemo. Edina točka, kjer je Digital Research še uspelo izboljšati macov sistem so okna. Dodali so še polje za razširitev okna čez cel zaslon,

Tega na macu še zdaj niso vzeli.

morda pomembnejša pa je izboljšava drsnih stolpcev (scroll bar). Belo in šrafirano področje na macu samo kaže na relativni položaj kazalca znotraj okna, na ST pa prikazuje še razmerje skritega in vidnega dela okna.

To so pa uredili.

Kar velja za Desktop in Finder velja v splošnem tudi za aplikativne programe. GEMDraw je čudovit, zelo podoben MACDraw, a v nekaj pomembnih detajlih ga prekaša in postane bistveno primernejši za profesionalno rabo. Knjižnica programov za en in drug računalnik ni primerljiva niti po kvaliteti niti po kavantiteti. Za atarijevce pomeni ta hip višek softverskega blagostanja VIP professional, menda čista kopija Lotusa 1-2-3 (ki sicer slovi kot uporabniško prijazen program), a ker ne dela z miško in meniji, ga uporabljamo s privihanim nosom. Urednika revije Moj mikra ...

Poleg mene še Ciril Kraševec.

sta kljub svoji nedvomni genialnosti rabila 7 minut, samo za to, da sta program na normalen način zapustila. Paketi kot sta Jazz, Excel ali MacBase postavljajo macintosh nadstropje višje od vseh ostalih mikoračunalnikov. Posebnost maca je tudi veliko število raznih oblik črk (teoretično gre to tudi na ST, a zaenkrat samo teoretično).

Temu danes pravimo pisave in nas prav nič več ne fascinira.

Vse, kar piše, piše v proporcionalnem načinu (i,j zavzemeta manj prostora, kot w ali m).

Ja, take stvari je bilo uporabnikom računalnikov v časih treba pojasniti. Standard je bil namreč zaslon s 25 vrsticami po 80 znakov.

Prav zato lahko na razmeroma ožji zaslon napiše prav toliko lepo izrisanih znakov.

Znotraj sistema
Da atariju ne bi storili krivice in GEM obdolžili na račun nekaj programov, ki ga niso znali prav izkoristili, smo pokukali v macov operacijski sistem. Krajši je, a bogatejši. Kličemo ga preko LINE-A vektorja.

Kaj pa je to za en vrag? Nekakšen API. Čudovito, da je imel samo 200-500 funkcij. Dvomom, da sem takrat vedel kaj več in sem očitno zgolj poskušal narediti vtis na bralce.

Vseh funkcij je kar 550 (proti 200) v GEM. V GEM je sicer tudi precej takih, ki opravljajo več stvari z različnimi parametri in je zato morda manjše število za programerja enostavnejše. Gledano v celoti sta macov operacijski sistem in GEM silno podobna. Pri Applu so posvetili precej več pozornosti prenosu informacij med posameznimi programi in namiznimi pripomočki. Tako je prenos teksta iz beležnice v Apple meniju v urejevalnik besedila zelo enostaven. Na razpolago je zmogljiv sistem izvajanja programov, ki so daljši od razpoložljivega pomnilnika tako, da se nalagajo segmentirano. Sedaj, ko s pomnilnikom ne gre več tako na tesno,

512K ni na tesno!

tega podprogrami ne uporabljajo tako pogosto, na 128K macu pa tako operacijski sistem omogočil, da so tekli relativno dolgi in zapleteni programi. Bolj dovršene so tudi rutine za urejanje besedila. Kdor piše v zbirniku, bo cenil tudi paket podprogramov za računanje s fiksno aritmetiko (16 bitov za število, šestnajst za decimalna mesta).

Tu sem nekaj zatelebanil, ali pa smo res imeli fiksno aritmetiko, ne pa plavajoče vejice, kjer bi bilo nekaj bitov za mantiso, nekaj pa za eksponent.

Digital Research pa se je bolj potrudil pri standardizirani obliki grafičnih podatkov in podpori raznih grafičnih izhodnih enot (zaenkrat samo na IBM-PC).

Macintosh je boljši

Tale nadnaslov želi povedati pravzaprav samo eno.

In takega mednaslova danes, v kaki primerjavi z windows strojem, ne bi kar tako napisal.

Z nakupom ST 520 niste dobili macintosh za tretjino cene. Dobili ste računalnik, ki je na trenutke boljši, na trenutki slabši od maca, kakor za koga. Za več denarja več muzike. Vprašanje pa je, ali je toliko boljši, kolikor je dražji.

In to se sprašujem še danes, še posebej, ko maca primerjam s kakim notesnikom za dobrih 600 EUR.

Končno je tudi vprašanje, če so vsi ti novi računalniki res toliko boljši od starih, da se jih splača kupiti.

Edina jasna prednost pri pisanju tega besedila pred tistim urejevalnikom, s katerim sem pisal 24 let nazaj je, da ima vgrajen črkovalnik (oz. ga Office na Macu nima). Uf, kako sem se zatipkoval. To me s hvaležnostjo spomni na zdaj žal že pokojnega Aljošo Vrečarja, najprej pomočnika, kasneje pa glavnega urednika revije, ki je pogosto za menoj popravljal tekste. Bil je prvi, ki je računalnike s ciničnim humorjem obravnaval že takrat, ko smo bili navdušeni nad vsako novo ikono.

Po hardverski plati ima atari tudi pred novim macom nekaj prednosti, softver pa bo tisti, ki ga lahko z macom izenači ali ne. Pravzaprav bi moral samo nekdo napisati MacJack emulator, kar glede na podobnosti med računalnikoma ne bi smelo biti pretirano težko. Glede na veliko razliko v ceni, bi težko zaključili, da sta stroja med seboj konkurenčna. Svoj segment trga si je mac že zakoličil. To je, kljub enostavnosti uporabe, resen računalnik za resnega uporabnika, ki pričakuje, da bo kupil računalnik in softver, ki ga potrebuje, reč vtaknil v steno in začel z delom.

In ta filozofija maca spremlja še zdaj. Ali si zadovoljen z OS X, iThis, iThat … ali pa se boš kar naprej ob nekaj spotikal.

ST terja vsaj na začetku več dela in potrpljenja, od vtikanja kablov, pa do trenutka ko je na voljo zares kvaliteten program. Seveda pa je tu še tretja možnost, ki se navadno začne kot /D-CTRL-S-CTRL-SHIFT-D-ESC-F1-F2 …

… in kar me precej spominja na nasvete, ki jih dobivam od verziranih uporabnikov mac-ov.

Sledi primerjalna tabela …

v kateri je zanimivo, da je ST stal okrog 2500, Macintosh pa preko 6000 DEM. Je bila to cena v Jugoslaviji ali pa "v gori" se pa ne spominjam.