Fred Singer na Blejskem strateškem forumu

Eden od zanimivejših dogodkov na Blejskem strateškem forumu bo diskusija v ponedeljek zgodaj zjutraj, ko bo prosojnice "Neprijetna resnica" Al Gore-a komentiral Fred Singer. Ker sem se nekaj pritoževal, da je po dobrih dveh letih film za tak dogodek že malce passe, je MZZ na panel vtaknil tudi mene. In vse skupaj primerno razporedil na nemogočo zgodnjo uro.

Dopolnim po dogodku.

Naj politik sploh piše?

Moja protikandidatka v Šiški je Katarina Kresal. Nekje je izrazila prepričanje "da so novinarji mnogo boljši pisci člankov kot politiki." To je vsekakor zanimiva ugotovitev za osebo, ki so ji samo v Financah objavili 23 člankov.

Ampak za diskusijo na blogu in med blogarji je vseeno zanimivo bistvo sporočila, namreč, naj pišejo novinarji, ne pa politiki. Naj piše nekdo, ki opazuje, ne pa nekdo, ki je v jedru stvari. Ali niso prav blogi pisanje tistih, ki so v središču, pa česarkoli že? Ali ni zapis, ki ga v papirnem mediju zapiše politik vendarle analogen temu, kar se dogaja na blogih. Ali je dejstvo, da politik piše blog, dobro, če bi pa nekaj podobnega objavil na papirju, je pa to slabo?

Prilizovanje je sicer mogoče razširiti tudi na blogarje. Politik Tapata je med drugim izrazil tudi prepričanje, da so blogarji so mnogo boljši blogarji od politikov. Ja so. Mnogi! Ampak dragocena je pestrost v mozaiku. In v ta mozaik politiki lahko prispevajo bistvene kamenčke. To bi pravi liberalci morali razumeti.

Odprl olimpijado v Kosezah

Ko hodim po podjetjih v Sloveniji mi kot enega ključnih problemov predstavljajo pomanjkanje tehničnega in inženirskega kadra. Inženirska akademija je v neki analizi ugotovila, da je že sredi v devetdesetih začel drastično padati delež študentov naravoslovja in tehnike. Ta vlada problem pozna in že cel mandat sistematično ukrepa na tem področju. Povečuje število vpisnih mest za naravoslovje in tehniko - samo letos za 8%. Vzpostavila je nov sistem štipendiranja, ki postavlja v ospredje potrebe gospodarstva in tudi sofinancira kadrovske štipendije podjetij. Ustanovila je sklad za razvoj kadrov in štipendiranje ...

Vse lepo in prav, ampak kako bomo zagotovili, da se bodo na naravoslovje in tehniko vpisovali najboljši. In pridemo do olimpijade.

Olimpijada ob Koseškem bajerju (ja ja, v mojem volilnem okraju - ampak z Zvezo organizacij za tehnično kulturo sem bil vedno pripravljen sodelovati) je olimpijada modelarjev. Tistih, ki delajo radijsko vodena letala, ladje, avtomobile. Društva, ki dejavnost vodijo, učitelji tehničnega pouka, starši ... opravljajo ogromno delo pri popularizaciji tehnike.

Po njihovi zaslugi pot inženirstva in tehnike mladi ubrali iz navdušenja, ne pa zato, ker je nekje še nekaj prostih vpisnih mest. Širijo kulturo znanosti in tehnike, ki je za naš razvoj ključna. In ko bodo veliki, ne bodo delali več modelov ladij in letal, ampak bo iz njih nastal kak nov Seaway ali Pipistrel. In zmagali bodo na Ameriškem pokalu ali vsaj Barcolani, ne pa na bajerju v Kosezah.

To bi povedal, če bi imel več časa, da si pripravim govor.

Podnebne spremembe in volilna kampanja

Vesel sem, da Focus promovira vprašanje klimatskih sprememb v času volilne kampanje, ker gre res za eno ključnih vprašanj prihodnosti. Mislim pa, da so vendarle preveč kritični (nekdo sicer mora biti):

Focus, društvo za sonaraven razvoj:

Rezultati pregleda volilnih programov so nas razočarali. Vse stranke bi nas popeljale v podnebno katastrofo, saj nobeden od političnih programov ne postavlja ciljev, ki bi bili dovolj ambiciozni za stabilizacijo podnebja ...

Itak. Morda je pa to naslednji korak (-:

Campaigner Mark Lynas envisions Nuremberg-style “international criminal tribunals” against those who dare to challenge the climate dogma.

O tem Bjorn Loborg piše za Project Syndicate:

We have to stop being scared silly, stop pursuing stupid policies, and start investing in smart long-term R&D. Accusations of “crimes against humanity” must cease. Indeed, the real offense is the alarmism that closes minds to the best ways to respond to climate change

Ne delajmo torej kampanje okrog tega, kdo bolj verjame filmu Ala Gora, ne delajmo kampanje okrog tega, kdo je pripravljen mahati z višjimi cilji zmanjšanja slovenskih izpustov CO2 (mahati s cilji je lahko, poznamo še od Kyota), ne lažimo ljudem, da bo zaradi teh ciljev eno samo zrno toče manj, in v primerjavah ne kaznujmo stranke (SD), ki si drzne sprožiti razpravo o drugem bloku NEK.

PS. Vesel sem, da je bil s strani Focus-a program SDS ocenjen kot 2.najboljši, kar je (glede na ocenjevalca) zelo dobro za program, ki Slovenijo ne sili v tekmo, kdo v Evropi bo bolj zmanjšal izpuste CO2, ampak v tekmo, kdo bo to naredil na najbolj pameten način. Odgovori SDS na vprašanja Focusa so tule.

Kandidiram za poslanca

Te dni je SDS objavil seznam svojih kandidatov za volitve. Kandidiram.

Zakaj?

Saj se res večkrat sprašujem, kaj se mi je sploh treba ubadati s politiko. In sam pri sebi iščem odgovore, zakaj kandidiram:

• Ker sem bil minister v tej vladi in moram dovoliti, da mi volivci tako rekoč v obraz povedo, ali sem delal dobro ali slabo. Ne morejo vladati eni, voli se pa druge.
  
• Ker so nekaj mojih idej sprejeli v program SDS, pa da tako prevzamem še del odgovornosti za to, kako bo sprejet.
• Ker se mi zdi, da smo v politiki koristni tudi ljudje, ki je ne jemljemo tako resno.

Zakaj na listi SDS?

Nisem član, sem pa vesel, da so me povabili.

Zakaj v Šiški?

Ker sem tam - na Derčevi, v Mostecu, na Šišenskem hribu, pod skakalnicami, ob Koseškem bajerju, v Dravljah, na Rihardu Jakopiču ... preživel več kot pol življenja. Gotovo se me kdo še spomni.

Zakaj v dveh enotah v Šiški?

Pojma nimam. Verjetno zaradi čudaškega volilnega sistema.

Kaj mislim o cilju, da SDS zmaga z naskokom?

Cilj je realen. Leta 2004 je SDS dobil kar nekaj glasov na podlagi obljub. Velika večina teh obljub je izpolnjenih. Vlada ima rezultate. Letošnje obljube so vsaj tako dobre in ljudje lahko realno pričakujejo, da bodo približno enako uspešno tudi izpeljane. What you see is what you get.

In če ne bom izvoljen?

Prava reč. Še toliko drugih zanimivih izzivov obstaja.

Dan blogerske akcije 2008 - revščina

Lani sem slovenske blogarje vabil k sodelovanju na dnevu blogerske akcije. Tema je bila okolje. Jaz sem nekaj napisal, kakega posebnega posnemanja v Sloveniji se pa ne spominjam.


Letos je tema revščina. Sodelujmo. Čeprav bo to šele po volitvah.

Zavist (2): Bogati svinjajo

Richest 10% create bigger ecological footprint:

The richest 10 percent of Canadians create a bigger ecological footprint – a whopping 66 percent higher -- than the average Canadian household, says a new study by the Canadian Centre for Policy Alternatives (CCPA). The study, Size Matters: Canada’s Ecological Footprint, By Income, is the first Canadian study to link national income and consumption patterns with global warming. “When we look at where the environmental impact of human activity comes from, we see that size really does matter,” says Hugh Mackenzie, CCPA research associate.

Zato, da ugotoviš, da bogati več potujejo, imajo večje avtomobile in stanovanja, je pa res treba narediti študijo! Edini motiv take študije je, da se na zadnja vrata, pod krinko podnebnih sprememb šlepajo komunistične ideje. Da bi vsi vsega imeli enako. Oz. kot sem rekel danes za Ekspres:

V politiki podnebnih sprememb sta dve skrajnosti. Prva skrajnost vidi v podnebnih spremembah še en dokaz o temeljni zgrešenosti tržnega gospodarstva in potrošniške družbe. V njih vidi izgovor za to, da ljudi prisili k odpovedovanju, jim odreka udobje, jih dela vse enake - vsaj kar se pravic do onesnaževanja tiče - uvaja administriranje, intervenira v gospodarstvu in komandira cele industrijske veje, vse pod plemenitim izgovorom, da rešuje planet. Druga skrajnost pravi, da človek prispeva samo 3% vseh toplogrednih izpustov, da gre za cikle v delovanju sonca, da se končuje mini ledena doba in da če nam pa res ne bo všeč, da je malo topleje, bomo pa pomagali kakemu svetovnemu ognjeniku do eksplozije, pa bo prah shladil planet.

Upam, da bomo v Sloveniji našli soglasje zunaj obeh skrajnosti.

Kaj misli Kitajska?

Počitniško branje (2008/1):
Mark Leonard, What Does China Think?

Povzetek: Kitajska dokazuje, da demokracija ni predpogoj za gospodarski razvoj, niti ni liberalno tržno gospodarsko v nasprotjo s komunistično diktaturo. Kapitalizem rumene reke, posvetovalna diktatura in popolna nacionalna moč so temelji Kitajskega modela.



Ali je lahko avtoritaren sistem gospodarsko učinkovit s pomočjo ITja:

The reason that the Soviet planned economy collapsed is that its planners were unable to gather enough information to allocate resources efficiently and motivate people to maximize the creation of wealth. ... But could new technologies give leaders perfect information?

Globalization was about to bring about the worldwide triumph of the market economy, but China is showing that state capitalism is one of its biggest beneficiaries.

Na rob temu, da vzpon Kitajske ni nič posebnega:

Še leta 1820 je BDP Kitajske predstavljal 30% svetovnega BDP.

O nevarnosti Kitajskega vzpona (spomnimo se Španije, Francije, Anglije, Nemčije):

No great nation in history ever rose in peace.

O sporočilu Kitajske drugim državam:

China has become both a model and a champion for the world's poorest countries. ... In Africa, the Middle East and Central Asia - elites argue that tey should follow the Chinese model of pursuing economic reforms first and political reforms later.

Na rob Koncu zgodovine (in liberal democracy v tem primeru nima nobene zveze z našo LDS):

The most immediate consequence of China's rise is that the much predicted universalization of Western 'liberal democracy' has stalled.

O mulilaterizmu (Evropa) in globalizaciji v ploskemu svetu (ZDA):

Chinese thinkers want to create an (alternative) world where national governments are subjects of their own destiny rather than subjects to the whims of global capital and American foreign policy. They want investment, technology and market access ... but they do not want to absorb Western values.

In zaključna misel:

Those who argued that the People's Republic would become more Western with its growing wealth have been proven wrong. For the first time since the end of the Cold War, Europe and America face a formidable alternative: the Chinese model.

Tudi masovke naredijo veličastno!

Zavist

Med tem ko jaz za Ekspres izjavim (v smislu, da politika, ki promovira enakost, piha na dušo slovenski zavisti) ...

Slovenci smo pridni, delovni, ustvarjalni in res ne vem zakaj bi našo politiko vodila zavist.

... pa Slovenski tednik kuri zavist takole:

Poslanec XXXXXXXXXXX (zbrisal ŽT) si je omislil novega mercedesa, terenca serije M, in zanj plačal menda 70.000 evrov – Ker ga je uvozil direktno iz Nemčije, je plačal zanj okoli četrtino manj, kot bi ga nabava takšnega prestižnega avtomobila stala doma – S tem je sicer privarčeval okoli 17.500 evrov, šefu Pahorju pa storil novo medvedjo uslugo.

Ja pa kaj. A si človek-politik še terenca ne sme kupiti, ne da ga bi valjali po blatu.