Praznujemo znanost

Slavnostni govor na podelitvi Zoisove nagrade, Zoisovih priznanj, Priznanja ambasador znanosti in Puhovega priznanja, Nova Gorica, 23. novembra 2012



Spoštovani!

Danes praznujemo znanost.

Praznujemo človeško radovednost, praznujemo dvom, praznujemo razum, praznujemo ustvarjalnost, praznujemo iskanje resnice, praznujemo ogenj, ki ga je prinesel Prometej in razsvetlil temo vraževerja in neznanja. To ni samo praznik za znanstvenike, to je praznik za vse. To je praznik človeškega duha.

Ko je Niall Ferguson analiziral, zakaj med civilizacijami za zdaj zmaguje Zahodna, je znanost navedel kot drugega izmed šestih adutov naše civilizacije.

In znanost je adut Slovenije.

Rezultati slovenske znanosti so izjemni tako v odličnosti, kjer je v objavah v najboljših revijah v desetih letih napredovala iz 60% na 125% povprečja EU, kot v prenosu znanja, kjer je v evropskem inovacijskem indeksu v petih letih napredovala s 80% na 96% povprečja EU. Slovenski znanstveniki objavijo preko 1.200 člankov na milijon prebivalcev. To je več kot v Avstriji, Nemčiji, Franciji ali v ZDA. Malo je kazalnikov, kjer bi Slovenija prekašala povprečje EU. Znanost daje mnoge od teh.

Tista znanost, ki jo merimo z objavljenimi članki in citati, torej deluje odlično. Ampak Charles II. ni dal graditi observatorija na Greenwichu zato, ker bi je bila znanost kar tako na splošno v nacionalnem interesu, ampak, ker je bilo točno merjenje planeta zemlje in časa v interesu angleškega gospodarstva in njihove trgovske mornarice.

Slovenski znanstveni in visokošolski prostor je med najbolj zaprtimi za zunanje študente in raziskovalce, razmeroma malo denarja pridobimo iz mednarodnih virov, delež vlaganja tveganega kapitala je četrti najmanjši v OECD. Rezultat vsega tega je, da je delež visokotehnološkega izvoza v Sloveniji manjši kot na Madžarskem, Češkem, Slovaškem in na Kitajskem. Kitajska ima v svojem izvozu višji delež visoke tehnologije kot Slovenija.

Ni sprejemljivo, da se nekaterim znanstvenikom zdi škoda, da bi učili, ali da samo 20% novih doktorjev znanosti najde delo v gospodarstvu. Ni sprejemljivo, da je v novih visokotehnoloških podjetjih našlo delo manj ljudi, kot je bilo novih zaposlitev v znanstvenih inštitutih.

Znanost je naš adut, ampak kot da ne bi vedeli, kako bi ta adut odigrali.

Odkar se spomnim, govorimo, da je treba izboljšati povezanosti znanosti in gospodarstva. Trudimo se z različnimi mehanizmi. Ampak dokler znanje ne bo v poslovnem interesu gospodarstva in dokler delo za gospodarstvo ne bo avtentičen interes znanstvenikov, je vse zaman. Potrebujemo gospodarsko okolje, v katerem se bo splačalo znanje. Znanje, ne zvitost, zveze in poznanstva, privatizacija in podobne malverzacije.
Vse se ne začne in konča pri denarju, ampak sredstva za znanost so pomembna.

Ne samo višina, tudi način, kako vlagamo v znanje. O slednjem je dr. Žekš večkrat povedal, da mi denarja v znanost ne vlagamo, ampak ga razdeljujemo. Tako, da pač vsak dobi nekaj. V dobrih časih je to pomenilo, da so dobri dobili dovolj, slabi pa preveč. V slabih časih dobri dobijo premalo.

Znanost ne daje rezultatov takoj. Če bi jih, bi nas rast vlaganj v znanost v zadnjih letih rešila pred krizo, pa nas ni. Znanost daje rezultate na dolgi rok in še to samo, če je znanju tudi splošno gospodarsko okolje prijazno. In naše ni. Znanost potrebuje stabilne razmere. Znanstvenika lahko hitro izgubimo, traja pa leta, da ga vzgojimo.

Zato je varčevanje nevarno, znanstvene politike v tem času pa zahtevnejše kot v dobrih časih. Gre za to, na katerem področju naredi racionalizacija več škode in na katerem manj. Kje je odličnost, ki se je racionalizacija ne sme dotakniti, in kje povprečnost, ki se jo mora.

Brez besede »varčevanje« tudi na takem slavnostnem dogodku kot je današnji, torej ne gre. A se sprašujem, zakaj ne. V koalicijski pogodbi ne piše samo to, da se bodo pokojnine usklajevale z rastjo plač, ampak, da je cilj tudi:

povečanje javnih sredstev za financiranje znanstveno- raziskovalnega dela v skladu z barcelonskimi cilji do konca mandata.

Od tega cilja se oddaljujemo. Jaz kot minister težko razumem, da se za usklajevanje pokojnin, skladno s koalicijsko pogodbo, takoj najdejo milijoni. Isti milijoni bi tudi znanosti in visokemu šolstvu omogočili, da bi najboljši krizo prevedrili brez hujših posledic.

Vsi razumni ljudje se zavedamo, da moramo, če se želimo vrniti na pot zdrave rasti, najprej finančno urediti državo. Ampak veljajo za vse vsaj enaka merila.

Spoštovani,

Danes praznujemo slovensko znanost. Z nekoliko grenkim priokusom, ker ni dovolj posluha niti za to, da bi upoštevali specifike ustvarjalnega dela javnega sektorja in zavodom omogočili, da v večji meri sami iščejo rešitve, dodatne vire in se z omejenimi viri racionalno obnašajo.

Vendar na ministrstvu ne obupujemo in prepričan sem, da ne obupujete niti vi. Žene vas tista radovednost, na katero nas spomni ta praznik, radovednost, zaradi katere je Prometej človeštvu prinesel ogenj in vztrajnost, s katero je Atlas na svojih ramenih nosil nebesni svod.

Čestitam vsem za kvaliteten prispevek k slovenski znanosti, čestitam vsem letošnjim nagrajencem in se zahvaljujem komisiji za opravljeno delo.

Dovolite mi, da zaključim z mislijo Alexisa de Tocquevilla*.

Odkar so dela človeškega duha postala vir moči in bogastva, je potrebno vsak napredek znanosti, vsako novo spoznanje, vsako novo idejo obravnavati kot zametek moči, ki je na dosegu ljudstva. Pesništvo, zgovornost, spomin, milina duha, žar domišljije, globina misli, vsi ti darovi, ki jih nebo deli na slepo srečo, so demokraciji koristili, in celo kadar so se znašli v posesti njenih nasprotnikov, so še vedno delali njej v prid, ker so poudarjali naravno veličino človeka.

Zato danes praznujemo dela človeškega duha, radovednost, dvom, razum, iskanje resnice, praznujemo naravno veličino človeka, praznujemo znanost!

*'Tocqueville: Demokracija v Ameriki', prevod Simona Križaj,Založba Krt, 1996.

#protest

There is only one kind of men who have never been on strike in human history. Every other kind and class have stopped, when they so wished, and have presented demands to the world, claiming to be indispensable—except the men who have carried the world on their shoulders, have kept it alive, have endured torture as sole payment, but have never walked out on the human race. Well, their turn has come. Let the world discover who they are, what they do and what happens when they refuse to function. This is the strike of the men of the mind, Miss Taggart. This is the mind on strike.

Protestirajo samo v romanu. Sicer iščejo rešitve.

Zakaj Zver

Govor na ljubljanski konvenciji Milana Zvera.


Dragi Milan, gospe in gospodje, dragi prijatelji,

Strinjam se s tem, kar je bilo rečeno v uvodu, da Slovenija potrebuje finančno in moralno dokapitalizacijo. Proračun je nazadnje izravnal dr. Bajuk, po tistem so nas nebrzdano zadolževali, dokler je šlo. Zdaj ne gre več oz. si denar za plače v javnem sektorju sposojamo z zelo visokimi obrestnimi merami. Zato moramo zategovati pas, kar ni popularno. Smo pa prišli v to situacijo zato, ker so slovenske vlade, vse po vrsti, prevečkrat delale, kar je bilo popularno in ne, kar bi bilo potrebno.

Razkorak med tem, kar je pri ljudeh trenutno popularno in kar je zanje dolgoročno dobro, je odvisen od vrednot. To pa je stvar moralne dokapitalizacije.
Obstaja pa ena velika razlika med finančno in moralno dokapitalizacijo. Finančna mora priti od zunaj, domače rezerve so izčrpane. Moralna pa ne. Etiko, moralo, vrednote imamo, so v ljudeh, samo priti morajo do izraza. Ne samo nekatere ampak vse.
Teorije o tem, od kod morala, so različne, eni pravijo, da je od Boga, drugi, da od vzgoje, tretji, da se je oblikovala v evoluciji. Da so preživeli posamezniki, plemena, narodi, ki so bili moralni v smislu, kar za moralno pojmujemo danes.

Profesor moralne psihologije dr. Johnathan Haidt trdi, da imajo ljudje prirojenih do šest moralnih temeljev. Prirojenih, v smislu, da imajo prirojeno intuitivno razumevanje za sočutje in skrb do bližnjega, poštenost, svobodo, pripadnost, spoštovanje avtoritete in svetost oz. čistost.

Na te moralne temelje potem skozi življenje postavimo vrednote. Levičarji in desničarji se razlikujejo po tem, v kolikšni meri se opirajo na posamezni temelj. Levičarji se opirajo predvsem na prvi tri (skrb, pravičnost, svobodo), desničarji pa tudi (in ne samo) na ostale (pripadnost, spoštovanje, svetost).

Ko govorijo o tem, da bi morali »preseči delitve«, se nasloniti na tisto, kar nas združuje, se ponuja rešitev, da se pač poenotimo okrog »levih« temeljev in vrednot, ki jih imamo vsi. Ampak ne brez razloga so se izoblikovale tudi vrednote, ki niso usmerjene v blagostanje ali svobodo posameznika, ampak tudi tiste, ki brzdajo sebičnost in krepijo kohezijo v družbi. Pripadnost, spoštovanje, svetost, pravičnost kot enakost možnosti, ne enakost imetja. S temi vrednotami je treba dokapitalizirati slovensko družbo.

S temi vrednotami lahko slovensko družbo dokapitalizira predsednik države. Milan Zver ni človek, ki bi na temelj pripadnosti postavil pripadnost kaki preživeti ideologiji, ampak zagovarja pripadnost državi Sloveniji. Ni človek, ki bi se moral razumsko potruditi spoštovati svetost, ampak mu intuitivni temelji preprečujejo, da bi mu kdaj ušlo, da je to drugorazredna tema.

Milan Zver ima široke temelje, da lahko združuje tako tiste, ki jih vodi skrb za sočloveka, kot tiste, ki se zavedajo pomembnosti pripadnosti domovini in svetosti nekaterih stvari.

V letošnji Dragi sem dokazoval, da moramo Slovenci za pot v prihodnost narediti tri stvari: (1) pošteno oceniti preteklost, (2) dati domovinsko pravico tudi moralnim temeljem pripadnosti, spoštovanja in svetosti in nanje postavimo stvari, ki družbo povezujejo ter brzdajo sektaštvo in egoizem. (3) Da drug drugemu priznamo, da smo dobri ljudje, ki imajo sicer nekoliko različne vrednote, s katerimi se meri ta dobrota, a bi lahko delali skupaj.

Prva točka potrebuje predvsem pogum. O drugi sem tule nekaj povedal. Naj končam s tretjo. O dobrih ljudeh.

V politiki niso samo dobri ljudje. Menda je v njej celo nadpovprečen delež takih, ki plitvo čustvujejo, so hladnega srca in brez vesti, a so na videz priljudni in prepričljivi. Psihologija ima zanje neko ime. Kakšni gredo v politiko zato, ker so taki, druge politika in mediji take naredijo. Sprašujem namreč se, koliko časopisnih laži in nesramnosti prenese normalen človek, preden otrdi, koliko pljunkov v ponujeno roko sodelovanja je potrebnih, da začne vračati milo za drago.

Milan je v politiki dovolj dolgo, da je vse to izkusil. In ostal zmeren, prijazen, spravljiv. Je eden tistih dobrih ljudi, ki nas Slovence lahko spravijo skupaj.

Predvsem zato bo dobil moj glas.