Politizacija sovražnega govora

Vir: The Atlantic.

V zadnjem letu, dveh, sem imel priložnost sodelovati na številnih razpravah v Evropi in ZDA o lažnih novicah in sovražnem govoru. V teh kratkih minutah se ne bom še jaz poglabljal v medijske, pravne ali etične vidike. Predstavil bom en možen okvir za razumevanje tega problema. Tistega, ki se mi zdi najbolj uporaben za to, da naše družbe ohranimo v polju demokracije in človekovih pravic.

Kot je rekel George Orwell, politični jezik je bil vedno namenjen temu, da bi »laži zvenele resnično, umor ugledno in da bi megla dajala vtis trdnosti«. Politiki so lagali, mediji so bili pristranski, vedno so eni razkurili jezo proti drugim, npr. revne proti bogatim, 99% proti 1%. Lažne novice in sovražni govor niso čisto nič novega.

Potem pa je v letu 2016 šlo kar nekaj volitev narobe. Britanci so izglasovali Brexit, Američani izvolili Trumpa. Populistične (in imena ne uporabljam slabšalno) stranke so zmagale na Poljskem, na Madžarskem, v Italiji, in predober rezultat dosegle še marsikje.

Poraženci so imeli na izbiro dvoje:

1. Ali se samokritično preizprašati, kaj delajo narobe in v čem so se odtujili od realnih problemov volivcev. 
2. Ali pa tiščati glavo v pesek in zaverovani v svoj razsvetljeni prav najti grešnega kozla. 

Udobnejša je bila druga pot in so kolobarili med lažnimi novicami, ruskim vmešavanjem, facebookom, in sovražnim govorom. Nedolžne ovčice, kar da so volivci, je menda spridila nepoštena, lažniva propaganda podprta z umetno inteligenco, ruskim vmešavanjem in zlorabo Facebooka.

Da bi ohranili demokracijo, pravijo, je treba spraviti pod kontrolo internet, kjer, si morate misliti, kjer vsak lahko reče kar hoče!

Če bi volivci vedeli, kaj je res, kakšen je Trump v resnici, kakšne so posledice Brexita v resnici, kakšen je Orban v resnici, potem seveda ne bi glasovali, tako kot so, potem bi glasovali pravilno, potem bi glasovali za stranke konca zgodovine - krščanske demokrate, za socialdemokrate ali pa za sredinske liberalce.

Da se glasuje napačno, se ne sme ponoviti. Posebej ne na evropskih volitvah 2019. Sestankovanja zadnjih dveh let so namenjena temu, kako nazaj vzpostaviti sistem v katerem je komunikacija v družbi nadzorovana. Nadzorujejo pa jo sicer pluralni mediji strank konca zgodovine, vsak s svojo uredniško politiko.

Da bi ohranili demokracijo, pravijo, je treba spraviti pod kontrolo internet, kjer, si morate misliti, kjer vsak lahko reče kar hoče! To da prav gotovo ni bil namen deklaracij o človekovih pravicah. Za to agendo se je vzpostavil širok politični konsenz od leve do desne sredini. Še močnejši je tam, kjer je oddaljenost odločevalcev od demosa večja - v nadnacionalnih organih v Bruslju, Strasbourgu in New Yorku, kjer so že zaposleni državljani sveta.

Zaveznika za tlačenja duha svobode nazaj v steklenico je politika dobila v dominantnih medijih, ki jim na račun interneta padajo oglaševalski prihodki, naklade in gledanost. Zato stari mediji voljno sodelujejo v obilnem publiciranju škode, ki da nastaja zaradi lažnih novic in sovražnega govora. Nejevoljnega zaveznika si je politika našla tudi v internetnih korporacijah, ki se politiki bojijo zmeriti zaradi vzvodov, ki jih države in EU imajo, da zagrenijo podjetjem življenje.

Sredinska politika se mora zamisliti, zaradi katerih vsebinskih razlogov ji volivce prevzemajo populisti.

V resnici je vse to v glavnem nepotrebno, celo škodljivo, ker politiko oddaljuje od reševanja resničnih problemov. O vplivu lažnih novic in sovražnega govora - v primerjavi z dominantnimi mediji in vsem drugim – se pretirava. Panika je pretirana. Zakonodaja, ki jo imamo, je tehnološka neodvisna in ureja tudi prepovedan govor na internetu. Nobene potrebe ni po zaostrovanju. Dograditi je potrebno samo obrambne sisteme za kibernetsko in informacijsko bojevanje s tujino – predvsem z Rusijo. 

Bistveno pa je, da se mora sredinska politika zamisliti, zaradi katerih vsebinskih razlogov ji volivce prevzemajo populisti. Ni internet tisti, ki ustvarja potrebo po novih populističnih strankah. Nekaj se v družbi dogaja, kar hkrati povečuje interes za nove medije in za populistično politiko. S tem se ne bo nihče ukvarjal, dokler bo upal, da se bodo rezultati volitev izboljšali, če bodo o njem na Facebooku pisalo samo lepo.

Diskusija o sovražnem govoru in lažnih novicah je zato pravzaprav kontraproduktivna.

Napisano je bila osnova za tisto, kar sem povedal na posvetu o svobodi govora in sovražnem govoru pri predsedniku republike 13.12.2018.

Za kulturo dialoga

10.12.2018 sem bil povabljen na konferenco stranke SD o dvigu kulture dialoga. Izhodišče je bil dokument ZA ODGOVORNO IN RESNICOLJUBNO KOMUNIKACIJO.
ZA DEMOKRATIČNO IN VKLJUČUJOČO DRUŽBO (tukaj). Konferenca se je odvila skladno z naslovom - dialoško in kulturno. Podobnih bi moralo biti več. Za uvod sem povedal nekaj takega, kot piše spodaj.

***

Dejstvo je, da ljudje nočemo brati laži in nočemo brati nesramnosti in žalitev, tako, kot nočemo gledati smeti na cestah. Za več reda je javna podpora zagotovljena. Ampak vsi totalitarni režimi so se začeli tako, da so ljudje ploskali tistim, ki so obljubljali, da bodo naredili red. Da bodo vlaki vozili točno. Red ima podporo množic.

Ljudje v resnici nočejo preveč svobode, ker prinaša odgovornost. Za svobodo se je potrebno boriti. K zagovarjanju svobode smo poklicani tisti, ki se razumemo, kako pomembna je v resnici. Ključno vprašanje za to debato tukaj se mi zdi ali želite biti Socialdemokrati dediči napredne evropske misli ali pa se v diskusiji o svobodi govora postaviti na napačno stran zgodovine.

Na napačni strani zgodovine so bili tisti, ki so cenzurirali Prešernovo Zdravljico. Na napačni strani zgodovine so bili tisti, zaradi katerih je Rosa Luxemburg je rekla "Svoboda je svoboda tistega, ki misli drugače." Na napačni strani zgodovine so bili nasprotniki deklaracij, ki so spremljale francosko in ameriško revolucijo in ki so so zagotovile svobodo govora.

Dokument za razpravo ima sicer vse prave besede in gesla, vidim pa tri velike probleme.

(1) Novorek

Dokument je poln nekakšnega novoreka. Omenja se "pristno demokratična družba", ki seveda ni demokratična družba, "pristna solidarnost", ki ni solidarnost, "dejansko razčlovečenje", ki ni razčlovečenje in "avtentična svoboda izražanja", ki ni svoboda izražanja ampak neka posebna svoboda po meri tistih, ki razlagajo, kaj je to avtentična svoboda.

(2) Dokument problematizira "zlorabo govora za politične namene".

Gre za globoko nerazumevanje političnega pluralizma. Seveda se govor uporablja v politične namene. Kaj pa, če ne govor. Karkoli, kar se tiče javnega se lahko uporablja v politične namene, to je namen politike. Zloraba ni, če govor zagovarja politiko, ki se drugemu polu zdi zla. Če je res zlo, se bo pokazalo v soočenju idej. Edina zloraba v politične namene je raba tistega, kar ni politično, kar ni o javnem.

(3) Dokument predpostavlja "dolžnost države"

Dolžnost države naj bi bila, da "zagotovi pogoje v katerih posameznik uresničuje svobodo izražanja v njenem avtentičnem smislu". Konvencije o ČP eksplicitno pravijo, da se država ne sme vmešavati v razširjanje in sprejemanje informacij. Ambicija, da naj bi država zagotavljala pogoje za nekakšno »avtentično svobodo« je diametralno nasprotna temu. Vi predlagate vmešavanje, da bi ljudje imeli - ne svobodo - ampak »avtentično svobodo«.

Seveda so potem vsi detajli izpeljani iz teh podlag napačni. Pričujoča zakonska ureditev v Sloveniji je OK. Spremembe bodo pomenile manj svobode. Svobode zdaj ni preveč. Sovražnih dejanj, ki naj bi sledila sovražnemu govoru, ni. Če odmislimo pacanje po hiši nekega ustavnega sodnika ter zažiganje lutk in slik politikov. Ampak takrat svoboda govora še ni bila problem. Interpretacija tožilstva, ki ga zanima javni red in mir, je povsem na mestu. Ureditve, ki deluje, nima smisla popravljati.

Skratka

Če se vrnem k Francoski revoluciji: štiri leta po deklaraciji o pravicah človeka so nanje pozabili in spisali "Zakon o sumljivih". V prvem členu terja aretacijo tistih, ki "so se z besedami ali pisanjem izkazali za pripadnike tiranije, federalizma ali so nasprotniki svobode". Doba terorja, ki je sledila Francoski revoluciji in ki jo poznamo po desettisočih žrtvah giljotine, je kaznovala govor. Seveda svobode govora ni poznal noben režim, ki je bil jakobinskega tipa, niti Sovjetski niti Jugoslovanski.

Socialni demokrati imate možnost biti dedič jakobinskega ali jeffersonskega liberalima. Jakobinci so spisali zakon o sumljivih, ZDA 1. amandma k ustavi. Izbira je tudi pri odnosu do svobode govora.

Peterson skozi dvanajst zidov razuma

Slovenija je bila minuli vikend točka na zemljevidu svetovne turneje Jordana Petersona. V soboto je govoril evropski politični in gospodarski smetani, v nedeljo navadnim ljudem.

Po prvem govoru smo šli na kratek sprehod po Ljubljani. Oster, svež sončen dan je bil in kontrast med toplim, človeškim, mehkim Prešernovim trgom in modernim, hladnim, praznim Trgom republike ne bi mogel biti večji. Pod Prešernom vrvež mladih in starih. Nekateri so Petersona spoznali in ga ustavljali za selfije. Njegova soproga je povedala, da je povsod tako. Ampak ni bilo pritoževanje. Ni mu bilo odveč. Niti nisem imel občutka, da mu godi. Kot da je vse del njegove misije. Njegovega misijona. Da bi bilo na svetu nekaj manj kaosa in nekaj več reda. Da bi ljudje iz sebe naredili več. Oboževalko objame, se nasmehne in … upa, da je pustil sled. In sled je v Ljubljani pustil.

Trg revolucije(sic!) je naredil vtis. Pa ne, ker bi bil Peterson ljubitelj brutalizma in bi mu imponirali betonski stolpnici na južnem robu trga. Ampak ker je v spomeniku revoluciji morda videl tisto, čemur stoji nasproti. Zlu. Kaosu. Tudi ljudje, ki ne verjamejo v nebesa, vedo, da obstaja pekel. Bil je tukaj, na zemlji, v Auschwitzu in v sovjetskih gulagih. V človeku, ki »zapusti svojo dušo in se na izpraznjeni prostor naseli zlo«. Totalitarizmi vzcvetijo, ko se posameznik odpove svoji odgovornosti, pravi Peterson, ko izbere lažjo, nesamostojno pot in tuli z volkovi.

In bronasta gmota tistega spomenika, tistih teles in udov, brez obrazov, brez izrazov, kaos teles, ki so zvarjena in ulita v kolektivno celoto, je natanko tisto, kar vodi v zlo. Ko posameznik neha biti suvereni in božji del kozmosa. Odgovornost posameznika je, da se temu postavi nasproti. Kot Peterson na moji fotografiji.

V nedeljo je govoril v dvorani za 1600 ljudi, napolnil bi tudi dvakrat večjo. Dan prej je govoril mogočnim in vplivnim iz sveta politike, bančništva in gospodarstva. Elita. Vrhnji en procent. V nedeljo so bila publika »navadni« ljudje: študentje, delavci, uslužbenci, upokojenci. Ljudstvo. 99%. In vendar je bilo njegovo sporočilo enako za vse. Morda zato, ker verjame, da smo v svojem metafizičnem bistvu vsi enaki.

In sporočilo je, da je vsak lahko boljši. Da se vsak – centralni bankir ali študent ali snažilka - vsako jutro, zbudi v kaos različnih možnosti. In jih čez dan nekaj realizira. Večjih ali manjših. Zahtevnejših ali manj zahtevnih. Odgovorno ali neodgovorno. In če jih ne, ostane kaos, nastane luknja v kozmosu. Ki jo nekaj zapolni. Zlo.

"To, da pospravite sobo, je projekt enakovreden tistemu, ko je Bog ustvarjal zemljo. Oba sta iz kaosa delala red".

Da se je treba potruditi biti boljši, so vam povedali starši. Isto so vam povedali učitelji. In preberete lahko v skoraj vsaki knjigi za samopomoč. Ampak zakaj? Zakaj se sploh zamujati s tem, da bi bili več, kot smo? To Peterson pove drugače: Ker je človek ustvarjen po božji podobi.

In prepriča, ne da bi za hip izpadlo banalno, da je to, da pospravite sobo, projekt enakovreden tistemu, ko je Bog ustvarjal zemljo. Oba sta iz kaosa delala red. Talent Jordana Petersona je, da ljudem to pove s prepričanjem in energijo, ki se ljudi dotakne. Da začutijo, da na tem nekaj je. Da v sebi nosimo del nečesa večjega.

Začutimo pa lahko, ker to zavest nosimo nekje globoko v sebi. Peterson pravi, da je njegov uspeh v tem, da zna povedati, kar ljudje itak že vedo. Da da besede občutkom, ki so v nas od rojstva. Peterson zna to nagovoriti v okolju, ki ga je znanost skoraj povsem odčarala. Ko vemo od kod strele in suše in sončni mrk. Ko imamo čisto za vse znanstveni odgovor. Celo za obstoj Boga. Celo za to, zakaj da smo si bili Boga izmislili, ima znanost odgovor.

In skozi vseh teh dvanajst zidov razuma in razsvetljenosti in modernosti Peterson prodre s sporočilom, da gredo kocine pokonci. Da sem jaz, in ti bralec, in urednik tega časopisa, in svetovni bankir, in snažilka, da je vsak človek ustvarjen po božji podobi. Da v sebi nosimo nekaj božjega. Vsi. Tu je izvor naših pravic. Tu je temelj demokracije. Tu je izvor naših dolžnosti. Temu primerno se je treba postaviti v svet. Zato se je treba zjutraj spraviti iz postelje in narediti nekaj iz sebe.

Objavljeno 23.11.2018 v prilogi tednika Družina Slovenski čas.

Dvanajst pravil za življenje, ampak čemu?

Prevod knjige Dvanajst pravil za življenje Jordana Petersona smo po zaslugi Založbe Družina Slovenci dobili praktično istočasno kot veliki narodi. Povsem istočasno kot vsi smo ga lahko poslušali po Youtube, kjer je zaslovel. Je eden tistih iskrih mislecev, za katerimi se praši. In to kljub temu, da pravzaprav ne pove nič novega. Da govori stvari, ki jih že dolgo, dolgo vemo. Ampak v okolju, kjer je treba kar naprej in za vsako ceno povedati nekaj novega in naprednega, je povedati nekaj starega in preizkušenega revolucionarno dejanje.

Postmoderni kaos

V sodobno Ameriko, ki jo po eni strani definira zmagoslavje Trumpovega populizma, po drugi pa histerična reakcija levice, je Jordan Peterson prinesel intelektualno pokritje za občutke, ki so jih pogosto grobo in praviloma preprosto artikulirali na desnem robu družbenih omrežij. Sporoča, da ni narobe biti domoljub, da so hierarhije in neenakosti koristne, razlike med moškimi in ženskami pa povsem naravne. Njegovo sporočilo ni še eno mnenje, ampak znanstveno spodkoplje temelje neomarksizma in posmodernizma.

Utemeljena sta na dveh napačnih predpostavkah o človeku in družbi. Od Jean-Jacques Rousseauja dalje napredna gibanja verjamejo, da se človek rodi kot praktično nepopisan list, dober in nedolžen, dokler ga ne pokvarita družba in okolje. Iz te zablode izhaja prepričanje, da so ob rojstvu vsi enaki, moški in ženske, beli in temnopolti, da je skoraj samo od vzgoje in okolja odvisno, v kaj bodo odrasli. Da jih lahko država skozi izobraževalni sistem in druge oblike zgnete v novega človeka, pa naj gre za nacističnega, komunističnega ali multikulturnega.

Od tukaj ideja, da ni slabih otrok in so samo slabi starši; da so bili divjaki v Afriki in Aziji plemeniti, dokler jih niso skvarili kolonialisti. Vse – etika, morala, spol, poroka, država, hierarhija, inštitucije in vloge v družbi – da je socialni konstrukt. In če je socialni konstrukt, lahko te stvari družba tudi dekonstruira ali rekonstruira. Pač skladno z dognanji npr. znanosti ali idejami elit, ki premislijo, kaj je za ljudi dobro. Država potem to uveljavi z močjo pušk ali s pomočjo glasovalnih lističev.

Iz prve izhaja druga napaka. Ker da so vsi nepopisani listi med seboj enaki, so lahko neenakosti v družbi samo posledica nepravičnosti. Še več. Ker postmodernizem odklanja absolutno resnico ter absolutni prav in narobe, ker je vse relativno in enako, ni nobenih meril po katerih bi se uspešni razlikovali od manj uspešnih. Razlike med ljudmi, različni položaji in hierarhije so nepravične ali vsaj neutemeljene. Če gre komu dobro, je to zato, ker izkorišča drugega. Te »krivice« da mora dobra država odpravljati.

Tako videnje človeške narave in taka poljubnost človeške kulture sta filozofom odprli možnost, da sveta več samo ne razlagajo, ampak ga menda lahko tudi spreminjajo. Peterson pravi, da je to pravzaprav nemogoče. Ampak intelektualci imajo nemogoče projekte najrajši. Nemogoči projekti terjajo neomejene vire in ponujajo neomejno prostora za modrovanje. Nemogoče družbene ureditve (komunizem, nacionalsocializem) terjajo neskončno nasilje za svojo uresničitev. Ker dokazuje, da so v slepi ulici, med naprednimi intelektualci ni posebej priljubljen.

Biti žrtev

V knjigarnah bodo knjigo uvrstili med knjige za samopomoč. V njej klinični psiholog (in ne univerzitetni profesor) Peterson razloži, da neomarksizem in postmodernizem nista škodljiva le za družbeni in politični razvoj, ampak sta vzrok za osebnostne težave. Nihilizem, brezup, depresije, alkoholizem, samomori, brezciljnost, lenoba, slabo vzgojeni otroci, nasilni zakonski partnerji, dvomi v smisel življenja – vse to je tudi posledica naukov, ki se trudijo izbrisati vse, kar je napisano na listu, s katerim pridemo na svet.

Ko se človek, »osvobojen« te dediščine, sooči s trpljenjem, ki ga prinaša življenje, postanejo njegove težave posledica krivic, posledica napačne ureditve družbe, posledica vsiljenih družbenih konstruktov, posledica napačnih meril uspeha. Skratka, posameznik je žrtev nepravičnih okoliščin, krivi so vsi drugi. Do sveta in svetega kuha jezo in zamero. Peterson trdi, da neupravičeno. Rdeča nit Petersonovih nasvetov je, da se je treba samozavestno postaviti zase, stvari vzeti v svoje roke in svoje življenje spraviti v red. Najprej naredi red v svoji hiši, pospravi svojo sobo, izdelaj izpite, potem si šele lahko navlečeš majico s Che Guevaro in se greš na Prešerca pritoževati o družbi in svetu.

Oder življenja

V Petersonovi ontologiji si lahko svet okrog nas predse postavimo oz. predstavljamo na dva načina: kot oder za zgodbe ali kot izložbo predmetov. Svet predmetov proučuje znanost in stojijo sami zase, tudi brez nas. Odra pa brez igralcev ni. Petersona zato zanima svet odra. Na odru smo vsak posebej dejavni z besedami in dejanji. Na odru gre za to, da se na njem prav znajdemo. Prav se bomo znašli, če bomo ravnali skladno s človeško naravo in ne proti njej. Prav se bomo znašli, če bomo nadaljevali že zapisano na tistem listu papirja.

Na odru življenja s srečujemo z redom in s kaosom. Red je vse tisto, kar je varno, predvidljivo, zadovoljno. Kaos je njegovo nasprotje: nesreča, trpljenje, neznano. Igralce na odru Peterson kategorizira v tri skupine. Fašisti prodajo svojo individualno dušo, da bi se lahko priključili skupnosti ter redu in varnosti, ki ga prinaša skupina. Dekadentneži se niso sposobni vključiti v red skupnosti in ostajajo v kaosu lastnih idej, nesposobni prispevati skupnosti. Junaki se gibljejo na meji med redom in kaosom, spreminjajo kaos v red in prenavljajo obliko reda.

V knjigi Dvanajst pravil za življenje so napotki, kako biti junak in kako se izogniti dekadenci. Junak se ne sprašuje o smislu življenja, junak se ne pritožuje nad trpljenjem, junak se ne umika iz kaosa v red, junak red ustvarja. Podlaga za 12 pravil je človeška narava, je tisto, kar je napisano na listu papirja ob rojstvu. Kaj tam piše, Peterson najde v bibliji, v starih mitih in legendah, v Dostojevskem in Solženicinu, v Harry Potterju in Disneyevih risankah. Arhetipske zgodbe so si vse podobne. Njihovi junaki imajo enake vrednote. Na svet pridemo z vedenjem, kaj je prav. Do povsem podobnih zaključkov je z opazovanjem moralnih intuicij sodobnega človeka prišel Jonathan Haidt.

Bog po smrti Boga

V revnejših časih se ljudje niso spraševali o smiselnosti svojega trpljenja, ampak o tem, ali bodo imeli zvečer toplo zavetje in jutri dovolj hrane. Nekoč so ljudi pred kaosom življenja reševale vere. Danes marsikdo bolj kot duhovnikom verjame znanstvenikom, bolj kot Svetemu pismu verjame knjigam za samopomoč. Dvanajst pravil je uspešnica, ker na drug način, izhajajoč iz drugačne epistemologije daje podobne napotke kot krščanski nauk. Ali kot so nam jih dajali naši stari starši. Utrjuje stvari, ki jih na nek način že vemo, ker so nam bile položene v zibelko.

Pomemben del inteligence je od razsvetljenstva dalje z vso močjo svojega razuma ubijal Boga. Uspešno. Nietzsche je konec 19. stoletja ugotovil, da je Bog mrtev. Da Boga ni. Osvobojeno Boga je človeštvo s komunizmom in nacizmom doseglo višek zla in krvoločnosti. Vojaško je bilo zlo sicer poraženo najprej v drugi svetovni vojni in potem še v hladni vojni. Po objavah fotografij iz nemških uničevalnih taborišč in romanov iz sovjetskih gulagov je bilo zlo tudi moralno diskreditirano. Intelektualni temelji zla pa so v obliki postmodernizma in neomarksimzma živeli dalje, kot da se ne bi nič zgodilo. Zdaj se rušijo tudi ti in ruši jih znanost.

Najprej so sredi 20. stoletja fenomenologi (ne)obstoj Boga relativizirali z vprašanjem, kaj sploh pomeni »obstajati«. Da obstaja pač tisto, kar se odločimo postaviti predse in osvetliti. Nič ne obstaja kar tako, samo od sebe. Kaj postaviti predse, kaj osvetliti pa je odvisno od predstave v kateri smo in vloge, ki jo na odru igramo.

In potem v zadnjih desetletjih evolucijska psihologija odkrila, da je vse tisto, kar je bilo zapisano v svetih knjiga kot božja beseda, na nek način zapisano tudi v naših genih in se prenaša iz roda v rod. Sveto pismo lahko prepovemo, Boga lahko ubijemo, milijonov let evolucije pa iz človeške narave ne moremo izbrisati.

Kultura proti kaosu

Svojo prvo knjigo – Zemljevidi smisla – Peterson začne z besedami: »Nekaj, česar ne vidimo, nas varuje pred nečem, česar ne razumemo«. Tisto, česar ne razumemo, je kaos. Tisto, česar ne vidimo, je kultura. Pričujoča knjiga ima dvanajst uporabnih pravil za to, kako se spopadati s kaosom in kako spraviti svoje življenje v red. Za ta herkulski posel – in ja, to je herkulski posel – nam Peterson razkriva mogočno orodje – našo kulturo. Življenje na Zemlji jo je oblikovalo milijone let, vtisnjena je v naš genetski spomin. Razkriva se skozi svete in manj svete knjige in skozi tisto, kar so nas učili starši in stari starši.

Manj prepričljivo Peterson odgovarja na vprašanje, v čem je sploh smisel tega spreminjanja kaosa v red. Znanstveno dokazani genetski spomin, ki se nabira od začetkov življenja na zemlji, je trdnejša osnova od modernih domislekov napuha človeškega razuma. A vendar dosti manj od povabila k sodelovanju v Božjem projektu Stvarjenja. To povabilo v Petersonovi knjigi ostaja nedorečeno.

Prirejeno po avtorjevi spremni besedi v knjigi, Objavljeno v Časniku 18.11.2018.

O resnicoljubnosti

V diskusiji o svobodi govora, sovražnem govoru in lažnih novicah, ki jo 29. oktobra organiziral Svet RTV Slovenija (vir), sem svojo repliko začel takole: »Verjetno se največ ne bom strinjal z gospo Slapšakovo, ampak sem pa prepričan, da bi se mogla o razlikah povsem kulturno, dostojno pogovarjati in tudi morda tudi kakšno zgladiti. Moram reči, da se ji opravičujem za grde stvari, ki so jih o njej pisali mediji, za katere smatra, da so moji, čeprav pravzaprav niso«.

Po njeni zadnji kolumni v Večeru (vir) v konstruktivnost pogovora nisem več tako prepričan. Osnova za pogovor je toleranca, ki se izkazuje s trudom sogovornika razumeti in potem polemizirati s tistim, kar je res rekel, in ne s slamnatim možem, ki smo si ga za lažji obračun postavili predse. Polemika terja resnicoljubnost in to v citiranem pisanju Svetlane Slapšak pogrešam.

Slamnati mož
Piše, da »je imel Turk privilegij, da govori prvi, najbrž kot predstavnik te evropske organizacije. Toda predstavnik organa, ki naj bi se spopadel z lažnimi novicami, je izrazil stališče, da lažne novice ne obstajajo oziroma da imajo ljudje pravico tudi do lažnih novic, in da svoboda govora zajema tudi sovražni govor, ki da je sicer precenjen, pa še, da je treba desnici zagotoviti več prostora v javnem prostoru in medijih«.

Resnicoljubno bi bilo upoštevati, da je na platnu za menoj je pisalo, da sem član tiste skupine. Ne predstavnik, ki naj bi predstavljal skupino in njena stališča. Član.

Če bi vedel, da je gospa Slapšak tako občutljiva glede tega, kdo govori prvi, bi prvi predlagal spremembo časovnice, ki je sicer nisem jaz sestavljal. Seveda pa se mora vsaj prvi na razpravo pripraviti. Tisti, ki sledijo, lahko dogodek prevedrijo s komentiranjem prej povedanega.

Resnicoljubno bi bilo poslušati posnetek dogodka, kjer zelo jasno pravim, da je »Problem lažnih novic in sovražnega govora je pretiran in zlorabljen«. Torej potrdim obstajanje obojega, polemiziram pa s težo problema. Pojasnim, da je vpliv lažnih novic na volitve je pretiran, problem sovražnega govora pa je zlorabljen. Kot bom pokazal v nadaljevanju, ga zlorablja tudi Svetlana Slapšak.

Resnicoljubno bi bilo povzeti, da svoboda govora zajema tudi lažne novice, ne pa podtakniti, da vsebuje sovražni govor. Precenjen pa ni sovražni govor, ampak vpliv lažnih novic na volitve. Gospa je stvari pomešala.

Resolucija 2018/2896
Dalje očita, da nisem imel »imel pojma o resoluciji Evropskega parlamenta, tedaj stari štiri dni« in doda »toliko o obveščenosti evropskega predstavnika.« Gre za eno od mnogih resolucij evropskega parlamenta (številka 2018/2869 – vir). Če že drugim očita, da je ne poznajo, bi jo sama morala brati bolj pozorno.

Da ne bo nesporazuma. Povsem primerno je, da je Evropski parlament sprejel Resolucijo o porastu neofašističnega nasilja v Evropi. Prvopodpisana predlagateljica je iz Evropske ljudske stranke, ki ji tudi sam pripadam. Zanjo so po mojih podatkih iz Slovenije glasovali Romana Tomc, Franc Bogovič in Ivo Vajgl. Dva »desna« in en »levi«. Narobe pa je, da se jo zlorablja za vse mogoče, kar neofašistično nasilje ni in da se njeno interpretacijo širi kot elastiko.

Ne gre za Resolucijo, kot povzema gospa Slapšakova, »s katero se od vseh evropskih držav odkrito zahteva, da … prepovejo skrajne desničarske stranke in skupine.«

Resolucija ne »zahteva« ampak države »poziva«, naj »prepovedo neofašistične in neonacistične skupine ter vse druge ustanove ali združenja, ki slavijo in poveličujejo nacizem in fašizem«. Torej ne kar desničarskih strank in skupin povprek, ampak »neofašistične in neonacistične, ki poveličujejo nacizem in fašizem«. Kot vem, takih pri nas ni. Imamo pa nekaj takih, ki odkrito slavijo in poveličujejo komunizem.

Zdrs pri interpretaciji ni slučajen. Gospa Slapšak za skrajno desničarke in torej prepovedi potrebne razume avstrijsko vladno FPO (vir), našo SDS (vir), pa hrvaško HDZ in sploh vse vlade, ki nasprotujejo marakeški deklaraciji (vir). Ker prav tam tudi zapiše, da naše »druge stranke desnice niso bistveno drugačne, le madžarskega denarja nimajo«, bi lahko sklepali, da Resolucijo razume kot podlago za prepoved vseh slovenskih opozicijskih strank. Levice sem ne štejem.

To je krasen primer zlorabljanja strahu pred sovražnim govorom za krepitev položaja oblastnih strank ali določene ideologije. Teza, ki sem jo zagovarjal na panelu, je dobila še eno empirično potrditev.
Javna RTV kot trobilo

Gospa Slapšak trdi, da »najvišje izvoljeno evropsko telo ne dvomi več o tem, da sovražni govor neposredno vodi k nasilju«. V resnici v resoluciji piše da »širjenje sovražnega govora na spletu pogosto vodi k porastu nasilja«. Nasilje torej obstaja že brez sovražnega govora, sovražni govor pa ne vodi vedno nasilju ampak »pogosto« k »porastu« nasilja.

Mimogrede, resolucija tudi »obžaluje dejstvo, da je v nekaterih državah članicah javna radiodifuzija postala trobilo za propagando ene politične stranke, ki pogosto izključuje opozicijo in manjšinske skupine iz družbe«. Pripisana mi izjava, da je treba desnici zagotoviti več prostora v medijih, je torej povsem skladna s pričujočo resolucijo, vsebuje pa tudi priznanje avtorice, da je desnica zapostavljena. Jaz sem namreč rekel »Lažne novice in sovražni govor imajo manjši vpliv tam, kjer obstaja zaupanja vreden, pluralen medijski prostor. Naloga javne RTV je zato zagotavljanje takega prostora«. Da to pomeni več prostora za desnico, je analiza stanja stvari na RTV gospe Slapšakove in ne moja. Ne trdim pa, da je napačna.

Sumljiv politični kapital
Na njeno subjektivno oceno o tem, kdo je koga razcefral, kdo je bil brez znanja, kdo je bil s sumljivim političnim kapitalom, kot tudi na subjektivne ocene Nove 24 o tem, kdo je koga knockavtiral, ne dam kaj dosti. Otročje je delati neke zaključke iz tega, da njeni somišljeniki hvalijo njo, moji pa mene. Tudi me ne moti, če sem bil v razpravi osamljen. Kaj drži in kaj ne, se ne ugotavlja s preglasovanjem, ampak z vsebinsko diskusijo, h kateri njena kolumna v Večeru ni prispevala ničesar.

Zame je bil panel poučen vpogled v način razmišljanja tiste strani, ki se zavzema za omejevanje govora. Priliko sem imel videti poljubnost širine definicije tega, kar bi bilo treba prepovedati. Npr. besede »ilegalni ekonomski migrant« da so lažna novica, katerih širjenje bi bilo treba preprečevati. Pa navduševanje nad kanadskimi jezikovnimi pravili, ki da so obzirna do manjšin. Peoplekind namesto mankind? Ali tisto, kar je v javni prostor izstrelilo Jordana Petersona? Pa da od evropskega parlamenta ne moremo pričakovati preveč, ker je tam nekdo o nacistih govoril kot o socialistih, nacional-socialistih, in da je to zanikanje holokavsta. In tako naprej.
Skratka

Vse to me samo utrjuje v osnovni tezi, da tako problem lažnih novic kot tudi problem sovražnega govora nekateri poskušajo zlorabiti za zmanjšanje demokratičnih pravic in svoboščin. Orodja za omejevanje govora namreč uporablja oblast. Torej dajejo moč tistim, ki jo že itak imajo in ne tistim, ki so šibki. Dajejo orodje večini, da utiša manjšino. Zato terja oblikovanje tega orodja skrajno previdnost.

Namesto, da bi vsi skupaj zavzeli kritično stališče do govora, ki res proži nasilje in ki res ne prispeva drugega, kot da žali ljudi, varuhi pred govorom vse zmečejo vse v isti koš. Ker široko in onkraj zapisanega teksta interpretirajo eno resolucijo (2018/2896), se ne smejo čuditi, če smo izjemno previdni pri podpori neki drugi – namreč marakeški.

Nasilje v besedi se izjemoma konča kot nasilje nad ljudmi. Nasilje nad besedo pa se praviloma konča z nasiljem nad ljudmi.

Objavljeno v Časniku 14.11.2018.

Pomoč z napačne strani

Kmalu po izvolitvi Donalda Trumpa za predsednika ZDA so na Florido v neko mondeno letovišče povabili okrog sto bogatih podpornikov demokratske stranke. Nek nadarjen operativec ameriških levičarjev in zvest podpornik dinastije Clinton je potolčenim demokratom predstavil načrt, kako odstraniti Donalda Trumpa, ali ga vsaj onemogočiti po vmesnih volitvah, ki bodo konec letošnjega leta, ali, če bo obstal do takrat, kako ga premagati na volitvah leta 2020. In seveda je za ideje zbiral denar.

Izhodiščni dokument z naslovom »Demokracija je pomembna: strateški načrt za akcijo« že nekaj časa kroži po internetu. Zadeva predstavlja poučno branje – taktika političnega boja ni zelo drugačna, ali gre za levičarje ali za desničarje. Nekateri prijemi delujejo na splošno.

Med drugim strategija navaja primer volitev v ameriški senat leta 2012 v zvezni državi Indiana. Po vseh predvidevanjih in zgodovinskih izkušnjah bi moral biti sedež precej gotovo v republikanskih rokah in v normalnih razmerah bi ga republikanec moral z lahkoto osvojiti. Ampak republikanski kandidati se za kandidaturo najprej pomerijo v kvalifikacijah (primaries) med seboj. Zmagovalec se potem za sedež v senatu pomeri z demokratom.

Favorit za zmago v kvalifikacijah je bil zmeren in uglajen gospod Richard G. Lugar. V senatu je preživel šest predsednikov ZDA. Ampak se je zataknilo. Čajankarji in »pravi« konservativci, tako New York Times (vir), so investirali ogromno denarja v njegovega tekmeca Richarda E. Mourdocka. Češ, da je senator preveč zmeren in kompromisarski. Mourdock je bil precej bolj »pravih« stališč, med drugim je trdil, da je nosečnost, ki nastane kot posledica posilstva, božja volja. Močno je zmagal v republikanskih kvalifikacijah in kasneje izgubil proti demokratskemu protikandidatu. Senator iz Indiane je postal demokrat Joe Donnelly in še vedno je.

Prej omenjena strategija pa k zgodbi dodaja zanimivo podrobnost. V boj med republikanci so se vmešali demokratski aktivisti. Ekstremnega Mourdocka so proti zmernejšemu Lugarju podprli demokratski medijski in internetni borci, ki so o Lugarju našli in razbobnali nekaj škandalov, kar ga je potem v kvalifikacijah pokopalo. Ocenili so, da bo demokrat ekstremista Mourdocka lažje premagal kot zmernega Lougarja. Za katerega so govorili, da je Obamov najljubši republikanec.

Skratka, ko nekdo pred kamero povabi najbolj srdite komentatorje z desne, ni nujno, da to dela zato, ker bi desnici rad pomagal.

Nauk za strategijo ustavljanja Trumpa je torej pomagati republikanskim ekstremistom, kjerkoli je to mogoče, ker jih bodo zmerni demokrati lažje premagovali. Sliši se pametno, težava je samo ta, da kaže, kot da bi se republikanci držali podobnega pravila in da pomagajo demokratom z levega roba nasprotne stranke. Tudi v upanju, da so bolj premagljivi.

Splošni nauk zgodbe je, da lahko nasprotniku delaš škodo tudi tako, da pomagaš ekstremistom na njegovi strani. Ekstremisti so premagljivi. Razen, če slučajno zmagajo, potem je težava velika. To bi lahko pojasnilo, zakaj so napredni mediji v ZDA dajali toliko prostora Donaldu Trumpu. Se spominjate, da so po volitvah govorili, da je Trump edini, ki bi ga Clintonova lahko premagala? No, zakalkulirali so se v toliko, ker je bila tudi Clintonova edini demokratski kandidat, ki bi ga Trump lahko premagal.

Seveda tega ne pišem zato, ker bi me zanimale kongresne volitve v Indiani, ki bodo konec leta, tako, kot v drugih zveznih državah. Stvar se mi zdi zanimiva z vidika dogajanja v Sloveniji. Včasih imam namreč občutek, da se dogaja nekaj podobnega. Na desni sicer nimamo medijev, s katerimi bi pomagali ekstremistom na levi. Imajo pa na levi medije, s katerimi lahko pomagajo ekstremistom na desni. Če niso ekstremisti, jih za ekstremiste naredijo oz. označijo. Če so, jih promovirajo in jim dajejo prostor. Če ne drugače z zgražanjem. Zakaj bi to počeli, razumem in je zanje tudi pametno.

In imamo tudi na desni medije, ki lahko pomagajo ekstremistom na desni. Zakaj bi to počeli, razumem. Ljudje radi berejo in gledajo mnenja, ki tolažijo njihova razočaranja in razpihujejo njihovo jezo. Dajejo si duška z ostrimi stališči in grobimi besedami. Komu pa to na koncu v političnem boju pomaga, je pa drugo vprašanje. Skratka, ko nekdo pred kamero povabi najbolj srdite komentatorje z desne, ni nujno, da to dela zato, ker bi desnici rad pomagal.

Objavljeno v Časniku 11.9.2018.

Odrinjeni?

Foto: svet24.si

Slovenec, ki se ima za del konservativne ali klasično-liberalne tradicije, je navajen, da je zapostavljen. Po letu 1945 je bil preganjan. Ko se je režim nekoliko zmehčal, sicer ni bil več v eksistenčni nevarnosti, vodilna mesta in prve vrste pa so bile rezervirane za člane vladajoče partije in njihove kolaborante.

Po letu 1989 je bilo svobode in enakopravnosti vedno več, še zmeraj pa za božič in za veliko noč posluša, da so to družinski prazniki, da naj se vera in verniki skrivajo v zavetju zasebnosti, saj da je cerkev vendar ločena od države. Svobodomiselne bodo neovirano zmerjali z neoliberalci, konservativne s fašisti, verne pa s klerotalibani. Za visoko proračunske medije pišejo v glavnem somišljeniki prejšnjega režima. Rock koncerti in oddaje, ki štrlijo iz tega rdečega konsenza, so predmet prepovedi ali pritiskov dedičev revolucije. Vodilne položaje v državi so do zdaj zasedali, s kratkotrajnimi izjemami, ljudje, ki bi bili na teh položajih, tudi če Berlinski zid ne bi padel.

Ampak eno je, če nas drugi zmerjajo z domoljupci in z zaplankanimi, drugo je, če sami sebi govorimo, da smo drugorazredni. Eno je, če nas zaplankajo, drugo je, če se zaplankamo. Eno je, če nas v kot političnega prostora potiskajo levičarski aktivisti, drugo, če se tja postavimo sami. In se še ob tem pretvarjamo, kako dobro se tam počutimo.

Vera in upanje

Človeška bitja so skozi zgodovino veliko pretrpela. Življenje je bilo težko. Da se iz obupa niso lastnoročno obesili, so naši davni predniki našli načine, kako v trpljenju najti neko zadovoljstvo. In velik del slovenske desnice je našel zadovoljstvo v tem, da je drugorazreden, odrinjen, podrejen. Bolj kot je razžaljen in ponižan, bolj je prepričan v svoj prav, v prav svojih voditeljev in v usodo, ki da je tako hotela. Trpi v sedanjosti, da bi bila prihodnost lepša, povsem v duhu krščanskega upanja na nagrado v posmrtnem življenju. In upa na čudež.

Čudeža ne bo. Venezuelski scenarij tri ure vožnje od Dunaja hitro* ni mogoč. Članica EU preprosto nima dovolj avtonomije, da bi zares lahko počela kolosalne neumnosti po diktatu Levice. Slovenija ima lahko še slabšo vlado, kot je bila Cerarjeva. Nekako bo životarila, med tem ko bodo dobro vodene države napredovala hitreje. Vsaj do prve krize.

In vendar se ne sliši samo ponižnega sprijaznjenja z zlo usodo. Na desni je te dni veliko razočaranja, nezadovoljstva in jeze. Vlade ne sestavlja »zmagovalka volitev«. Vlado sestavlja levica s skrajno Levico. Ljudje, ki sicer pravijo, da jim ne gre za oblast, ampak za stvar, so jezni, ker njihovi ne bodo oblast in bodo o stvari samo robantili iz opozicije. Ta jeza iz njih in njihovih medijev bruha z žalitvami mandatarja in norčevanjem iz nove vlade.

Umetnost možnega

Pa ni nujno, da bi bilo tako. 32 »pomladnih« poslancev je 70% vladne večine. 25 poslancev SDSa je dobra polovica vladne večine. 7 poslancev Nove Slovenije je lahko jeziček na tehtnici, ki iz leve vlade naredi levo sredinsko vlado, ob spretnem političnem manevriranju in občasnem zavezništvu z SDS celo sredinsko vlado. Ja, da bi prišlo do take koalicije, se bi bilo potrebno odpovedati kakšnemu načelu, kakšni svetinji, odpadla bi kakšna čestitka za »pokončno držo«, ampak prav gotovo se da več »za stvar« realizirati v poziciji kot v opoziciji. Če je seveda cilj politike, da kaj iz programa realizira in za svoje ljudi kaj naredi. Če je cilj tolažba tistih, ki so navajeni, da so drugorazredni, in podžiganje neproduktivne jeze tistih, ki tega niso navajeni, pa je opozicija lažja izbira.

Ključno vprašanje naslednjih mesecev je, kako desne stranke vrniti v politično igro. Če si kdo dela utvare, da bi Šarec lahko za kakšne ukrepe iskal podporo pri Novi Sloveniji, se mora zavedati, da mu ne bodo manjkali samo glasovi levice, ampak zelo verjetno tudi glasovi socialdemokratov in vseh drugih strank, ki bodo igrale na socialno-demagoško karto. Brez glasov SDS se ne bo moglo zgoditi dosti pametnega. Levi komentariat bo naredil vse, da se to ne bi zgodilo. Da SDS in njeni volivci ostanejo izobčeni. To vemo in na to ne moremo vplivati. Lahko pa vplivamo na to, ali se desne stranke s tem sprijaznijo in v tej igri apartheida celo pomagajo, ali pa ne.

Desna politika mora najti pravo razmerje med načelnostjo in pragmatičnostjo. Primer pragmatičnega politika je Marjan Šarec. Pripravljen je storiti karkoli, da bi lahko vladal, pa tudi, če ne bo v vladi naredil nič. Primer načelnega politika je Janez Janša. Pripravljen ni narediti nič, da bi SDS bila v vladi, kjer ne bi mogla narediti vsega. Primer politika, ki je med obojim našel kompromis, je bil dr. Janez Drnovšek. Pragmatičen, ko je šlo za majhne stvari, načelen, ko je šlo za velike. Njegov cilj je bil čim hitrejša vključitev Slovenije v evroatlantske povezave. To mu je uspelo. Cena za to sta bili preživetje in pomladitev Đilasovega novega razreda.

Naj naš glas šteje

Čas bi bil, da se slovenski desni volivec otrese občutka odrinjenosti in zapostavljenosti, ki se vleče še iz prejšnjega režima in ki jo je utrjevalo tudi bolj ali manj stalno vladanje levice po demokratizaciji. Zahtevati mora, da njegov glas šteje, da se z njegovimi glasovi vlada. Razlikovati mora med razlogi, zaradi katerih je politična tekma neenakopravna in izgovori, ki opravičujejo neuspehe. Razlikovati mora med investicijo v boljše rezultate v prihodnje in nesposobnostjo vplivati na odločitve v sedanjosti. Razlikovati mora med realno kritiko nove oblasti in tolažbo za poražence. Razlikovati mora med ostrim soočenjem idej in ventiliranjem jeze skozi verbalno nasilništvo.

Skratka, od verskih skupnosti morda desni volivec zahtevati vernost, od politike pa političnost. Ali prosto po Maxu Weberju, v desni politiki mora etiko prepričanja dopolniti etika odgovornosti. Ne šteje, za kaj se politik zavzema, šteje, kaj doseže.

Objavljeno 26.8.2018 v prilogi Družine Slovenski čas.

* Kolumno sem pisal, preden je bila znana koalicijska pogodba z Levico. Zdaj dodajam besedico hitro.

Domofopci ali domoljupci?

Ker domoljubje ni zastarelo

Vir: mzz.gov.si

Ljudje imamo naravno potrebo, da pripadamo svoji skupnosti. Ta potreba se je oblikovala še preden smo postali ljudje. Imajo jo tudi mnoge živalske vrste. Naši davni predniki so se povezovali rodove in plemena. Geni tistih, ki se niso, niso preživeli. Od tukaj izvira naše naravno nagnjenje k tribalizmu, k temu, da se delimo na nas in njih, na naše in vaše.

Nepopisan list?

Da je ta potreba naravna, da je karkoli v človeški naravi (sic!) naravnega, je nekaj časa veljalo za nazadnjaško*. Moderna doba je upala, da vsi pridemo na svet kot enak nepopisan list, ki ga lahko družba ali pa vzgoja pregnete v karkoli. Da je posameznik, osvobojen tradicije, neodvisen od drugih ljudi in mu – prosto po Johnu Locku – družba mora zagotavljati svobodo zasledovati koristi zase ali pa ga družba lahko – prosto po Jacquesu Rousseaju – vpokliče v projekte za skupno dobro.

Pa vendar različne znanosti – antropologija, bio- in evolucijska- psihologija, genetika, literatura – prihajajo do sklepa, da človeška narava ni posebej gnetljiva. Zadnje uspešnice na to temo so napisali Haidt, Pinker in Peterson. Dokazujejo, da so moralni instinkti, ki jih je oblikovala evolucija, še kako trdoživi. Eden o teh je plemenski občutek za pripadnost.

Zgodovina civilizacije je zgodovina naporov, kako prirojene moralne občutke skladno stopnji razvoja preusmeriti in organizirati v pojavne oblike, ki prispevajo k preživetju članov civilizacije in k zmagi v tekmi z drugimi. Namreč, kar je delovalo v kameni dobi, ne deluje nujno v digitalni.

V kaj vpreči naravo?

Plemenske instinkte lahko potešimo na različne načine. Nekoč je bilo to naše pleme proti drugemu plemenu. Danes so ženske proti moškim, beli proti črnim, revni proti bogatim, hetero- proti homoseksualcem, Američani proti ostanku sveta.

Razpihovanje plemenskih instinktov je močno politično orodje. To so pokazale zadnje ameriške volitve, kjer so demokrati gradili na tribalizmu manjšin (ženske, črnci, hispanosi, revni, LGBTQ skupnost), Trump pa na tribalizmu Amerike kot celote. Slednje je vsrkalo tudi vse nasprotne pole »plemen«, ki so si jih lastili demokrati.

Od vseh naštetih možnosti za izživljanje plemenskih instinktov je preusmeritev v domoljubje še najmanj škodljiva. Vsako drugo kanaliziranje tribalizma namreč ustvarja konflikte znotraj skupnosti. Enega proti drugemu postavlja sosede, sodelavce in poslovne partnerje. Pri domoljubju je sovražnik onkraj meje. In če so meje urejene, prehodi nadzorovani, meddržavne odnose pa vodi westfalski princip nevmešavanja v notranje zadeve drugih držav, imamo od domoljubja samo koristi.

Domoljubje ustvarja skupnost domovine. Povezana nacionalna skupnost daje okvir znotraj katerega smo solidarni brez prisile. Ker je to v naši naravi. Zato ni velike debate o tem, ali se bo denar prelival iz bogatih v revne slovenske pokrajine. Bil pa je problem, ko se je isto dogajalo v Jugoslaviji in je problem, ko se dogaja v Evropi. Nemci pač nočejo plačevati grških dolgov.

Domoljupci in domofopci

Domoljubje ima dve skupini nasprotnikov. Najprej so tu že omenjeni konkurenčni načini za izkoriščanje plemenskih instinktov. Gre za to, ali bodo nekoga »včlanili« v »pleme« npr. izkoriščanih ali pa v »pleme« npr. Američanov. Potem je tukaj vedno bolj vplivna skupina brezdomcev – ljudi, ki nimajo potrebe po pripadnosti nacionalni skupnosti ali ki so se dali prepričati, da je sta narod in domovina zastarela družbena konstrukta**. Da smo vsi državljani sveta. Da je domovina pač tam, kjer so boljše javne storitve. Nekako skladno s pregovorom »ubi vino ibi patria«***.  

S teh dveh strani zato poslušamo kritike domoljubja, češ, da gre za nacionalizem, šovinizem, populizem in podobno. Mera seveda je potrebna tudi pri domoljubju. Čeprav daje prednost svojim mora ohraniti spoštovanje do drugih. Ljudi. Ker smo vsi ljudje.

Veliko kritike je domoljubje deležno tudi zato, ker ovira preoblikovanja družb. Spremembe bo mogoče brez prisile izpeljati le, če bodo skladne s človeško naravo. Odgovor na domoljubna gibanja v evropskih državah zato ni zmerjanje z nacionalizmom in diskvalifikacija z mračnjaštvom, ampak krepitev pripadnosti Evropi in usklajenost evropskega političnega sistema in tekočih politik z občutki ljudi.

***

Prispevek (razen mednaslovov) je nastal kot odgovor na vprašanja Suzane Kos za članek v Sobotni prilogi Dela.

* To odlično ilustrira Svetlana Slapšak, ko v tistem članku pravi: "V današnjem svetu je [domoljubje] izrazito zastarelo in bi moralo biti usklajeno s kozmopolitizmom, humanitarnimi načeli, mobilnostjo in globalnim informiranjem." Kot da bi bili občutki nekaj, kar se da naučiti v šoli in bi zastarevalo, kot je zastara znanje uporabe računalnikov.

** To sem pisal preden sem vedel, da bo o isti stvari razmišljala tudi Svetlana Slapšak, kaj šele, da bi vedel, kaj bo rekla.

*** Kjer je vino, tam je domovina.

Bog živi Slovenijo!

Napredna politika in napredna inteligenca je naredila manjši škandal iz dogodka, ko je predsednik državnega zbora Matej Tonin svoj govor zaključil z besedami, “Bog živi Slovenijo”. Če človek v Sloveniji omeni Boga, sploh tistega, ki ga zapišemo z veliko začetnico, in tega ne naredi v okviru družinskega praznika ali zavetja zasebnosti, se prej ali slej nekdo spotakne. In ni jih tako malo.

Ne spotaknejo se liberalci, ki se jim vse skupaj zdi stvar svobode govora in predsednik je pač svoboden, da pove, kar hoče. In svoboda govora se jim zdi bolj temelja pravica kot ločitev cerkve od države.

Ne spotaknejo se konzervativci, ker se je z »Bog daj«, »Bog živi«, »Bog pomagaj«, »Z Bogom« itd. pozdravljalo odkar Slovenci vemo zase, pa zato ni nastajala posebna škoda. In bodo seveda citirali, da italijanski adijo izvira iz »a Dio« in da je rezervna valuta sveta, ameriški dolar, na katerem piše, In God we Trust – zaupamo v Boga.

Spotakne pa se vplivna in nestrpna manjšina. In spomnimo se Nassima Taleba (vir), da manjšina, če je nestrpna, zmeraj doseže svoje, če se ji ne postavimo po robu. Pri tem, spotikanju ob Boga gre po mojem mnenju za tisti efekt, ko otrok poskuša vrstniku uničiti igračko, ki je sam nima ali ne ve, kaj bi z njo. Fenomen sem obdelal tule. Če bi hoteli biti bolj učeni, bi po Petersonovo isti fenomen našli v arhetipski zgodbi o lisici in kislem grozdju. Če ti kaj ni dosegljivo, pač daješ v nič.

V celofanu razuma
Seveda nestrpneži ne bodo priznali, da gre za to, ampak bodo v razsvetljeni maniri poiskali razumsko razlago, ki bo pojasnila ali celo opravičila predrazumski občutek – ki je odpor do vernih, vere in Boga. V tem vrstnem redu. Razumska razlaga je, da je po slovenski ustavi »vera ločena od države«. In zato seveda beseda Bog za v Državni zbor ni primerna.

Pravnikom bom prepustil razlaganje, ali spornost omembe Boga sploh sledi iz stavkov 7. člena ustave: »Država in verske skupnosti so ločene« in »Verske skupnosti so enakopravne; njihovo delovanje je svobodno.« Kot jaz berem, ti stavki govorijo o verskih inštitucijah, tipično cerkvah. Te pravne osebe z državo niso na noben način povezane in so med seboj pred zakonom enake.

Tisto, kar se mi zdi vredno razmisleka je argument, ki se je pojavil v razpravi na tviterju, namreč, kaj pa če bi nek poslanec za govornico vzkliknil, »Alah je velik«, »Alah živi Slovenijo« ali pa kakšno drugo menda sporno geslo. Nestrpneži so si, domnevam, mislili, da bo nas ostale vzklik »Alah je velik« zmotil nekako tako, kot njih zmoti »Bog živi Slovenijo«.

In zakaj je razlika, ustavnopravna razlika, med Bogom in Alahom v slovenskem parlamentu? Preprosto zato, ker je krščanstvo in krščanske vrednote podlaga za tako ustavno ureditev, kot jo imamo.

Ampak na načelni ravni, je tudi to (1) stvar svobode govora in (2) je nekaj, kar nikakor ne posega v ločenost cerkve od države.

Je pa ta vzporednica med omembo Boga in Alaha zanimiva. Najprej je zaskrbljujoč sklep, ki iz argumentacije nestrpnih sledi, namreč, da so nekateri levičarji tako nestrpni do katoličanov, kot so nekateri desničarji nestrpni do muslimanov. Samo povejo to bolj kulturno in zavijejo v sklicevanje na ustavo. Ne bruhajo ognja po tviterju kot kakšna zagreta desna navijačica na tviterju.
Bog in Alah v Sloveniji

Še bolj pa je zanimivo nekaj drugega – namreč ekvivalenca Boga in Alaha v Sloveniji. Sklepanje je nekako tako: Bog je religiozni koncept. Alah je religiozni koncept. Religioznih konceptov naj se v parlamentu ne bi omenjalo. Kdor tega ne razume na primeru krščanska Boga, razume v zvezi z Alahom.

Pri takem sklepanju naredijo precej tipično napako. Konkretno zadevo A’ je mogoče abstraktno predstaviti kot A. In konkretno zadevo A” je mogoče konkretizirati iz abstraktnega A. Golob leti, golob je ptič, torej ptiči letijo. Kokoš je tudi ptič in zato leti. Zabloda je v tem, da napako (lahko) naredimo, v procesu abstrakcije (sklepanje iz posebnega na splošno – ptiči letijo). Druga napaka se zgodi, ko abstraktno apliciramo na konkretno. Ker je kokoš ptič, leti. Neverjetno kolikokrat nas poskušajo prepričati s takim načinom sklepanja.

In če gremo nazaj na božanstva, je njihovo sklepanje tako: Kam pa pridemo, če bi v parlamentu omenjali Alaha. Alah je bog. Krščanski Bog je tudi bog, zato se ga ne sme omenjati. Kam pa pridemo, če bi kar vsak omenjal svojega boga, pravijo.

Razlika je
Kar sem zdaj na zelo kompliciran način povedal je, da seveda je razlika, ali v slovenskem parlamentu rečeš »Bog živi Slovenijo« ali pa če rečeš »Alah živi Slovenijo«. Razlike seveda ni za liberalce, ki oboje smatrajo za del svobode govora. Razlika je za nestrpneže. A vendar! Če se tem zdi, da ni primerno, da se reče »Alah živi Slovenijo«, to še nič ne pove o tem, ali je primerno, da se reče, »Bog živi Slovenijo«. Spomnimo: če golob leta to nič ne pove o tem, ali kokoš leta. Pa čeprav bi nas površno abstraktno razmišljanje lahko privedlo do tega sklepa.

In zakaj je razlika, ustavnopravna razlika, med Bogom in Alahom v slovenskem parlamentu? Preprosto zato, ker je krščanstvo in krščanske vrednote podlaga za tako ustavno ureditev, kot jo imamo. Krščanski Bog lahko poživi Slovenijo, ker je slovenski pravni sistem nastal na podlagi krščanstva. Slovenci so se v osmem stoletju pridružili krščanski Evropi in bili stoletja del svetega rimskega cesarstva. Avstrijski cesar se je imenoval cesar zato, ker naj bi bil naslednik rimskih cesarjev, ki so imperij naredili za krščanskega.

Enakost in človekove pravice, ki so tako pogosto nekakšen izgovor za izganjanje Boga iz javne sfere, so dobile velikanski pospešek v krščanstvu. Enakost vseh pred Bogom, ki jo je učil Jezus Kristus je postala vzorec za enakost vseh pred zakonom.

Družina, država, rasa
Krščanstvo je bila tista vera, ki je demontirala grško-rimsko patriarhalno družino in demokratizirala vloge članov družine, predvsem ženske. Krščanstvo je bila tista vera, ki je preseglo okvire enega naroda oz. ene države in postavilo temelje globalizaciji oz. internacionalizaciji. Najprej religije, potem še vsega drugega. Prej so bile veroizpovedi omejene na posamične rodove, mesta oz. narode. Grški bogovi so bili bogovi Grkov, rimski Rimljanov, judovski bog Jahve je bil bog Izraelcev. Krščanski bog pa je bog vseh narodov in vseh držav. Kot je Slovenija država vseh, ki živijo tukaj, ne samo Slovencev. In seveda se krščanstvo, za razliko od vseh drugih rodovnih religij, ni omejevalo na eno raso.

Ne patriarhat, ne nacionalizem, ne rasizem se ne morejo izgovarjati na krščanstvo. Prav nasprotno je res. Krščanstvo je s tem, ko je začelo mehčati paleolitske občutke pripadnosti očetu, rodu ali narodu postavilo temelje modernosti. Nikoli pa ga ni zaneslo v utopijo, da ti občutki ne obstajajo in da so izmišljeni.

No, tudi zato se v slovenskem parlamentu, povsem v duhu slovenske ustave iz zahodnega civilizacijskega kroga, prav lahko reče, Bog živi Slovenijo!

Objavljeno v Časniku 10.7.2018.

Umetnost možnega kompromisa

Foto: Žurnal24.

Slovenija je izvolila nov parlament. Volivci so dali velikansko nezaupnico dosedanji koaliciji. Politični prostor je postal bolj polariziran, saj so rezultat najbolj izboljšale stranke (SDS, SNS, SD, Levica) na desnem in levem robu političnega prostora. Pomladne stranke so volitve spet izgubile, saj je 32 mandatov SDS+NSi daleč od 45. Tako številke.

V naslednjih tednih bomo spremljali ali so tisti, ki smo jim namenili svoj glas, sposobni naše glasove pretvoriti v vpliv na odločitve v državi. Volivci smo svoje delo opravili, zdaj je stvar odvisna od politične spretnosti in odgovornosti politikov. Bistveno vprašanje je, ali lahko Slovenija probleme (zdravstvo, migracije, gospodarsko okolje) bolje rešuje z SDS v vladi ali z SDS v opoziciji.

Bloka četrtine volivcev ni prav ignorirati. Bil bi red in bilo bi dobro za državo, da relativna zmagovalka SDS prevzame so-odgovornost za stanje v državi. In bilo bi zdravilno za SDS in širše. Moder mandatar si ne bi želel voditi kakofoničnega orkestra šestih ali sedmih strank z užaljeno zmagovalko volitev v opoziciji. Po drugi strani si leve ali levosredinske stranke, ki imajo v državnem zboru večino, ne morejo privoščiti, da bi bile v koaliciji zgolj pomožno kolo.

V teh okvirih bi odgovorni politiki iskali kompromis. Volilni boj je brezkompromisen, politika pa je iskanje kompromisa. Tega se moramo pri nas še navaditi.

Socialdemokrati bi na Internetu uvedli spletno policijo!

Podmladek Židanovih socialdemokratov je na tviter zapisal, da bodo po volitvah predlagali »ustanovitev spletne policije, ki bo intenzivno zatirala sovražni govor, ter na podlagi IP naslova uporabnika (tudi anonimneže) primerno kaznovala«.

Lahko smo veseli, da obstajajo družbena omrežja, da preberemo, kaj politiki res mislijo; in da imajo stranke podmladke, ki jim na tviter uide, o čemer starejši samo obujajo spomine. Namreč na verbalni delikt iz 133. čelna kazenskega zakonika SFRJ.

SD predlaga ustanovitev posebnega oddelka policije, ki bo špionirala po družabnih omrežjih in iskala, kje je kdo povedal kaj napačnega. Sovražni govor je namreč hudi raztegljiv pojem. Naša zakonodaja ga pod tem imenom sploh ne pozna. Sam sem bil za sovražni govor obtožen za kolumno Zapomnite si Pariz in to prav s strani tistih, ki bi se zaredili v policijo, da bi na internetu delali red, če bi bil resor v rokah levičarske stranke. Seveda ni bilo v kolumni nič sovražnega govora, bila pa je vsebina, ki je bila za nekatere neprijetna. Neprijetna predvsem zato, ker niso imeli protiargumentov, pa bi jo zato pač prepovedali in avtorja še kaznovali.

Primerov, ko za kot sovražni govor obtožujejo politično nekorekten govor, je vse polno. Zato smo lahko prepričani, da ko levica predlaga uvedbo spletne policije, bo to uporabljeno za utišanje vsega, kar jim ni všeč.

Da se razumemo. Tudi meni ni všeč marsikaj, kar pišejo goreči navijači in podporniki po internetu. Še posebej me je sram, ko to delajo desni. In bi imel kaj našteti, ne samo od strahopetnih anonimnežev. Mi pa ne pade na pamet, da bi to prepovedoval ali ovajal.

Njim pa. Vse tisto, kar zdaj njihovi aktivisti tožarijo na tviter in facebook, vse tisto, kar njihovi aktivisti označijo kot -fobno, vse bo ta njihova spletna policija ovajala. Od platform bodo zahtevali IP številko, potem bo doma pozvonila policija, zaplenila dokaze - računalnike, diskovje in USB ključke. 

Če platforma ne bi izdala IP številke, bo pa Telekom domoljubno priskočil na pomoč. Zdaj se šele kaže daljnovidnost dolgoletnega člana Socialnih demokratov Janka Vebra, ki ni izbiral sredstev, da Telekom ostane v državni lasti.  

Nekaj let vas bodo vlačili po sodiščih, potem pa boste na Evropskem sodišču za človekove pravice verjetno oproščeni. V demokraciji je namreč toleranca do stališč, ki »žalijo, šokirajo ali motijo državo ali katerokoli skupino prebivalcev« (vir) kar velika.

Če boste seveda imeli denar in voljo, da se boste tožarili. Večina, bo pač pazila, kaj piše po internetu. 

In to je cilj. Ustvarjanje družbe strahu; družbe, kjer ena stranka odloča, kaj se sme in česa se ne sme misliti. To so njihovi očetje in dedje že imeli in od tistega se nikoli niso jasno distancirali. Če bi se, čudaški tvit nekega podmladka ne bi nikogar zanimal.

Želja po resnici ali želja po nadzoru nad resnico

V polemiki o lažnih novicah, ki jo z mano odpira Društvo SRP (Sobotna priloga Dela, 28.4.2018) se na eni strani zrcali naravna človeška žeja po resnici, na drugi pa totalitarna usedlina volje po nadzoru družbenega in še posebej medijskega prostora.

Ljudje po naravi iščemo resnico. Želeli bi si, da je tisto, kar nam govorijo drugi, kar preberemo v časopisih ali kar gledamo na televiziji, res. In čudovito bi bilo, če bi lahko zapovedali, da mora biti vse, kar je kje objavljeno, res. Ampak ni. Je samo bolj ali manj resnicoljubno. Bolj ali manj pristransko. Bolj ali manj navijaško. Bolj ali manj prikrojeno. Resnice ne more določiti ministrstvo za resnico, časopis z največjo naklado, Facebook, kontrolor dejstev ali kakšna druga avtoriteta. Bližamo se ji tako, da med seboj prosto tekmujejo različno dobri približki resnici. Resnica prej ali slej zmaga.

Zato je Zahodna civilizacija v svoje temelje vgradila svobodo govora: Američani v 1. amandma k ustavi, Evropska Unija pa je to nazadnje uredila v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah, kjer 11. člen piše »Vsakdo ima pravico do svobodnega izražanja. Ta pravica vključuje svobodo mnenja ter sprejemanja in širjenja vesti ali idej brez vmešavanja javnih organov in ne glede na državne meje. Spoštujeta se svoboda in pluralnost medijev.« Ta svoboščina je seveda omejena z drugimi pravicami in svoboščinami. Kar nekaj relevantnih je naštetih v poglavju »Dostojanstvo« iste Listine. Ne boste pa našli sklicevanja na resnico.

V sodbi 5493/72 je ESČP zapisalo, da svoboda izražanja ne velja samo za informacije in ideje, ki so dobro sprejete, ampak tudi za tiste, ki »žalijo, šokirajo ali motijo državo ali katerokoli skupino prebivalcev. To zahtevajo pluralizem, toleranca in širokomiselnost brez katerih ni demokratične družbe«. Ameriško vrhovno sodišče je v sodbi Gertz v. Welch zapisalo, da v zvezi s svobodo govora ne obstajajo lažne ideje; da laži ne popravljajo sodišča ali porote, ampak tekmovanje z drugimi idejami.

Lažne novice so majhna cena, ki jo v svobodnih družbah plačamo za to, da je tekmovanje idej svobodno.

Iz totalitarizma pa se vlečejo vzorci, kjer je svoboda govora omejena. Kjer velja svoboda samo za ideje, ki prispevajo k napredku npr. »naše socialistične skupnosti«, za ideje, ki so »družbeno odgovorne« ali pa, po mnenju tega ali onega »resnične«.

Iz totalitarizma se vleče nespoštovanje pluralnosti medijev. SRP napiše, da rešitev ni v pluralnih medijih. Evropska listina o človekovih pravicah, diametralno nasprotno, zahteva spoštovanje pluralnosti medijev. Ja, tudi tistih, kot piše SRP, »politično zamejenih strankarskih medijev«, ki »trobijo v svoj rog, ne glede na dejstva«. V svojih priporočilih je naša visoka ekspertna skupina navedla, da je prav pluralen medijski prostor eno najboljših sredstev obrambe pred lažnimi novicami.

Iz nedemokratične preteklosti se SRPu kolca po ureditvi (znana je kot apartheid), da so samo člani ali podporniki ene stranke lahko pripuščeni k članstvu v določenih skupinah. Ne pa iz SDS. Ki da v svojih glasilih objavlja lažne novice. Eno odmevnejših lažnih novic, tisto, o sinu kardinala Rodeta, je objavil časopis Delo na naslovnici. In to še preden so za tako pisanje iznašli ime lažna novica.

SRPu (in kladivu), ne bo šlo v račun, da sem v prijavi v visoko ekspertno skupino jasno napisal, da mislim, da imajo državljani pravico do lažnih novic. In bil izbran. Če to še koga čudi, se lahko zamisli nad razliko, kako sam razume demokratičnost in pluralnost ter kako jo razumejo v Evropi.

Objavljeno v Sobotni prilogi Dela, pp29, 12.5.2018.

Vse najboljše, Reporter

Preden je bil Reporter je bil Mag. No, Mag je v obliki nekakšne priponke Delu izhajal še nekaj časa po tem, ko je bil pravi Mag ukinjen. Delov Mag je odgovor na vprašanje, zakaj ni visokoproračunskih desnih medijev. Ker niso smeli izkoriščati medijske dediščine prejšnjega režima. Delov Mag ni smel biti desen Mag.

Brez založniškega zaledja, da bi lahko postal splošna, malo v desno nagnjena politična revija tipa Spiegel ali Time, je Reporter v desetih letih prehodil podobno pot kot večina slovenske desne sredine. Pot je vodila – če ostanemo pri eni dimenziji - v desno. Zanesljivi bralci so pač tisti, ki jih revija tolaži in jim pritrjuje. Peresa Reporterja so procesirala murgle, komije, udobomafijo in domače izdajalce. Pri tem je bil včasih raztros krogel šibrovke prevelik, in svinec je morda zadel tudi tiste, ki jih ne bi smel. Ti so si zato naredili svoje medije, kjer se take napake ne dogajajo. In tako je skupaj z desnimi mediji v desno drselo tudi desno volilno telo. In se pri tem topilo kot blok ledu na vročem klancu.

Ampak … Mimogrede, tudi revijo Ampak smo na desni sredini nekoč imeli, a je nimamo več. Kar je še en pokazatelj tega, da za globlje premisleke na desni sredini ni kupcev.

Ampak … Reporter je revija, ki ni odvisna od nobenih lobijev. Ki ji gospodarsko omrežje te ali one stranke ne rihta oglasov. Ki je ne financirajo kupci žilnih opornic. Ki je ne financirata ne Soros ne Orban. Ki živi od bralcev in od piscev. Piše stvari, ki so neprijetne, neprijazne, včasih tudi žaljive. Svobodo govora prakticira natanko tako, kot je Evropsko sodišče za človekove pravice napisalo v neki sodbi: »Svoboda govora ne velja samo za informacije, ki so dobro sprejete, ampak tudi za tiste, ki žalijo, šokirajo in motijo državo ali skupine prebivalcev. To zahtevajo pluralizem, toleranca in širokomiselnost brez katerih ni demokratične družbe«. Reporter to dela. Prispeva, teden za tednom, kolumno za kolumno, k temu, da imamo demokratično družbo.

Zato je dragocen, zato upam, da bo stal in obstal.

Eviva populismo?

Italijanske volitve so se končale s še enim odličnim rezultatom za populiste in katastrofo socialistov. Teza, ki jo zagovarjam v tem prispevku, je, da je to zato, ker so populisti boljši populisti od socialistov. Desna sredina je manj prizadeta, ker ljudstvu všečne bližnjice ne išče tako intenzivno. In jih po mojem mnenju tudi ne bi smela začeti iskati.

Populizem spet straši liberalne demokracije. Politike ne skrbijo revščina, brezposelnost, stagnacija produktivnosti, podnebne spremembe, migracije, Rusija in Kitajska, vsi vijejo roke okrog »naraščajočega populizma«. Še posebej stranke, ki jim populisti prevzemajo volivce, kličejo na »boj proti populizmu«. Proti čemu se borijo, pa pravzaprav ni jasno, so jih pa dogodki v Italiji spet zdramili.

Različne značilnosti populizma

Obstajajo tri značilnosti, ki jih pripisujejo populizmu. Prvič, populizem da ustvarja dva antagonistična tabora, običajno »navadne« ljudi proti elitam. In da populisti so edini, ki zastopajo navadne ljudi proti elitam. Da omenjam elite, je dober način, da spoznate populista tudi pri nas. Sicer pa diferenciacija na »naše« in »vaše« ni posebnost populistov. Levica nas deli na bogate in revne, izkoriščevalce in izkoriščane. Desnica nas deli na tiste, ki delajo, in na tiste, ki jih je treba podpirati. Skrajna desnica nas deli na domačine in priseljence.

Drugič, populizem obravnava težave čustveno in trdi, da obstajajo preproste rešitve. Te rešitve lahko kratkoročno celo delujejo, dolgoročno pa ne. Populizmi nagovarjajo čustva in nagone, kar sem obdelal v kolumni »Šest obrazov populizma«.

Tretjič, če so na oblasti, populisti učinkovitosti dajejo prednosti pred demokratično proceduro. Odklanjajo pluralizem v smislu dopuščanja tekmovanja idej ali v smislu delitve oblasti. Delitev oblasti zavračajo tako v sočasnem smislu – odklanjajo, da bi inštitucije druga drugo nadzirale s sistemom kontrol in ravnovesij. In delajo, kar se da, da delitve oblasti ne bi bilo v časovnem smislu – da bi se različne opcije izmenjevale na oblasti. So antidemokratični v smislu, da bi preprečili svobodne in poštene volitve ter zatirajo svobodne in pluralistične medije.

Po vseh treh značilnostih je težko potegniti ostro črto med populisti in nepopulisti. Politika se nanaša na opredelitev razlik, kratkoročnost razmišljanja je znana slabost politike na splošno, skušnjavo, da bi oblast uporabili za ohranitev oblasti, imajo vsi. V kontekstu boja proti lažnim novicam tudi anti-populisti napadajo pluralistični medijski prostor.

Ostra identifikacija populizma je torej težka in, kot je zapisal Krastev, na koncu »samodeklarirani anti-populisti določajo, kdo je populist in kdo ni«. V upanju, da jim bo prineslo kakšno politično točko. V tem pa se motijo.

Različni pomeni populizma

Kljub svoji nejasni definiciji se izraz zelo uporablja, ker menda učinkovito zasramuje politične nasprotnike.

Če besedo populizem v političnem diskurzu uporabi levičar, v bistvu misli, da gre za blažjo obliko fašizma. Desnica pa da je blažja oblika populizma. Namen je jasen. Predstaviti, da vse kar je levo od levice bolj ali manj diši po fašizmu.

Za desnico so populisti ljudje, ki predlagajo grobe, nerealne in nedemokratične rešitve za probleme, ki jih desnica sicer tudi pripoznava, lotevala bi se jih pa precej drugače.

Za sredinske in nepolitične tehnokrate so populisti predmet zavisti, saj so sposobni navdušiti volivce, česar pa oni ne znajo.

Tradicionalne stranke imajo drugačne težave

Da tradicionalne stranke izgubljajo proti populistom ima svoje povode in vzroke. V komentarjih pretežno beremo o povodih: (1) gospodarska kriza in stagnacija standarda delavskega in srednjega razreda, (2) migracije in druga varnostna vprašanja in, (3) zaradi splošne varnosti in blaginje nobenih kazni za protestno in morda neracionalno glasovanje.

Resnični vzroki za nazadovanje starih strank so drugje. Prvič, teren za nastop populizma je pripravilo splošno vzdušje pri ljudeh, namreč, da je za njihovo usodo kriv nekdo drug – kulaki, kapitalisti, cerkev, migranti, tujci … Knjiga Jordana Petersona »12 pravil za življenje« ima tak uspeh ravno zato, ker z vso silo napade to politiko zamerljivosti, ki jo je leva, v manjši meri pa tudi desna ideologija vcepila ljudem.

Bolj otipljiva verzija istega je, da so ljudje navajeni na državo varuško, da so jim obljubljali vse mogoče pravice in zastonj kosila. Šuntanje 99 % proti 1 % niso imenovali populizem, ampak boj za socialno pravičnost. Obljube, da se obdavčijo bogate elite in zbrani denar razdeli med množice, tudi niso bile imenovane populizem. No, zdaj se je pojavil nekdo, ki šunta boljše. V obljubah »pravičnosti« populisti lahko posekajo socialne demokrate in ni čudno, da so slednji najbolj prizadeti zaradi vzpona populizma. Če bi ljudi o populizmu učili ob prerazdeljevanih socialističnih politikah, bi nam bilo marsikaj prihranjenega.

Drugič, kulturna kriza, globalizacija, uvajanje multikulturnosti in počasno izginevanje tradicij odpira populistom možnosti, da zagovarjajo tisto, kar so nekoč zagovarjali konzervativci – to je, preden so nekateri postali internacionalisti, globalisti in eurofederalisti.

V Sloveniji je populizem kar lepo porazdeljen med levo in desno ter med nove in stare stranke. Seveda dosti več slišimo levega in dosti pogosteje slišimo, da je samo na desni. Ni tako. Zastonj kosil ni. Slabe politike – ne samo populiste – boste spoznali po obljubah, ki bodo predobre, da bi bile res. In katerih izpolnjevanje, obljubljajo, bo plačal nekdo drug.

Tretjič, komunikacijska revolucija, internet in družabni mediji so odpravili tradicionalne varuhe informacijskega prostora. Velika koalicija “odgovornih” novinarjev in “resnih” politikov je skrbela, da populistične ideje niso dobile preveč zaleta. Da je nekdo povedal, da rešitve niso tako enostavne, da obstajajo človekove pravice, ki se jih ne sme kršiti, da je preprečil, da bi komedijanti v medijih razlagali politiko. Teh varuhov – urednikov – ni več.

Četrtič, vodenje političnih strank je postalo čedalje bolj tehnokratsko. Obstaja razlika med razumnostjo elit in instinkti navadnih ljudi. Že Hayek je opozoril na “nestrpen in oster racionalizem”, ki da uperja liberalni svetovni red proti instinktom kot sta religija in patriotizem. Politika starih strank je postala vse bolj apolitična in tehnokratska. Dejanskih razlik med levo in desno je bilo vse manj. Optimalne rešitve je določala stroka, ne politika. Alternativa levici ni desnica, desnice ne levica, ampak obojim nekdo tretji.

Petič, tehnokratski je postal tudi notranji ustroj starih strank: po njihovih hierarhijah niso napredovali ljudje, ki bi navduševali množice, ampak zmagovalci komolčenja v pisarniških bitkah, mojstri mreženja, posestniki dobrih svetovalcev za odnose z javnostjo ipd. Skratka, karizmatične voditelje so tudi znotraj strank začele izpodrivati morda strokovne, ampak blede osebe.

Kako obravnavati populizem

Treba si je priznati, da so populisti zelo uspešni pri odkrivanju, kaj ljudje vidijo kot problem. Najdejo pač boljši stik z ljudmi. Namesto, da stare stranke pogledajo stran, da nekatere probleme razglasijo za politično nekorektne, da druge politike obkladajo s populisti, bi morale, nasprotno, jasno pripoznati, da problemi so. Ampak iskati rešitve, ki so v polju demokratičnega in spoštljivega do človekovih pravic. Čustva so dobrodošla pri pripoznavanju problema, pri sočustvovanju z ljudmi, niso pa dober kažipot za usmerjanje politik. Na ta način lahko desni center razreši protislovje med čustvenim in racionalnim.

Desna sredina mora tudi preprečiti, da se ji obesi, da je samo blažja oblika populistov, ker se ukvarjajo z istimi problemi. To je past, ki so jo nastavili, da bi konzervativci in resnični liberalci opustili svojo politiko in ne bili “kot populisti”. Zavedati se je treba, da ni politično napačnih problemov, obstajajo samo nedemokratične rešitve. Ni identifikacija problemov tisto, kar eno politično silo naredi za populistično, ampak jo to naredijo predlogi rešitev. Rešitve desne sredine morajo biti demokratične, temeljiti na pravni državi in človekovih pravicah.

Tudi ni nič narobe populizem prepoznati v nekaterih levih politikah. Tista levica, ki še kar postavlja revne proti bogatim in neenakost enači z nepravičnostjo, je v svojem bistvu populistična.

Boj proti populizmu?

Boj proti populizmu kot politična parola nima posebnega smisla. Ljudi ne zanima populizem, skrbi jih za delovna mesta, za zdravstveno varstvo, za življenjski standard. Načelo, da “ni svobode za sovražnike svobode”, je napačno. Prepričanje, da bi nadzor družbenih omrežij oslabil populiste, je naivno. V evropskem merilu bi se bilo pametno držati načela subsidiarnosti. Jan-Werner Müller zmotno predlaga, da je “nujno razmišljati o tem, kako nadnacionalne institucije, kot je Evropska unija, vpreči v obrambo liberalne demokracije pred populisti”. To bi samo okrepilo “patriotska” gibanja v državah članicah proti Bruslju. Skratka, “boj proti populizmu” je prazen klic k orožjem proti politični konkurenci. Namesto tega bi morale tradicionalne stranke obravnavati vprašanja, ki jih ljudi zanimajo. S strastnim poslušanjem in sočustvovanjem ter z racionalnim iskanjem rešitev.

V Sloveniji je populizem kar lepo porazdeljen med levo in desno ter med nove in stare stranke. Seveda dosti več slišimo levega in dosti pogosteje slišimo, da je samo na desni. Ni tako. Zastonj kosil ni. Slabe politike – ne samo populiste – boste spoznali po obljubah, ki bodo predobre, da bi bile res. In katerih izpolnjevanje, obljubljajo, bo plačal nekdo drug.

Objavljeno v Časniku 6.3.2018.

Zadeva koncesije: Nedolžen

"Moje vodilo je: krivda je vedno onkraj dvoma."
- Franz Kafka in tudi širše.

Po štirih letih in pol se je tiho, brez kamer in kričavih časopisnih člankov zaključila zadeva "koncesije". Po treh razpravah, v katerih je sodišče slišalo zagovora obdolženih in izpovedi prič, ki jih je predlagalo tožilstvo, je tožilstvo ugotovilo, da "obdolžencema kaznivo dejanje ni dokazano" in umaknilo obtožni predlog. Sodišče je zato postopek ustavilo.

Pravna država deluje ...

Če bi radi verjeli, da pravna država deluje, se boste osredotočili na to, da so obtožni predlog umaknili. Je sicer trajalo, ampak na koncu je le zmagala pravica. Itak je menda človek nedolžen, dokler mu ni dokazana krivda. Če ga med tem malo vlačijo po sodiščih in medijih, si je pač sam kriv, kaj se pa s politiko ukvarja. Sploh pa na "napačni" strani.

... ampak bi lahko boljše

Če pa bi želeli kamenčke za mozaik, da pri nas pravosodje nekateri zlorabljajo za doseganje političnih ciljev, boste upoštevali predvsem to, da je bila na podlagi anonimne ovadbe kriminalizirana legitimna odločitev in da je prekleto dolgo trajalo, da je bila krivična obtožba umaknjena.

Eno poglavje svoje kariere lahko zdaj dokončno arhiviram.

Povezane vsebine:

• Koncesije so v javnem interesu
• Orwellovsko po koncesijah

Nedeljsko delo trgovin in preprosti liberalizem

To ni kolumna o nedeljskem delu. To je kolumna o preprostem liberalizmu in kompleksnem liberalizmu. Zakaj? Zato, ker je tisti prvi podobno nevzdržen kot vsaka druga ideologija, ki en moralni temelj postavi nad vse druge. Je pa, kot vse preproste stvari, mamljiv. Nedeljsko delo je samo dober okvir za debato, ki morda tudi pojasni, zakaj slovenski konzervativci liberalizma ne marajo: ker so imeli posla samo s preprostim, lažnim liberalizmom.

Svoboda uber alles

Doktrinarno čisto liberalno stališče je, da je to, ali so trgovine v nedeljo odprte ali ne, stvar ekonomske svobode. Na eni strani se ekonomika izmeri s tem, ali ljudje pridejo v nedeljo prostovoljno v trgovino in dovolj nakupijo, da se plača imeti trgovine odprte. In na drugi strani, ali prodajalke ob nedeljah pridejo prostovoljno v trgovino, ker so za to dovolj plačane. Če se računice vsem izidejo, so trgovine pač odprte, ker moja svoboda, da sem doma ni nikakor ogrožena z vašo svobodo, da greste v trgovino. Svoboda nekoga, ki hoče imeti tako delo, da je ob nedeljah prost, ni ogrožena s svobodo nekoga, da ob nedeljah rad dela. Trgovka v Mercatorju, ki bi bila ob nedeljah rada prosta, si pač najde službo nekje, kjer imajo ob nedeljah zaprto.

zakaj slovenski konzervativci liberalizma ne marajo: ker so imeli posla samo s preprostim, lažnim liberalizmom

Takemu liberalizmu pravim preprosti liberalizem. Vse družbene probleme razreši tako, da se ljudje pač sami odločijo, kakor želijo. Pa še to za trgovke deluje zgolj v idealnih razmerah perfektno delujočega trga dela. Najvišja vrednota preprostega liberalizma je svoboda in vse je podrejeno temu, da je svobode čim več. Ne trgovca, ne trgovke, ne kupcev pri iskanju sreče (z nakupovanjem, dodajam cinično) nobena stvar ne sme ovirati. To bi bil namreč grob poseg v svobodo.

Povedano bolj splošno, dnevi v tednu so si med seboj enakopravni, nedelja, gospodov dan, Sabbath ali al-jumuʿah so ostanek nekih preživelih neciviliziranih časov. Če se delavec, ki delo prodaja, in delodajalec, ki delo kupuje, dogovorita, se pač dela kakorkoli se pač dogovorita.

Za čim manj prisile

Na drugi strani je žlahtni liberalizem, ki ne upošteva samo racionalnega ekonomskega premisleka in katerega cilj ni maksimiziranje svobode, ampak je cilj minimiziranje nasilja oz. prisile. Zato kot veljaven argument upošteva tudi tradicijo, vrednote in podobno. V prizadevanju za čim manj prisile, ljudem pušča, da se vedejo skladno z običaji. Pri spreminjanju običajev je izjemno previden.

Odkar obstaja Zahodna civilizacija (in tudi nekatere druge), je bil vsak sedmi dan nekaj posebnega. Običajnega dela se ljudje na tisti dan niso lotevali. Tako je ponekod že tisoče let. Tak način življenja in tak koledar se je med našimi predniki spontano razvil, ne da bi kdo pripravljal kakšne posebne strokovne podlage. Ne-dela je del spontanega reda, ki se je v svobodi in neredu pradavnine sam oblikoval.

Nedelja je nekaj posebnega. Delo v nedeljo je izjema. Da je izjema, je mogoče zagovarjati samo v epistemologiji, ki priznava tradicijo kot argument in ki priznava vrednost običajem, ki so se skozi zgodovino uveljavili. Drugi taki običaji so zasebna lastnina, poroka, pogreb, država. Niso rezultat centralnega planiranja, premisleka skupine modrecev kakšnega centralnega komiteja, ampak pač so. Nastali so spontano in v družbenih razmerah, ki jim po današnjih kriterijih ne bi mogli označiti kot svobodne.

Samih po sebi tradicij ni mogoče zagovarjati skozi liberalno epistemologijo, ki bi rekla, da je to navlako pač treba prerasti. Lahko se nekateri tradicij držijo, če se zanje svobodno odločijo in drugih ne ovirajo. Npr. da drug drugemu svobodno priznajo lastnino, da se dva, tri ali več oseb poveže v neko zakonsko skupnost ali da se jih na tisoče poveže v še večjo skupnost. Lahko, da so iste narodnosti in so eni Slovenci, drugi Hrvati, lahko pa so enim bolj všeč Beatli, drugim Stonesi. V svobodnem svetu, kjer ni nič večjega od svobode, ni treba imeti vzroka, da se povežeš v državo, v zakon. Da pokoplješ mrtve, je stvar sanitarne higiene in ničesar drugega.

Hayekov pravi in lažni liberalizem

Edini argument, na katerega bi liberalci bolj odprtega duha slišali glede posebnega statusa nedelje je tisti, ki ga je Hayek uporabil, ko je govoril o pravem in lažnem individualizmu. Gre nekako tako: Že mogoče, da se najde nekaj pametnih glav, ki znajo bistroumno utemeljiti, da nedelja ni nič posebnega. Morda znajo izračunati celo to, da bi bil s stališča rasti BDP boljši desetdnevni teden. Ampak ljudje, tisti menda manj pametni, ki so v večini, so si nedelje naredili za proste, ne da bi znali izračunati, zakaj naj bi bilo to dobro. Da je več modrosti v vseh ljudeh, kot jo je v peščici inženirjev družbe, je tisto, zaradi česar deluje nevidna roka trga, tudi če za vsako odločitev posebej ni racionalne razlage.

Če pristanemo, da je svoboda odsotnost prisile, lahko sklepamo naprej. Spreminjanje običaja, da nedelja je nekaj posebnega in da se v nedeljo ne dela, je oblika nasilja nad ljudmi. Zahtevati od ljudi, da se ob nedeljah odločajo, ali bodo delali ali ne, ali bodo šli v trgovino ali ne, ali bodo šli pokosit travnik ali ne, je prisila. Prisila v izbiranje. V to so prisiljeni vsi. Če so trgovine zaprte, so prisiljeni ostati doma samo nekateri. Več kot jih začne v nedeljo delati, več se jih je prisiljeno odločati, ali ne bi tudi sami v nedeljo delali.

Kak preprost liberalen duh bo zdaj skočil, češ, aha, če želimo svet brez prisile, je treba ljudem odvzeti svobodo izbire. Če se država namesto njih odloča, ali gredo v nedeljo v trgovino ali ne, se lahko odloča tudi to, ali bodo poslušali Beatle ali Stonese ali bodo kupili modre ali črne kavbojke, ali bodo kupili slivovo ali marelično marmelado. Preprost liberalen duh zato, ker razen svobode ni sposoben videti nobenih drugih okoliščin in ker vse želi izpeljati iz enega aksioma: več svobode je bolje. Bolj preprosto povedano, da je marelična marmelada nekaj posebnega, slivova in jagodna pa ne, ni vgrajeno v naš DNA. Nedelja pač.

Evolucijski psihologi so našli šest moralnih temeljev, s pomočjo katerih se odločamo, kaj je bolje in svoboda je samo eden od šestih. In bistvena drugačna okoliščina med izbiro dela v nedeljo in marmelado je v naslednjem: prisila v odločanje o stvareh, o katerih je odločeno, o katerih velja dobra izkušnja, praksa, tradicija, običaj … je nasilje. Do takega nasilja bi liberalec moral biti previden in ne kar “kot svinja v koruzo” podpirati, ker je pač “izbira”.

O stvareh, o katerih ni odločeno, pa seveda izbiranje in primerjava rezultatov vodi k boljšemu. Oceniti, v katero kategorijo kaj spada, pa je modrost, ki se ji zagovorniki dogme “več svobode je boljše” izognejo. In se prikrajšajo za izbiro, namreč izbiro med tem, o čem naj bi izbira bila in v čem naj izbire ne bi bilo. Ironija je simpatična, kdor jo razume.

Nedeljsko delo trgovin

Skratka, povedati želim, da na vprašanje o odprtju ali zaprtju trgovin ob nedeljah ni mogoče odgovoriti doktrinarno oz. da je doktrina – kot se ljudje svobodno odločijo – slaba, če ne upošteva, da smo zadovoljni ujetniki nekih tradicij, za katere niti ni jasno, ali jih na kratki rok sploh znamo ovrednotiti.

Nedelja je poseben dan. Nedeljsko delo je bilo, je, in bo izjema. Kaj si zasluži izjemo, je stvar dialoga v družbi. Ne dogma, “nedelja je gospodov dan”, ne dogma “ljudje naj imajo svobodo izbire”, ne mora podati dokončnega argumenta.

V tej kolumni zato ne zavzamem stališča za ali proti. Nedeljsko delo me niti ne zanima. Je pa tema dobra iztočnica, da pojasnimo, zakaj so imele in imajo slovenski konservativci še vedno problem z liberalizmom. Zato, ker so imeli že pred 2. svetovno vojno, po njej pa še posebej, opravka s pohabljeno različico liberalizma – tisto, ki izvira iz lažnega liberalizma francoske revolucije.

Vse teme, ki so povezane s tradicijami, ki so del kulturnega DNA, so zanimive za politično eksploatacijo. Zanimanje za razpravo o nedeljskem delu in kontroverznost tega vprašanja je še en empiričen dokaz, da je splošno uveljavljeno, da nedelja je nekaj posebnega. Če ne bi bila, bi imeli povsem enako debato tudi o delu ob torkih. Zato čestitke za politično spretnost tistim, ki so temo privlekli iz naftalina. Nedeljsko delo trgovin je blažja oblika istega fenomena kot so npr. zakonska zveza ali pokop mrtvih. Če bi bili ljudje racionalni roboti, to ne bi bile politično zanimive teme. Ker niso, se o njih ostro prepiramo.

Objavljeno v Časniku 9.1.2018.