Mi rdeči

Kupil sem ga. Najcenejšega iz tiste disertacije. Kitajca. Itak so skoraj vsi telefoni danes narejeni na Kitajskem. V Republiki ali v Ljudski republiki. Nekaj jih je narejenih še v Koreji. V tisti, ki ni ljudska ampak človeška.

Na Finskem jih praktično ne delajo več. Ker nacionalni šampioni tam dobivajo zgolj prehodno zastavico. In zdaj jo ima podjetje, ki izdeluje frače za maltretiranje ptičev. Virtualnih. Tako se obrestuje vlaganje v raziskave in razvoj. Tako sodelujeta znanost in gospodarstvo!

Na desno. Z rdečimi zastavami

Kitajska je bila v nekem trenutku na razpotju, ko se je bilo treba odločiti med levo in desno potjo, med revščino in blagostanjem, med komunizmom in kapitalizmom. Deng Xiao Ping je vozniku avta naročil, naj vklopi levi žmigavec, zavije pa desno. In so mahali z rdečimi zastavami, zvezdami in praporščaki, uvedli pa tržno gospodarstvo. Ki mu sicer še marsikaj manjka, ampak ljudem gre hitro na bolje.

Tudi v Jugoslaviji smo bili na razpotju.
In vklopili levi žmigavec in zavili levo.
Avto je zdaj pokvarjen.
Kot je bil običajno tale na sliki.

Uspelo jim je, a ne samo s poceni šivanjem oblek in vlivanjem plastičnih figuric. Kitajska ima v svojem izvozu višji odstotek visoke tehnologije kot Slovenija. Samo ameriški znanstveniki napišejo v znanstvene revije več člankov od Kitajskih in samo ZDA v raziskave in razvoj vlagajo več od Kitajske. 

Če kdo misli, da bi kar vsak znal po ameriških načrtih izdelovati iPhone, se moti. Da celo Američani tega niso več sposobni, da ne znajo, je pokojni Jobs nekoč razložil Obami.

Zanimal me je proizvod Kitajskega znanja. Ki ga dela podjetje, ki mu pravijo kitajski Apple in ki je po zaslugi prodaje v Aziji tretji največji proizvajalec telefonov na svetu. Za Applom in Samsungom. In bi bil rad prihodnje leto drugi.

Od jabolk to prosa

Še en način za to, da se spravi tehniko do naroda.

Xiaomi (izg. šaoumi) ni kitajsko ime za kakšno sadje ampak za proso. Razume pa se ga lahko tudi kot Xiao Mi. "Mi" naj bi stal za Mobilni Internet, Xiao pa za budistični koncept, da je "eno samo zrno riža budista veliko kot gora". Moram kar malo obstati ob tej globoki misli.

(...)

Kakorkoli, naučili so se, da mora za vsako plastiko dandanes biti zgodba, pa plastika ni več tako plastična. Začeli so kot podjetje za izdelavo modificiranih android ROMov, torej sistemske programske opreme za telefone. Softvera.

Zanima me, kako kapitalistična Kitajska dandanes izvaja program "tehniko narodu" in kako prav po šolsko demonstrirajo tisto geslo, da "kapitalizem iz luksuza dela vsem dostopno potrošno blago". Kitajski kapitalizem je iz luksuza, kar je Apple pametni telefon na začetku bil, naredil commodity. Odločil sem se za najcenejšega Xiaomija, za Redmi 1S (uradna stran). 

Red Mi

Saj je vse rdeče!

Rdeča je bila nacionalna barva Kitajske še v času cesarjev in Mao je dodal samo zvezdice. Rdeč je tudi moj telefon. Rdeče tapete sem že nastavil, na rdeč hrbet telefona pa še čakam.

Če bo uspela slovenska strategija pametne specializacije, bom patriotsko kupil lesen hrbet za ta telefon. Ker imamo dosti gozda. Če ga bo kdo s pomočjo subvencij na račun pametne specializacije izdeloval.

Kitajsko ime telefona je Hongmi, kar naj bi pomenilo rdeči riž. Na mednarodnih trgih ga tržijo pod imenom Redmi. Torej rdeči mobilni internet. Ali rdeči mission impossible. Pa je mission impossible?

Po tem uvodu, kjer mi boste očitali, da še pri telefonih ne morem brez politike, pojdimo k tehniki, stroki.

In kaj kupi 125€ ?

Ko sem v ponedeljek pogledal na mobileshop.eu, je bila cena 20€ nižja od običajne. Z brezplačno dostavo na dom in brez carine ipd. Da telefona ne bom naročal iz Azije, sem se bil odločil že prej, nekaj zaradi nezaupanja do rokovanja z mojo kreditno kartico, predvsem pa zaradi nepredvidljivosti naše carine. 

Bodo verjeli računu? Bodo zaračunali odpiranje paketa? Bodo zaračunali zapiranje paketa? Selotejp? Plačilo via Paypal. V torek zjutraj so me že klicali iz UPSa, kam lahko prinesejo.

Izboksanje

Ekološko!

Škatlica je skoraj kot tista za iPhone, ampak iz okolju prijaznega, recikliranega papirja. Ali pa je vsaj videti recikliran. Knjižica z navodili v ovitku, kot pri Applu. In spet ... reciklažna rjava. V škatli sta USB kabel in baterija, USB polnilca pa ne. Tudi ekološko. Saj se ga lahko polni s tistim Applovim. So mi pa zraven iz meni neznanega razloga dodali konverter, ki angleškega porabnika lahko priključi v slovensko električno vtičnico. Iz škatle je razvidno, da je telefon namenjen za HongKongški trg.

Telefon ima vtičnika za dve običajni SIM kartici. V drugo bi uporabili npr. za to, da na dopustu uporabljamo lokalno podatkovno kartico za dostop do interneta. Ali pa za ločevanje službene in zasebne porabe.

Oblika kot star model pasata

Xiaomi Redmi 1S. Volkswagen Passat.

Na zunaj ni Redmi nič posebnega. Za 125€ tudi ne more biti. Plastične hrbte se da menjavati. Za cca. $5 s poštnino vred jih prodajajo na AliBabi Express; da gre deklicam bolje k oblekici. Ker je hrbet malo zaobljen, lepo sedi v roki. Težak je skoraj natanko toliko kot iPhone 4, pa precej večji. Človeka ima, da bi ga upravljal z dvema rokama, čeprav gre tudi z eno. Ker ima Android sistemski tipki za "nazaj" in za "meni", se je redko treba stegnti do vrha zaslona.

Zaslon je videti še najmanj odlično, kadar je ugasnjen. Poceni zaslon (verjetno steklo ali plastiko, ki je pred LCD panelom) spoznate po tem, da ugasnjen ni čisto črn, ampak malce vleče proti sivo-rjavi. Redmi ima Gorilla 2, ne Gorilla 3 steklo. Ne vem, če se mi da (spet za kake tri dolarje) naročiti stekleni zaščitnik zaslona. Kaj bi ščitil telefon za 125€ ?!

Odličen zaslon

Z obvezno rdečo tapeto.

Prižgan je zaslon zelo dober, kontrasten, natančen. Pri diagonali 4.7" in ločljivostjo 720x1280 piksli izginejo. Ta gostota je praktično taka kot na iPhone 6. Softver omogoča nastavljanje temperature in nasičenosti barv. Tega iz iPhona nisem navajen. Tam še iz fabrike pride nastavljeno tako, kot je edino prav.

Good job?

Sicer so tehnični podatki na spodnji meji za sodoben telefon. 1GB delovnega pomnilnika (isto kot iPhone 6) in 8 GB trajnega.

Po tem, ko sem naložil vse programčke, ki jih uporabljam, mi ostane še cca. 3GB. Z SD kartico se pomnilnik da razširiti na 64GB.

Antutu benchmark mi pravi, naj bom ponosni lastnik high-end telefona. Rezultat je 20000, kar je malo. Najhitrejši se bližajo rezultatu 60.000. Še najbolj to pride do izraza pri igrah, ki jih pa ne igram.

Zadovoljiva baterija

Še najbolj me je skrbelo, kako bo z baterijo. Na androidu nikoli ne veš, ali je ne bo kak programček v času mirovanja naprave izpraznil. In imamo seveda polno orodij, da to analiziramo, rišemo grafe, izvažamo v Excel ... Na iPhonu se pač samo zgodi, da se ti zdi, da se zadnje čase baterija nekaj hitro prazni, ampak izmeriti se pa tega ne da. 

Redmi baterija ima kapaciteto nekaj čez 2000mAh. Poraba se giblje med 0.5% na uro (standby na 2G, vse kar ga naredi pametnega izklopljeno) do 20% na uro (intenzivno igranje, ampak ne igric). Ko se ga bom naveličal, bo morda zadostovalo polnjenje vsako drugo noč. Zdaj ga polnim vsako noč. MIUI sicer daje na voljo kup orodij, kako varčevati z elektriko.

Poraba baterije. Cca. 50% porabi zaslon.
Spodbudna je praktično ravna črta v času pripravljenosti. 

Me you I - like

Prva stran izstrelišča programčkov.
Spodnji štirje so na vseh straneh isti.
Sicer na prvi strani tudi okence v koledar 
(z izmišljenimi dogodki za zarotarjance)
in glavnimi programčki
na lažje dostopni desni.

Najbolj prijetno pa je presenetilo tisto, kar je pri telefonu pravzaprav najbolj originalno - operacijski sistem oz. uporabniški vmesnik (UI), ki Xiaomije loči od ostalih Kitajcev.

Izpeljanki se reče MIUI, kar lahko pomeni UI za Mi ali pa "me you I". MIUI je pobral najboljše iz androida, iOSa in scene modificiranih android ROMov.

Rezultat je okolje, ki ne daje vtisa, da so ga oblikovali slovenski črnograditelji ali občinarjem prilagodljivi urbanisti. Kjer niti dve ikoni istega avtorja (Google), ki hočeta biti iste oblike, nista enako veliki.

Občutek je, da ga niso delali samo programerji, da se je nekdo potrudil, kako zadeve izgledajo. Ko gre za obliko, si obilno izposojajo od Appla. Ko gre za varnost, kontrolo, nadzor, upravljanje, si izposojajo najboljše iz mod-scene v kateri skupnost izboljšuje Android.

Osnova je Android in celotna googlova mašinerija. Telefon bodo lahko otroci in pubertetnice v celoti skinale. Še posebej dobro informirano izbirate, če berete kitajske pismenke. To je tudi edina točka, kjer telefon zaide k svojim koreninam.

Zelo lepo je rešeno obveščanje, dostop do glavnih nastavitev ... Nameščanje programčkov je kot na iPhonu - torej vsi so na katerem od ekranov uporabniškega vmesnika, ni še dodatnega abecednega seznama vseh, do katerega se dostopa preko velevažne ikone sredi vsakega zaslona.

Obvestila in bližnjice do nastavitev.

Tipke za meni, domov in nazaj so harverske in ne odžirajo zaslona. In ja, dve pomanjkljivosti: vse skupaj je narejeno na Androidu 4.3 Jelly Bean, sistemske tipke pa niso osvetljene. Lollipop menda pride, neuradno je že na voljo.

Vsi sistemski programi so bistveno lepše narisani od tovarniškega androida. Bolje je poskrbljeno za varnost in zasebnost. Primer: običajni android vas ob nalaganju programčka seznani, da npr. program za vklop LED svetilke zahteva dostop do vaših kontaktov. Tule sicer Play Store naredi isto, ampak potem sistem za vsak dostop posebej vpraša. In dostop npr. Twitterja do fotoaparata lahko dovolite enkrat za vselej, do kontaktov pa naj kar vsakič posebej moleduje.

Lepo narisane in funkcionalno močne nastavitve.

Če je telefon rutan, se v sistemu pojavijo dodatne možnosti kot del "uradnega" sistema. Je pa dosti tistega, zaradi česar se telefone sicer ruta, vdelano v sistem. Recimo branje in pisanje na USB ključek, omejevanje, kateri programček se zažene ob zagonu telefona, kateri ga sme zbuditi ipd. ipd.

Skratka, igrišče za tiste, ki se radi igramo z nastavitvami.

Orodjarni.

Kamera

Fotoaparat je soliden. Čas bo pokazal več. Zadnjih nekaj slik na mojem Instagram profilu je posnetih že s tem telefonom. Žal se ne da naložiti tovarniške android foto aplikacije. Je pa Gallery boljša od tovarniške. Pa slabša, ko gre za popravljanje fotografij.

Programčki, ki jih uporabljam, sicer delajo brez problemov, dovolj hitro in tekoče ... Ne vem, kaj lahko twitter, facebook, gmail, instagram delajo na šestkrat dražjem telefonu bolje.

Skoraj bi pozabil na telefoniranje. Ima dva mikrofona za zmanjševanja šuma. Dovolj glasen zvočnik za prostoročno telefoniranje. Se mi je pa dvakrat zgodilo, da je bil klic prekinjen. Mogoče so vzrok udbomafini iz murgelj, mogoče pač omrežje, mogoče pa šlampast telefonski del aparata. Na iPhonu sem intimno okrivil omrežje ali osebo na drugi strani, nikoli pa telefona.

Redovalnica

• spletna trgovina, nakup, dostava, pakiranje ... 5
• oblika, izdelava ... +3-4
• zaslon ... +4 (ker ni Gorilla 3)
• telefon -4
• silicij (procesor, pomniki) ... 3
• kameri ... 3-4 (zelo solidna za svojčke, snemanje FHD oz HD videa)
• baterija ... -3 (ker so dobra orodja za nadzor)
• softver ... 4-5 (čista petica, ko pride Lollipop)
• cena/kvaliteta ... 5

Show me yours and I will ŠouMi mine

Redmi 1S ni telefon za vsakega. Ne berite tega zapisa kot priporočilo. Za vaše odločitve ne prevzemam nobene odgovornosti. Konec koncev za podoben denar in z nekaj vezave pri lokalnih telekomih dobite stare modele Korejcev. Na obroke. Verjetno s slabšim zaslonom in Androidom, ki ga nikoli več ne bodo nadgradili.

Imeli boste urejen servis in prijatelja z istim telefonom, če se bo kaj zapletlo. Pri ceni 125€ je bil moj pristop, da ne more biti tako zanič, kot je poceni. Po videnim bi verjetno tvegal tudi z njihovim top modelom - Xiaomi Mi4, če bi se kako lahko zanesel na servis in garancijo. Predvsem, ker je MIUI rešil problem enoročne uporabe velikih zaslonov: sliko zaslona pomanjša v spodnji desni (ali levi za levičarje) vogal.

Veliko vas (nas) seveda razmišlja tudi o high-end modelih za 600-1000€. Nekako v stilu tistih besed Johna Lennona na nekem koncertu Beatlov, "nekateri lahko ploskate, drugi pa žvenketajte z nakitom". Koncert ... torej internet, programčki ... so skoraj do pike enake na Redmiju ali na iPhonu. Je pa res, da je iPhone dober tudi za ego.

(A da ni? Da telefon rabite zaradi funkcij? Koledarja, pošte, beležke? Res? No, to dela tudi na Redmiju).

Podaljšek ega je tudi Redmi, a na drug način. Čeprav prihaja iz komunistične kitajske, ima rdeče ime, ki ga povezujejo celo z Maovim geslom "proso in puške", in je socialno čuteče poceni, to ni telefon za ipad socialiste in združeno levico.

To je telefon za nas, ki imamo radi v žepu opozorilo, da Azija prihaja z velikimi koraki in da slovenski delavec, kmet in javni uslužbenec že posega po istih izdelkih kot revne množice v Indiji in na Filipinih.

In je dokaz, da 125€ kupi natanko toliko igrače kot 900€.

Ujetniki krožnice časa

Vir: openthemagazine.com

Prihaja tisti čas v letu, ko bolj kot sicer doživljamo čas. Začetke in konce, preteklost in prihodnost, nastajanje in izginjanje. Obračunavamo za nazaj in načrtujemo za naprej.

Čas je ena od štirih dimenzij, ki jih intuitivno obvladamo. Fizika zadnje čase odkriva nedojmljiv obseg teh dimenzij, ki za razumevanje največjega (vesolje) in najmanjšega (podatomski svet) komaj še zadostujejo. Za praktično uporabo navadnih zemljanov pa so bili dovolj. Fizika se ukvarja z ukrivljenostjo prostora. Tole razmišljanje o zakrivljenosti časa.

Danes se v čas postavljamo s pomočjo ur in koledarjev. Dvakrat na leto, takrat, ko preidemo iz poletnega na zimski čas in nazaj, se zavemo, kako obsedeni smo s časom. In vsakič, ko hitimo.

Mimogrede, ura, oz. javna storitev obveščanja o tem, koliko je ura, je ena od pomembnih izumov srednjega veka, za katerega naj bi verjeli, da je bil temačen in da znanje in tehnika nista napredovali. Zvonovi v cerkvah so začeli zvoniti, postavljena je bila enotna koordinatna os časa, ki je pomagala ljudem, da so med seboj usklajevali delo in življenje. Ure, ki so krožile, so izravnale čas.

Moj, tvoj čas

Čas, ko se zavemo časa, se začne z vsemi svetimi oz. dnevom spomina na mrtve. Ker zavemo se nekega koncepta (tako Heidegger in konstruktivisti) šele takrat, ko imamo z njim težavo. Smrt je taka težava. Šele opomin na našo lastno končnost postavi pred nas koordinatno os, ki nam dimenzijo proti tej končnosti meri.

To je naš individualni čas. Čas vsakega posameznika. Čas, ki ga zelo natanko obvladamo s koledarji, ki imajo predalčke za ure, dneve in mesece v letu.

Naš čas

In potem je tukaj še naš skupni čas. Čas, ki preživi minljivost posameznikov. Čas družin, družbe, narodov, civilizacije. Čas, za katerega ne velja tista Keynesova, "da smo na dolgi rok vsi mrtvi". S tem je utemeljeval kratkoročne ekonomske ukrepe, ki naj pomagajo v tem trenutku, na dolgi rok bo pa že kako. Na dolgi rok seveda nismo vsi mrtvi, na dolgi rok je vedno več živih.

Za Slovenijo velja, da nas bo na dolgi rok približno toliko kot zdaj. Dolgove bo nekdo vračal, razen če računamo, da jih bo bogati sever v nekem trenutku neodgovornemu jugu prisiljen odpisati. Za tak primer imamo modre politike, sindikaliste in ekonomiste, ki uspešno delajo na tem, da bo Slovenija na strani tistih, ki jim bo odpisano in ne, ki bo odpisovala.

Kroženje časa

Če individualnemu času daje pomen smrt, kaj daje pomen času, ki ni moj ali tvoj čas, ampak čas naše družbe, države, civilizacije? Individualni čas je čas od rojstva do smrti, je čas, ko sicer neko življenje ugasne, a nastane novo, ko nekdo gre, nekdo pa pride, je čas od božiča do božiča, od setve, do žetve, do setve, je čas kroženja letnih časov, je ciklični čas. Intuitivno nam je vsem razumljiv.

Ciklično so čas razumele prve civilizacije. Prve znane zgodbe so zgodbe, ki imajo samo svoj lastni čas, samo svojo lastno časovno dimenzijo. Katerakoli od najlepših antičnih pripovedk se začne in konča. Vmes je veliko ropotanja, ampak na koncu smo spet na začetku. Prav podobna zgodba bi se lahko zgodila še enkrat. Morda bi na mesto ubitih očetov in pregnanih mater morala nastopiti njuna sin in hči, to pa je tudi vse. Odisejev sin bi se lahko pridružil odpravi proti naslednji Troji in prav podobno taval domov.

Podobno strukturo imajo tudi filmi o Vojni zvezd. Je tretji del res pred četrtim? Ali pa bi se lahko dogajal za šestim? Ne preveč pozoren gledalec ne bi opazil, da je kaj narobe. Videz Jedi oče, vitez Jedi sin ... ni kake posebne razlike. Igralci se starajo. Ni napredka.

Napredek med Odisejo in Vojno zvezd

Svet najlepših grških pripovedk na začetku civilizacije in svet vojne zvezd na koncu, sta ciklična. Na koncu se vse vrne na svoj začetek. Konca ni v tem, da ni več časa, ali da civilizacija propade. Konec je v tem, da je na koncu vse tako, kot je bilo v začetku. Vojne zvezd in Odiseje. Vojna zvezd je prišla do konca napredka.

Vmes med antičnimi Grki in vojno zvezd pa je napredek bil. Čas ni samo sourno krožil, ampak je tekel od leve proti desni po časovni premici.

Da prihodnost ni taka kot preteklost in da svet ni bil ustvarjen z namenom, da natanko tak ostane, je velik prispevek Judov k zahodni civilizaciji. Ki bi morda ostal neopažen, če ne bi kristjani takega razumevanja sveta razširili najprej med vse prebivalce rimskega cesarstva, Evropejci pa potem v svet.

Judje so svetu dali idejo napredka, Judje so iz kroženja časa le tega postavili na poltrak. Judom je Bog ustvaril nebo in zemljo, potem pa jim naročil, naj dokončajo njegovo delo. Tam nekje, ko smo po naše začeli šteti čas, je čas iz krožnice postal premica.

Linearni čas

Prihodnost je postajala boljša od preteklosti. Še posebej je prihodnost začela postajati boljša od preteklosti od začetka industrijske revolucije naprej. Morda drži, da je bila prihodnost včasih videti še lepša, ampak v svetovnem merilu vera v napredek še kar traja. Prihodnost napredka morda ne sveti več tako svetlo kot nekoč, ampak čas je še vedno linearen.

Stvari bodo večje, boljše, hitrejše, udobnejše, bogatejše. Kar je, kot smo pokazali na začetku, sicer skregano s primarnim človeškim dojemanjem časa, ampak tistih, ki niso želeli napredka, niso imeli dovolj hrane, da bi prehranili dovolj otrok in njihovih genov ni več dosti med nami. In daleč ne bodo prišle družbe, ki so zaciklane v času.

Ujetniki krožnice časa

In Slovenija, se zdi, ni na nobeni časovni premici. Nismo na poti k nobenemu cilju. Nikamor ne gremo naprej. Naš čas je cikličen. Krožimo. Živimo Groundhog day. To je tisti film, ko se glavni junak vsako jutro zbudi v isti dan. In se počasi, počasi uči, kako bi osvojil žensko srce. Vsak dan isti dan. Vsako leto isto leto:

Volitve (2004), napoved reform, ulica, reform ni; volitve (2008) z novimi strankami, novinec prevzame vlado, poskusi z reformami, referendumi, reform ni; volitve z novimi strankami (2011), poskus reform, ulica, KPK, novinka prevzame vlado (2013), niti ne poskusi z reformami, razpad vlade; volitve z novimi strankami (2014), novinec prevzame vlado, niti ne poskusi z reformami ...

Pesimističen pogled na zgornji odstavek je, da niti nismo na krožnici ampak v spirali navzdol. Reciklirali bi lahko naslovnice časopisov, še enkrat bi lahko objavljali kolumne ali razprave v parlamentu. Vsak dan isti dan. Smo tam, kjer bila zahodna civilizacija, preden so na oder stopili Judje. Imamo sicer prav spodobne računalnike in tablice, nismo pa še civilizaciji vojne zvezd.

Med tem naši prijatelji na Poljskem doživljajo, tako sami pravijo, svojo zlato dobo. V dvajsetih letih so nadoknadili toliko razvojnega zaostanka za Nemčijo, kot so ga nabrali prej v 500 letih. In dohitevajo naprej. Napredujejo. Ne hodijo v krogu.

Kako iz križnice na premico, to je zdaj vprašanje. Ker, spomnimo, naše biološko naravno stanje je kroženje. Letnih časov. Od božiča do božiča. Ki je novo upanje. Vsako leto znova.

Najprej objavljeno v Časniku 8.12.2014.

Tri reakcije na Act tank

Po ugibanjih v Reporterju se je Požareport prvi prebil do detajlov "skrbno varovane skrivnosti" v zvezi z Vavpotič-Škof-Voljčevim Act tankom.

Zdaj, če neko vabilo pošlješ na trideset naslovov, to niti ni posebej skrbno varovana skrivnost. In če je samo vabilo, kaj je vsebina skrivnosti?

Vabilo še nič ne pove, kdo je res zraven in kdo ne. Razen tistih treh, ki so vabilo podpisali.

Reakcije

1. Da sem povabljen, jemljem kot priznanje. Na seznamu smo trije, štirje "desni", kar je sicer mogoče razumeti kot okrasek ali pa kot željo, da se preko berlinskega zidu nehamo samo streljati. Nobene škode ne bo, če se odločim za drugo razumevanje.
2. Take pobude so dobrodošle. Scena think tankov je v Sloveniji premalo razvita. Več takih pobud bi bilo potrebnih, ne manj. Namig: če bi kdo rad poudaril, da bo delal in ne le razmišljal, bi sicer bolje izbral ime "do tank".
3. Če pobuda ni izključujoča, ne vidim razloga, da ne bi kako sodeloval. Pri razmisleku o prihodnosti Slovenije, ne v namišljeni Voljčevi vladi.

Read my lips, o povratku v aktivno politiko ne razmišljam. Če o politiki pametujem na blogu in tviterju, delam pač to kot civilist.

Se smejo o politiki res oglašati samo politiki in novinarji?

And one more thing ...

(dodano 9.12.)

Seveda nisem dal pristanka na to, da me smejo povabiti. Zakaj bi me pa to morali vprašati? Vsak ima pravico kogarkoli povabiti kamorkoli. In če pove, koga je še povabil, se mi to zdi samo pozitivno. Problem nastane šele, ko mediji začnejo ta seznam interpretirati kot nekaj, kar ni.

Nova Slovenija. Vsa drugačna, vsa enakopravna

Iz kongresa Nove Slovenije si bomo zapomnili spopad med Novakovo in Hojsem. Žal. Iz medijev si namreč nisem nič zapomnil o kakih pomembnih programskih usmeritvah ali idejah za to, kako spraviti državo na noge. Pa saj tega se od majhne opozicijske stranke niti ne pričakuje. Potegnimo iz tega spopada najboljše, kar se da.

Danes je Nova Slovenija izglasovala, da ni manjši partner neke večje stranke, ampak samostojna stranka. Prepričljivo. Z rezultatom 3:1. To je dobro.

Ker to pomeni, da jim zdaj ne bo treba več ob vsaki priliki za vsako ceno dokazovati, da so drugačni od SDS. Če tega ne bodo več počeli, se zna pokazati, da je programskih podobnosti med strankama veliko. In da so za državo dobre. Vsekakor boljše kot krogci SMC.

Ne vem, da bi bila na slovenski desnici podpisana kaka dolomitska izjava o tem, kdo ima vodilno vlogo in je zato nespodobno, da ena stranka navija, kdo naj bi bil predsednik druge. Kar pa seveda ne pomeni, da tako vmešavanje ni politično dopustno. Ker spodobnost nikoli ni bila posebna odlika politike.

Kot tudi ni spodobno politiko graditi na javnomnenjskih akrobacijah (publicity stunt se jim reče angleško), kjer imajo nekatere celo nekaj smisla (kdo bo pa imel izredno pokojnino, če ne bivši predsednik države, ne glede na to, kako se piše; seveda se spodobi 1.11. prižgati svečo na grobu padlih partizanov in domobrancev). Problem je, če jih delajo zaradi kamer.

In še večji problem je, če v želji biti drugačen za vsako ceno delaš škodo. Kot je bila podpora zapiranju arhivov. Ki so danes bolj zaprti kot pred sprejemom zakona. Ki ga je pomagala sprejeti NSi. To je dejstvo. Da bi bila vsa drugačna, vsa enakopravna. Če hoče biti res drugačna od povprečne slovenske politike, naj prizna napako. Enakopravnost pa je potrdila na kongresu.

In potem je tu še udeležba vidnega pomladnega politika na dogodku, ki ga organizira "hobotnica". Meni se to ne zdi narobe. Drugemu se to zdi narobe. Tretjemu se zdi narobe, da nekdo pove, da se mu to zdi narobe. Nekomu se bo zdelo narobe, da se mi to ne zdi narobe. In tako dalje in tako naprej.

In potem se nekaj pritožujejo glede volilne udeležbe.

Z državo gre pa navzdol. Med tem, ko smo uživali v poceni azijski robi in drugih pridobitvah globalizacije, se je zgodilo, da globalno ne tekmujejo samo podjetja na trgu, ampak tekmujejo tudi države.

Tekmujejo za to, katera bo ponudila čim boljše storitve: izobraževanja, zdravstva, varnosti, delitve pravice, investiranja ... Na tem področju smo Slovenijo po vstopu v evro praktično nehali modernizirati. Prej pa smo precej počivali na lovorikah najboljših iz prejšnjega sistema. Za modernizacijo bo treba najti zavezništvo. Dvomim, da bo zadostovalo, da se ga najde samo na enem polu.

Delitev duhov po kriteriju, kdo je bolj pomladen, kdo bolj desen, kdo bolj pravoveren, ne bo prinesla rezultata. Pretvarjanje, da živimo v normalni demokratični državi pa tudi ne.

Ducat kandidatov

Xiaomi Redmi 1s: 150€. Rdeč, ampak brez zvezde.

** Zapis sproti dopolnjujem **

Imam prijetno nalogo, da se po štirih letih spravljam k nakupu novega mobilnega telefona. iPhone 4 je opravičil začetno navdušenje. Še vedno ga uporabljam, deluje, samo procesor, 512K RAMa in majhen zaslon vedno težje požirajo nove in nove verzije operacijskega sistema in aplikačk.

Mobilni telefon je naprava, s katero preživimo več časa kot v avtu. Ima več dnevnih minut naše nedeljene pozornosti kot kak družinski član. Po drugi strani je to samo napravica, s pomočjo katere se z ljudmi pogovarjamo, pošiljamo SMS sporočila, poslušamo glasbo, navigiramo v prometu, fotografiramo, beležimo ideje, beremo knjige in časopise, gledamo televizijo, brskamo po spletu, objavljamo umotvore, umotnine in umetnine, družabno mrežimo, merimo srčni utrip in kakovost spanja, pobijamo zlobneže, fračamo jazne ptiče ... Samo?

Samo telefon!

Vse opisano dandanes zna vsak "pametni" telefon. Android je postal MS-DOS 21. stoletja in teče na vsaki podrtiji od hardvera. Katerega cene padajo kot kamen.

Apple ostaja Apple, na mizi ga je imel Seinfeld konec osemdesetih in v žepu ga ima Frank Underwood danes.

Blackberry je zanimiv muzejski eksponat časov, ko se je s telefoni še delalo (v tistem neoliberalnem smislu). Nekateri v javni upravi, ki še delajo, ga še uporabljajo.

Microsoft ugotavlja, da ni dovolj, da si tehnično ekscelenten, ampak, da moraš biti kul. In ni kul firma, katere šef je (bil) Ballmer, katere word, powerpoint in windowse povezuješ s službo, izkoriščanjem človeka po človeku ipd.

Nokia je finski nacionalni interes prodala v Seattle in posoja ime za korejske tablice, ki so oblikovalsko kopija iPada. Za finsko zgledno vlaganje v raziskave in razvoj bodo zdaj primer Angry Birds. Malo sitno za "big science", pa dobro za vse tiste startupe, ki so prodrli pod radarjem državnih shem za spodbujanje gospodarstva.

Mehke zahteve

Na podlagi zgornjega lahko naredimo križ čez zadnje tri operacijske sisteme. Microsoft se splača vseeno imeti na očeh, ostaja pa problem, da aplikačke za Windowse pridejo nazadnje, če sploh pridejo. In tistih aplikačk, ki jih še ni, ne bodo pogruntali za Windows. Se mi zdi.

Prednost Androida je odprtost. V vseh pogledih. Večji nadzor nad sistemom. Več sistemskih, geekovskih, hekerskih, znalskih aplikacij. Več možnost za šraufanje, optimiziranje, podiranje, reševanje ... Zadnje čase zelo živahen razvoj in dosti vertikalnih (strokovnih) aplikacij. Slabost, da se zna zgoditi, da proizvajalec telefona sploh ne nadgradi z novimi verzijami Androida.

Prednost Appla je urejen ekosistem. Računalniški ekvivalent nanny state. Aplikačke so lepše narisane. Nove znajo prej biti najprej napisane za iOS.

Trde zahteve

Tehnično se mi zdi, da mora telefon imeti vsaj:

• HD (1280x720) zaslon Več kot je pikslov, več informacije je lahko na majhnem zaslonu. Manjši kot so piksli, lepše in bolj čitljivo je vse skupaj. Pretiravati pa ne gre. Več kot je pixlov, več jih je treba računati.
• Gorilla steklo na zaslonu. Kar pomeni, da čez telefon ne bo treba limati zaščitnih folij oz. ne bo zaslon čez par mesecev ves opraskan.
• Velikost zaslona med 4.7 in 5 palcev. Kar je manjše, je premajhno, kar je večje je že nadomestek tablice. Telefoniranje z zadevo pa videti patetično. In večji zaslon žge več baterije. 
• Spodoben fotoaparat. Megapiksli sicer niso vse, ampak iz več megapikslov se jih lahko naredi manj, obratno pa ne. IR filter na leči je dober indikator, če so se s kamero potrudili ali ne.
• Snemanje 1080p videa. To je danes minimum.
• 8GB flash pomnilnika z možnostjo razširitve. Skupno se shaja s 16GB, če na telefonu ne nosite seboj vseh slik in vse muzike. Danes. Čez štiri leta pa ...
• Teža do 150g. Vse kar je težje vam, če je telefon v žepu srajce, obesi srajco za vrat.
• Baterija mora od jutra do večera zdržati brez dodatnega polnjenja. Vsaj po kakem mesecu, ko se človek z zadevo neha igrati.
• Hitrost procesorja in število jeder me kaj dosti ne zanima. Itak to izkoristijo samo nekatere igrice, ki pa jih ne igram
• 3G je dovolj hitro za splet, prenos podatkov, televizije pa preko telefona ne gledam.

Ker sem širok, pluralen in odprt imam pri izbiri več težav kot vernik v eno tehnološko stranko. Poglejmo, kateri so v ožjem izboru.

Umazano poceni (do 200€)

Xiaomi Redmi 1s. Model po zaslugi katerega je kitajski Xiaomi tretji največji proizvajalec telefonov na svetu. Volkswagen, Ford Model T med pametnimi telefoni na azijskih trgih. Demonstracija rekla "capitalism is turning luxuries into commodities". 4.7 palčni HD zaslon, 8M fotoaparat, 1G RAM, 8G flash + SD, kitajska MIUI nadgradnja androida, 150€ na dom v Ljubljano.  Za: pa da vidimo, kako to Kitajci delajo, igrača za preskušanje raznih Android ROMov, soliden fotoaparat, verjetne nadgradnje OS s strani proizvajalca, cena. Proti: baterija ga menda nekaj lomi, buckast, neko kitajsko draontrail steklo.

Motorola Moto G 2014. 5" HD zaslon, 8MP fotoaparat, 1GB RAM, 8GB flash + SD, 210€. Za: Tovarniški "stock" Android, zelo verjetne nadgradnje operacijskega sistema. Proti: debel, a ožji od Samsunga. Ideje, da bi imel 5" telefon, še nisem čisto ponotranjil. Moški nimamo torbic in posebej poleti ne vem, kam bi tablico te velikosti zatlačil. Za razliko od Xiaomija ne snema HD filmov. Baterija zna biti problem. Srednja kvaliteta kamere. 1GB RAM.

Poceni Samsungi, HTCji, Huawei, LGji ... S tem živalskim vrtom se mi sploh ne ljubi ukvarjati. Preveč jih je. Za: servis, garancija, podpora pri mobilnem operaterju v Sloveniji. Proti: navlaka čez android, nejasna strategija nadgradnje operacijskega sistema, praviloma sub-HD zaslon.

Prav tako se mi da ukvarjati z vsemi ostalimi Kitajci. Sploh ne s tistimi, ki bi jih uvažal neposredno iz Kitajske, plačeval naši carini za odpiranje paketa ipr.

Nekaj vmes (do 500€)

Xiaomi Mi3. 5" FHD zaslon, 2GB RAM, 16 GB flash, 13Mpix, 280€. Za: solidno oblikovanje, nadpovprečna kamera, lahek za 5", proizvajalec daje upanje, da bo telefon še dolgo podprt. Proti: brez SD kartice. Tanek, a širok in visok.

Samsung S5 mini. 4.5" zaslon, 120g, HD zaslon, 1.5GB RAM, 16GB flash, 360€. Za: odličen display, dober fotoaparat. Proti: velikost zaslona na spodnji meji.

Xiaomi Mi4. Zelo podoben Mi3, 3GB RAM, samo 68.5mm širok (5mm manj kot MI3, le 1.5mm šiši od iPhone 6) 370€ za 16GB model. Za: najožji pet palčni telefon, snemanje 2160p videa, 8MP selfie kamera, dober, Applu ukraden design. Menda zato slabše sede v roko, kot Mi3. Proti: drago za eksperiment s Kitajci, za dvakrat toliko denarja se že dobi iPhone 6. 

OnePlus One. Še en kitajski startup. 5.5" FHD zaslon. 370€. Za: nadomestek za tablico. Proti: prevelik. Širina 76mm!

LG Google Nexus 5. 4.95 palčni FHD zaslon, 2/32GB, 390€. Za: pure google, optični stabilizator kamere, kar lahek, celo 7g lažji od iPhone 4!. Proti: star model, špartanski dizajn, baterija.

Dragi in zli (nad 500€)

iPhone 6. Druga skrajnost.

iPhone 5S. Proti: majhen zaslon, za katerega bodo avtorji aplikačk počasi nehali pisati.

Sony Experia Z3 Compact. 4.6" zaslon, 20MP kamera, 4K video snemanje, 2GB RAM, 16GB flash, 520€. Za: zelo dober fotoaparat, zelo vzdržljiva baterija. Proti: grd, debel.

Samsung Alpha. 4.7" HD zaslon, 2GB RAM, 32GB flash, 530€. Za: izjemno lahek in tanek, zelo dober fotoaparat, zelo dober zaslon. Proti: Home tipka. Tipka! Đizs.

Google Nexus 6. 6 palčni zaslon, quadHD zaslon, 3GB RAM, 32GB flash, 620€. Za: pure google. Proti: prevelik, širok 83 mm, 10mm debel, 184g, predrag.

iPhone 6. Cca. HD zaslon, 4.7", 1GB RAM, 64G flash, 8MP kamera, 800€. Za: res, ampak res mehko in odzivno skrola, zelo dober fotoaparat, zelo verjetno nakup za naslednja štiri leta, zato 64GB. Proti: Plastičen videz, prav nič robustna izdelava. 1GB RAM. Precenjenost. Saj je samo telefon. Na njem bi počel natanko iste stvari kot na petkrat (5x!) cenejšem Redmiju. Ampak drsijo pa ekrani res lepo!

Sklep

iPhone 4 dela. Vsak mesec padajo cene, na trg prihajajo novi modeli. Ali pa imate bralci kakšno idejo?

Povezave:

• Specifikacije, testi telefonov.
• Viri za cene: A, B, C.

Spomini na neko resetiranje

Enega od svojih posvetov je SDS imela 15.1.2011 v Zrečah. Pravilo je, da udeleženci napišejo krajši tekst o aktualni situaciji. To se potem razmnoži v brošuro, ki jo udeleženci dobijo na mizo. Na koncu brošure poberejo in uničijo.

Spodaj objavljam, kar sem bil takrat napisal. V skoraj štirih letih se je zgodilo marsikaj. Zadeva Patria je naredila svoje. Marsikaj, kar je SDS v začetku leta 2011 še bila, danes ni več. Marsikaj, kar bi leta 2011 lahko postala, danes ne more postati več. Ali pač? Bistvena razlika med preteklostjo in prihodnostjo je, da preteklost poznamo, prihodnosti pa ne.

Januarja 2011 je bil čas začetka konca Pahorjeve vlade. Kriza je šla v drugo leto neukrepanja. Spomladi 2010 je skupina državljanov predstavila Vizijo 20+20. Novembra 2010 smo nekaj prahu dvignili "Resetatorji". Naslov je bil reciklaža tiste ideje.



Resetirati SDS

Žiga Turk, januar 2011

Slovenija je v največji gospodarski, socialni, družbeni in vrednosti krizi od svojega nastanka.

Kriza se kaže v slabih indikatorjih na vseh področjih: padec gospodarske aktivnosti, brezizhodnost krize, hiter upad deleža delovno aktivnega prebivalstva na račun upokojevanja in zaradi rasti števila brezposelnih, število zaposlenih v programih za ohranjanje delovnih mest, zastoj investicij, javno-finančni primanjkljaj in zadolževanje, prezadolženost in nelikvidnost.

Kriza se kaže tudi v splošnem malodušju, neambicioznosti podjetnikov, strahu zaposlenih za delovno mesto, razočaranju nad pravno državo. V krizi, ko gre nekaterim res za nohte, se še bolj opazijo razlike med tranzicijsko elito in tistimi, ki si kruh služijo s svojim delom. Izgubilo se je zaupanje v vlado, v pravno državo, v sodstvo. Zaradi nepotrebne politizacije in razpihovanja ideološke polarizacije, se je skrhalo tudi zaupanje mnogih ljudi v najvišje institucije te države.

Kljub temu, da imamo verjetno najbolj neuspešno vlado doslej, da je medsebojno skregana, da so stranke očitna izpostava kapitalskih interesov in lobijev, ki se na plečih države in državljanov tepejo za - zaradi krize - vse manjšo pogačo, da je zaradi tega pretepa veliko razbitega družinskega porcelana, kljub temu, da ima Pahorjeva vlada najnižji rating od vseh vlad doslej …

... kljub vsemu temu SDS v zadnjih dveh letih v javnomnenjskih anketah ni napredovala in je približno tam, kjer je bila že pred šestimi leti.

Razočaranje »levih« in zmernih volivcev se kaže v javnomnenjskem osipu podpore strankam levega trojčka, kar se da preračunati v relativni napredek SDS, dejansko pa SDS ne uspe prebiti meje cca. 30% volivcev na volitvah oz. cca. 20% anketiranih. Da SDS ni pozicionirana kot alternativa, se kaže v tem, da se SDS na ta račun ni okrepila in tudi v tem, da se zdi prostor odprt za nove stranke, mandatarje, da Slovenija čaka odrešenika ali pa apatično vsaj Godota.

Ključno vprašanje tega trenutka je, zakaj se SDS ni okrepila?

Se res ni? Ali pa morda iz meseca v mesec napredujemo in ne stagniramo? Od odgovorov na to je odvisen načrt dela za v naprej. Taktika, če SDS zdaj iz meseca v mesec raste, je drugačna od tiste, ki jo je treba ubrati, če SDS stagnira. Glede na meni dostopne podatke izhajam iz predpostavke, da SDS stagnira in da bo, če bo »več in bolje delala«, kar že itak počne in kakor to počne, pristala na svojih 30%, kar bo morda dovolj za relativno zmago.

Da bi SDS napredovala iz 30% na 50%, torej na vsake tri obstoječe volivce pridobila še dva, po mojem mnenju ni mogoče z istim načinom kot do sedaj. Stranka, ki dobiva 30% ni enaka tisti, ki dobiva 50%.

Če želimo leta 2012 resetirati Slovenijo, moramo leta 2011 resetirati SDS.

V sedanjem slovenskem političnem prostoru je ogromen in širok prostor za nekaj novega. SDS je še edina obstoječa politična sila, ki lahko kredibilno ponudi nekaj novega. SDP-ZLSD-SD, LDS-Zares, SKD-SLS-NSi … te stranke so karto »nove politike« že odigrale. Samo SDS je še ni.

Resetiranje SDS ni stvar vizije ali programa. Strateške ideje so zbrane v papirju Vizija 20+20. Imamo predlog ustavnih sprememb. Operativno bo stvari preciziral Strokovni svet. Papir marsikaj prenese, vse dobre želje vseh strank so podobne.

Resetiranje razumem kot spremembo značaja stranke in tipa njene politike.

SDS nagovarja ljudi, ki niso bili prijatelji prejšnjega režima. Niso se mogli okoriščati z drobnimi privilegiji, s katerimi je prejšnji režim kupoval ljudi. Ker niso bili pri koritu, so bili tudi luzerji tranzicije. Več jih je iz podeželja kot iz mesta, več je revnih kot srednjega sloja, prej so manj kot bolj izobraženi. Nezadovoljni so, razočarani, terjajo popravo krivic. Nekateri nosijo v sebi veliko bolečino in dosti grenkobe. Te znamo nagovoriti.

Ampak jezik, s katerim jih nagovarjamo, prispeva proporcionalni delež tega, kar Drago Jančar v Viziji 20+20 označi kot »Drobnjakarski pragmatizem in provincialna prepirljivost« ki da »blokirata kreativni zanos, jemljeta veter iz jader vsakemu poskusu drznejše plovbe skozi sodobne ekonomske in kulturne tokove, v celotni družbi ustvarjata ozračje negibnosti in lenobnega samozadovoljstva.«

V SDS smo nezadovoljneži in nergači.

Jamramo čez komuniste, bivše komuniste, tranzicijske bogataše in povzpetnike in sploh vse, ki so po krivici (kdo pa tudi po pravici) uspešnejši ali bogatejši od nas. Znamo kritizirati, interpelirati, blokirati, preiskovati, sklicevati izredne seje in referendume, vihteti kazalec in moralno dvigati obrvi ob aferah, od kokaina do bulmastifov. In še vsaka manjša zadeva nam pride prav, vsaj za na spletno stran ali pa tiskovno konferenco. Bolj ko vse to počnemo, bolj smo naši, bolj smo »ta pravi«.

Opis v prejšnjem odstavku nam ni bil všeč, ampak tako nas prikazujejo zmernim volivcem in, priznajmo, sami poskrbimo, da jim gradiva za to ne zmanjka. Dejstvo je, da v SDS znamo tudi še kaj drugega, ampak mediji nas bodo prikazovali kot negativce in prepirljivce. Ker taki ne bomo sprejemljivi za tiste zmerne volivce.

Sami o sebi bi raje prebrali, da je SDS pač edina stranka, ki sistematično, konsistentno, dosledno in pokončno zagovarja vrednote domoljubja in demokracije,
da je zadnja straža, ki varuje pridobitve demokratizacije in osamosvojitve pred revizionističnimi procesi tranzicijske levice. Ki je zato pesek za naoljeno kolesje tranzicije iz socializma v kapitalizem, a tako, da se ohranijo privilegiji tistih, ki so bili na vrhu že v totalitarizmu. Zato je SDS sovražnik tranzicijskih elit št. ena. Zato je predmet stalnega napadanja, ob katerem ni mogoče vedno ostati miren in ob katerem je koža skozi leta postala podplat.

Ta naš presing prinese nekaj glasov, daje duška nezadovoljnežem. Morda bo teh čez dve leti 50%. A mislim, da ne. Tisto, kar Slovenija potrebuje, po čemer se zmerni volivci ozirajo danes in po čemer se bodo še bolj ozirali jutri, ni nekdo, ki je najbolj ciničen kritikaster, ampak nekdo, ki bo pokazal pot naprej, ki bo vreden zaupanja, ki bo podjetnikom in državljanom vlil nekaj optimizma in vere v prihodnost. Ki bo "v Slovenijo vrnil samozavest in ustvarjalni zanos (spet Jančar, ibid.)".

»Slovenijo je treba odpreti in prevetriti, v njo se morata vrniti samozavest in ustvarjalni zanos, veselje do gospodarskih in kulturnih dosežkov, posameznemu državljanu je treba vrniti veselje in voljo do dela, napredovanja in ustvarjanja. Oživiti je treba tradicijo slovenske delavnosti in podjetnosti in jo povezati s sodobno dinamiko, radovednostjo in drznostjo.«

To lahko Sloveniji kredibilno ponudita samo še Kralj Matjaž in SDS. Samo SDS je dovolj velika, dovolj dobro organizirana in vrednotno postavljena, da to lahko izpelje. Zato se mora obnašati kot največja stranka, ki ima celo v opoziciji, ob tej tragični vladi, največjo odgovornost za prihodnost države.

SDS ni več majhna strančica, ki mora glasno in ob vsaki priložnosti kričati, da se jo sliši.

SDS mora ponuditi iskreno skrb za državo in državljane, pristnost, svežino in optimizem. Biti mora konstruktivna, imeti mora rešitve. Biti mora stranka optimističnih zmagovalcev (demokratizacije) in ne stranka zagrenjenih žrtev (komunizma).

Sestavni del resetiranja je tudi inventura za nazaj.

Ali smo res opravili pošteno in odkritosrčno analizo prejšnjega mandata? Kje smo pridobili prijatelje in kje sovražnike? Kdo se nas je bal? Zakaj se nas tudi nekateri zmerni volivci bojijo? Zakaj se da igrati na karto strahu pred SDS? Koga smo si odtujili? Katere populistične poteze so se nam vrnile kot bumerang (poleg nespretne izbire trenutka uvedbe novega sistema plač)? Koliko nezadovoljnežev smo si nakopali s kadrovskimi potezami, ko smo umikali tudi sposobne in spoštovane menedžerje? Zakaj smo od 2004 do 2008 izgubili volivce? Odgovor, da jih je izgubila NSi, ne pa mi, je izgovor.

Ljudje oholi slovenski politiki niti toliko ne zamerijo njenih napak kot tega, da napak ne prizna. Da vzdržuje vtis nezmotljivosti. Koliko napak smo priznali? Koliko skozi zobe in koliko iskreno? Ne da bi najprej iskali koga, ki se mora opravičiti še prej kot mi.

SDS se mora nehati ukvarjati z iskanjem razlogov, zakaj z nekom ne bi sodelovala. Kadrovsko moramo postati bolj odprti. Predvsem na ekonomskem in menedžerskem področju nimamo za seboj dovolj globokega bazena »svojih« ekonomistov in gospodarstvenikov. Poslovni svet nas mora nehati dojemati kot grožnjo. Niso vsi razen Boscarola in Akrapoviča tajkuni.

Nehati se moramo ukvarjati z mediji kot sovražniki kar povprek, ampak se truditi za dobre odnose, vsak z vsakim novinarjem posebej.

Recept za 50% ali za 20%?

Resetiranje je dvorezen meč. Recept za 30% imamo in je razmeroma gotov: več in bolje delati to, kar že delamo. Recepta za 50% nimamo. Morda je to resetiranje, ki ga sestavlja:

• analiza, zakaj nas zmerni, sredinski volivci ne volijo,
• analiza prejšnjega mandata in priznanje napak,
• sistematično odpravljanje predsodkov in strahu pred SDS,
• spravljivost, zmernost, konstruktivnost namesto prepirljivosti, radikalnosti in kritiziranja,
• optimizem, svežina, pristnost namesto pesimizma in ponavljanja starih, pomladno politično korektnih fraz.

Če to prinese 50%, ne vem in me niti ne zanima. Morda jih prinese 20%. Če smo prepričani v svoj prav, potem delajmo tisto, kar je prav in ne nujno tistega, kar prinaša glasove.

Stvari v Sloveniji so precej zavožene. Odgovornost SDS kot največje opozicijske stranke je zato toliko večja. SDS je lahko sveža, zmerna in konstruktivna stranka evropskega formata, ne iz svoje šibkosti ampak iz svoje moči in vere v pravilnost svojih stališč.

Šest novih strank desno od levice

Slika je simbolična,
barva pa ne.

Da skrajšam ugibanja o novih strankah na desni sredini, ki se imajo pojaviti (ugibanja) pred kongresi in klavzurami, jedrnato povzemam dobro obveščene vire.

Nove stranke v Sloveniji delajo (po abecedi):

1. Damjan Damjanović s svojim orkestrom (ker ve, kako se dela v okolju, kjer bi bil vsak prva violina).
2. Aleš Hojs in neje-verniki (ker vsak zasluži dodatek k pokojnini, ne samo Kučan).
3. Tanja Porčnik in liberalci (ker so neoliberalci sebični individualisti, v strankah so pa vsi za enega, eden za vse, iz tega ne bo nič).
4. Dimitrij Rupel z razočaranimi prijatelji in prvoborci (ker vsi prvoborci niso prijatelji in vsi prijatelji niso prvoborci).
5. Tomaž Štih in sovražna emigracija z domačimi pomagači (ker Kizo noče pomagati, ne kaže dobro).
6. Žiga Turk in popoldanski resetatorji (ker večina še zdaj rešuje podatke, ki so se na disku izgubili po zadnjem resetiranju, tudi iz tega ne bo nič).

Skratka, slabo kaže. Tavtološko lahko ugotovimo, da so obstoječe desne stranke najboljše, ki obstajajo. Poleg tega nobena od naštetih zgornjih strank ne bi bila resnično desna, četudi bi bila desno od levice.

Lahko zdaj, ko smo to obdelali, kaj več zvem o Rebeki Dremelj in Damjanu Murku, prosim?

Pod črto

V prispevku sem problematiko obravnaval z vso njej primerno resnostjo, upošteval ženske kvote ter priporočilo, da se naslovi dobro branih prispevkov na blogih začnejo s številko. Da bi bila številka pravljična, je zmanjkalo eno ime. Morda pa je ravno to ime pomembno. #teorijaZarote

Kdo je sedmi človek, to je zdaj vprašanje!

Nevidna roka morale

V teh dneh demokrati praznujemo petindvajsetletnico padca Berlinskega zidu. Takrat je vojno (sicer hladno) izgubil centralno-planski avtokratski sistem, ker se ni mogel kosati s kapitalizmom in demokracijo. Ekonomski bankrot smo intuitivno čutili kupci kot kave in kaubojk v Trstu. Zakaj je bankrotiral tudi moralno in zakaj je centralnoplanska moralizacija države, ki smo ji priča, napaka, je predmet tega razmišljanja.

Znanci in neznanci Adama Smitha

Oče sodobne ekonomije Adam Smith je znan po knjigi "Bogastvo narodov". V njej utemeljuje, da (ekonomske) odnose med neznanci najbolje pojasnjuje racionalno zasledovanje njihovih sebičnih interesov. Niso vedno in vsi samo sebični in samo racionalni, ampak vsota vseh dejanj vseh ljudi je tista nevidna roka, ki usmerja razvoj ekonomije v pravo smer. Bleščeč napredek človeštva v zadnjih stoletjih to dokazuje.

Manj znana je Smithova knjiga "Theory of Moral Sentiments". Piše o tem, kaj ljudi osrečuje. In, da to ni denar. Če je prva govorila o odnosih med neznanci, bi za drugo lahko rekli, da v njej opisuje odnose med ljudmi, ki se med seboj dobro poznajo. Odnosov med sorodniki in prijatelji ne usmerja sebičnost, ampak skrb, sočutje, solidarnost. Eni bodo rekli, da smo dobri zato, ker nas je Bog ustvaril po svoji podobi; drugi, da je to pridobitev evolucije, saj so preživeli geni članov plemen in družinskih skupnosti, kjer so bolj ali manj nesebično skrbeli drug za drugega.

Kot moralni filozof je Adam Smith torej postavil tako teorijo medčloveških odnosov na debelo (Bogastvo narodov, ekonomija) kot teorijo medčloveških odnosov na drobno (Teorija moralnih občutkov, sreča). Obe sta še danes aktualni. Tudi, morda še posebej, pri nas.

Levo in desno od Smitha

Levo od Adama Smitha so ideologije, ki zagovarjajo, da se bi se tudi velike skupnosti - narodi, države, Evropa ali kar cel svet - morali organizirati kot velika družina, ki skrbi za svoje člane in kjer ima oče (naroda) vse svoje otroke enako rad in vsem reže enake kose kruha. V opisanem se prepoznajo socialisti.

Desno od Smitha so tisti, ki trdijo, da sebičnost poganja čisto vse; da nikjer ni nič prostora za sočutje in solidarnost. Da je žlahta strgana plahta, je življenje izučilo Hanka Reardena, enega od junakov romana Atlas Shrugged, temeljnega dela objektivizma Ayn Rand.

Generacije ekonomistov, ki so stali na Smithovih ramenih, so na vse mogoče načine teoretično utemeljili, da centralno plansko gospodarstvo ne more delovati. Padec Berlinskega zidu, je z bankrotom socialističnega lagerja to tudi praktično dokazal. Nevidna roka trga, katere droben delček je vsak od nas, ko se pojavi v trgovini ali gostilni, poskrbi, da dobri izdelki izpodrivajo slabe, da sposobni podjetniki izpodrivajo nesposobne, da se naši prihranki investirajo v podjetja prvih in ne drugih. Ker si banke želijo donosov za svoje varčevalce in ne pohval svojih političnih botrov.

Centralizacija ekonomije, morale ...

V socializmu za "pametno" alokacijo virov skrbijo tisti, ki načrtujejo razvoj gospodarstva, določajo nacionalne prioritete in šampione ter pametno specializirajo vse okrog sebe. A vrednostna podlaga socializma ni v veri v genialne sposobnosti centralnih planerjev (čeprav se jim vera in zaupanje v ljubljenega vodjo približa), ampak v prepričanju, da je dobro, če smo vsi enaki in solidarni med seboj, če država poskrbi, da smo vsi enako siti ali lačni, bolj ali manj strgani, bolj ali manj na toplem. Da delimo dobro in slabo. Celotna družba natanko tako, kot nekoč plemenska skupnost ali še danes družina.

"Družina je socialistični raj", ugotavlja Russ Roberts v knjigi "How Adam Smith can Change your Life", ki je, mimogrede, inspiracija za tale zapis. Ampak kar deluje na nivoju družine ni rečeno, da bo delovalo na nivoju cele vasi, kaj šele cele države.

Svoje otroke, starše, sorodnike, prijatelje imamo radi. Do njih čutimo naravno sočutje, solidarnost, pomagamo jim. Sočutni smo tudi do sodržavljanov, drugih zemljanov, celo do živali in rastlin kar tako. Ampak manj, čedalje manj. Moralna podlaga za sistematično plenjenje premoženja ob uvedbi socializma in masovno prerazporejanje ustvarjenega ob implementaciji socialističnih politik je zloraba moralnih občutkov, ki jih popolnoma naravno imamo do bližnjih, na vse sodržavljane. Zloraba ljubezni do bližnjih je še toliko večja, če se spomnimo, da so totalitarni režimi prejšnjega stoletja družino kot celico družbe skušali marginalizirati ali celo ukiniti.

Da smo zelo dobri, darežljivi, pozorni, skrbni in solidarni do svojih bližnjih, poskrbi nevidna roka, ki vodi moralo. Da bi bili taki tudi do neznancev, je bilo potrebno ustvariti novega človeka. Vsi mehanizmi, ki jih je imela na voljo avtoritarna država, so bili usmerjeni v promocijo uradno pravih vrednot. O njih so pridigali šola, mediji, promovirala jih je kultura. Pridiganje je bilo potrebno, ker v takem obsegu niso naravne. Do neznancev smo sočutni, ampak precej manj, kot do bližnjih. Pridiganje je bilo deloma uspešno, ker je zlorabljalo prirojene občutke.

Namesto da bi naše vrednote izoblikovala nevidna roka, namesto, da bi imeli možnost prisluhniti svojim naravnim občutkom, so vrednote v delu sveta postale predmet državne politike in prisile.

Ključno vprašanje je, ali smo po večdesetletni glasni promociji vrednot še sposobni slišati nevidno roko, ki nas vodi v pravo smer in ki nam, da ne bo pomote, narekuje tudi sočuten odnos do neznancev; le v drugačni meri.

Ali smo še lahko spontano solidarni, in iskreno, brez prisile države dobrodelni? Statistika koliko Slovenci namenjajo dobrodelni dejavnosti v primeru z državami, kjer solidarnost ni prisilna in vgrajena v davčni sistem, pokaže, da ne. Uspeh dobrodelnih akcij ob kaki poplavi pa, da so občutki še tukaj.

... jezika in prometa.

Zahod ni nevidni roki prepustil samo gospodarstva, nevidni roki je zaupal tudi moralo. Celo več. Nevina roka, brez nekih centralnih avtoritet, usmerja tudi razvoj jezika. In promet na križiščih. A ne pri nas.

Zadnje dni v državi teče polemika o tem, kakšna je ideologija, ki stoji za definicijo nekaterih pojmov v novi izdaji Slovarja slovenskega knjižnega jezika. Skupaj s Toporišičevimi slovnicami je to definicija slovenskega jezika. (Za)povedano je, kaj je v jeziku dovoljeno in pravilno.

Zanimivo, da nima vsaj jezik takega centralnega dokumenta. Angleščina nima ajatol, ki bi povedale, kaj je angleško in kaj ni, in če se sme na ameriških univerzah predavati npr. tudi po špansko. Angleško - angleški slovar je pač samo slovar neke založbe. Eden od. Založbe tekmujejo, kateri bo najbolj uporaben. Nihče ne presoja, kateri je najbolj pravoverno angleški.

Kako se bo reklo fotografiji samega sebe, ki jo naredimo z mobilnim telefonom, je stvar piscev in bralcev. Nevidna roka bo poskrbela, da se bodo nekatere besede prijele, druge pa ne. Naravni občutek Angležev za jezik poskrbi, da zmagujejo prijetne, uporabne besede. Kot je selfie.

Na enak način je naravni občutek ljudi za prav in narobe tisočletja urejal odnose v družbi. Religije in države pa so mu dale zgolj nekaj opore. Dokler se ni nekomu zazdelo, da mora ustvariti nekega novega človeka. Drugačnega.

Da tu pri nas ljudem ničesar ne zaupamo, konec koncev dokazujejo tudi nagnjenja pri prometni ureditvi. Radi postavljamo semaforje. Da je na križišču neka centralna avtoriteta, ki pove, kdaj se lahko pelje in kdaj ne. Štiristranski stop znaki, kjer je kontrola decentralizirana, niso za nas.

Vrednostna prenova?

Prejšnji režim je podržavil zasebno lastnino, potem pa je socialistična oblast predpisala in z vso močjo svojega vpliva v šolstvu, kulturi in medijih vsiljevala še vrednote, ki so to legitimirale. Lastnini se bo politika zdaj morda po sili razmer počasi, previdno, načrtovano, premišljeno itd. itd. le odpovedala in jo v večji meri namesto uradnikom zaupala podjetnim in nevidni roki trga.

Ne kaže pa, da bi bila podobnega koraka zaupanja sposobna pri vrednotah. Pozornost, ki jim jo Cerarjeva stranka namenja, zbuja strah, da nam bodo spet od zgoraj navzdol, centralno plansko (beri: premišljeno) pridigali, kaj je prav in kaj narobe.

Tri razloge se da najti: ali ne zaupajo, da so naši prirojeni občutki dovolj dobri, ali se bojijo, da sta nam imobilizacija in diktat, ki smo ga živeli do padca Berlinskega zidu, te občutke otopila, ali pa nam bodo spet vsiljevali nekaj, česar v nas  v bistvu ni.

Podržavljenje etike in morale je še večja napaka od podržavljenja gospodarstva. Podržavljenje vrednot je v Sloveniji očitno pustilo še dosti hujše posledice kot nacionalizacija. S podržavljenim jezikom bomo pa v dobi interneta že zdržali.

Namesto moralnega prekvašenja družbe bi se vladajoča politika lahko spomnila na pregovor, da "včasih politika največ naredi za stvar, če se vanjo ne vtika". Velja tudi za moralo.

Najprej objavljeno v Časniku 10.11.2014.

Deset krivcev za poplave

1. Janez Janša

Sicer ne znam prav utemeljiti, ampak del bralcev bo že našel kakšno logiko v tem, da je kriv tudi za to. Morda, ker je 2012 ukinil Službo za podnebne spremembe, ki se je ukvarjala s tem, da bi bilo podnebnih sprememb manj in so topogledno sprejeli določene strateške dokumente o vremenu v bodoče. Zdaj te službe ni več in vreme se ne čuti zavezano spoštovati dokumentov.

2. Milan Kučan

Omenjam ga zato, ker je vsegliharstvo udoben nadomestek za objektivnost. Sicer ne znam prav utemeljiti, ampak del bralcev bo že našel kakšno logiko v tem. Morda zato, ker je (bil) na čelu Zveze komunistov Slovenije, ki je odvzela avtoriteto starim županom in župnikom, ki so imeli nekaj občutka za to, kje bi se gradilo in kje ne.

3. Politika

Itak je za vse kriva politika. Za nobenim šankom, še posebej, če je pluralno sestavljen, vam ta argument ne more spodleteti. Dodate lahko, da so preveč plačani in da se samo kregajo. Itak je pa jasno, da je varuška kriva, če se otrok s sprehoda vrne moker, ker je padel v lužo. Ali pa se je šel tja s prijatelji igrat.

4. Sosed s športnim terencem

Pokuri 14 litrov supra na 100 km in s tem prispeva k emisijam CO2 (sicer manj kot bo TEŠ) in segrevanju ozračja ter zato k večji vsebnostjo vlage v atmosferi, ki pa enkrat mora pasti dol ... Poleg tega sosed ne ločuje odpadkov. Zalotili ste ga, da je nepazljiv pri sortiranju raznih vrst plastike in polivinila.

5. Soseda s staro Hynday Sonato

V finančni stiski v Lidlu kupuje poceni Kitajsko robo. Vemo pa, da Kitajci elektriko delajo na premog, ogromno energije gre za plastično embalažo in za transport te robe v Evropo. Kupovati bi morala dražjo ampak doma pridelano oz. izdelano. Sledi argumentacija iz točke 4.

6. Sosed vrtičkar

Obseden z izgledom svoje hišice je, potem ko je že postavil palčke in uredil lično trato, zasul izsuševalni jarek na vaši meji in čez zasadil lično živo mejo. Takrat ste bili veseli, da je to naredil, ker poleti iz jarka smrdi. Zdaj se voda priplazi po travniku in bi skozi vašo garažo na drugo stran hiše.

Isti problem, samo z veliko večjimi posledicami, so posegi, ki zmanjšujejo pretočnost vodotokov. Od nestrokovnih gradenj ob in nad vodotoki, do neurejanja brežin.

7. Stroka

Urbanistični razvrat se je začel enkrat v 70ih in še kar traja. Ja, Slovenija je lepa dežela. Kjer ni pozidana. Ne politika je že bila omenjena v točki 3. Itak v zvezi s tem samo podpisuje rešitve, ki jih nariše stroka. Ne rečem, da ne brez namigov politike. Ampak politik nič vsebinskega nikoli ne sme napisati sam. Na vsaki lokacijski dokumentaciji, na vsakem gradbenem dovoljenju, na vsakem prostorskem načrtu je podpisan nekdo iz stroke.

Tudi na vsakem projektu, ki pritličje (ali vsaj garažo) postavi pod nivo poplave, je podpis stroke. Ki se ji je zdelo, da jo politika ali biznis nad njo odvezuje odgovornosti in vest-nega dela. Morda bi pa inženirji potrebovali nekaj takega, kot je Hipokratova prisega, da bi se nanjo v takih primerih sklicevali in rekli ne!

8. Moralni hazard graditeljev

Ob vsaki avtocesti boste videli stotine novih hiš, ki so zavedoma zgrajene - ob avtocesti. Ker je bila zemlja poceni, ker je človek hitro na avtocesti in v Ljubljani. Potem dotični dosežejo, da jim DARS zgradi protihrupne ograje. Ker je hrup res nevzdržen. (Napisano ne velja za stavbe, ki jim avtocesto postavijo na dvorišče, ki so torej stale preden je stala avtocesta).

K hazardu so svoje prispevala dovoljenja in legalizacije nelegalno postavljenih objektov. Kot da bi papir (in ne vreče peska) tiščal vodo stran. Papirji so ljudi odvezali premisleka in odgovornosti za njihove odločitve. Če smeš graditi kjerkoli, si za posledice odgovoren sam. Če lahko gradiš samo tam, kjer ti dajo dovoljenje, se večini zdi, da odgovornost prevzema tisti, ki je dovoljenje dal.

9. Protipoplavni ukrepi

Ker je voda taka stvar, da se je ne da poslati nazaj v nebo ali na kak način stisniti, protipoplavni ukrep pomeni zgolj to, da vodo iz področja A prestavimo na področje B. Voda rabi prostor, če ji ga nekje vzamemo, si ga bo drugje vzela. Če pol Barja zavarujemo z nasipi, bo na drugi polovici vodostaj še enkrat višji. Poskrbite, da boste na prvi polovici, ne na drugi.

10. Nihče

Iskanje krivca za vsako stvar je zgolj obsedenost naše civilizacije, da mora biti vedno vse brez napak, da če pa gre kaj narobe, je pa nekdo kriv. Nekdo drug. Ne jaz sam. Zgoraj je, upam, naštetih dovolj "drugih", da boste imeli lep dan.

Pokaže tudi, upam, da prava debata ni o tem, kaj je krivo za poplave, ampak, kaj se da narediti, da bi bile posledice blažje.

Kurator

Vedno znova sem presenečen, da ljudje internet še vedno berejo tako, da skačejo od portala do portala in klikajo, kaj je novega. Tako kolobarijo med spletnimi stranmi časopisov in revij, televizij, blogov ter agregatov kot so npr. Novice Jutro.

Obstaja boljši način

Že dobra štiri leta redno uporabljam aplikačko Flipboard. Je najbolj udobno in najbolj uporabljano orodje, s pomočjo katerega na tablicah berem članke, komentarje in novice.

Kaj zvem tudi s pomočjo bralnika Feedly in seveda Twitterja. Zadnje mesece Flipboarda ne uporabljam samo za branje, ampak tudi za to, da "mestu in svetu" priporočam, kaj bi veljalo prebrati.

Kurator dveh "časopisov"

FlipFlop Global vsebuje dobro angleško, FlipFlop Slovenija pa kvalitetno slovensko branje. Vsak ima okrog 1500 naročnikov, kar pomeni, da se tak način urejanja vsebin tudi v Sloveniji prijemlje.

Spodaj sta oba časopisa, ki ju seveda lahko berete tudi na osebnem računalniku:

View my Flipboard Magazine.

View my Flipboard Magazine.

Če imate tablico ali telefon z nekaj večjim zaslonom, se stvari od začetka lotite tako:

1. Namestite aplikačko (svetovljani bi rekli "ep") Flipboard.
2. Seznanite jo s svojo twitter in facebook identiteto. Meni je dostopen preko rdečega zavihka v zgornjem desnem vogalu.
3. To vam da možnost, da ti dve omrežji, ali pa smo branje, ki se na njih pojavlja, berete preko Flipboarda - torej dodajte sekciji iz družabnih omrežij.
4. Poiščete npr. Žiga Turka in njegove Flipboard revije in jih dodate.
5. Dodate twitter liste ... npr. zzturk/
6. Dodate karkoli vam že Flipboard ponuja. 

Provizorij Inbox

Obstaja vedno več načinov, kako komunicirati. Sporočila si lahko pošiljamo skozi Twitter, Facebook, Whats up, Skype, Viber itd. itd. itd., ampak email ostaja glavno orodje, kadar bi radi povedali kaj malček bolj pomembnega. Email ljudje imajo. Email ljudje berejo. Email ostane.

Zlati standard za e-pošto je Gmail. Dostopen je na računalnikih, tablicah, telefonih, urah, TV aparatih ... Odporen je na spremembe zaposlitve in na menjavo ponudnika domačega interneta. Ni vezan na vaš zadnji telefon ali tablico.

Če uporabljate Gmail vam sistemec vašega delodajalca, politične stranke ali ponudnika interneta nikakor ne more brati pošte, tudi če bi hotel. Morda jo lažje bere ameriška NSA, ampak premislite, se res menite kaj takega, kar bi njih lahko zanimalo? Če uporabljate Gmail, vam spletna mesta prikazujejo oglase, ki bi vas utegnili celo zanimati.

Inbox

Zato ni majhna novica, ko se Google odloči, da bo popolnoma prenovil dostop do elektronske pošte. Prejšnji teden so za Android, iOS in spletni brskalnik Chrome objavili aplikacijo Inbox. Za zdaj samo na povabilo. Morda je pa bolje tako.

Zadnjega četrt stoletja, kolikor e-pošto uporabljam, se ni dosti spremenilo. Enkrat vmes smo (vsaj nekateri) nehali pošto besno sortirati po raznih predalih oz. mapah, ker je napredovala tehnologija iskanja in najdemo zadeve, tudi če niso pospravljene. "Pravi moški" imamo napisane filter, ki nam dospelo pošto avtomatsko obdela, doda kakšne značke (tags), izloči, kaj je res pomembnega, avtomatsko spiše kak odgovor ...

Gmail je v preteklosti uvedel nekaj inkrementalnih inovacij: sporočila na isto temo je povezal v pogovore, s pomočjo strojnega učenja se nauči, katera pošta je pomembna in na kakšen način je nepomembna (updates, forums, promotions, social, neoliberal, ...). Kot pošto obravnava tudi instant sporočila v realnem času - chat torej.

Dovoli, da pošto označujemo z zvezdicami različnih barv (razširitev superstars, priporočam) in si tako označimo, kaj je res pomembnega in kako. Ja, brez slabe vesti z rdečo zvezdo označujem stvari, ki so najbolj pomembne.

To vse skupaj omogoča, da email na nek način postane opomnik, kaj mora človek postoriti. V mojem GTD (getting things done) sistemu so z raznobarvnimi zvezdicami označeni maili, ki terjajo kasnejšo pozornost. Poleg tega so obveznosti še v aplikaciji Tasks (ki je z Gmailom lahko zasilno povezana) in seveda so obveznosti še v koledarju.

Ko se neizpolnjenih obveznost nabere preveč, zamenjam sistem. Recimo seznam nujnih opravil naredim v Evernote. Občutek je na začetku dober, ker je seznam prazen. Ampak v splošnem je naravno mesto za to email, ker je največji del nalog nekako povezan s komunikacijo.

Novosti

Aplikacija Inbox ima nekaj novih zmogljivosti, ki človeku olajšajo organizacijo dela okrog elektronske pošte.

• Bistvena in edina res pomembna novost je, da je mogoče prejeto pošto za nekaj časa preložiti, odložiti oz. zadremati (snooze). Nekaj takega kot: "S to pošto se bom ukvarjal zvečer, jutri, naslednji teden, 15. novembra ...". Na seznamu se bo ta pošta spet pojavila šele takrat.
• Namesto z zvezdico je mogoče pošto označiti z buciko. Ene same barve. To pomeni, da bo ostala na seznamu pošte, ki se prikazuje vsakič, ko odpremo program. Da nikoli ne bo izginila v pozabo med desetisoče sporočil, ki sem jih ignoriral.
• Sam sebi napišem opomnik oz. reminder. Da česa ne pozabim. V bistvu gre za sporočilo samemu sebi, ki ga pripnem v seznam (glej spodaj). Tudi opomnike lahko za nekaj časa preložim.
• Program pričakuje, da bomo pošto, ki je obdelana, odkljukali. Po  starem bi jo arhivirali. Tega nisem počel. Tekoče zadeve so imele zvezdico. To kljukanje v Inboxu se mi zdi korak nazaj.

Urejanje in povezovanje

Druga skupina izboljšav se nanaša na sortiranje pošte. Koncept "pogovora" - torej, da se daljša konverzacija obravnava kot eno sporočilo, je Google nadgradil. Kot ena enota se lahko obnaša vsa pošta, ki ima določeno lastnost. Morda smo jo mi (ročno ali s pravili) označili z določeno značko (npr. projektTAPATA), ali pa jo je Google sam razvrstil v eno od kategorij skoraj-slame. Ko pride nova reklama od Alibabte, novo sporočilo o tem, koga vse naj bi sledil na Tviterju, kdo vse me je gledal na LinkedIn-u, se to pokaže na takem prostoru kot en sam nov pomemben mail. Pa še zahtevam lahko, da se mi taka sporočila prikažejo le enkrat dnevno, npr. zjutraj, ne pa, da me motijo skozi delavnik.

Oblikovno je vse skupaj izdelano čisto, manj je vse mogoče grafične navlake. Material design menda.

Šimfanje

Inbox je solidna mobilna aplikacija, po finesah in siceršnjih zmogljivostih pa se z namiznim Gmailom ne more primerjati. Funkcionalnost je razmeroma osnovna. Niti standardnega podpisa pošte se ne da nastaviti, pripeti dokumenta iz Google drive ... Resne filtre in podobno je treba urediti v Gmailu.

Kot programer ne razumem, da niso za Inbox uporabili kode, ki teče na Gmailu. Imajo res toliko denarja od naših reklam, da si lahko privoščijo vzporeden razvoj? To sploh postaja značilno za Google. Pravopisnik za Chrome ima bistveno obširnejši slovar od tistega za Android. In še in še bi lahko našteval.

Inbox sem uporabljal, občasno, kak teden. Baje se bolje sam od sebe uči in "ugane", kako urejati pošto in kaj je pomembno. Do tega sem skeptičen. Ne bi rad kake pošte spregledal, ker je Google slabo uganil. Sprejmem pa možnost, da jaz slabo napišem filter oz. spregledam.

Moti razmeroma majhen presek med atributi, ki jih ima pošta v Gmailu in v Inboxu. Ohranjajo se značke. Kar je v Inboxu "pripeto" se v Gmalu v ničemer ne razlikuje od druge pošte. Podobno se v Gmailu ne pozna, da neka pošta v Inboxu "drema". Niti se v Inboxu ne vidi, da ima pošta v Gmailu zvezdico ali da jo Gmail šteje za pomembno. To otežuje scenarij, ko bi človek občasno ali na kateri od naprav uporabil Gmail, na drugi pa Inbox.

Sklep

Gmail je bil čisto v redu. Vse kar manjka (serijsko, brez razširitev), je možnost, da si človek postavi rok za reakcijo na nek mail in da to pove v Gmailu, brez ovinka skozi Tasks. Ker lahko sami sebi pošiljamo maile, bi to naredilo Tasks za nepotreben dodatek. Če bi se ti roki prikazovali še na koledarju (kar Taski se), bi bila zmaga popolna.

In uporabna bi bila možnost, da bi lahko maile komentiral. Ne drugim, sebi. Saj ne zahtevam preveč. Kjerkoli, karkoli, kdorkoli lahko komentira in pametuje. Od časopisnih člankov, facebooka, do PDF dokumentov. Ampak na pošto, ki sem jo dobil, pa ne morem pripisati komentarja. Res?

Google Inbox ima nekaj uporabnih novosti in nima nekaterih uporabnih obstoječih funkcij Gmaila. Ni dovolj dobro premišljen. Morda "za telebane", ne pa za zahtevnega uporabnika. Še ena Googlova aplikacija (Google+, Hangouts, Keep ...), ki bi lahko bila, pa ni. S to razliko, da je do zdaj Gmail dobro delal tisto, za kar smo ga uporabljali. Inbox odpira možnost, da bo Google, omamljen od svoje velikost, zavozil še pošto. In kaj bomo potem? Se še tu zapisali Applu?

Če je Google Inbox prihodnost epošte, potem morda drži, da je epošta zadeva preteklosti.

Pet poti do gospodarske osamosvojitve Slovenije

Zadnje čase nam prodajajo zgodbo, da gre zdaj za ekonomsko osamosvojitev Slovenije. Narativi oz. zgodbe so učinkovit način pakiranja idej. Posamične vprašljive fragmente lahko na primeren način pojasni širša zgodba. In ta zgodba je naslednja:

Janša je v mandatu 2004-2008 zapravil ekonomsko samostojnost Slovenije. Mi jo bomo zdaj povrnili.

Kdorkoli si je to že spomnil, ni neumen. S tem, ko je za vse skupaj okrivil Janšo, si je kupil slepo zaupanje levice. Menda bodo ja podprli, da se spravijo v red stvari, ki jih je zavozil princ teme in s katerimi Pahor, Križanič, Bratuškova in Čufer nimajo apsolutno nič. Menda ja bodo podprli rešitve, ki nas bodo v najbolj žlahtni tradiciji antiimperialistične fronte osvobodile diktata Bruslja in finančnih trgov.

In kako bi bila lahko proti ekonomski osamosvojitvi desnica? Svoje korenine ima v osamosvojitvi Slovenije, skozi osamosvojitev se definira, samostojna Slovenija je dragulj za katerega bi bili pripravljeni žrtvovati tudi svoja življenja. In kako naj bi bila desnica proti politikam, ki jih ekonomska osamosvojitev terja - zmanjševanje zunanjega dolga - ne zgolj skozi zmanjševanje proračunskega primanjkljaja, ampak celo z ustvarjanjem proračunskega presežka. V primerjavi s to ambicijo je Šušteršič-Janšev ZUJF "a walk in the park".

Ekonomska osamosvojitev je torej zgodba nacionalnega konsenza. Pojavlja pa se v zvezi s tem pet vprašanj:

1. Ali je res Janša kriv, da smo ekonomsko samostojnost izgubili?
2. Ali je ekonomska samostojnost sploh nekaj, kar je v gospodarsko in finančno globaliziranem svetu mogoče?
3. In če ni, ali je potem ekonomska samostojnost samo novo ime za (a) nacionalni interes 
4. ali (b) za finančno vzdržnost javnih financ? 
5. In če velja slednje, ali lahko pričakujemo, da bodo odpravljeni vzroki za izgubo ekonomske samostojnosti?

(1) "Janša je kriv"

Ekonomske samostojnosti ni zapravila prva Janševa vlada. Vstop Slovenije v evro je sovpadel z globalno konjunkturo posledica katere je bila, da je bil svet preplavljen s poceni denarjem. Še posebej je bilo kar naenkrat veliko poceni evrov na voljo državam mediteranskega roba EU. Države kot so Portugalska, Španija, Grčija in Slovenija so si prej denar sposojale po obrestnih merah primernim performansam njihovih gospodarstev in trdnosti escuda, pezete, lire, drahme in tolarja. Ob uvedbi evra finančni trgi nekaj let niso vedeli, ali ima grški dolg v evrih trdnost nemškega dolga v markah ali trdnost grškega dolga v drahmah. Podobno je veljalo za Slovenijo. Ampak denarja je bilo veliko. Finančna regulacija je od severnoevropskih komercialnih bank zahtevala plasmaje v popolnoma trdni državni dolg, npr. Grški. Denar pa so z veseljem posojali tudi komercialnim povpraševalcem. V nasprotju s tako čislano regulacijo finančnih trgov, se je pokazalo, da je največje tveganje pravzaprav pri dolgu, ki ga imamo za varnega.

Med tem, ko se je dolg slovenske države, za katerega je skrbela vlada, posebej finančni minister Bajuk, v času 2004-2008 zmanjševal in je Slovenija imela celo proračunski presežek, si je zasebni sektor, tudi banke, obilno sposojal. Vlada je na to imela malo vpliva. Janševa vlada ni postavila Mitje Gasparija za guvernerja narodne banke Slovenije (2001-2007). Janševa vlada ni imela trdne večine v nadzornem svetu Nove Ljubljanske banke. NLB in velike dele finančnega sistema so vodili s strani Drnovškove in Ropove vlade nastavljeni ljudje. Kot je enemu od teh pojasnil Anton Rop "pulitka, pulitlka te je nastaula"!

Od LDS-ovih vlad je Janševa podedovala tujim investicijam sovražen gospodarski sistem, zato svež kapital v Slovenijo ni prihajal skozi tuje investicije, ampak skozi posojila bankam. V koaliciji sta bili jeziček na tehtnici dve stranki nacionalnega interesa (Desus in SLS), ki ste ovirali liberalizacijo na tem področju.

Predvsem pa desna vlada ni prevzela neformalnih vzvodov ekonomske oblasti v državi in si je zgolj megleno predstavljala, kako finančno-poslovna omrežja pravzaprav poslujejo. Velikansko večino slabih dolgov so v tistem času naredila omrežja, povezana ali celo včlanjena v tranzicijsko levico. Poskusi, da bi tudi desnica igrala neko igro, so bili naivni in amaterski. Mislim na Zvonove ter sodelovanje s Šroti (SD), Bavčarji (LDS) in podobnimi.

Iz povedanega sledi, da ekonomske samostojnosti ni zapravil Janša, ampak je bilo njena zapravljenost programirana z gradualizmom skoraj petnajstih let vladanja LDSa in nepripravljenosti, da bi se Slovenija gospodarsko odprla. Če bi se gospodarsko odprla, slovenskega gospodarstva ne bi privatizirala retencijska omrežja s sposojenim denarjem iz prijateljskih bank, ampak tujci, ki bi prišli s svežim kapitalom, znanjem in novimi trgi. Tvegali bi oni, ne slovenske banke v večinski lasti slovenskih davkoplačevalcev. To pa seveda ni bilo v interesu tistih, ki so se leta 1991 znašli na vodilnih položajih slovenskega gospodarstva in kamor jih je postavil prejšnji režim.

Še bolj jasno povedano: Slovenija je tako imenovano ekonomsko samostojnost izgubila zaradi težnje po gospodarski samostojnosti retencijskih elit, ki so jo imenovali tudi "nacionalni interes".

(2) Je ekonomska samostojnost sploh mogoča?

Kot je bilo utemeljeno nekaj odstavkov nazaj, tanka meja loči pojem ekonomske samostojnosti od zaplankanosti, protekcionizma, provincialnosti in nepripravljenosti vključiti se v svetovne in evropske gospodarske in miselne tokove. Severna Koreja in Kuba bi verjetno tudi ustrezali neki definiciji ekonomske samostojnosti, ki bi bil delu pro-vladnih političnih sil celo všeč.

S članstvom v EU in prevzemom evra smo nekaj ekonomske samostojnosti izgubili. Tiskati svoj denar je znak take ekonomske samostojnosti. In pristali smo, da v času evropskega semestra ocenjujejo naše gospodarske politike. Kot članica evra smo se zavezali maastrichtskim kriterijem in zlatemu pravilu.

Tudi te zadeve so primerna tarča slovenske politike, namreč, da si s trdo retoriko do Bruslja, prelaganjem odgovornosti in izgovarjanjem krepi popularnost doma, med latentno evroskeptičnimi in protiimperialističnimi volivci.

Če pristanemo na tako razmišljanje o ekonomski samostojnosti, potem smo tudi že "rešili" problem. Narekovaji so seveda veliki.

(3) Preobleka za nacionalni interes?

Kako primeren izgovor za nadaljevanje politike nacionalnega interesa je "ekonomska samostojnost", je bilo zgoraj že povedano. Ekonomska samostojnost je korak od domačega lastništva in "nacionalnih šampionov". Ti "šampioni" si bodo potem svoj šampionski sloves kupovali skozi primerno sponzoriranje kulturnih in športnih prireditev ter si z oglaševanjem kupovali naklonjenost medijev. In seveda ne bodo kupovali samo naklonjenosti sebi ampak (in predvsem) svojim političnim pokroviteljem. Da ni zastonj kosil, Miltonu Friedmanu pritrjujejo tudi najbolj domoljubni anti-neoliberalci.

(4) Evfemizem za finančno konsolidacijo?

Počasi, počasi se prebijamo proti svetlejšim pomenom ekonomske osamosvojitve. Na našo kmečko pamet trkajo z besedami, da če si zadolžen, potem nisi ekonomsko samostojen. Ampak, dokler ti na trgu posojajo, je še vse v redu. In trgi bodo posojali, če drugi ne politično dirigirani trg evropske centralne banke. Če bodo namreč Franciji bodo pa še Sloveniji. Tudi tista država je namreč finančno konsolidacijo zavozila in nič ne kaže, da se bodo splazili pod letvico postavljeno na 3% bruto domačega dohodka. Bruselj mrzlično išče izgovor, da bi trošenje juga lahko, zaradi ljubega miru, še nekaj časa vzdrževali nad 3%. Morda tako, da bi izvzeli investicije v prihodnost.

Ali pa bomo spet slišali argumente, ki jih je, neuspešno, zagovarjala že druga Janševa vlada. Da je pač treba živeti v okviru svojih zmožnosti. Da si pač ne moremo privoščiti, da za obresti dajemo več kot za šolstvo. Da ne gre za varčevanje, da ničesar ne dajemo na stran za slabe čase, ampak zgolj usklajujemo želje in možnosti.

Le kaj na to porečejo vstajniki? Koliko rezanja v javnem sektorju kupijo rdeče petokrake na državnih proslavah? Bi člani Štrukljevih sindikatov en dan na mesec delal zastonj v zameno za brezplačno udeležbo na kakšni ideološko zadrti proslavi v Stožicah? Kmalu bo jasno.

(5) Odpravljanje vzrokov

Primanjkljaj v državni blagajni - da torej več trošimo kot ustvarimo - je simptom neke globlje bolezni. Zgoraj sem pisal o različnih oblikah obravnavanja simptoma: od tega, da pač krivdo zanj nekomu pripišemo (1), prek šamanskih receptov, kako bi simptom izginil iz naše zavesti (2,3), do tega, da začnemo lajšati simptome bolezni (4). Kot vam bo povedal vsak zdravnik, z lekadolom morda zbijete vročino, pav nič pa to ne pomaga pri boju z mikroorganizmi, ki so povzročili bolezen.

Bolezen pa je, da je Slovenija omagala v tranziciji in da je vzpostavila sistem, v katerega je pobrala najslabše iz demokratičnega socializma in divjega kapitalizma. Iz prvega močno državo, ki je prvi gospodarstvenik ter varuška ljudi od zibke do groba; kjer ljudje demokratično glasujejo za to, da jim mora država dajati več, kot oni dajejo državi. Od drugega so povzeli divjo privatizacijo, pajdaške poslovne prakse, neplačevanje davkov državi, plač in prispevkov delavcem, storitev dobaviteljem ...

Edino, kar nas dolgoročno osamosvaja oz. nas enakopravno vpenja v svetovne gospodarske tokove je v svet odprto in konkurenčno gospodarstvo, ki nagrajuje poštene, pridne in inovativne; pravna država, ki preprečuje, da bi bila lumparija uspešnejša od sposobnosti; kvalitetne javne storitve, ki so v smislu ustvarjanja enakih priložnosti pravično dostopne vsem, ne glede na to, ali jih nudi javna ali zasebna ustanova; in, konec koncev, politično-medijski sistem, ki omogoča enakopraven spopad idej ter ima za rezultat profesionalno in kvalitetno politiko. Velik del krivde za stanje, v katerem smo, lahko pripišemo ohranjanju političnega amaterizma.

Strukturne reforme

Temu zgoraj se skupaj reče strukturne reforme. Te besede se v Sloveniji od leta 2006 ne sme uporabljati, ker se jih je lotila Janševa vlada, uprli pa Semoličevi sindikati. Narativ strukturnih reform je mrtev, naj živi ekonomska samostojnost. Če je to to.

Strukturnih reform v koalicijski pogodbi ni. Strukturnih reform ni v programih koalicijskih strank, tudi pod kakšnim drugim imenom ne. So pa edino kar nas dolgoročno ekonomsko osamosvaja. Če ministra Mramorja beremo med vrsticami, kaže, da se tega zaveda. Če se bo tega zavedla tudi kritična masa sil, ki obvladujejo vlado, pa ta hip še ni jasno.

Objavljeno v Časniku 13.10.2014.