"Poslovnik, to sem jaz"

Sedenje v Mestnem svetu MOL in prenašanje Jankovićeve samovolje ni kakša posebna zabava, če je pa po par sejah edina opazna novica ta, da me je učitelj Janković pošlje prebrati poslovnik, se pa človek sploh vpraša, če ima vse skupaj kak smisel.

Tole je iz današnjega Dnevnika

Poslovnik MS MOL:

90. člen
Predsedujoči lahko osebam v sejnem delu dvorane izreče sledeča ukrepa: 

• opomin, ki je ustni in se izreče, če govori kdo, ki mu beseda ni bila dana ali mu je bila odvzeta, ali če na drug način krši red na seji in določbe tega poslovnika;
• ukor, ki se ustno izreče osebi, ki ne upošteva opomina.

Če kdo ne upošteva opomina ali ukora, predsedujoči lahko svetu predlaga njegovo odstranitev s seje ali dela seje.

Oseba, za katero je predlagana odstranitev s seje ali dela seje, ima pravico do zagovora, ki pa ne sme biti daljši od ene minute. Nato o odstranitvi odloči svet brez razprave.

Tole je magnetogram dotičnega dela seje:

GOSPOD ZORAN JANKOVIĆ

Samo moment prosim! V skladu z 90. členom… glede na to, da ne upošteva opominov ukora, dajem na glasovanje in ugotavljam navzočnost, da se ga odstrani iz seje, gospoda Jazbinška. 

 

Ugotavljam navzočnost.

Rezultat navzočnosti: 30

Glasujemo o Predlogu sklepa, da se ga odstrani iz današnje seje.

Lepo prosim za vaš glas.

22 ZA.

6 PROTI.

Bodite dobri, pa pejte iz seje gospod Jazbinšek.

…/// … iz dvorane – nerazumljivo…///

Prekinjam sejo, dokler ga … direktor, odnesite ga ven. 

Janković bi moral na točki, po tem, ko je dal predlog, da se Jazbinška odstrani in pred glasovanjem o tem, Jazbnišku dati minuto časa za zagovor. Tega ni storil. Jazbinšek je bil odstranjen v nasprotju s poslovnikom, njegova izločitev iz dela seje, na katero mu je bil vstop preprečen, je bila nezakonita, mogoče bi bilo osporavati vse sklepe, ki jih je MS MOL sprejel na seji, na kateri Jazbinšek ni smel sodelovati oz. iz katere naj bi ga, kot temu pravi župan mesta kulture, odnesli.

In o tem, da je kršil poslovnik, Janković sploh ni dovolil razprave!

To ni drugič, da je župan eklatantno kršil poslovnik.

Na 4. seji, ko ni in ni bilo večine, da bi spreminjal Statut Mestne občine, je najprej v nasprotju s poslovnikom hotel, da bi o isti zadevi glasovali še tretjič, potem, opozorjen na to napako, je prešel na poimensko javno glasovanje. Po koncu tega glasovanja, opozorjen, da bi moral dati najprej na glasovanje, ali se lahko glasuje poimensko, je hotel to dati na glasovanje kar za nazaj. No, takrat, ko bi o isti stvari glasovali četrtič, in kršili še en člen poslovnika, smo svetniki SDS zapustili dvorano. Sprememba statuta ni bila izglasovana.

Ampak to ga ni motilo

da se ne bi obnašal, kot da bi sprememba statuta bila izglasovana. Mesto letos namreč nikakor ni obeležilo enega od svojih dveh v Statut zapisanih praznikov. Kot da bi bilo izglasovano, kar ni bilo.

Redno

pa krši poslovnik, ko ne upošteva 62. člena, ki med drugim pravi:

Predsedujoči razpravo konča, ko na izrecno vprašanje, ali še kdo želi razpravljati, ni nobene prijave.

Ko se mu zdi, da je bilo razprave dovolj, ali ko svetnik čaka, da bi župan povedal svoje, da bi se dalo še na to odgovoriti, ima Janković navado, da na hitro reče, "Zaključujem razpravo". In steče glasovalni stroj.

Ostali načini, s katerimi se preprečuje argumentirana razprava:

• V gradivih manjkajo bistveni deli, npr. načrti plavalnega centra. Na evro natančne, pa par tisoč različne cene pa so!
• Spremembe aktov so predstavljene na kar najbolj nejasen način. Bog ne daj, da bi bila drug poleg drugega staro in novo besedilo.
• Kak papir, ki bistveno spremeni okoliščine odločanja, npr. mnenje odstopjene ministrice Bručanove, da projekt plavalnega centra Ilirija ni pripravljen tako, da bi lahko dobil evropska sredstva, se pred mestnimi svetniki skrije.
• Bog ne daj, da bi dobili risbo parcel, s katerimi se kar naprej mešetari. Seveda ne, slika je vredna tisoč besed.

O tem, kako govornico izkorišča za svoje razprave o čemerkoli, drugim pa arbitrarno jemlje besedo, pa tokrat ne bi. Se je bilo že s tem popolnoma brezplodno ukvarjati. Ob tako udobni večini  in če so stvari tako čiste, mu tega pač ne bi bilo treba.

PS. Mestna uprava je zavrnila predlog Svetniške skupine SDS, da bi seje v živo prenašali po internetu. Že ve zakaj.

Ups! Dropbox

Dropbox je ena najboljših zadev, ki so se računalnikarjem zgodile v zadnjih letih, ob navojnih steklenicah za pivo, seveda. Tole pa pišem zato, da bi si bolj zapomnil, kako sem se s tem orodjem opekel in da (kako sem dober človek) kako težavo prihranim sočloveku.

Imam nekaj računalnikov, vse zadnje dokumente sinhroniziram med vsemi. Pa je hčeri crknil njen laptop in začasno bo morala biti zadovoljna z lenovčkom. Da bi ji naredil nekaj prostora, sem svoje stvari pobrisal. Itak sem ga pretežno uporabljal samo za varnostno kamero. Dropbox sinhronizira, v tem je njegovo bistvo, in seveda je vse pobrisal tudi na ostalih računalnikih.

Malo me je stisnilo pri srcu.

Potem sem dve uri z miško telovadil po Dropboxovem spletišču in stvari postavljal nazaj. Undelete obstaja, ampak klikologije je, če so stvari samo delno zbrisane, ogromno.

Gliha vkup štriha

Danes v Nedeljcu:

Čakajoč na Godota

Žerjavova ideja, da Slovenijo na pravo pot spravi svet modrecev, je ena sama politična korektnost. Kdo pa lahko reče, da Ivan Oman, Boris Pahor, France Bučar in drugi niso dovolj spoštovani, modri in izkušeni. V svojem bistvu pa ni prav nič drugačna od vseh drugih predlogov, da bi nek deus ex machina (odrešenik, princ na belem konju, princesa z dnevnikom, Kralj Matjaž, Komandant Stane, Komisar Janez, Janko s podporo Metke ...) odrešil Slovence. Pravzaprav smo tako desperatni, da bi bili zadovoljni, da dočakamo vsaj Godota.

Skupine modrecev po svetu ustanavljajo, da bi v miru in počasi dale odgovore na usodna a dolgoročna vprašanja. Taka je bila npr. evropska Gonzalezova skupina za premislek o prihodnosti Evropske unije do leta 2030, kjer sem bil generalni sekretar.

Odgovore na dolgoročna vprašanja v Sloveniji imamo. Celo več odgovorov. V zadnjih dveh letih je nastalo nekaj vizij, od vladne in neosocialistične »Kam po krizi« (kjer sta sodelovala vsaj dva od predlaganih modrecev), prek tudi vladne z naslovom »Izhodišča za strateški razmislek o slovenskem razvoju«, do nevladne Vizije 20+20, ki jo izdal Inštitut dr. Jožeta Pučnika. Nobena pa se ne izvaja, tudi obe vladni ležita v predalu. Nobena od teh vizij tudi ni dobila mandata volivcev. V političnem prostoru ni bilo nobenega resnega soočenja idej v teh vizijah.

Ne gre torej za pomanjkanje vizij in strategij, gre za odsotnost delovanja in vodenja. Tudi če je še nekaj volje za različne zakonodajne in reformske aktivnosti, so predlogi slabokrvni, predlagatelj pa si je povsem zapravil zaupanje pri ljudeh. Skupina modrih je spoštovana in vredna zaupanja, nima pa vzvodov za delovanje in odločanje, kar je tisto, kar nam ta trenutek najbolj manjka.

Žerjavov predlog je še en prispevek k demontaži zaupanja v obstoječe demokratične inštitucije in politične organe. Javnomnenjsko všečno išče bližnjice, ne zagrize pa v kislo jabolko slabega delovanja naše demokracije, nizke politične kulture in šibke pravne države. Sporočil o tem ni nikoli dovolj, sploh, če jih povejo modri in ugledni. Prav zato skupini modrih ne nasprotujem.

Za rešitev trenutne politične in gospodarske krize bi predlagana skupina modrih namreč naredila največ, če bi svoj ugled zastavila za to, da pozove k čimprejšnjim volitvam in s svojo moralno avtoriteto vplivala na diskurz; (1.) da bi na teh volitvah res izbirali med vizijami in programi ter (2.) med ljudmi, ki držijo besedo in obljubljeno tudi izpeljejo.

(inspiracija za ta prispevek je bilo včerajšnje vprašanje novinarke Večera).

O Potočniku za Večer

Prejšnji teden. Spraševal me je Uroš Esih.

Kako ocenjujete možnosti, da evropski komisar in eden najpopularnejših slovenskih politikov Janez Potočnik, dejansko kdaj postane predsednik vlade.

Komisar Potočnik je zelo popularen predvsem zato, ker se redko jasno in odločno opredeljuje o domačih zadevah. Spoštujem ga kot evropskega komisarja, njegovih sposobnosti kriznega managementa ali ustvarjanja možnosti za sodelovanje na domači politični sceni pa ne poznam.

Zakaj levi del političnega spektra vedno znova operira z njegovim imenom?

Ker obupano išče rešitev, da ne bi bilo treba na volitve. Da bi zablodo vzorca neosocialistične ekonomije začasno skril za nek nov obraz. To past je spregledal tudi Potočnik. Ne gre namreč za osebni neuspeh Pahorja, gre za zgrešenost celotnega tranzicijskega modela, ki ga več ne more skriti ne nov obraz, ne rdeči praporji.

Kakšno težo imajo komisarjeva mnenja v/o slovenski politiki? Imajo težo zato, ker je odmaknjen od vasakodnevne notranje politike na varni evropski razdalji?

Glede na to, da se doslej skorajda ni oglašal, vidim težo njegovih besed predvsem kot dokaz, da je levica v resnih težavah.

Kako ocenjujete njegov pogled in pogled Komisije na rešitev ekonomskih težav v Sloveniji?

Ni česa ocenjevati. To so stara in splošna stališča Komisije, s katerimi se ni mogoče ne-strinjati. Vrag pa se skriva v konkretnostih in konkretnosti predlagane pokojninske reforme npr. niso dobre. Ni npr. individualnega pokojninskega računa in ni motivacije za mlade. Našteto tudi ni vse, kar je v Sloveniji treba narediti.

Ponuja Potočnik kaj novega, do sedaj neslišanega?

Ne. Je pa v Sloveniji toliko šuma, da ni narobe kaj relevantnega povedati večkrat. Ko npr. pove, da potrebujemo več sodelovanja in dialoga; odločitev o tem, kaj hočemo; vizijo. Poslati mu moram Vizijo 20+20, ki jo je marca 2010 objavil Inštitut dr. Jožeta Pučnika.

Ali gre Potočnikovo intervencijo razumeti kot podporo vladi ravno v času ko se začenja kampanja pred referendumi 5. junija?

Morda, a ne kot posebej gorečo.

Intervju na tretjem

Tule. Od twitterja do reform in prihodnosti Evrope.

 

Ne, klik na sliko ne požene videa. RTVSLO vsebin ne znam vključiti.