.jpg)
... je bil naslov članka, ki sem ga nazadnje shranil 20. novembra 1985 (to vsaj piše ob imenu datoteke in glede na datum objave ni točno) in skupaj z vsem, kar sem bil napisal po tem, čepi na mojem
macbooku kot /Users/zigaturk/ziga/archives/atari/atari1/clankimm/atarimac.doc.
Na macu se zadeve (seveda) ni dalo odpreti, za
netbook (ki je daleč najboljši dodatek, ki se ga dobi za maca) pa sem našel DOSovski .exe program, ki je bil napisan tam nekje sredi devetdesetih, ki (seveda) še danes dela na XP, Visti in Windowsih 7 in ki je obliko iz atarijevega besedilnika 1st Word pretvoril v obliko RTF. Na macu je samo "service pack" imenovan Snow Leopard onesposobil na ducate programov. V reviji Moj mikro je bil članek objavljen aprila 1986.
To so bili časi, ko sem živel v glavnem mestu najbolj razvite republike države z najbolj naprednim političnim sistemom na svetu, države, ki je vodila gibanje neuvrščenih in svetu kazala pot v lepšo prihodnost. Takrat smo se torej navadili biti na sami strehi svetilnika sveta.
To so bili časi, ko smo za prehod meje plačevali depozit, ko smo se z avtomobili vozili po sistemu par-nepar, ko je krizo namesto Pahorja in Križaniča reševala Milka Planic in ko so Gorenjci za vsako drugo reč rekli, „da jo u gor koplejo“. Vse od kave, pralnega praška, do kavbojk in računalnikov smo vozili iz Avstrije ali Italije. Jaz sem zaključeval študij na Gradbeni. Toliko o kontekstu.
.jpg)
V senci dežnega plaščaZ Macom se je godilo tako, kot z večino pogruntavščin, ki so preveč nove, da bi jih svet kar tako prebavil. Najprej so se smejali, potem kritizirali, nazadnje pa ga sprejeli in ga začeli posnemati.
Kakor kdo. Midva z mojim macbookom imava še zdaj borbe.
Uspeh ni prišel kar samo od sebe. Njegov prodor na trg so načrtovali najsposobnejšega možje ameriškega marketinga in propagande. Skrbno oblikovane oglase, iz katerih je dihala predvsem Applova drugačnost, nismo opazili le v računalniških revijah.
Nekaj let prej je namreč popolnoma pogorela Apple Lisa.
Svoje kupce je Apple iskal med bralci Newsweeka, Wall Street Journala, Forbsa in drugih, čisto neračunalniških revij, ki so predvsem namenjene ameriškim poslovnežem. In medtem ko si je IBM dokončno zagotovil mesto na mizah nižjih uradnikov, tajnic in vseh ostalih, ki si denar služijo sede, a ne z glavo,
in Mac še danes ni računalnik za ljudi, ki si služijo kruh bolj sede kot z glavo.
je postal macintosh skorajda statusni simbol
... nič novega torej ...
zgornjega srednjega razreda ameriških managerjev,
… zgornjega srednjega slovenskega ustvarjalnega razreda.
v začetku bolj kot okras pisarne v kotu nadstropja, kot simbol lastnikove dinamičnosti in privrženosti novim tehnologijam.
... zdaj pa dokaz, da ima lastnik aluminijastega unibody stroja okus za izgled računalnikov.
Da je mac več kot samo računalnik je potrdil tudi Playboy, ki ga je uvrstil v izbor tistih predmetov, ki ga ameriški moški, ki ima tudi kaj v žepu, mora imeti.
... in ta Amerika je zdaj tudi pri nas, slovenski moški pa mora imeti okrog vratu debelo zlato ketno.
Prodaja računalnika morda ni šla čisto po načrtih, a pri Applu zadovoljno ugotavljajo, da so jih v dveh letih prodali toliko, kot je IBM v prvih dveh letih prodal svojih PC-jev. Kar pa je za uporabnika računalnikov najpomembneje, Apple je med široke množice zanesel nov tip računalnika, ki postaja v drugi polovici osemdesetih let zgled vsem ostalim, tudi IBM-u.
IBM kloni so se v tem času šele začeli dobro pojavljati.
Macintosh je torej eden od trendov računalnike industrije osemdesetih let. Tokrat ga postavljamo ob bok več kot enkrat cenejšemu Atariju 520ST, ki je morda še v dosegu naših bralcev.
Že takrat je bil torej precenjen.
Mizica, izprazni seMacintosh je zaprt v skupno ohišje s svojim monitorjem. Ker lahko generira sliko samo na takem monitorju, je odločitev seveda smiselna. V isti škatli je tudi disketna enota. Tipkovnica je z računalnikom povezana s telefonskim kablom, miška pa z navadnim. Tretji kabel, ki ga macintosh potrebuje, je napajanje. Atarijev koncept je drugačen, milo rečeno slabši. Računalnik je v skupnem ohišju s tipkovnico, kar pomeni, da tipkovnice ni mogoče prosto premikati, jo za hip umakniti kakšni veliki mapi, ki bi jo radi pogledali. Iz mojega ST-ja se od zadaj vije 5 kablov, ki vsako premikanje računalnika v kali zatirajo, pa še v noge se mi zapletajo, če jih stegnem preveč globoko pod mizo. Na tleh so še trije transformatorji, tako da so tudi bolj odmaknjeni kotički izkoriščeni.
Iz Macbooka ta hip tečejo 4 kabli; samo trije napajalniki na tleh bi bili dandanes pravi luksuz. Napredek!
Če naj ima poslovnež na svoji mizi računalnik, potem to ne pomeni, da potrebuje za računalnik novo mizo. Za macintosh zadostuje, prostor formata A4 za osnovno enoto, in še približno toliko za tipkovnico. Za ST 520 potrebujete posebno mizo, ki pa sploh ne sme biti majhna.
In to filozofijo so potem povzeli PCji.
Razliko med računalnikoma lahko tudi slišite, če npr. potrkate po macovem plastičnem ohiju, ali pa po atarjevem. Uganite, kdo zveni zanesljiveje.
Hmm. Podobno, kot zapiranje vrat na BMWju in Renaultu. V četrt stoletja so napredovali do alumninija.
Macintosh je dobil na račun oblikovanja tudi svoje mesto v ameriškem muzeju uporabne umetnosti. O tem lahko pri atariju samo sanjajo.
TipkovniciKot smo že potožili, ima atari večjo tipkovnico, zato pa tudi več tipk (58:98). Numerični del moramo macu dokupiti posebej, kurzorskih tipk pa sploh nima. Zaman bi iskali tudi tipke Control ali ECSape. Njihove funkcije opravljata dve drugi tipki
Torej trmoglavijo že 25 let, le da so med tem dodali Ctrl in Escape.
In dodali, bogokletno, so kurzorske tipke!
Velika prednost atarijeve tipkovnice je, da so na njej vse tipke, ki jih ima IBM-PC in je tako programskim hišam pri prenašanju softvera vsaj en problem odpade. Mehansko je macova tipkovnica boljša od ST-jeve. CAPS-LOCK tipka se zaskoči
Nič več, ima pa lučko.
Vzmetenje je prijetnejše. Glavna zamera atariju pa gre predvsem na velikost tipk. Zgornja ploskev, kamor pritiskamo, je širša kot na ostalih računalnikih, zato mnogo lažje pritisnemo dve tipki hkrati.
Nikoli nisem dobro tipkal in še vedno ne znam.
Kljub večjemu številu tipk in predvsem kurzorskim tipkam, pa zaradi majhnosti in priročnosti ostaja na področju tipkovnic mac v rahli prednosti. Škoda, da že od samega začetka nima take tipkovnice, kot jo ima Mac. Pri miših velike razlike ni. Obe sta mehanski. Macova ima samo eno tipko.
Še ena neumnost pri kateri Apple še kar trmoglavi.
Atarijeva ima sicer dve, a velika večina programov uporablja samo eno. Druga bi na macu morda prišla prav, saj je za nekatere funkcije treba poseči po tipkovnici. A kot pravi reklama, "če ima mi samo eno tipko, potem ne morete pritsniti napačne"
Ja, za telebane jih delajo.
In kdor je delal z miškami, ki imajo in uporabljajo tri tipke, se tega še kako zaveda.
No ja, vsakih 10 let smo prebavili tipko več.
Monitor, disk, printerAtari, ki ga primerjamo z macom, ima seveda črno beli zaslon. Ta je 14 palčen, macov pa precej manjši, 9 palčen
Torej kot današnji zanič netbook.
Slika pa seže nekaj bolj do roba zaslona. Glede na atarijevo večjo ločljivost, je večji monitor seveda upravičen. Oba sta zelo kvalitetna. Ker pa so macovi pixli kljub manjšemu monitorji nekoliko večji od ST-jevih, se na prvi pogled zdi, da je na macu slika ostrejša. Na monitorjih se pokaže to, kar je računalnik sposoben narisati. Tu pa je atari v precejšnji prednosti. V črno belem načinu dela ima ločjivost 640*400 (proti "samo" 512*342) kar v bistvu pomeni, da je na atarijevem zaslonu lahko 50% več informacij, kot na macovem.
Ja, več pikslov, več informacij na zaslonu. Nobene čarovnije ni tukaj.
Atari ima še dva barvna načina (640*200, 320*200) o katerih na macu menda niti ne premišljujejo. Na stalna vprašanja o barvi applovi šefi odgovarjajo: svet piše črno belo, fakturira črno belo, računa črno belo ... Vse to je res, a barva daje dimenzijo več.
Škoda, de se tega ne držijo več. Lahko bi naredili monokromatski tablični računalnik, ki bi se ga dalo uporabljati na bleščečem soncu in bi baterija zdržala 14 ur.
Oba računalnika načelno uporabljata 3.5 palčne disketne enote. Atari ima vdelan standardni kontroler za disk in nanj lahko priključimo tudi disketne enote z drugačnim formatom disket. Apple v zadnjem času ponuja tudi dvostranske disketne enote. Žal so podatki za en oziroma drug računalnik zapisani na različne načine. Atari se strogo drži DOS formata kot ga ima IBM-PC, Apple pa ni želel biti omejen s katerimikoli standardi in se je odločil za čisto svoj način.
Jim ne bi škodilo, da bi bili včasih "omejeni" s kakimi standardi.
Poslušati macovo disketno enoto je svojevrstna zabava. Gostota zapisa je na zunanjih sledeh večja, kot na notranjih in tudi hitrost vrtenja (in z njo frekvenca šuma) diska se glede na pozicije glave spreminja.
Na macovem formatiranem disku je lahko 400K, na ST-jevem pa 360. Ker je macov softver, kot bomo videli kasneje, bolj odvisen od disket, se koristna kapaciteta izenači. Naredili smo nekaj primerjalnih testov hitrosti obeh disketnih enot.
Rezultati pa so v tabeli, ki ni se ni dobro skonvertirala in niso bistveni. Je bila pa hitrost zapisa na zunanji medij važen podatek za vse, ki smo preraščali kasete in mikrotračne enote.
Na macu tipke za izmet diskete ni (včasih si lahko pomagamo s pritiskom na CTRL-E)
Hmm, prej sem pa trdil, da Ctrl tipke nima. Verjetno kak jabučk-E.
če pa to ne pomaga pa kar z izvijačem. Tako je tudi zato, ker mac pogosto ne zapiše podatkov na disk v trenutku, ko smo tako ukazali. Tako zavarovan sistem zagotavlja, da ne bomo nikoli izvrgli diskete v trenutku, ko na njej ne bo vse pospravljeno tako kot računalnik zahteva.
Ali pa gre za applovo manijo, da naj bo tipk čim manj.
Najboljši del macintosha pa je posebej zanj narejen tiskalnik. Z njim je Apple odrešil uporabnike muk, ki jih povzroča priključevanje vsakršnih tiskalnikov na vsakršne računalnike.
In tudi sebe s pisanjem krmilnikov. ŠE VEDNO Macbook zanič tiska na HPjev DeskJet.
Naš mac je imel ob sebi Imagewriter 2, sodoben, zelo hiter tiskalnik s 24 pinsko glavo in traktorjem za porivanje (in ne vlečenje) papirja. Dokaj hiter je tudi v grafičnem načinu. Načelno se besedila, ki jih pripravljamo z macom, tiskajo kot grafika, tako, da tudi na papirju pridejo do izraza različni tipi črk.
Besede „fonti“ oz. „fondi“ kot je govoril nek moj šef, takrat še nismo poslovenili.
Škoda, da nam pri Velebitu niso posodili še laserskega tiskalnika.
Aha, podjetju Velebit je bilo dovoljeno, da je iz kapitalistične Amerike uvažala Apple računalnike. Kasneje se je govorilo, da so bila vsa ta izvozno-uvozna podjetja v Jugoslaviji udbaške firme.
Elektronska pisarna opremljena z macintoshi in laserskim tiskalnikom je lahko s tako konfiguracijo storilnejša od katerekoli zasedbe PC-jev (še posebej, če se ukvarja s pripravo takšne in drugačne dokumentacije). Integracija Maca z Lasewriterjem je morda največji korak, ki ga je Apple prispeval v zgodovino računalništva.
No ja, tale je bila pa malo krepka. Vsekakor je popularizacija WIMP (Window, Icon, Mouse, ???), ki jo je sicer iznašel Xerox, pomembnejša.
Oba z MC68000 in 512K.jpg)
Hardver obeh računalnikov je v grobem podoben. Oba sta grajena okrog MC-68000. Testi, ki jih je napravil Atari User Magazine z enakim programom prevedenim z enakim prevajalnikom na obeh računalnikih kažejo, da je atari celo enkrat hitrejši. Ker je ura obeh procesorjev približno enako hitra (atari 8Mhz, Mac 7.83) se zdi, da Maca ustavlja video čip, da ta lahko generira sliko. Na ST pa MC68000 teče s polno hitrostjo. Oba računalnika sta imela 512K RAM,
512K je pol tisočinke tega, kar ima dandanes netbook za 230 EUR. 8 Mhz pa sta 2 tisočinki hitrosti, s katero delajo namizni računalniki danes. In vendar ni pisanje besedila zato nič posebej drugačno.
... od tega je na ST ostalo prostega za programe približno 200K na macu pa več kot 450. Razlika gre predvsem na račun operacijskega sistema, ki je na ST napisan precej na široko in v trenutku, ko smo tole testirali, ni bil v ROM. RAM je na ST teoretično razširljiv do 4Mb, na macu minus pa je 512K maksimum. Mac+ je razšiljiv na 4Mb. Oba računalnika imata zaprto arhitekturo, vsaj dokler ne odvijete pokrova in se zakopljete direktno v drobovje.
S tem je mišljeno, da ni možnosti za razširitvene kartice.
Atari je nakaj bolje založen z vmesniki (RS 232, Centronics, 2*midi, monitorji, zvok, DMA, miš, igralna palica).
Uf, RS232! To so bili časi. Ko smo sami lotali kable.
Macu manjkajo predvsem zelo hitra DMA vrata. Komunikacij z zunanjimi enotami (tiskalnik, trdi disk) se vrši prek dveh serijskih linij, ki pa sta lahko zelo hitri (do 0.9 Megabita na sekundo).
USB 2.0 je pri 400 megabitih.
Na zadnji strani je še izhod za zvok in vtič za miško. Na macu se spet pokaže applova natančnost. Vsi vtiči imajo navoje za pritrditev, vdelana ura pa teče na baterijo in se vzdržuje tudi takrat, ko je računalnik ugasnjen.
Ja, to je bilo za tiste čase impresivno. Da računalnik ve, koliko je ura. Ne pa, da je ura na računalniku najbolj natančna ura v celem gospodinjstvu.
Na STju temu ni tako in jo zato le redko kdo uro sploh uporablja. Macintosh generira zvok digitalno, s pomočjo tiriglasnega, osem bitnega d/a pretvornika. Glasnost vdelanega zvočnika nastavljamo softversko, svetlost zaslona pa ročno. Zvok in ura sta edini točki na področju strojne opreme macintosh prekaša atarija. V splošnem je ST-jeva železnina zmogljivejša in hitrejša. ST bi načelno torej znal emulirati macintosh, obratno pa ne bi šlo.
Oba žrtvi okoliščinMacintoshov operacijski sistem je nastal znotraj Appla, je njegova last in ni naprodaj za druge računalnike. Mac je edini računalnik s takim operacijskim sistemom, in programi morajo biti pisani posebej zanj. Po drugi strani pa je Digital Research, ki je napisal operacijski sistem za atari ST firma, ki se ukvarja s pisanjem operacijskih sistemov in jih poskuša prodati čim večim kupcem za čim več različnih računalnikov.
Digital Research je firma, ki je napisala CP/M. Potem so se nekaj časa borili z Microsoftom, kdo bo prevladal na PCjih. In izgubili.
Žal pa je Digital Research GEM zasnoval predvsem kot operacijski sistem za IBM-PC in kompatibilneže in se je tako moral prilagoditi nekaterim pravilom, ki so bila na teh strojih udomačena že od prej. Tako GEM v celoti ohranja format zapisa na disku, obliko glave (headerja) datotek. V ST lahko zato vtaknete diskete IBM-JX-a
Sem se tu zatipkal, ali je tak stroj res obstajal. No, in zaradi te kompatibilnosti sem Atari ST diskete nekoč sploh lahko prebral na PCju.
ali MSX-a in datoteke bo moč takoj prebrati. Ravno tako je v atarijevem operacijski sistem ostalo precej funkcij (krmiljenje zaslona, branje tipkovnice, obravnavanje diska in tiskalnika) rešeno na tradicionalni način, kar je pripomoglo, da na ST tečejo tudi t.i. DOS programi, kjer miši ne cvilijo in ni prepiha skozi okna, pa še laže jih je napisati ali prenesti iz sveta IBM-PC. Na račun združljivost pa so zato morali pozabiti na nekatere funkcije, ki napravijo macov sistem boljši in uporabnejši. V primerjavi z macom imate na ST občutek, da je Digital Research samo zamenjal nekatere ukaze DOSa z manipulacijo piktogramov, na detajle, ki iz macintosha naredijo prijaznejši in intuiciji še bližji računalnik, pa pozabil. A tudi pri macu še ni vse idelano. Softver so mu pisali še v tistih časih, ko je bil vsak byte RAMa dragocen in je zato mac bolj nagnjen k sukanju disket, kar delo z računalnikom precej upočasni.
Ta filozofija je potem nekako ostala. Microsoft je praviloma vedno pisal za naslednjo generacijo strojne opreme, na široko in potratno in s tem po svojih močeh pripomogel k uspehu oligopola IBM-Intel-Microsoft. Vrhunec te potratnosti, po moje, so bili zaznamki (bookmarks) na Internet Eksplorerju, kjer je vsak pokuril 32kBytov pomnilnika oz. desetino diskete o katerih govori tale članek.
Koncepta in zunanji izgled obeh operacijskih sistemov sta sicer podobna, zaradi zgoraj navedenih vzrokov pa je tudi razlik več, kot bi si pisci softvera želeli. Kot vsi aplikativni računalniki tudi macintosh in atari ST manipulirata z informacijami. Sistemi WIMP (Widow, Icon, Mouse, Pull-down-menu)
Ah, 25 let nazaj sem vedel, kaj pomeni tisit P!
so zgrajeni okrog naslednjih objektov: datoteka je mesto, kjer je informacija vsebovana, aplikacija manipulira z informacijami, okno je prikazovalnik in interpreter informacij, delovna miza(desktop) je delovno okolje za dokumente in informacije.
Sistemski softverTudi na macu moramo razlikovati med tistim delom operacijskega sistema, kjer so zbrani uporabni podprogrami, ki jih aplikativna programska oprema kliče, in uporabniškim vmesnikom, programom, ki čaka na naše ukaze in jih izvaja. Vlogo slednjega ima na "normalnih" računalnikih program command.prg, ki zna pognati kakšen drug program z diskete, nekaj bazičnih funkcij z diskom pa zna narediti tudi sam.
Danes bi temu rekli launcher. Torej Start iz Windowsov ali pa Dock ali Finder iz mac-a.
Na macu ima podobno vlogo Finder.
Ah, že takrat se mu je tako reklo. In za tiste čase je bil morda čisto OK. Danes je Finder ena najslabših točk na macu.
Ustrezen program na ST nima imena, navadno pa ga imenujejo kar Desktop. Časi, ki ga računalnika potrebujeta za inicializacijo so različni, ravno tako čas, ki je potreben za izključitev računalnika. POWER ON ST=35 mac=15, POWER OFF ST=0, Mac=15, Quit programa, ST<1,>
Pri tem torej prav nobenega napredka!
ST je počasnejši, saj je operacijski sistem v celoti na disku, macintosh pa nalaga samo program Finder. Razliko ST nadoknadi pri izključitvi. Ko se naveličamo pritisnemo gumb za izmet diskete in pogasimo posamezne komponente in zdravo. Na macu pa traja obred vsaj 15 sekund, da ta vse lepo pospravi in izpljune disketo. V tretji vrstici tabele je čas, ki je potreben, da zapustimo aplikacijo. Na ST se to zgodi takoj, ko v meniju kliknemo na QUIT, in se tako rekoč v istem trenutku znajdemo v Desktop. Mac dela s pomnilnikom varčneje in aplikativne programe nalaga preko Finder-ja, tako da mora tega, pri izstopu iz programa ponovno naložiti.
Ja, tako dragocen je bil pomnilnik. Finder je bilo treba po zagonu vsakega programa potlej posebej naložiti.
Razlika je tudi pri namiznih pripomočkih, programih, ki jih kličemo iz vsakega programa v skrajno levem Desk meniju (Desk na Atariju, jabolko na macu). Če jih kliknemo na Macu ti že spet vrtijo disk in je zato reakcija neprimerno počasnejša kot na ST. Jih je pa zato lahko več kot 6 in tisti, ki jih dobimo ob računalniku so precej uporabnejši. Tudi koncept pojmovanja perifernih enot je različen. Na ST imamo na mizi vedno dve ikoni za disketni enoti, na macintosku pa ikono za disketo (ne za enoto). Tako lahko z eno disketno enoto na ST simuliramo delo z dvema enotama, na Macu pa delo z večimi različnimi disketami. Posoda za odpadke je na macu bolj realistična. Preden mac dokončno pozabi, kar smo zmetali stran, jo moramo izprazniti. Nasploh za vse osnovne operacije WIMP sistema velja, da tečejo na ST hitreje in z manj muke (za računalnik in disketno enoto), da pa so na macu oblikovno in vsebinsko bolj dodelane.
In podobno je še zdaj. Na Macu stvari lepše izgledajo, če so pa tudi funkcionalno boljše, je pa veliko vprašanje.
Je GEM slabši?Prva stvar, ki jo bo uporabnik atarija opazil na Macu, je precej precej večje število različnih ikon, ki predstavljajo programe. V Desktopu smo omejeni na vsega dve različni ikoni, ena je tu za programe in ena za dototeke. Na GEM-u PC ...
GEM je bil tudi program za osebne računalnike, ki so ga na koncu povozili windowsi.
... je nekaj bolje, a sličico programu še vedno prireja desktop in ni lastnost programa samega (ker tega pač MS-DOS ne podpira). Tako tam datotekam z določenimi končnicami pripadajo določene sličice, na macu pa je slika, če smo jo definirali, zapisana v sami datoteki.
Veličastno!
Razlika v organizaciji podatkov na disku se kaže e v Show-Info opciji, ki pokaže informacije o datoteki. Na macu je teh precej več. Datuma sta dva (kdaj kreirano in kdaj modificirano ... prvega kopiranje ne prizadene), še najvažnejša pa je možnost, da lahko vsebino vsake datoteke v nekaj vrsticah opišemo.
Neverjetno, da tega Windowsi niso povzeli. Da ime datoteke ne more imeti oblikovnih lastnosti (barva in tip pisave npr.) in komentarjev se mi zdi škoda. In to je ena stvar, ki je na OS X prepričljivo boljša.
Tako se ne boste nikoli spraševali, kaj za vraga dela program MIDUPE.PRG, ali kaj je v datoteki MACVSST.DOC, kakor je ime temule besedilu. Na macu so zato podaljški imen (npr. .DOC, .PRG) izgubili svoj pomen in jih ni.
Ali pa so bili že takrat samo skriti. Kar me je ujezilo nekaj dni nazaj, ko sem poskusil ugotoviti, kateri powerpoint je posnet v starem .ppt formatu in kateri v novem .pptx.
Dolžina imen datotek ni omejena,
Verjetno je bila, na okrog 250, ampak za tiste čase se je to zdelo neomejeno.
torej so ta lahko zares smiselna. Imena lahko tudi popravljamo, brez trikov skozi Show-Info kot na ST, preprosto tako, da v oknu s slikami datotek popravimo ime. Na obeh računalnikih z dvojnim klikom odpremo datoteko ali program. Urejevalnik besedila lahko poženemo tako, da bodisi kliknemo po programski ikoni, ali pa kliknemo po nekem tekstu, ki ga želimo popraviti. Ta bo potem pognal ustrezen program in bomo lahko nadaljevali z urejanjem. Na macu velja, da datoteka požene program, s katerim smo jo naredili. Informacija o tem je del datoteke. Na ST mora program desktop imeti zapisano, katera končnica požene kateri program.
In to je v 99% primerov tudi čisto dovolj.
In tako bodo npr. vse datoteke s končnico .BAS najprej pognale basic, vse s končnico .DOC pa urejevalnik besedila. Vse je v redu, dokler eni končnici ustreza samo en program. Tudi direktorijev v klasičnem pomenu besede na macu ni. Poleg podatkov o disketah je tam zapisan še položaj, kje se mora ikona programa pojaviti, če disketo "odpremo". Vse to so seveda spet samo detajli, ki pa jih Digital Research ni hotel, ni upal ali ni smel vključiti tudi v GEM. Jasno, če pa imate računalnik, "katerega zaslon je še najbolj podoben voznemu redu prometnega letališča"(sposojeno od navodil za Macintosh), potem se ob vsem tem samo pomilovalno nasmihate.
Mišljen je bil seveda MS-DOS s svojim tekstovnim načinom.
Opazimo pa tudi nekaj čisto kozmetičnih razlik. Tako moramo na macu klikniti, če želimo, da se meni spusti, držati miško in jo spustiti na izbranem podmeniju, na ST pa je dovolj, da se menija samo dotaknemo, pa se že spusti in ostane spuščen, dokler nekje na kliknemo. Edina točka, kjer je Digital Research še uspelo izboljšati macov sistem so okna. Dodali so še polje za razširitev okna čez cel zaslon,
Tega na macu še zdaj niso vzeli.
morda pomembnejša pa je izboljšava drsnih stolpcev (scroll bar). Belo in šrafirano področje na macu samo kaže na relativni položaj kazalca znotraj okna, na ST pa prikazuje še razmerje skritega in vidnega dela okna.
To so pa uredili.
Kar velja za Desktop in Finder velja v splošnem tudi za aplikativne programe. GEMDraw je čudovit, zelo podoben MACDraw, a v nekaj pomembnih detajlih ga prekaša in postane bistveno primernejši za profesionalno rabo. Knjižnica programov za en in drug računalnik ni primerljiva niti po kvaliteti niti po kavantiteti. Za atarijevce pomeni ta hip višek softverskega blagostanja VIP professional, menda čista kopija Lotusa 1-2-3 (ki sicer slovi kot uporabniško prijazen program), a ker ne dela z miško in meniji, ga uporabljamo s privihanim nosom. Urednika revije Moj mikra ...
Poleg mene še Ciril Kraševec.
sta kljub svoji nedvomni genialnosti rabila 7 minut, samo za to, da sta program na normalen način zapustila. Paketi kot sta Jazz, Excel ali MacBase postavljajo macintosh nadstropje višje od vseh ostalih mikoračunalnikov. Posebnost maca je tudi veliko število raznih oblik črk (teoretično gre to tudi na ST, a zaenkrat samo teoretično).
Temu danes pravimo pisave in nas prav nič več ne fascinira.
Vse, kar piše, piše v proporcionalnem načinu (i,j zavzemeta manj prostora, kot w ali m).
Ja, take stvari je bilo uporabnikom računalnikov v časih treba pojasniti. Standard je bil namreč zaslon s 25 vrsticami po 80 znakov.
Prav zato lahko na razmeroma ožji zaslon napiše prav toliko lepo izrisanih znakov.
Znotraj sistemaDa atariju ne bi storili krivice in GEM obdolžili na račun nekaj programov, ki ga niso znali prav izkoristili, smo pokukali v macov operacijski sistem. Krajši je, a bogatejši. Kličemo ga preko LINE-A vektorja.
Kaj pa je to za en vrag? Nekakšen API. Čudovito, da je imel samo 200-500 funkcij. Dvomom, da sem takrat vedel kaj več in sem očitno zgolj poskušal narediti vtis na bralce.
Vseh funkcij je kar 550 (proti 200) v GEM. V GEM je sicer tudi precej takih, ki opravljajo več stvari z različnimi parametri in je zato morda manjše število za programerja enostavnejše. Gledano v celoti sta macov operacijski sistem in GEM silno podobna. Pri Applu so posvetili precej več pozornosti prenosu informacij med posameznimi programi in namiznimi pripomočki. Tako je prenos teksta iz beležnice v Apple meniju v urejevalnik besedila zelo enostaven. Na razpolago je zmogljiv sistem izvajanja programov, ki so daljši od razpoložljivega pomnilnika tako, da se nalagajo segmentirano. Sedaj, ko s pomnilnikom ne gre več tako na tesno,
512K ni na tesno!
tega podprogrami ne uporabljajo tako pogosto, na 128K macu pa tako operacijski sistem omogočil, da so tekli relativno dolgi in zapleteni programi. Bolj dovršene so tudi rutine za urejanje besedila. Kdor piše v zbirniku, bo cenil tudi paket podprogramov za računanje s fiksno aritmetiko (16 bitov za število, šestnajst za decimalna mesta).
Tu sem nekaj zatelebanil, ali pa smo res imeli fiksno aritmetiko, ne pa plavajoče vejice, kjer bi bilo nekaj bitov za mantiso, nekaj pa za eksponent.
Digital Research pa se je bolj potrudil pri standardizirani obliki grafičnih podatkov in podpori raznih grafičnih izhodnih enot (zaenkrat samo na IBM-PC).
Macintosh je boljši.jpg)
Tale nadnaslov želi povedati pravzaprav samo eno.
In takega mednaslova danes, v kaki primerjavi z windows strojem, ne bi kar tako napisal.
Z nakupom ST 520 niste dobili macintosh za tretjino cene. Dobili ste računalnik, ki je na trenutke boljši, na trenutki slabši od maca, kakor za koga. Za več denarja več muzike. Vprašanje pa je, ali je toliko boljši, kolikor je dražji.
In to se sprašujem še danes, še posebej, ko maca primerjam s kakim notesnikom za dobrih 600 EUR.
Končno je tudi vprašanje, če so vsi ti novi računalniki res toliko boljši od starih, da se jih splača kupiti.
Edina jasna prednost pri pisanju tega besedila pred tistim urejevalnikom, s katerim sem pisal 24 let nazaj je, da ima vgrajen črkovalnik (oz. ga Office na Macu nima). Uf, kako sem se zatipkoval. To me s hvaležnostjo spomni na zdaj žal že pokojnega Aljošo Vrečarja, najprej pomočnika, kasneje pa glavnega urednika revije, ki je pogosto za menoj popravljal tekste. Bil je prvi, ki je računalnike s ciničnim humorjem obravnaval že takrat, ko smo bili navdušeni nad vsako novo ikono.
Po hardverski plati ima atari tudi pred novim macom nekaj prednosti, softver pa bo tisti, ki ga lahko z macom izenači ali ne. Pravzaprav bi moral samo nekdo napisati MacJack emulator, kar glede na podobnosti med računalnikoma ne bi smelo biti pretirano težko. Glede na veliko razliko v ceni, bi težko zaključili, da sta stroja med seboj konkurenčna. Svoj segment trga si je mac že zakoličil. To je, kljub enostavnosti uporabe, resen računalnik za resnega uporabnika, ki pričakuje, da bo kupil računalnik in softver, ki ga potrebuje, reč vtaknil v steno in začel z delom.
In ta filozofija maca spremlja še zdaj. Ali si zadovoljen z OS X, iThis, iThat … ali pa se boš kar naprej ob nekaj spotikal.
ST terja vsaj na začetku več dela in potrpljenja, od vtikanja kablov, pa do trenutka ko je na voljo zares kvaliteten program. Seveda pa je tu še tretja možnost, ki se navadno začne kot /D-CTRL-S-CTRL-SHIFT-D-ESC-F1-F2 …
… in kar me precej spominja na nasvete, ki jih dobivam od verziranih uporabnikov mac-ov.
Sledi primerjalna tabela …
v kateri je zanimivo, da je ST stal okrog 2500, Macintosh pa preko 6000 DEM. Je bila to cena v Jugoslaviji ali pa "v gori" se pa ne spominjam.
Nekaj tednov nazaj je Marko Crnkovič pisal o pošasti malodušja, ki da se plazi po Sloveniji. Med drugim piše:
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
