Nevidna roka hudobije

Trdorokce moramo držati nazaj. Sicer bodo zaradi preveč moči, ki si jo bodo nagrabili, povsem pobezljali. Kot so bili v 20. stoletju.

Pred meseci sem bil napisal, da ljudje nimajo pravice do resnice, ampak samo do iskanja resnice. Nedavno so populisti iskanje resnice zapletli s propagiranjem teorij zarote o požigu Notre Dame. In me je Crnkovič priključil tisti združbi, češ da trdim, da laž in propaganda ne obstajata. Seveda sem mu odgovoril, da je to laž in da avtoritarno napada osnovne postulate svobode govora. Pa se je izgovarjal, da mora družbo nekaj držati nazaj. Tule pojasnjujem kaj. In kaj jo rine naprej.

Ampak najprej o osebnih bolečinah

Nikjer nisem napisal, da je Marko Crnkovič nesramen ali neumen. Zelo pazim, da ne postavljam psiholoških ali psihiatričnih diagnoz. Nikoli ne napišem, da je nekdo idiot, kvečjemu, da je nekaj napisanega idiotsko. Kar dopušča možnost, da kaj drugega od istega avtorja ni idiotsko. Da se avtor morda samo moti. Kot se je zgodilo Picassu, ko so eno od njegovih slik podtaknili psihiatru, ko je ocenjeval napredek pacientov umobolnice. Pri Picassovi je menda vzkliknil, »simulant!«

Skratka Crnkovič ni nesramnež ali bedak. Tudi trdorokec v podnaslovu je zgolj za potrebe parafraze njegovega naslova o meni. So pa predlogi in ideje, ki jih ima, take, ki bi jih z veseljem pograbila oblast, ki si želi s trdo roko narediti na internetu red. Ki vpijejo, naredite mi to internetno deželo spet kulturno. Skratka, ko mi očita, da »opravičujem in normaliziram« demagoške in populistične izpade, mu lahko vrnem, da on pa »opravičuje in normalizira« cenzuro ter vmešavanje oblasti v medije, tviter in facebook.

Ampak, če pristanemo na tako logiko, ne moremo imeti normalne razprave o ničemer, ker če eno vodi k drugemu in drugo k tretjemu in tretje v Batacalan ali Christchurch, potem ubijemo vso debato. In ja, tretje lahko vodi tudi v veliki kitajski požarni zid ali v saudijsko bičanje tviterašev.

No, in zato je svoboda govora postavljena tako, da je dejansko prepovedano samo tisto, kar res, neposredno in onkraj razumnega dvoma vodi, v nasilje. Pri čemer te tri atribute določajo judikati ESČP. Niso tako svobodomiselni kot ameriški Supreme Court. Morda smo pa zato v Evropi imeli komunizem in nacionalsocializem. Ali pa je ESČP za manj svobode prav zato. Kura in jajce? Druga debata je to.

"Vse je odvisno od tega, kdo bo spletno policijo nadzoroval. Saj Socialdemokrati morda ne mislijo, da bodo večno na oblasti".

Kaj me jezi in kaj ne

Mene ne jezi, če mi pišejo, kaj in kakšen da sem – lahkomiseln, naiven, osladen, vseglihar, prisklednik ipd. Motiti se je človeško. V politiki človek dobi debelo kožo. Če ni goreč član enega tabora še posebej, ker potem kasira z leve in desne. Ujezi me samo ena stvar – če mi ljudje pripišejo besede ali misli, ki niso moje. Če polemizirajo z nečem, kar niti ne mislim, niti nisem napisal. Če argumente zasnujejo na polresnicah, polovicah stavkov ali če se potrudijo, da razumejo narobe. Skratka, če lažejo.

Zato so me v zadnjih dneh ujezili voditelj majhne televizije, dva kolumnista menda desničarske revije in urednik levičarskega portala. To se je Marku Crnkoviču primerilo v tekstu, ki je sprožil to polemiko.

Zato razumem Marka Crnkoviča, da bi laganje prepovedal. Jaz tudi raje ne bi bral, kar pišejo nekateri radi-bi-bili mnenjski voditelji na levi in na desni. Ampak ESČP je večkrat povedalo, da so v demokratični družbi potrebne tudi izjave, ki žalijo in šokirajo. In treba se bo navaditi, da se v dobi interneta tega sliši več. Kvantanje pač ne ostane za gostilniškim šankom, ampak je obešeno nekam na internet.

Bi Crnkoviča spletna policija prijela prej kot mene? Človeka, ki je pisal o rekomunizaciji republike morda. Ampak včasih imam občutek, da se je po tem zgodila rekomunizacija Crnkoviča. Torej je vse odvisno od tega, kdo bo spletno policijo nadzoroval. Ta premislek bi lahko opravili tudi Socialdemokrati. Saj menda ne mislijo, da bodo večno na oblasti.

Nevidna roka hudobije

Svobode ne zagovarjam zato, ker bi bile stvarni na svetu v redu. Ampak zato, ker niso. Crnkovič bi zato omejeval svobodo.

"Zahodnjaška svobodna družba, za katero je značilna svoboda posameznika, pluralna demokracija in vladavina prava, je mogoča samo, dokler se čutijo korenine v substratu krščanstva".

Ne obstaja samo nevidna roka pameti, obstaja tudi nevidna roka hudobije. Človeštvo si je izmišljalo vse mogoče, da bi pamet in dobrota imeli prednost pred hudobijo. In mu je do zdaj kar uspevalo. Nekdo je rekel, da je zahodnjaška svobodna družba, za katero je značilna svoboda posameznika, pluralna demokracija in vladavina prava, mogoča samo, dokler se čutijo korenine v substratu krščanstva. Dokler obstaja inštanca zunaj nje, ki ima končno besedo o tem, kaj je prav in narobe – Boga. Preprosto povedano - da demokracija deluje, dokler je to oblast za bogaboječe ljudi.

Za ateiste se da zadeve pojasniti tudi brez boga. V družbi je vedno nekoliko večjo vlogo imela elita – in če je bila to dobra elita, je šlo vsem dobro. Demokracija s klasičnimi mediji je delovala, ker je egalitarnost političnega vpliva po načelu en človek en glas k pameti spravila intelektualna elita, ki je edina imela dostop do medijev. Časopisni stolpci, knjižne police in televizijske sekunde so bile na razpolago tej eliti. Na to, kaj je šlo ljudem po glavi, je vplivala ta elita. Zdaj tega ni več. Niti ni elit v plemstvu, duhovniška elita nima besede, politike izbirajo vsi ljudje, ki berejo, kar so napisali vsi ljudje. Ne velja samo en človek en glas, velja tudi en človek en Facebook račun. Oz. medij. Tudi taki, za katere Crnkovič pravi, da subinteligentni.

"Za to, da najdemo sistem, ki bo nasledil demokracijo, potrebujemo svobodo".

Ampak poti nazaj ni. Kitajska, Iran, Rusija, Turčija, Severna Koreja so problem rešile začasno. Na Zahodu probleme zadnjih 2000 let rešujemo s pomočjo svobode. Svobode posameznika, da poskusi. Svoboda skupnosti, da med seboj tekmujejo. Na različne načine. In potem nekomu uspe. Zato, da najdemo novo obliko vladanja, sistem, ki bo nasledil demokracijo, potrebujemo svobodo.

Kolateralna škoda te svobode so spletni razgrajači, demagogi in populisti. Škoda je za zdaj pretežno psihična. Korist razvedrilna. Morda pa trg za lažne politične novice in laži o politikih obstaja zato, ker ni posledic. Ker še vedno na koncu odrasli vzamejo stvari v roke. In bodo – npr. – poskrbeli, da Angležev brexit ne bo preveč udaril po žepu. Trga za laži o vremenu ni, ker vam nihče ne bo prinesel dežnika, če ste verjeli, da bo sončno. Trga za laži o zastojih v prometu tudi ni, ker bi bili ljudje takoj kaznovani za slabo informiranost.

V politiki volivec nima kože v igri. Skin in the game. To mu moramo vrniti demokrati. Sicer mu bodo vrnili skrajneži. In bo kruto. Ne bo se končalo pri koži.

Skratka

Skratka, tudi jaz nimam ideje, kako to rešiti, imam pa idejo, kako do rešitve. Avtoritarno betoniranje obstoječega stanja in potiskanje vode po klancu navzgor, to ni. Bistveno pa je: osebna svoboda ustvarja pogoje, da nekdo najde delček rešitve. Svobodna družba omogoča, da se drobci posamičnih rešitev zložijo skupaj. Nesvoboda pa daje nekomu avtoriteto, da vsili rešitev, ki to ni.

Kampanja se začenja

Evropa ni nutella

Nekaj mojih prednikov izvira iz Notranjske. Bili so trgovci z lesom. Nek prastric je med vojnama les prodajal Angležem. Prvič je bilo vse v redu, drugič, tudi. Tretja kupčija je bila nekajkrat večja od prvih dveh skupaj. Les je bil dobavljen, plačali pa niso. Ni se imel kam pritožiti. Posel ga je uničil. Podjetje je šlo v bankrot. Delavci na cesto. Veljal je zakon močnejšega. Angleški kupci so bili močnejši.

Obljube, obljube

Časi pred volitvami so časi obljub. Nekatere obljube so visokoleteče. Obljubljajo ne več ne manj kot renesanso Evrope. Druge so malo bolj praktične, obljubljajo »socialno pravično« Evropo. Tretje so povsem praktične. Obljubljajo nove pločnike in javno razsvetljavo do naslednje vasi iz evropskih sredstev. Četrte prikazujejo evropski proračun kot seštevek milijonov, ki jih ja ta ali oni evropski poslanec »zrihtal«.

Prav je, da imamo ljudje do Unije pričakovanja. Potrebno pa je paziti, kaj si želimo. Za asfaltiranje pločnikov in javno razsvetljavo so bolj kot Bruselj poklicani lokalni župani. Za štipendije mladim morajo poskrbeti domača podjetja, lokalne skupnosti, ki se zavedajo primanjkljaja teh ali onih poklicev v svojem kraju. Za urejeno krajino, obdelovanje zemlje, za gozdove znamo menda sami bolje skrbeti kot uradništvo iz Bruslja.

Bruselj kot storitev

Kaj sploh ostane? Po mojem mnenju je eden glavnih servisov, ki jih Bruselj nudi državam članicam, podjetjem in posameznikom ta, da ustvarja in vzdržuje red. Red ni nekaj, kar bi si bilo mogoče namazati na kruh, kar se da prijeti ali kar se da nakazati na bančni račun. Red je v zraku. Reda se zavemo šele, ko ga ni. In v Evropi je red. V glavnem.

Red so pravila, ki omogočajo sožitje in sodelovanje. Red je tisto, kar potrebuje vsak gospodar, da se mu splača pametno gospodariti, red je tisto, na kar se zanaša vsak zatirani posameznik, ki ga tlačijo krivice. Bruselj je generator reda navznoter in navzven. Navzven se ta red kaže v tem, da so evropska pravila zgled za druge države, da evropski red, evropski standardi postajajo globalni standardi. To je prednost za evropsko industrijo, ki je te standarde pomagala postaviti. In seveda za ljudi, ki tu, v Evropi delajo.

"eden glavnih servisov, ki jih Bruselj nudi državam članicam, podjetjem in posameznikom je ta, da ustvarja in vzdržuje red".

Navznoter so vzpostavljena pravila skupnega trga, ki so napisana tako, da bi na tem trgu zmagovali dobri in ne zviti. Navznoter je Unija zadnja inštanca za varovanje človekovih pravic. Navznoter Bruselj skrbi, da Unija ostane Unija demokracij, kjer se spoštujejo človekove pravice. Navznoter Unija skrbi za varovanje vrednot, ki izhajajo iz judovsko-krščanske tradicije ter bogate evropske kulture. Na meji med navznoter in navzven mora Bruselj skrbeti za to, kdo v Unijo lahko vstopa in kako. Na področju obvladovanja migracij ima še nekaj dela.

Zaradi reda je življenje nas Evropejcev lažje. Svobodno potujemo, izbiramo kraj dela in študija. Podjetjem je na voljo trg s pol milijarde kupcev. Plačo delavci v teh podjetjih zaslužijo z delom za pol milijarde strank. Na trgu je red. Goljufi ne preživijo dolgo.

Skratka

Glavna naloga Bruslja je, da red vzdržuje. Da je bolj redoljuben od Ljubljane. Da napiše pravila, če so res potrebna, in da si ne izmišlja novih pravil samo zato, da ne bi izgledalo, da ničesar ne počnejo. In da skrbi, da podjetja igrajo po pravilih. Zato gre dobrim dobro. Slovenci znamo biti dobri. Evropa nam daje igrišče, da svojo kvaliteto dokazujemo. Največ kar lahko od nje zahtevamo je, da je čuvaj, čim bolj neviden, ki skrbi, da lahko sodelujemo.

Da Angleži plačajo naše žulje.

Najprej objavljeno na portalu Vipavska.info.

Intelektualni »dvoboj stoletja« Žižek proti Petersonu prinesel zmago dialoga

Dogaja se nekaj pozitivnega. Do zdaj je bilo normalno, da človek sredi noči vstane za pomemben športni dogodek, morda za Oskarje. V petek kar nekaj ljudi v Evropi ni šlo spat oz. so v soboto zjutraj zelo zgodaj vstali, da bi si ogledali intelektualni »dvoboj stoletja«. Med našim Slavojem Žižkom v levem kotu in Kanadčanom Jordanom Petersonom v desnem.

Nisem bil med njimi, zjutraj sem si ogledal posnetek. Ampak že v tem uvodu sem se postavil na eno stran. Svet je pretežno v redu. Stvari gredo na boljše. Vedno več ljudi ima vedno več hrane, zdravstva, stanovanj, izobraževanja ipd. Po internetu gledajo debate intelektualcev ne pocukranih zahvalnih govorov zvezdic.

Katastrofa ali ne?

In mehanizem, ki izkoreninja revščino, je kapitalizem. Oz., kot manj zaboli v ušesu, socialno-tržno gospodarstvo. To je Petersonovo izhodišče – da je svet kar OK, posamezniki da smo tisti, ki trpimo, pa ne iz sistemskih razlogov. Življenje je pač trpljenje. In če bi ljudje tu in tam pospravili sobo, torej spravili v red sebe in svojo okolico, bi bilo težav še manj. Vsak od nas lahko kaj naredi za boljši svet.

Na drugi strani Žižek izhaja iz predpostavke, da drsimo proti apokalipsi, luč na koncu tunela je morda vlak, ki prihaja nasproti. Pred katastrofo se lahko rešimo samo tako, da nekdo vzame vajeti v roke in mobilizira ljudi. Jih mobilizira okrog neke zgodbe. Zaradi zgodb bi ljudje odpovedali svojim vrednotam, svobodi in se podredili skupnosti. Za višje dobro. Take zgodbe – pa naj bodo Hitlerjeve o Judih ali desničarske o migrantih – po Žižkovo niso to, za kar se predstavljajo, ampak so simptomi globlje krize kapitalizma, ki da ima patološko potrebo, da si mora take krize kar naprej izmišljati.

Ampak! Prav taka zgodba bi bil lahko tudi marksizem (ki ga Žižek ne prodaja več) ali pa podnebne spremembe (ki Žižek jih prodaja). Skratka, da so ene zgodbe “res”, druge pa samo “patološka potreba kapitalizma po krizah”, ne pije vode.

Po Petersonovo krize kapitalizma ni. To ni idealen sistem, je pa najboljši od vseh možnih. Neenakost in hierarhije niso lastnost kapitalizma, ampak vseh človeških sistemov od pamtiveka. Neenakosti se pojavljajo v vsakem sistemu. Razlika, da je samo v tem, da kapitalizem poleg neenakosti povzroča še razvoj in ustvarja novo bogastvo, drugi sistemi pa tudi ustvarjajo neenakost in hierarhije – tudi v socializmu je bilo oboje – so pa dosti manj uspešni pri ustvarjanju blagostanja. In, s tem (ne)povezane sreče.

Nesrečno o sreči

Debata, kot je bila zastavljena – Sreča: kapitalizem proti komunizmu – je bila zastavljena nesrečno. In nesrečno je Peterson zastavil svoje uvodno predavanje, kjer je obračunaval s komunističnim manifestom. Tisto je mrtev konj. V ekonomski marksizem ne verjame skoraj nihče več. Inteligenca je zato iz ekonomskega marksizma presedlala na kulturni marksizem. Razvojni dosežki kapitalizma so preprosto preveč bleščeči.

Izgovor, da se je Peterson vrnil k razmeroma berljivemu Marxu, bi bil lahko ta, da so levi misleci 20. stoletja morali ideologijo zapakirati v miselne akrobacije in nerazumljv jezik, da bi nekaj, kar fundamentalno ne deluje, bilo vseeno uporabno za akademske in politične kariere. In Peterson preprosto ni imel volje, da bi se skozi tisto, kar Scruton imenuje mlatenje prazne slame, pregrizel.

Žižek ni bil tipični marksist, ki ga je Peterson pričakoval, ampak to bi Peterson lahko vedel, če bi se pripravil. V uvodu se je Žižek odpovedal številnim dogmam leve misli, ki so v nasprotju z zdravo pametjo in bi bila izguba časa, da jih brani. Podobna taktika torej, kot ko je v 1990ih svetoval takratnemu LDSu, naj se pokesa za poboje in obsodi revolucijo in spravi te stvari z dnevnega reda, ker so nebranljive. Tako na desno je Žižek zavil, da ga je Peterson v nekem trenutku vprašal, zakaj se tak duhovit in karizmatičen človek, ki zna nagovoriti mlade ljudi, predstavlja kot marksist.

Žižek povedal marsikaj, s čemer se lahko strinjamo. Npr. da je za enakost kot enakost priložnost in ne enakost rezultatov; za vlado ljudstva ne diktaturo stroke ali tehnokracije; oboje – družba in posameznik, da je pomembno; da je obkladanje ljudi s fašisti nesmiselno, da Trump ni fašist … Zdaj vemo, zakaj trda levica Žižka ne mara.

Žižka si npr. ne predstavljam kot ideologa slovenske skrajne Levice, in Peterson je veliko preveč razumen, da bi bil ideolog ligaške desnice.

Ena najboljših posledic te debate je, da so desni prisiljeni poslušati nekoga, ki je lev, in da so levi prisiljeni poslušati nekoga, ki je desen. In ugotovili bi, da si nismo tako daleč narazen. Res pa je tudi, da ne Peterson ne Žižek nista skrajneža. Žižka si npr. ne predstavljam kot ideologa slovenske skrajne Levice, in Peterson je veliko preveč razumen, da bi bil ideolog ligaške desnice. Začutiti je bilo, da poleg zahodne politične obstaja tudi neka intelektualno-filozofska sredina, ki lahko skrbi, da center obstane, da tista družbena os, ki nas drži skupaj, ne podleže sredobežnim silam.

Sreča kot milost

Žižek je sicer trmoglavil, da so bili prebivalci ČSSR srečni, Peterson mu je odrecitiral znano korelacijo med srečo in BDP. Sta se pa strinjala, da sreča preskrbljenih ni sreča v hedonističnem smislu. Žižek, da jo je treba najti v tem, da gre človeku “za stvar”, npr. za podnebje ali razredni boj ali pravice neke manjšine. Peterson širše, da gre za smisel. In strinjala sta se, da je sreča nekaj, kar je stranski produkt nečesa drugega – da se torej ne smemo boriti za srečo, ampak za smisel (Peterson/Frankl) ali za stvar (Žižek).

Peterson nudi tudi izhod iz pasti konservativcev, ki življenje vidijo kot odgovornost do dolžnosti – ki človeka ujame v svet, kakršen je. Peterson vidi našo odgovornost v tem, da širimo prostor »dobrega« sveta in se ne zapiramo in ne konzerviramo starih meja.

Intelektualni narcisizem inženirjev družbe je nevaren

Žižek zagovarja več regulacije, češ, kapitalizem se ne bo uredil sam, ne bo rešil problema digitalizacije, transhumanizma, demografije, podnebja … Petersona pa je strah velikih sistemskih rešitev – kjer lahko pride do velikih sistemskih napak. Inženirjem družbe, tudi Marxu, očita, intelektualni narcisizem – da ne pomislijo na grozljive posledice, če so njihove teorije o družbi napačne. In skoraj vse ideje (o družbi), da so napačne. Prav je tisto, kar je oblikovala družbena evolucija, saj je preizkušeno in očitno deluje. Če so napačne Petersonove ideje, kako naj si posameznik pomaga, bo v težavah par posameznikov. Če so napačne sistemske ideje, kako urediti svet, bo v težavah pol sveta. Npr. cela Rusija celih 70 let.

Da bi se imela še veliko pogovarjati in povsem primerno današnjemu prazniku kaže diskusija, ki sta jo začela o Kristusovih besedah na križu – »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil.« Je to trenutek, ko je Kristus bil ateist? Ko je bil človek? Ali točka, na kateri krščanstvo kot religija stopi ven iz sebe, naredi distanco sama od sebe – in se tako odpre človeku v premislek, skupaj s svetom, ki sta ga dobila Adam in Eva?

Ko smo bili lani po predavanju s Petersonom na kosilu, smo ga provocirali o duelu z Žižkom. Želeli smo, da bi bilo to v Ljubljani. Nekdo v družbi je omenil, da bi Peterson brez težav zmagal. Ognjevito se je vmešal, češ, sploh ne gre za to, da kdo zmaga, gre za to, da pokaževa, da se lahko pogovarjava.

In to sta v Torontu pokazala. Če sta se lahko onadva, bi se lahko tudi mi.

Objavljeno v Časniku 24.4.2019.

Pravica do resnice

Ena od resnic, ki jih imamo pravico iskati, je tudi ta, kaj je kdo rekel in kaj iz tega sledi. Crnkovičevo sprenevedanje je za javno debato dejansko bolj nevarno kot teorije zarote. Ker uničuje poti iskanja resnice.

Problem da je tale moja izjava iz kolumne:

»Ljudje imajo pravico razširjati in sprejemati informacije, ne glede na to, ali so resnične. […] Državljani nimajo pravice do resnice, ampak pravico do iskanja resnice.«

In iz tega Crnkovič izpelje, da "Turkova teorija iskanja resnice legitimira Hitlerjevo in/ali Goebbelsovo maksimo oz. propagandno tehniko »velike laži«."

Kapitalna nesramnost in neumnost

Nesramnost, ker gre za argumentacijo ad-Hitlerum, češ, ti si vegan, Hitler je bil vegan, ti si Hitler. Neumnost, ker nobena teorija o iskanju resnice ni bila postavljena. Predstavljena je bila samo ureditev svobode govora. Konvencije o človekovih pravicah "resnici" ne dajejo prednosti pred "lažjo". Ljudem zagotavljajo, da jih država ne sme ovirati, ne ko bodo sprejemali, ne ko bodo širili informacije.

Konvencije o človekovih pravicah "resnici" ne dajejo prednosti pred "lažjo".

Zapisana je pasivna pravica - zagotovljena je svoboda od vmešavanja države v kroženje informacij. Ni zapisana aktivna pravica, da naj bi država zagotavljala resnico, niti, da naj bi zagotavljala neresnico, niti, da naj bi zagotavljala informacije. Iz tega sledi, da je ljudem zagotovljena pravica, da bodo neovirano lahko iskali resnico, ni pa jim zagotovljena pravica, da jo bodo tudi našli ali da jim jo mora kdo prinesti na krožniku.

Zadeva je urejena podobno kot sreča. Država ljudi ne sme ovirati pri tem, ko iščejo srečo, ni pa njena dolžnost, da ljudi osrečuje. To je vedel celo Kardelj, ko je obupal, da bo samoupravni socializem ljudi osrečil. Rekel je, da sreče človeku ne more dati država, ampak jo mora najti sami.

Isto velja za resnico. Država resnice nima v posesti. Država ni arbiter med resnico in lažjo. Hvala Bogu!

Brez zaupanja v ljudi

S pravico do resnice bi Crnkovič, kot jim pravi, "subinteligentnim", torej tistim, ki ne "premorejo neko minimalno, če že ne solidno mero logične in socialne inteligence" zagotavljal resnico. V tej ideji se skriva temeljna razlika med avtoritarci in demokrati, ki se vleče že od Platonove ideje o vladarju filozofu. Avtoritarci ne verjamejo v sposobnost ljudi in bi jim vse organizirali od države. Demokrati imamo v ljudi zaupanje.

Subinteligentnim revčkom bi država pomagala do resnice

Crnkovič misli, da mora ljudem nekdo razlagati, kaj verjeti, saj sami, "subinteligentni revčki" kot jim pravi, tega niso sposobni. V podtonu je ideja, da naj bi bili to ljudje kot Crnkovič in ne kak posebnež z interneta ali celo "imperialni mediji" SDSa.

Bogami, ne vem, če bi bili kaj na boljšem. Sicer se strinjam, da je v obtoku veliko norih idej. Trdim le, da je manjša škoda od tega, da neki posamezniki blebetajo, kot od tega, da državni aparat z vso svojo avtoriteto to preprečuje ali celo servira edino pravo resnico. Ameriški državni aparat je bolj nevaren od makedonskih najstnikov, ki si izmišljajo lažne novice.

Laž o laži

Podtikanje oz. preskok logike oz. non sequitur doseže vrhunec tule:

Po Turkovi teoriji laž in propaganda sploh ne obstajata. Ker lahko vsako, še tako noro, nemogočo misel ali trditev kvalificiraš kot informacijo, ki lahko nekomu pride prav v iskanju resnice.

No, to je laž. Velika, debela in umazana. Sem dovolj ljudsko dal vedeti, da laž obstaja? Dejansko pa je tako: informacija je lahko resnična ali pa ne. Neresnična informacija, ki je nalašč neresnična, je laž. Kroženja informacij, resničnih ali neresničnih, država ne sme ovirati. Tudi laži ne, samo zato, ker je laž. To lahko vzamete tudi kot dosežek ločitve cerkve od države, kjer moralne zapovedi krščanstva ("ne laži") niso postale civilni zakon.

Demokratične svobodne družbe svobodo postavljajo nad resnico. V avtokracijah in teokracijah pa je ravno obratno.

Je potem, kot je zgrožen Crnkovič, "dovoljeno res vse" ? V bistvu je. Dovoljeno je skoraj vse. Prepovedano je nekaj zadev, ki vodijo h kaznivim dejanjem, so grožnja za red in mir, ipd. Ampak resničnost ni kriterij.

Izdaja državnih skrivnosti je v opreki s svobodo govora, ampak ne zato, ker bi bile neresnične. Napad na čast in dobro ime je marsikje kaznivo, ampak ni bistveno, ali je izdana umazana podrobnost iz zasebnega življenja resnična ali ne. Objava osebnih podatkov je prepovedana, pa ne zato, ker ne bi bili resnični. Podpihovanje nasilja je prepovedano, pa tudi če se ga motivira z resničnimi podatki. Širiti novice, ki bi sprožile nevarno paniko, pa tudi če so resnične, ni dovoljeno.

Demokratične svobodne družbe svobodo postavljajo nad resnico. V avtokracijah in teokracijah pa je ravno obratno.

Sklepno

Zdaj, ko smo povedali kakšne obveznosti ima država glede resnice, vseeno povejmo, kakšne imamo mi. Za verne je tu že citirana 8. božja zapoved, "ne laži" oz. "ne pričaj po krivem proti svojemu bližnjemu". Za neverne je tu Peterson, ki pravi "govori resnico ali vsaj ne laži".

Kar daleč smo prišli s tem in še posebej hitro napredujemo, odkar se oblast ne ukvarja z resnico.

Žižek : Peterson - Zmaga dialoga

Dogaja se nekaj pozitivnega. Do zdaj je bilo normalno, da človek sredi noči vstane za pomemben športni dogodek, morda za Oskarje. Danes zjutraj kar nekaj ljudi v Evropi ni šlo spat oz. so zelo zgodaj vstali, da bi si ogledali intelektualni »dvoboj stoletja«. Med našim Slavojem Žižkom v levem kotu in Kanadčanom Jordanom Petersonom v desnem.

Nisem bil med njimi, zjutraj sem si ogledal posnetek. Ampak že v tem uvodu sem se postavil na eno stran. Svet je pretežno v redu. Stvari gredo na boljše. Vedno več ljudi ima vedno več hrane, zdravstva, stanovanj, izobraževanja ipd. Po internetu gledajo debate intelektualcev ne pocukranih zahvalnih govorov zvezdic.

Katastrofa ali ne?

To je Petersonovo izhodišče – da je svet kar OK

In mehanizem, ki izkoreninja revščino, je kapitalizem. Oz., kot manj zaboli v ušesu, socialno-tržno gospodarstvo. To je Petersonovo izhodišče – da je svet kar OK, posamezniki da smo tisti, ki trpimo, pa ne iz sistemskih razlogov. Življenje je pač trpljenje. In če bi ljudje tu in tam pospravili sobo, torej spravili v red sebe in svojo okolico, bi bilo težav še manj. Vsak od nas lahko kaj naredi za boljši svet.

Na drugi strani Žižek izhaja iz predpostavke, da drsimo proti apokalipsi, luč na koncu tunela je morda vlak, ki prihaja nasproti. Pred katastrofo se lahko rešimo samo tako, da nekdo vzame vajeti v roke in mobilizira ljudi. Jih mobilizira okrog neke zgodbe. Zaradi zgodb bi ljudje odpovedali svojim vrednotam, svobodi in se podredili skupnosti. Za višje dobro. Take zgodbe - pa naj bodo Hitlerjeve o Judih ali desničarske o migrantih - po Žižkovo niso to, za kar se predstavljajo, ampak so simptomi globlje krize kapitalizma, ki da ima patološko potrebo, da si mora take krize kar naprej izmišljati. 

Da so ene zgodbe "res", druge pa samo "patološka potreba kapitalizma po krizah", ne pije vode. 

Ampak! Prav taka zgodba bi bil lahko tudi marksizem (ki ga Žižek ne prodaja več) ali pa podnebne spremembe (ki Žižek jih prodaja). Skratka, da so ene zgodbe "res", druge pa samo "patološka potreba kapitalizma po krizah", ne pije vode.

Po Petersonovo krize kapitalizma ni. To ni idealen sistem, je pa najboljši od vseh možnih. Neenakost in hierarhije niso lastnost kapitalizma, ampak vseh človeških sistemov od pamtiveka. Neenakosti se pojavljajo v vsakem sistemu. Razlika, da je samo v tem, da kapitalizem poleg neenakosti povzroča še razvoj in ustvarja novo bogastvo, drugi sistemi pa tudi ustvarjajo neenakost in hierarhije – tudi v socializmu je bilo oboje – so pa dosti manj uspešni pri ustvarjanju blagostanja. In, s tem (ne)povezane sreče.

Nesrečno o sreči

Debata, kot je bila zastavljena – Sreča: kapitalizem proti komunizmu – je bila zastavljena nesrečno. In nesrečno je Peterson zastavil svoje uvodno predavanje, kjer je obračunaval s komunističnim manifestom. Tisto je mrtev konj. V ekonomski marksizem ne verjame skoraj nihče več. Inteligenca je zato iz ekonomskega marksizma presedlala na kulturni marksizem. Razvojni dosežki kapitalizma so preprosto preveč bleščeči.

Žižek ni bil tipični marksist, ki ga je Peterson pričakoval

Izgovor, da se je Peterson vrnil k razmeroma berljivemu Marxu, bi bil lahko ta, da so levi misleci 20. stoletja morali ideologijo zapakirati v miselne akrobacije in nerazumljv jezik, da bi nekaj, kar fundamentalno ne deluje, bilo vseeno uporabno za akademske in politične kariere. In Peterson preprosto ni imel volje, da bi se skozi tisto, kar Scruton imenuje mlatenje prazne slame, pregrizel.

Žižek ni bil tipični marksist, ki ga je Peterson pričakoval, ampak to bi Peterson lahko vedel, če bi se pripravil. V uvodu se je Žižek odpovedal številnim dogmam leve misli, ki so v nasprotju z zdravo pametjo in bi bila izguba časa, da jih brani. Podobna taktika torej, kot ko je v 1990ih svetoval takratnemu LDSu, naj se pokesa za poboje in obsodi revolucijo in spravi te stvari z dnevnega reda, ker so nebranljive. Tako na desno je Žižek zavil, da ga je Peterson v nekem trenutku vprašal, zakaj se tak duhovit in karizmatičen človek, ki zna nagovoriti mlade ljudi, predstavlja kot marksist.

Žižek povedal marsikaj, s čemer se lahko strinjamo. Npr. da je za enakost kot enakost priložnost in ne enakost rezultatov; za vlado ljudstva ne diktaturo stroke ali tehnokracije; oboje – družba in posameznik, da je pomembno; da je obkladanje ljudi s fašisti nesmiselno, da Trump ni fašist … Zdaj vemo, zakaj trda levica Žižka ne mara.

Žižka si npr. ne predstavljam kot ideologa slovenske skrajne Levice, in Peterson je veliko preveč razumen, da bi bil ideolog ligaške desnice.

Ena najboljših posledic te debate je, da so desni prisiljeni poslušati nekoga, ki je lev, in da so levi prisiljeni poslušati nekoga, ki je desen. In ugotovili bi, da si nismo tako daleč narazen. Res pa je tudi, da ne Peterson ne Žižek nista skrajneža. Žižka si npr. ne predstavljam kot ideologa slovenske skrajne Levice, in Peterson je veliko preveč razumen, da bi bil ideolog ligaške desnice. Začutiti je bilo, da poleg zahodne politične obstaja tudi neka intelektualno-filozofska sredina, ki lahko skrbi, da center obstane, da tista družbena os, ki nas drži skupaj, ne podleže sredobežnim silam.

Sreča kot milost

Žižek je sicer trmoglavil, da so bili prebivalci ČSSR srečni, Peterson mu je odrecitiral znano korelacijo med srečo in BDP. Sta se pa strinjala, da sreča preskrbljenih ni sreča v hedonističnem smislu. Žižek, da jo je treba najti v tem, da gre človeku "za stvar", npr. za podnebje ali razredni boj ali pravice neke manjšine. Peterson širše, da gre za smisel. In strinjala sta se, da je sreča nekaj, kar je stranski produkt nečesa drugega – da se torej ne smemo boriti za srečo, ampak za smisel (Peterson/Frankl) ali za stvar (Žižek).

Peterson nudi tudi izhod iz pasti konservativcev, ki življenje vidijo kot odgovornost do dolžnosti – ki človeka ujame v svet, kakršen je. Peterson vidi našo odgovornost v tem, da širimo prostor »dobrega« sveta in se ne zapiramo in ne konzerviramo starih meja.

Intelektualni narcisizem inženirjev družbe je nevaren.

Žižek zagovarja več regulacije, češ, kapitalizem se ne bo uredil sam, ne bo rešil problema digitalizacije, transhumanizma, demografije, podnebja ... Petersona pa je strah velikih sistemskih rešitev – kjer lahko pride do velikih sistemskih napak. Inženirjem družbe, tudi Marxu, očita, intelektualni narcisizem – da ne pomislijo na grozljive posledice, če so njihove teorije o družbi napačne. In skoraj vse ideje (o družbi), da so napačne. Prav je tisto, kar je oblikovala družbena evolucija, saj je preizkušeno in očitno deluje. Če so napačne Petersonove ideje, kako naj si posameznik pomaga, bo v težavah par posameznikov. Če so napačne sistemske ideje, kako urediti svet, bo v težavah pol sveta. Npr. cela Rusija celih 70 let.

Da bi se imela še veliko pogovarjati in povsem primerno današnjemu prazniku kaže diskusija, ki sta jo začela o Kristusovih besedah na križu – »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil.« Je to trenutek, ko je Kristus bil ateist? Ko je bil človek? Ali točka, na kateri krščanstvo kot religija stopi ven iz sebe, naredi distanco sama od sebe – in se tako odpre človeku v premislek, skupaj s svetom, ki sta ga dobila Adam in Eva?

"ne gre za to, kdo bo zmagal, gre za to, da se lahko pogovarjava"

Ko smo bili lani po predavanju s Petersonom na kosilu, smo ga provocirali o duelu z Žižkom. Želeli smo, da bi bilo to v Ljubljani. Nekdo v družbi je omenil, da bi Peterson brez težav zmagal. Ognjevito se je vmešal, češ, sploh ne gre za to, da kdo zmaga, gre za to, da pokaževa, da se lahko pogovarjava.

In to sta sinoči v Torontu pokazala. Če sta se lahko onadva, bi se lahko tudi mi.

Prva verzija objavljena na portalu Domovina 20.4.2019.

Dodatek 1: Posnetek debate



Dodatek 2: Debata o debati

Simbol česa je požar Notre Dame

Ljudje smo po naravi taki, da v dogodkih iščemo smisel, logiko, sporočila. Vsak dogodek je priložnost za interpretacijo. Bolj kot je neverjeten in poseben, večja je potreba. In interpretacije so lahko take ali drugačne. Lahko govorijo o samozavesti, lahko božajo malodušje, lahko kličejo na boj s sovražniki.

Goreča katedrala je bila tak dogodek. Gledali smo tekmovanje med SDS in Ligo, kdo se glasneje postavi za domovino, kdo namigovanje pripelje bliže 11. septembru, kdo prst bolj naravnost usmeri v islamiste. In so licitirali, da katedrala ponazarja »načrtno razgradnjo evropske civilizacije«, da je »simbol zatona evropske civilizacije« in da »je že bila žrtev islamistov«.

Dogodki nimajo ene pravilne interpretacije. V predvolilnem žaru predstavljajo priložnost diskreditirati vse, ki se odzovejo drugače, ki se dovolj glasno ne pridružijo vitju rok, zgražanju in neracionalni absolutnosti vsake besede in pojma. Ali ki niso del podviga Liga SDS.

Populistična desnica je popadla moj tvit, napisan, ko sem gledal katedralo v plamenih:

#NotreDame: les gori, kamen razpoka. Ideje, zaradi katerih so tam postavili tisti kamen in les, so večne.

Še bolj stekel je bil odziv na umestno pripombo, da je arhitektura za krščanstvo nekaj bistvenega in da je dogodek tragičen:

Je tragično. Ampak jutri bom šel v službo mimo treh cerkva, ki se jim ni zgodilo nič. Krščanstvo je globoko, široko in žilavo. Videti v tem požaru neko simboliko, je v bistvu nekrščansko. Se mi zdi.

Skratka, v času tragedije, ki so jo nekateri razumeli kot sliko propadajočega krščanstva in drugi kot priložnost za začetek križarske vojne, sem izrazil nekaj upornosti, samozavesti in poguma. Ker to verjamem. Ker verjamem, da je bil samo požar. Ker verjamem, da krščanstvo ni reklo zadnje besede. Ker vidim, da znanost začenja potrjevati, kar je krščanstvo že ves čas vedelo. In zdelo se mi je potrebno opozoriti, da v požaru ne vidimo stvari, ki to niso. Da ga nujno ne interpretiramo tako, kot citati na začetku. Kar je že viselo v zraku.

Morda je pa res treba pojasniti

Ko sem bil majhen so nas obiskali sorodniki iz Amerike. V Slovenijo so pripotovali iz Pariza. In smo jih peljali na Novo Štifto pri Ribnici. Majhna baročna cerkev na vrhu dolenjskega griča, zraven župnišče, okrog urejeni travniki in sadovnjaki. Pred cerkvijo stara in velika lipa s kočo v krošnji. Za otroke od vsega najbolj zanimivo. V notranjosti veliko pozlate sicer pa menda nič posebnega. Sorodniki, ki niso bili iz Bostona ampak iz Montane, so rekli, »lepša kot Notre Dame«. Kar objektivno seveda ne drži. Ampak poanta je drugje.

Krščanstvo ni vera v sveto tele. Nima seznama cerkva, ki bi bile pomembnejše od drugih, kot ima Islam tri mošeje – v Meki, Medini in Jeruzalemu. Krščanstvo ni ena od strani v Tolkienovem Gospodarju prstanov, kjer – če uničiš pravo osebo ali kraj – se vse sesuje. Krščanstvo ni Imperij iz Vojne zvezd, ki ga uničiš z uničenjem ene točke v zvezdi smrti. Krščanstvo je široko in globoko posajeno po Evropi in svetu. Nima samo Notre Dame in Kölnske katedrale in Sagrade Famiglie in Sv. Petra v Rimu. Z vidika tega, kaj v cerkvi prebiva, kaj se tam dogaja, so vse cerkve enake. Vsaka ubožna cerkvica na slovenskem griču je v svojem bistvu enakovredna Notre Dame. Krščanstvo je široko.

In za ilustracijo tega, kar se dogaja z evropsko kulturo, ni treba po internetu gledati, kako gori v Parizu. Zapeljite se popoldne do Sv. Jožefa nad Preserjami. Cerkev je zaprta. Razpadajoča. Okna so zabita. Menda imajo enkrat letno tam še vedno mašo. In ni edina. Ali pa pojdite k nedeljski maši k Sv. Jakobu v Ljubljani. Nazadnje sem bil tam pred leti. Ogromna cerkev, par ženic, ostarel duhovnik, če ima srečo z enim ministrantom. Ali pa pojdite do Svete Ane nad Podpečjo. Če boste ujeli, da fasade kdo ni popackal. Tu imate dejstva umiranja krščanske Evrope – ni treba po internetu v Pariz po simboliko.

Ni naključij?

Primitivna ljudstva so v vsaki stvari videla simbol. Vse je bilo sporočilo. Če je udarila strela v drevo, je bil to simbol. Če je krava povrgla mrtvega telička, je bilo to sporočilo. Sončni mrk je bil sporočilo. In toča. Prerokovali so iz svinjskih jeter in tekočega svinca.

Krščanstvo se je temu pračloveškemu iskanju smisla v naključjih uprlo, ni pa vraževerja povsem izkoreninilo. Zdaj se k nam npr. vrača v obliki vzhodnjaške karme, kjer je vsaka smola posledica karme. Vračamo se v temna obdobja človekove prazgodovine, kjer se je človek zaradi nepoznavanja zakonov narave v iskanju smisla in reda tolažil s pregovorom, da ni naključij. In vračajo se tja tisti, ki iz požara delajo, kar ni.

Znanost nam je med tem odčarala svet. Vemo, da nekaj so naključja in nesreče, drugo naravni pojavi in tretje človeška malomarnost ali zloba. Krščanstvo – s svojim racionalnim stvarnikom in vero v sposobnost razlikovati dobro in slabo – nam je dalo podlago, da zdaj boljše razumemo stvarstvo. Vemo, da sončni mrk ni znamenje. In požar tudi ne.

Krščanski Bog nam ne govori skozi suše, povodnji in sončne mrke. Izmišljanje nekih velikih simboličnih pomenov požara je zato v temelju nekrščansko. Kot je v temelju nekrščansko za slabo letino obtožiti grešne vaščane. Kot jaz razumem stvari, sodba pride na koncu sveta. Tragično je gledati cerkev, ki gori, nekrščanska zloraba te tragike pa je napletati okrog tega neke zgodbe, ki širijo nestrpnost.

Če pa že hočete simboliko

In če že hočete simboliko in sporočilo požara, v cerkvi, med tem, ko so v njej potekala obnovitvena dela: Cerkev (z velikim C) se ne obnavlja z obnavljanjem spomenikov. Les se vname. Kamen od vročine razpoka. Bistvo je drugje.

In za ateiste: Evropska kultura se ne obnavlja z obnavljanjem muzejev, ampak tako, da to kulturo živimo in jo bogatimo. Tako, da ustvarjamo in gradimo, ne pa, da rušimo. Da iščemo sodelavce za podvige in ne nasprotnikov. Ljudje hočejo graditi in ustvarjati. Ljudje imajo radi prijatelje. Ljudje imajo raje ljubezen kot sovraštvo.

Zato le brez panike, vzpon populistov in demagogov je zgolj začasen.

Simbol česa je požar v Notre Dame?

Foto: Reuters: Benoit Tessier

Ljudje smo po naravi taki, da v dogodkih iščemo smisel, logiko, sporočila. Vsak dogodek je priložnost za interpretacijo. Bolj kot je neverjeten in poseben, večja je potreba. In interpretacije so lahko take ali drugačne. Lahko govorijo o samozavesti, lahko božajo malodušje, lahko kličejo na boj s sovražniki.

Goreča katedrala je bila tak dogodek. Gledali smo tekmovanje med SDS in Ligo, kdo se glasneje postavi za domovino, kdo namigovanje pripelje bliže 11. septembru, kdo prst bolj naravnost usmeri v islamiste. In so licitirali, da katedrala ponazarja »načrtno razgradnjo evropske civilizacije«, da je »simbol zatona evropske civilizacije«, da predstavlja »žrtev napada islamistov … simbolni konec veličastne evropske civilizacije«.

Dogodki nimajo ene pravilne interpretacije. V predvolilnem žaru predstavljajo priložnost diskreditirati vse, ki se odzovejo drugače, ki se dovolj glasno ne pridružijo vitju rok, zgražanju in neracionalni absolutnosti vsake besede in pojma. Ali ki niso del podviga Liga SDS.

Populistična desnica je popadla moj tvit, napisan, ko sem gledal katedralo v plamenih:

#NotreDame: les gori, kamen razpoka. Ideje, zaradi katerih so tam postavili tisti kamen in les, so večne.

Še bolj stekel je bil odziv na umesno pripombo, da je arhitektura za krščanstvo nekaj bistvenega in da je dogodek tragičen. Nek desničarski kolumnist je celo napisal, da je tvit spodaj "brezbožen" in da se "iz dejanja norčuje". Ja, tole, ki sledi, da je norčevanje!

Je tragično. Ampak jutri bom šel v službo mimo treh cerkva, ki se jim ni zgodilo nič. Krščanstvo je globoko, široko in žilavo. Videti v tem požaru neko simboliko, je v bistvu nekrščansko. Se mi zdi.

Skratka, v času tragedije, ki so jo nekateri razumeli kot sliko propadajočega krščanstva in drugi kot priložnost za začetek križarske vojne, sem izrazil nekaj upornosti, samozavesti in poguma. Ker to verjamem. Ker verjamem, da je bil samo požar. Ker verjamem, da krščanstvo ni reklo zadnje besede. Ker vidim, da znanost začenja potrjevati, kar je krščanstvo že ves čas vedelo. In zdelo se mi je potrebno opozoriti, da v požaru ne vidimo stvari, ki to niso. Da ga nujno ne interpretiramo tako, kot citati na začetku. Kar je že viselo v zraku.

Zakaj tako mislim

Ko sem bil majhen so nas obiskali sorodniki iz Amerike. V Slovenijo so pripotovali iz Pariza. In smo jih peljali na Novo Štifto pri Ribnici. Majhna baročna cerkev na vrhu dolenjskega griča, zraven župnišče, okrog urejeni travniki in sadovnjaki. Pred cerkvijo stara in velika lipa s kočo v krošnji. Za otroke od vsega najbolj zanimivo. V notranjosti veliko pozlate sicer pa menda nič posebnega. Sorodniki, ki niso bili iz Bostona ampak iz Montane, so rekli, »lepša kot Notre Dame«. Kar objektivno seveda ne drži. Ampak poanta je drugje.

Za ilustracijo tega, kar se dogaja z evropsko kulturo, ni treba po internetu gledati, kako gori v Parizu.

Krščanstvo ni vera v sveto tele. Nima seznama cerkva, ki bi bile pomembnejše od drugih, kot ima Islam tri mošeje – v Meki, Medini in Jeruzalemu. Krščanstvo ni ena od strani v Tolkienovem Gospodarju prstanov, kjer – če uničiš pravo osebo ali kraj – se vse sesuje. Krščanstvo ni Imperij iz Vojne zvezd, ki ga uničiš z uničenjem ene točke v zvezdi smrti. Krščanstvo je široko in globoko posajeno po Evropi in svetu. Nima samo Notre Dame in Kölnske katedrale in Sagrade Famiglie in Sv. Petra v Rimu. Z vidika tega, kaj v cerkvi prebiva, kaj se tam dogaja, so vse cerkve enake. Vsaka ubožna cerkvica na slovenskem griču je v svojem bistvu enakovredna Notre Dame. Krščanstvo je široko.

In za ilustracijo tega, kar se dogaja z evropsko kulturo, ni treba po internetu gledati, kako gori v Parizu. Zapeljite se popoldne do Sv. Jožefa nad Preserjami. Cerkev je zaprta. Razpadajoča. Okna so zabita. Menda imajo enkrat letno tam še vedno mašo. In ni edina. Ali pa pojdite k nedeljski maši k Sv. Jakobu v Ljubljani. Nazadnje sem bil tam pred leti. Ogromna cerkev, par ženic, ostarel duhovnik, če ima srečo z enim ministrantom. Ali pa pojdite do Svete Ane nad Podpečjo. Če boste ujeli, da fasade kdo ni popackal. Tu imate dejstva umiranja krščanske Evrope – ni treba po internetu v Pariz po simboliko.

Ni naključij?

Primitivna ljudstva so v vsaki stvari videla simbol. Vse je bilo sporočilo. Če je udarila strela v drevo, je bil to simbol. Če je krava povrgla mrtvega telička, je bilo to sporočilo. Sončni mrk je bil sporočilo. In toča. Prerokovali so iz svinjskih jeter in tekočega svinca.

Krščanstvo se je temu pračloveškemu iskanju smisla v naključjih uprlo, ni pa vraževerja povsem izkoreninilo. Zdaj se k nam npr. vrača v obliki vzhodnjaške karme, kjer je vsaka smola posledica karme. Vračamo se v temna obdobja človekove prazgodovine, kjer se je človek zaradi nepoznavanja zakonov narave v iskanju smisla in reda tolažil s pregovorom, da ni naključij. In vračajo se tja tisti, ki iz požara delajo, kar ni.

Krščanski Bog nam ne govori skozi suše, povodnji in sončne mrke.

Znanost nam je med tem odčarala svet. Vemo, da nekaj so naključja in nesreče, drugo naravni pojavi in tretje človeška malomarnost ali zloba. Krščanstvo - s svojim racionalnim stvarnikom in vero v sposobnost razlikovati dobro in slabo - nam je dalo podlago, da zdaj boljše razumemo stvarstvo. Vemo, da sončni mrk ni znamenje. In požar tudi ne.

Krščanski Bog nam ne govori skozi suše, povodnji in sončne mrke. Izmišljanje nekih velikih simboličnih pomenov požara je zato v temelju nekrščansko. Kot je v temelju nekrščansko za slabo letino obtožiti grešne vaščane. Kot jaz razumem stvari, sodba pride na koncu sveta. Tragično je gledati cerkev, ki gori, nekrščanska zloraba te tragike pa je napletati okrog tega neke zgodbe, ki širijo nestrpnost.

Če pa že hočete simboliko

In če že hočete simboliko in sporočilo požara, v cerkvi, med tem, ko so v njej potekala obnovitvena dela: Cerkev (z velikim C) se ne obnavlja z obnavljanjem spomenikov. Les se vname. Kamen od vročine razpoka. Bistvo je drugje.

Cerkev (z velikim C) se ne obnavlja z obnavljanjem spomenikov.

In za ateiste: Evropska kultura se ne obnavlja z obnavljanjem muzejev, ampak tako, da to kulturo živimo in jo bogatimo. Tako, da ustvarjamo in gradimo, ne pa, da rušimo. Da iščemo sodelavce za podvige in ne nasprotnikov. Ljudje hočejo graditi in ustvarjati. Ljudje imajo radi prijatelje. Ljudje imajo raje ljubezen kot sovraštvo.

Zato je le brez panike, vzpon populistov in demagogov je zgolj začasen.

Objavljeno 17.4.2019, posodobljeno 24.4.2019.

Pri Maji Sunčič je vse narobe

V Reporterju se me vsake toliko loti Maja Sunčič. Kot se loti praktično vsakega na desni. Skladno z maksimo, da je desnica desnici največji sovražnik. Spet nekaj polresnic, za lase privlečenih mnenj in sklepov, ki ne sledijo podatkom. Nazadnje je bilo v šestih odstavkih dvanajst neresnic. Kar utemeljuje tokratni naslov.

Pravi, da sem tristolčkar. Oslarija. Sem ničstolčkar. Sem član SDS, kandidiram na listi Nove Slovenije in se imam za neodvisnega kandidata. To ni tristolčkarstvo, to so transparentna dejstva, ki jih nikoli nisem skrival. Če bi iz SDS pred volitvami izstopil, bi bila Sunčičeva prva, ki bi vreščala, da sem si s tem kupil pozicijo na listi NSi. Pri NSi velja pravilo, da je važno, kaj znaš, ne koga poznaš oz. kakšno izkaznico imaš. Če oni nimajo problema s tem, si ga tudi Maja Sunčič ne rabi delati. In ja, sem neodvisen kandidat. Mislil sem, mislim, in mislil bom s svojo glavo. Mislil sem že drugače kot SDS in mislil sem že drugače kot EPP in mislil sem že drugače kot NSi. In sem to tudi povedal, če se mi je zdelo, da bo kaj pomagalo. Morda to ni najboljša taktika za izvolitev, ampak ne morem si pomagati.

Pravi, da sem prisklednik. Oslarija. Iz druge roke prodaja staro in neresnično zgodbo Mića Mrkaića. Resnica je, da se jaz nikoli nisem silil v takratni Strateški svet za gospodarstvo niti na kakšno drugo funkcijo. Nekateri težko razumejo, da jaz ne rabim politike in se mi politična služba ne zdi nekaj najboljšega, kar se mi lahko zgodi v življenju. Sicer je bilo pa tole tudi obdelano že pred štirimi leti.

"Nekateri težko razumejo, da jaz ne rabim politike in se mi politična služba ne zdi nekaj najboljšega, kar se mi lahko zgodi v življenju".

Pravi, da ne rečem nič čez Kučana. Oslarija. Za vsako besedo v intervjujih stojim - le preberite jih, v Delu, Dnevniku in Družini. Ne verjamem pa v primitivne teorije zarote, češ, Kučan sedi v kavarni Zvezda, kamor mu podaniki hodijo poljubljati prstan. Novi razred je organiziran dosti bolj premeteno, kar je treba pri boju z njim upoštevati. Bajke in povesti o Kučanu kot glavi zmaja, so za tiste, ki rabijo pravljično verzijo resničnosti in upanje v svetega Jurija.

Pravi, da se "osladno zahvaljujem" Urošu Urbasu. Oslarija. To objavljeno in je kratko. Bralec lahko sam preveri stopnjo osladnosti in potem v kontekst postavi tudi druge žaljivke, ki si jih Maja Sunčič v okviru svobode govora privošči.

Pravi, da sem dvoličen. Oslarija. To, da sem poročevalcu New York Timesa povedal, da Orbanovi mediji vendarle prispevajo k pluralizaciji medijske krajine v Sloveniji, ni v nobenem nasprotju z neko drugo izjavo, da je pozitivno, da Reporterja ne financirata ne Orban ne Soros. Reporter pač prispeva k pluralizaciji brez Orbana. Da izjave prilagajam pričakovanjem medija? Ja, se mi prav zdi, da je New York Times iskal stavek, da Orban prispeva k pluralnosti!

"olika zaostane za omiko"

Pravi, da nisem kritičen do oblasti. Oslarija. Sunčičeva ne razlikuje med kritičnostjo in žaljivostjo. Do Šarca in še koga seveda sem kritičen, nisem pa žaljiv. Vsaj trudim se. Ker je tako prav. Sunčičeva je v svojem pisanju do mene žaljiva, kritična pa v bistvu ni. Žaljivke trosi brez argumentov in mimo logike.

Pravi, da pri uredniku lobiram proti Maji Sunčič. Oslarija. Takole jaz "lobiram proti" Maji Sunčič:

Spoštovano uredništvo Reporterja, menda na vas pritiskajo, pa ne murglje, da se znebite Maje Sunčič. Pri pisanju jo praviloma zanese ad-hominem, olika v senci jeze zaostane za omiko, ampak vendarle kolumnistka predstavlja dragocen ventil za vse tiste, ki so nekje globoko v sebi izgubili upanje, da desnica še kdaj pride na oblast, pa najdejo uteho vsaj v tem, da nekdo dovolj glasno treska po mizi. [...] Sam se nikakor ne strinjam z načinom pisanja, kjer pri obračunavanju z npr. Peterletom, Ruplom in Jambrekom pomanjkanje argumentov nadomestijo z zmerjanjem, a vseeno raje vidim, da se gospa Sunčič tedensko spotika ob moje tako imenovano vsegliharstvo, kot da bi se desnica odpovedala svobodi govora in transparentnosti stališč njenih mnenjskih voditeljev.

"desnica je desnici največji sovražnik"

Pravi, da se v resnici ne zavzemam za svobodo govora. Oslarija v stilu Svetlane Slapšak. Da si včasih zaželim, da pod mojimi teksti ne bi bilo komentarjev vseh mogočih primitivcev, nima nič s svobodo govora. Ti ljudje lahko svoje mnenje povedo kjerkoli. Nič jim ne daje pravice, da bruhajo prav pod mojim člankom in da jim jaz s svojim pisanjem ustvarjam priložnost za sproščanje kompleksov. Izmišljuje si, da jo primerjam z Goebbelsom: tule je corpus delicti, preberite sami

Svoboda govora ne pomeni, da mora vsak urednik karkoli objaviti komurkoli. Objavijo pač, kar izberejo in to bi lahko veljalo tudi za komentarje na spletu.

Evropa ni projekt

Leta 2008-2010 sem bil generalni sekretar skupine za razmislek prihodnosti Evrope znane tudi kot Gonzalezova skupina. Naslov končnega poročila je bil “projekt Evropa 2030”. Medtem ko je več priporočil še vedno veljavnih, sem vse bolj mnenja, da je bil naslov napaka. Da je ravno tako razumevanje Unije tisto, ki jo drži nazaj.

Unija ni projekt. Ni nekaj nedokončanega. Je produkt. Je rezultat številnih mislecev, politikov, javnih uslužbencev in državljanov. Je rezultat stoletij sanj in desetletij postavljanja institucij. Unija je orodje, ki ga je treba pragmatično uporabljati. Državljani to potrebujejo. Ni nekaj, kar je treba nadgrajevati, obnavljati ali reformirati, pa če politike in razumnike to še tako veseli.

S prihajajočimi evropskimi volitvami politične stranke in politiki objavljajo svoje volilne platforme. Obljubljanje sprememb je bila vedno učinkovita politična strategija. Skoraj z vseh strani prihajajo obeti za že kakšno reformo unije. Druga običajna strategija za motiviranje volivcev je ustvarjanje občutka nujnosti. Reforma Unije naj bi bila nujna. Ker da ne deluje. Ker imamo populizme, gospodarsko krizo, Brexit, migracije … Pojasnil bom, da večina reform ni niti nujna, niti možna, niti razumna.

Projekt družbeno pravične Evrope

Reforma, ki jo obetajo socialisti, je v smeri pravičnejše, bolj socialne Evrope. Oni kot pravičnost razumejo enakost. Enakost pa je mogoče doseči samo s prerazporejanjem ustvarjenega. Na ravni EU tega ni mogoče doseči. Za prerazporejanje med bogatimi in revnimi Unija preprosto nima dovolj velikega proračuna. Lahko bi jo poskušali reformirati v to smer. Ampak prostovoljno so ljudje pripravljeni izkazovati solidarnost znotraj svojega naroda. V Jugoslaviji npr. ni šlo. In malo verjetno je, da bi bili nemški davkoplačevalci pripravljeni plačevati za slovenske železniške makete. Takšne obljube samo ustvarjajo prazna pričakovanja, ki bodo, ko ne bodo izpolnjene, prispevala k razočaranjem z evropskim projektom.

Druga možna razlaga bolj družbeno pravične Evrope je, da Unija naroči državam članicam, kako naj bodo bolj »pravične«, kako naj prerazporejajo med bogatimi in revnimi. Ampak, prvič, nima te pristojnosti in drugič, ali res mislite, da v Bruslju to vedo bolje kot npr. v Lizboni. Ali Ljubljani. In bilo bi neumno, da bi se glede tega poenotile.

Moč Evrope je bila vedno raznolikost in priložnost, da različne države iščejo rešitve v različnih smereh. Potem smo se hitro naučili drug od drugega. Inovativnost na področju socialnega modela bo pomembna zaradi sprememb na trgu dela, ki jih povzroča tehnološka revolucija, umetna inteligenca, robotizacija, nove oblike zaposlovanja ipd., zato je pomembno, da Evropa v zvezi s tem ostane inovativna. Skratka, bolj družbeno pravična Evropa so pretežno prazne obljube, s katerimi se poskuša pridobiti volivce, ki naj bi jim Evropa dala kak evro v žep. Ne bo jim.

Projekt vedno tesnejše unije

Napredni liberalci – torej Macron ALDE in podobni – zagovarjajo reforme, ki vodijo k vedno tesnejši uniji, k Združenim državam Evrope, k Zvezi evropskih socialističnih (no, demokratičnih) republik. Vedno tesnejša unija ima zagovornike pri uradništvu in sploh vseh, ki so bili dovolj dolgo v Bruslju. Tu je prototip ideje, da je Evropa projekt. Projekt da je nedokončan, dokler ne bo evropske super države. Taka država je mogoča, vendar ni mogoče, da bi bila demokratično. Razlog je preprost. Demo-kracija predpostavlja obstoj demosa. Ljudstva. Evropski demos ne obstaja. Obstajajo demoi – demos v množini. Obstajajo Nemci, Francozi, Slovaki itd. Demos ni intelektualni konstrukt, ki bi ga lahko ustvarili z dobrim PR iz Bruslja ali s pametnimi kolumnami in razmisleki. Gre za občutek pripadnosti. Po podatkih Eurobarometra se Evropejci se svojimi narodi identificirajo za velikosti red močneje kot se identificirajo z Unijo. Morda bo kdaj drugače, bo pa potrebnih še veliko Erasmus štipendij in mešanih zakonov, da bi se to spremenilo.

Monolitna Evropa tudi ni evropska. Tudi ni važno ali evropski konkurenti, kot je Kitajska, postajajo močnejši. Kitajska je bila vedno centraliziran imperij. Evropska moč je njena raznolikost. Dejansko so bila obdobja najhitrejšega napredka, ko so si evropski subjekti konkurirali med seboj – npr. rivalstvo med antičnimi grškimi državicami, med mesti renesančne Italije, med mesti hanzeatske lige, med kraljestvi na Atlantiku, ki tekmujejo za kolonije … Ko je izgledalo, da bi katoliška cerkev ustvarila enotno avtoriteto nad celino, je prišlo do Lutrove reformacije.

G. Macron se v svoji viziji projekta Evropa zavzema za renesanso Evrope. In ima številne ideje, kako bi več pristojnosti in številne nove agencije zbrali v Bruslju. Pozablja, da je bila renesansa rezultat tekmovanja med italijanskimi mestnimi državicami in ne projekt voden iz Rima ali Milana.

Projekt Evrope narodov

Na skrajni desnici so na evropski nivo naredili copy-paste idej, da so nacionalne države države svojih narodov. In se je to skopiralo v idejo, da je Evropska unija unija narodov, ki v njej živijo. Precej podobno, kot je bila Avstro-ogrska država »narodov«, ki so v njej živeli, ali pa Jugoslavija. Evropa narodov pomeni, da so narodi kot Nemci, Slovenci, Katalonci, Turki predstavljeni v Uniji. V resnici Evropa narodov pomeni bolj in ne manj unitarno Unijo, saj briše idejo, da imajo ti narodi (oz. vsaj nekateri) svoje države.

Nekaj manj površni so tisti, ki govorijo o Evropi domovin. Kar je bolj romantično povedano tisto, kar že imamo – namreč unijo držav članic. In Unija ni samo unija držav članic, ampak je tudi več od tega. In manj Unija ne bo nikoli. To bi zahtevalo spremembo pogodbe in za nazadovanje bo še veliko težje najti soglasje kot za tesnejšo unijo. Skratka, tudi tukaj imamo nekaj, kar se sicer lepo sliši, vsebina pa ali ni nič novega, ali pa ni mogoča.

Projekt Evropa?

Problem s projekti je, da so po definiciji nedokončani. Potrebujejo pozornost. So izgovor, da delo, ki ga je treba opraviti, ni opravljeno dobro. Dokler je hiša, ki jo gradite, projekt, ima dokončevanje hiše prednost pred uporabo te hiše. Fasada ima prednost pred novo televizijo. Če kaj ne deluje ali se pri čem kak družinski član ni dovolj potrudil, je izgovor, da hiša vendar ni končana. Da se ni dalo bolje. Dokler je hiša v gradnji.

Razmišljanje o EU kot o projektu preprečuje, da bi izkoriščali, kar smo zgradili. V ospredju bi morale biti aktivnosti za nadzor nad mejami, preprečevanje terorizma, pospešitev inovacij, zmanjševanje ovir na skupnem trgu, povezano delovanje na svetovnem odru, širitev na Balkan … skratka, aktivnosti, zaradi katerih smo v Evropi produktivni, konkurenčni in ljudje zato dobro živijo.

Namesto tega se vsem – od uradništva, do politikov, do kandidatov za politične funkcije – zdi bolj plemenito in samopomembno, da govorijo o renesansah in podobnih visokoletečnih načrtih.

Seveda se mora Unija razvijati. Svet se spreminja in terja evolucijo od vseh na tistem odru. Ampak, kot pravi Annegret Kramp-Karrenbauer, predvsem se je treba lotiti dela.

Objavljeno v Časniku 3.4.2019.

Siol nič več

Morda ste opazili, da marca na Siolu nisem objavil nobene kolumne. Po dobrih štirih letih in skoraj sto kolumnah moram nehati. Kandidiral bom na volitvah v Evropski parlament in politika portala je, da pisci ne smejo biti politično aktivni. Povsem razumem, da je tako pravilo nastalo in da portal noče v boljši položaj postavljati enih kandidatov pred drugimi.

Vsem urednikom in sodelavcem portala se zahvaljujem za podporo in zelo korekten odnos, še posebej pa Urošu Urbasu, ki me je na Siol pripeljal. Z velikim veseljem sem pisal za ta portal in to predvsem zato, ker mi je dal priložnost stika z bralci zunaj desnega mehurčka.

***

In vendar mi moja polemična žilica ne da miru, da ne povem, da se mi pravilo - ki ga, še enkrat povem, spoštujem in nikomur ničesar ne zamerim - ne zdi smiselno. Marcon vodi en cel politični blok, ki se bo potegoval za mesta v Evropskem parlamentu, običajno ne piše kolumen, pa mu kolumno pred volitvami objavijo vsi večji evropski časopisi. AKK vodi nemško CDU in ji pred volitvami objavijo komentar v osrednjem nemškem dnevniki Die Welt.

Pa pustimo voditelje. Evropski poslanci delajo, odkar so kandidati, isto kot prej, imajo enak dostop do medijev kot prej. Člani in vodje slovenskega parlamenta ravno tako. Skratka, če si politik, imaš kamere in mikrofone, kot do zdaj, če pa nisi, si publicist, in bi vstopil v politiko, ti pa priložnost, da objavljaš, vzamejo.

Mar ne bi bilo prav zdaj še bolj potrebno, da bi ljudje vedeli, kaj kandidat misli? Ali pa bomo ljudi prepričevali v kratkih soočenjih, kjer bomo po možnosti odgovarjali z da ali ne.

No, ampak saj so še drugi kanali.

Čas-opis ima tudi Rad-IO

Tale blog se je začel z naslovom Turkov čas-opis. No, zdaj sem naredil še radio. Ker poslušati se da tudi v avtu, na avtobusu, vlaku. Ker govorim hitreje, kot pišem. Nevarno je, da včasih govorim hitreje, kot mislim.

Zadeva teče na platformi Anchor. Podcast ima naslov Rad-IO. Dostopna je tudi na vseh glavnih imenikih podcastov:

• iTunes,
• Spotify,
• Google Podcasts.

Za okus ena oddaja:



Kot rečeno, vse oddaje so tule.