Piko na i zorenju Slovencev med evropskim prvenstvom v košarki je postavil oče Marinko Dragić. Ko so ga spraševali, kako nastaneta šampiona kot sta Goran in Zoran, je rekel: »Veseli smo, da smo jih tako vzgojili. Da so najprej dobri ljudje. Pošteni ljudje. Upam, da bodo tudi oni znali tako vzgojiti svoje otroke.«
Košarkarsko zorenje Slovencev
Zlata medalja košarkarskega moštva je dragocena tudi zaradi številnih nadšportnih učinkov: ugotovili smo, da ni nič narobe biti Slovenec, da s tem nikogar ne žalimo, da trdota č-ja v priimku nima nobene zveze z domoljubnostjo in da smo se končno začutili kot nacija, ki jo povezuje pripadnost skupnosti, ki ji daje okvir država. Za vse to smo lahko hvaležni vrednotam, ki smo jih podedovali od naših davnih prednikov in ki jih je iz dremeža prebudil uspeh košarkarskega moštva. Rečemo jim lahko tudi tradicionalne vrednote. Manj kot so ljudje zaslepljeni z modernostjo sveta, bolje jih znajo izraziti. Zato glavni junak tega zapisa ne bo Goran ampak Marinko Dragić.
Pripadnost močnejša od samoohranitve
Ko so naši predniki lovili divje zveri ali se borili s sosednjim plemenom, se je izkazalo za koristno, če so delovali kot tim, ekipa, vsi za enega, eden za vse. Pleme je bilo uspešnejše, če člani niso skrbeli vsak za svoje preživetje, ampak so bili pripravljeni žrtvovati svoje življenje ali zdravje za uspeh plemena kot celote. Preden je pradavnemu lovcu mamut stopil na prsni koš in ga zdrobil, mu je junak od spodaj zarinil sulico v mehki trebuh, kar je povzročilo, da je žival oslabela, podlegla in dala hrano za preživetje preživelim članom plemena.
Ni preživel genetski material posameznika, ki je skrbel za svojo kožo, ampak genetski material plemena, v katerem so se bili posamezniki pripravljeni žrtvovati za nekaj večjega. Ta instinkt se je vtisnil v gene in ga danes poznamo kot timski duh ali (po Haidtu) kot moralni temelj pripadnosti. Pripadati nekomu ali nečemu je moralno in dobro.
Občutek pripadnosti nečemu večjemu je v izjemnih razmerah lahko močnejši od nagona po samoohranitvi. Nešteto prizorov v vojnih filmih in romanih govori o tem, kako je bil posamezni vojak pripravljen na žrtve za svoje tovariše, za svojo četo, kako je ostal s tovariši, tudi če je to pomenilo gotovo in včasih nepotrebno smrt.
Dopolnjevanje individualizma in kolektivizma
Povsem na mestu je vprašanje, ali so vrednote, ki so se oblikovale v kameni dobi smiselne v dobi interneta. Ali pa bi vendarle kazalo nekaj bolj skrbeti zase in pustiti, da gre kak kelih žrtvovanja za domovino (ali kakšno drugo skupno dobro) mimo nas. Nekateri celotno človeško zgodovino opisujejo kot proces, v katerih se je človek osvobajal spon, ki so mu jih nalagali drugi ljudje.
Krščanstvo je v tem procesu individualizacije igralo pomembno in pogosto spregledano vlogo. Že v Stari zavezi, še posebej pa v Novi, boste našli malo primerov, ki bi delali reklamo za pripadnost družini, plemenu ali narodu. Za človeštvo, ujeto v kolektivizem plemen in družinskih klanov, je krščanstvo v času na začetku štetja prinašalo osvobajanje posameznika in gradilo evropsko kot najbolj individualizirano civilizacijo.
Genetsko pa smo se malo spremenili. Kot je zapisal Haidt, je v naši naravi, da smo 90% opice (individualisti) in 10% čebele (kolektivisti). Da je v naši naravi, pomeni, da imajo šola, vzgoja, okolje omejene možnosti pri zatiranju teh instinktov. Tudi ni nujno, da bi jih. Da je skupnost bolj povezana, da deluje skupaj, da so posamezniki tu in tam pripravljanje na žrtev za nekaj večjega, je tudi danes koristno. Enota, ki ji pripadamo, danes ni več rod ali pleme, ki si deli isto votlino, tudi ne družinski klan, ampak je se v novem veku kot dominantni objekt pripadnosti vzpostavila nacija.
Šport kot opij za ljudstvo
Instinkte pripadnosti v njihovi primarni obliki zbudi tudi šport. Nekdo je zapisal, da se je Marx motil. Da ni religija tista, ki je opij za ljudstvo, ampak šport za gledalce. Niso vsi športi enaki. Najmočneje lahko speče instinkte zbudi šport, kjer se nacionalno moštvo neposredno bori z drugim moštvom. Tak šport je namreč najbolj podoben dogodkom iz spominov, ki so vtisnjeni v naše gene, ko smo se s sekirami in kopji s sosedi spopadli za ženske in hrano. Posamični šport nima enakih učinkov, niti ne ekipa npr. skakalcev, ki vsak posebej skačejo na isti skakalnici. Ekipa košarkarjev, ki se v stalnem fizičnem boju preriva z nasprotnikom na istem parketu je nekaj čisto drugega.
Nacionalni moški moštveni šport je zato tisti, ki najbolj povečuje povezanost v družbi. Zlati košarkarji so k povezanosti Slovencev ogromno prispevali. Ne da bi bili v vojni ali kako drugače ogroženi, smo se počutili kot eden. Morda prvič po osamosvojitvi so se ljudje na ulicah med seboj objemali, Gorenjci so neznancem plačevali pijačo, Dolenjke so poljubljale neznance, objeta sta šla po Istanbulu Ljubljančan in Mariborčan. Čutili smo se kot eno pleme, en narod.
Mi Slovenci!
Po dolgem času ni bilo prav nič narobe jasno in naglas povedati, da smo Slovenci, da smo mi Slovenci dobri v košarki, da smo mi Slovenci zdaj zlati v košarki in da bomo v naslednjih mesecih in letih zlati še v čem in da nas nič ne more ustaviti.
Bolj kot se je odmikala osamosvojitev, več problemov smo namreč imeli s tem, da smo Slovenci. Kdor je domoljubje preveč poudarjal, je bil predmet posmeha. Da se slovenstva ne poudarja preveč, smo navajeni iz stare Avstrije, ki je bila večnacionalna država, v Kraljevini Jugoslaviji naj bi bili pleme istega jugoslovanskega naroda, v Socialistični Federativni državi je bilo nacionalno vprašanje tako dobro rešeno, da je izbruhnilo v krvavo vojno takoj, ko so spone bratstva in enotnosti popustile.
Zadnja desetletja so nas učili, da ni primerno, da poudarjamo svoje slovenstvo. Bili smo državljanke in državljani, sramežljivo in le ob večjih praznikih, tudi Slovenci in Slovenke. Progresivni konsenz je bil, da je biti Slovenec sumljivo, da smrdi po naftalinu iz 19. stoletja in da to ni primerno za nove globalizirane čase.
Lekcija košarkarjev
To zanikanje človeške nravi je dobilo z zlato košarkarsko medaljo velikansko lekcijo. Dobili so jo najprej tisti, ki se imajo navado spotikati ob mehke č-je sogovornika ali se celo imajo za nekaj boljšega zaradi tega ali onega markerja v svojem DNA. Še posebej reprezentanti z mehkejšimi č-ji so demonstrirali tako stopnjo domoljubja in pripadnosti Sloveniji, da je, upam, za vse večne čase odpadel razlog, da se med Slovenci še kdaj dela razlika glede na obliko strešice na č ali da še kdo kdaj komu očita trenirko.
Lekcijo so dobili tudi tisti, ki so svoj odpor do domačega oblačili v plašč obzirnosti do »slovenskih državljanov po rodu iz Jugoslavije«. Nobene obzirnosti ne potrebujejo, samo enakopravnost in spoštovanje, ki gre vsem ljudem. Cela reprezentanca, ne glede na to, do katerega kolena bil kdo iz Slovenije, je skakala. Ker, »kdor ne skače ni Slovenc«! In skandirala »Mi Slovenci« bolj na glas kot kak »napreden« »državljan republike Slovenije slovenskega rodu«.
»Veseli smo, da smo jih tako vzgojili. Da so najprej dobri ljudje. Pošteni ljudje. Upam, da bodo tudi oni znali tako vzgojiti svoje otroke«.
Po tem prvenstvu ni več nobenega vzroka, da bi slovenstvo zanikovali v imenu nekakšne multikulturnosti in kripto-jugoslovanstva. Ali da bi kdorkoli kogarkoli gledal navzdol zaradi njegovega porekla.
Končno se je med Slovence, vse Slovence, na nezavedni ravni usedlo tisto, kar je bil rekel dr. Jože Pučnik: »Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo«. Za Slovenijo je šlo v finalu svetovnega prvenstva v košarki. Za Slovenijo je šlo Slovencem, ne glede na to, ali so slovenskega, srbskega, hrvaškega, bošnjaškega, italijanskega … rodu.
Pojma »biti Slovenec« in »pripadati skupnosti ljudi, ki se je organizirala v državo Slovenijo«, sta se stopila v eno in isto. Slovenci smo praktično pokazali, da smo nacija. Slovenca ne določa več genetika, kraj rojstva prednikov, veroizpoved, ampak pripadnost skupnosti, ki ima svojo državo in ki se ji reče Slovenija. In ne, to ni razsvetljeni koncept državljanstva, ki je napisan na izkaznici, kot je zapisano tudi članstvo v balinarskem klubu. To je tisti prvinski občutek pripadnosti svojim.
Morda smo končno tako zreli kot Finci. Tam imam dobrega kolega, katerega materin jezik je švedski. Obremenjen s svojo Jugoslovansko izkušnjo sem ga med nekim hokejskim prvenstvom vprašal ali navija za Švede ali za Fince. »Jasno, da za Fince«, je bil odgovor. »Sem švedsko govoreči Finec«.
Zorenje Slovencev
Piko na i zorenju Slovencev med svetovnim prvenstvom v košarki je postavil oče Marinko Dragić. Ko so njega in ženo spraševali, kako nastaneta šampiona kot sta Goran in Zoran, je starejši gospod z blagim srbskim naglasom (in brez dvojine) povedal stavke vredne še enega zlata. Rekel je nekako tako: »Veseli smo, da smo jih tako vzgojili. Da so najprej dobri ljudje. Pošteni ljudje. Upam, da bodo tudi oni znali tako vzgojiti svoje otroke«.
Ob tem sporočilu se lahko vsak starš zamisli in se mu prikloni. In lahko je hvaležen, da je prišel nekdo v Slovenijo to povedati.
Končno se je med Slovence, vse Slovence, na nezavedni ravni usedlo tisto, kar je bil rekel dr. Jože Pučnik: »Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo«. Za Slovenijo je šlo v finalu svetovnega prvenstva v košarki. Za Slovenijo je šlo Slovencem, ne glede na to, ali so slovenskega, srbskega, hrvaškega, bošnjaškega, italijanskega … rodu.
Pojma »biti Slovenec« in »pripadati skupnosti ljudi, ki se je organizirala v državo Slovenijo«, sta se stopila v eno in isto. Slovenci smo praktično pokazali, da smo nacija. Slovenca ne določa več genetika, kraj rojstva prednikov, veroizpoved, ampak pripadnost skupnosti, ki ima svojo državo in ki se ji reče Slovenija. In ne, to ni razsvetljeni koncept državljanstva, ki je napisan na izkaznici, kot je zapisano tudi članstvo v balinarskem klubu. To je tisti prvinski občutek pripadnosti svojim.
Morda smo končno tako zreli kot Finci. Tam imam dobrega kolega, katerega materin jezik je švedski. Obremenjen s svojo Jugoslovansko izkušnjo sem ga med nekim hokejskim prvenstvom vprašal ali navija za Švede ali za Fince. »Jasno, da za Fince«, je bil odgovor. »Sem švedsko govoreči Finec«.
Zorenje Slovencev
Piko na i zorenju Slovencev med svetovnim prvenstvom v košarki je postavil oče Marinko Dragić. Ko so njega in ženo spraševali, kako nastaneta šampiona kot sta Goran in Zoran, je starejši gospod z blagim srbskim naglasom (in brez dvojine) povedal stavke vredne še enega zlata. Rekel je nekako tako: »Veseli smo, da smo jih tako vzgojili. Da so najprej dobri ljudje. Pošteni ljudje. Upam, da bodo tudi oni znali tako vzgojiti svoje otroke«.
Ob tem sporočilu se lahko vsak starš zamisli in se mu prikloni. In lahko je hvaležen, da je prišel nekdo v Slovenijo to povedati.
Objavljeno v Časniku 21.9.2017.
