Vstaje: postransko in bistveno

Objavljeno v Sobotni prilogi Dela 23.3.2012.

Kot inženirja in računalnikarja, ki se ukvarja tudi s politiko, me že nekaj časa zanima vpliv komunikacijske tehnologije na demokracijo. Vse celice družbe, od družine do države, namreč povezuje komunikacija; spremembe v možnostih komuniciranja morajo imeti za posledico spremembe v načinu (politične) organizacije družbe.

Moja teza je, da je šele komunikacijska tehnologija (papir in tisk) omogočila demokracijo, kot jo poznamo danes. Demokratične revolucije sovpadajo s pojavom množične uporabe papirja in tiska. Papir omogoča, da se posluje pisno, da stvari držijo in niso vezane na spomin ali interpretacijo avtoritete. Tisk omogoča, da vsak lahko prebere zakon, se iz časopisov poduči, kaj se dogaja okrog njega in kvalificirano sodeluje na volitvah. Komunikacijska tehnologija vezana na papir in tisk je začela avtoritarne monarhije najedati pred petsto leti, proces pa je kulminiral z revolucijami in drugimi procesi, ki so skoraj povsod privedli do vzpostavitve tega, čemur danes pravimo demokracija.

V zadnjih desetletjih se odvija komunikacijska revolucija vezana na digitalne komunikacije in internet. Ko opazujemo, kaj vse bo internet postavil na glavo, začnemo ozko pri komunikacijah, pošti, telefonu, nadaljujemo pri kulturnih vsebinah, medijih in šolstvu. Spreminja se vse, v temelju pa se spreminjajo vse dejavnosti, katerih dodana vrednost je bila posredovanje informacij in povezovanje ljudi.

Politika kot informatika

Posredovanje informacij in povezovanje ljudi sta bistvena tudi pri delu strank in v politiki nasploh. Tudi pri odločanju o javnih zadevah (kar politika po definiciji je) gre za številne informacijske procese med različnimi deležniki in gre za povezovanje ljudi, tako v strokovne in politične kroge kot tudi v stranke. Če informacijska tehnologija v temeljih spreminja glasbeno in knjigotrško industrijo, medije in izobraževanje, bo v temeljih spremenila tudi demokracijo in politični sistem.

Vse seveda ne gre enako hitro. Glasba in knjige so na trgu, kdor se ni prilagodil Youtubu, Amazonu in iTunesom, ga ni več. Z njim je opravil trg. Spremembe v izobraževanju zavira dejstvo, da gre večinoma za javne sisteme, ki jih financirajo davkoplačevalci, niso odprti konkurenci in so močno regulirani. Za razliko od distribucije npr. glasbe se z distribucijo izobrazbe ukvarja na stotine strani zakonodaje, uredb, pravilnikov, kolektivnih pogodb …

Še bolj zacementirani so politični sistemi. Spreminjanje praviloma terja ustavno večino. A vendar vprašanje ni, ali bo digitalna tehnologija spremenila demokracijo, vprašanje je, kako, kdaj in v kaj jo bo spremenila.

K spremembam pa sili še nekaj zadev mimo interneta in tehnologije. Naši generaciji se dogaja prerazporejanje globalnega gospodarstva v Azijo, dvig milijard ljudi iz revščine, hitro zmanjševanje razvojnih zaostankov in posledično odtekanje delovnih mest na Vzhod. Ruši se vzorec industrijskega razvoja zadnjih 200 let, iz industrijske prehajamo v dobo ustvarjalnosti. Obeta se stagnacija, ko s starimi recepti kot je nižanje (ali pa višanje davkov), vlaganje v izobraževanje in raziskave ipd. ne bomo nič posebnega dosegli, ker vse te trike vsi poznajo in niso več nikakršna konkurenčna prednost. Edina prednost so talenti in sistem, ki talentom omogoča, da svojo talentiranost pokažejo. Kaplja čez rob je zategovanje proračunskega pasu.

Obet gospodarske stagnacije na eni strani in hkratna sprememba komunikacijske paradigme, je tista eksplozivna mešanica, ki postavlja pod vprašaj obliko družbene ureditve, kot jo poznamo.

Družbena pogodba

Bistvo vsake družbene ureditve je v tem, da nasprotujoče si sebične interese posameznikov urejajo za to pooblaščene inštitucije in ljudje. Neko temeljno zaupanje v družbi se vzpostavi zaradi načina, na katerega so izbrani, kako so jim dodeljena pooblastila in kako se te ljudi in inštitucije nadzira. To zaupanje je podlaga za to, da se ljudje prostovoljno držijo določenih pravil in zakonov, se skladno s tem pustijo komandirati in tolerirajo, da jim država v obliki davkov jemlje denar, ki so ga zaslužili.

Ta osnovni družbeni dogovor, katerega posledica je, da ljudje prostovoljno pri vsem skupaj sodelujejo, je temelj, na katerem ne slonijo samo demokracije, ampak so v preteklosti slonele tudi monarhije. Tudi takrat so ljudje večinoma sodelovali v sistemu, priznavali oblast in se odpovedali delu svojih pravic in dohodkov. Ker je obstajalo neko temeljno zaupanje, da je to zanje dobro. Beremo, da so ljudje v preteklosti spoštovali svoje kralje in jim zaupali, čeprav niso bili izvoljeni. Srednji vek ni bil en kmečki upor za drugim.

Volitve in drugi rituali demokratične ureditve so pač eden od mehanizmov skozi katerega se obnavlja to zaupanje. Da so vedno manj pomembne, se kaže v tem, da jih ljudje ne jemljejo pretirano resno: volilna udeležba pada, ponekod doseže odličen rezultat komik, drugje tajkun, spet drugje zmaga stranka, ki je dva meseca prej sploh ni bilo. Tudi drugi znaki so, da v času komunikacijskih in globalnih sprememb demokratični rituali ne zadostujejo več.

V ZDA se dogajajo čajanke in Occupy Wall Street, v arabskem svetu pomladi, v Veliki Britaniji euroskeptiki, na Nizozemskem nacionalisti, evropske mediteranske države preplavljajo protesti, ki jih dodatno podžiga krčenje proračunov.

Majhno o vstajah

Ljudske vstaje v Sloveniji so eden od pojavnih oblik vsega tega. Preveč enostavno je vstajnike kar počez odpraviti z oznako »zombiji«. Preveč preprosto jih je razlagati kot instrumentalizacijo odpora proti eni vladi.

In preveč pokvarjeno jih je vpreči v voz skupinice, ki se vsaj od francoske revolucije dalje vsakič pojavi v zapletenih časih in piha na tista nizka čustva v ljudeh, ki jim religije pravijo naglavni grehi. Napuh nagovarjajo s tem, ko jim šepetajo, da »so oni oblast«. Pohlepu, zavisti in požrešnosti se priklanjajo, ki jim pravijo, »da je to vse naše«. Jezo podžigajo, da bi z njo preslepili premislek. Lenobo nagrajujejo s pričakovanji, kaj vse naj bi država naredila za tega ali onega vstajnika. Napuh, pohlep, zavist, požrešnost, pohota, jeza in lenoba veljajo v krščanstvu za smrtne grehe, in vse civilizacije jih obsojajo. Revolucije pa svojo demagogijo naslonijo prav nanje. Nasilno rušenje obstoječega reda, nespoštovanje zasebne lastnine in zapostavljanje (osebne) svobode na račun domnevno višjih interesov enakosti in bratstva smo že videli. Vedno v težkih časih, vedno s strani glasne manjšine in nikoli se ni obneslo.

Simptom nečesa večjega

Vstaje so simptom nečesa večjega od letošnjih političnih razmer v Sloveniji ali zadnjih 250 let naporov, da se dokoplješ do oblasti na temelju človekovih slabosti. Vstaje in druga gibanja po svetu so izraz vse večjega razkoraka med močjo, ki jo ima državljan, in priložnostmi, ki mu jo daje institucionalno okolje družbe, da to moč uporabi. Ko so se postavljale inštitucije pravne in demokratične države kot so parlament, vlada, sodstvo in mediji, je velika večina vseh najbolj šolanih ljudi delala ali za državo ali za cerkev. Države so predpisovale razmeroma malo podrobnosti v človeškem življenju. Danes, ko večina najbolj pametnih ne dela za državo, pa država upravlja z vsemi mogočimi podrobnostmi iz naših življenj in si pri svojih odločitvah ne pusti niti kaj dosti svetovati.

Še nikoli posameznik ni imel dostopa do toliko informacij, znanja, drugih pametnih ljudi, kot danes in nikoli se ni država toliko vtikala v to, kaj sme in česa ne, kot to počenja danes.

Nekoč je imelo nekaj posvečenih iz četrte veje oblasti zagotovljeno občinstvo in ni bilo nič hudega, če so pisali resnicoljubno, objektivno in dolgočasno. Danes mediji propadajo, in skušnjava, da pišeš tako, kot bralci hočejo brati, to pa pomeni določeno mero populizma, je velika. Nekoč so novinarji dogodke opisovali, bi lahko parafrazirali Marksa, danes dogodke ustvarjajo, da imajo o čem pisati. Tudi nekaj tega je v naših ljudskih vstajah, ampak tudi to je postranska tema teh vstaj, ki nas ne sme ovirati, da vidimo bistvo.

Bistvo je, da demokratične inštitucije in procesi, ki so bili domišljeni za papirni komunikacijski model, dandanes niso več dovolj. A jih je mogoče uporabljati dovolj fleksibilno in bolj skladno z duhom časa.

Samokritično je treba priznati, da tudi naša vlada v zadnjem letu ni dovolj poslušala. Izgovarjamo se lahko na težavnost problemov, ki so bili pred nami, nujno naglico in seveda tudi na sovražnost, s katero je bil marsikateri problem pričakan. Če ti kričijo, da smrdiš, ne iščeš sestankov s temi istimi. Legitimna opozorila javnosti je pogosto preglasilo primitivno ideološko politično agitiranje. Drži pa tudi, da je vlada poslušala in se je pogajala. Vse glavne reforme, od ZUJF do pokojninske in delovnopravne reforme je dosegla v soglasju z deležniki. Ker ni bilo soglasja z deležniki npr. ni spreminjala normativov v šolstvu. Vsekakor pa se bo morala politika v prihodnje dosti več pogovarjati preko meja političnih in civilnodružbenih inštitucij ter postati bolj odprta.

Pri tej nujni odprtosti pa je vseeno treba paziti, da se ne ujamemo v past: da se interesne skupine ne predstavijo kot »vsa javnost« ali, kar je še lažje, kot »stroka«. O šolstvu npr. se ne moremo pogovarjati samo s »stroko«, katere interes je ohraniti monopol na delovna mesta ali študijski program; »javno šolstvo« ni interes javnosti. Interes javnosti je kvalitetno in dostopno šolstvo. O filmu se ni mogoče pogovarjati samo s tistimi, ki filme snemajo, ampak tudi s tistimi, ki jih plačujejo in gledajo; o kmetijstvu ne more govoriti samo tista stroka, katere interes je doseči čim višje odkupne cene domačih pridelkov; v energetiki je zelo tanka meja med lobijem za tako ali drugačno elektrarno in »stroko«.

Sklep

Vstaje v Sloveniji so del globalnega procesa, katerega končni rezultat bodo drugačna vrsta družbene pogodbe in boljši mehanizmi, s katerimi se med vladanimi in vladajočimi vzpostavlja zaupanje. Ta nova pogodba bo morala upoštevati, da je znanje bistveno bolj enakomerno porazdeljeno, da ga na vrhu ni prav nič več kot spodaj, da informacije krožijo zelo drugače, kot so v času klasičnih množičnih medijev. Za to bo treba razviti nove vrste inštitucij in izboljšati delovanje obstoječih, to pa je dosti težje, kot rušenje starih.

Odgovor na krizo zaupanja v strankarsko demokracijo ni nova stranka. To si bo skoraj gotovo prilastila interesna skupina, ki jo zanima napajanje iz javnih sredstev ali kakšna preživeta ideologija ali kombinacija obojega. Kot odgovor na te procese se bodo morali spremeniti politični sistem in vse stranke, ki ga podpirajo in sicer v smeri večje transparentnosti in odprtosti.

Umik iz aktivne strankarske politike

Zapis z zadnje tiskovne konference v funkciji Ministra na MIZKŠ.

***

To svojo zadnjo novinarsko konferenco sem sklical iz več namenov.

• Da povem, kar imam povedati, danes, predem predam posle novima ministroma
• Da se novinarjem zahvalim za sodelovanje v tem letu.
• Da kratko poudarim nekatere dosežke iz zadnjega leta.
• Da pokomentiram nekatere predloge koalicijske pogodbe nove vlade na mojem področju.
• Da povem, kar vas praviloma zanima, kaj bom od četrtka naprej počel.

1. TO JE MOJA ZADNJA NOVINARSKA KONFERENCA

Zanjo sem se odločil, ker želim ob primopredaji prepustiti mikrofon ministroma, ki prihajata. Moje delo se predvidoma jutri izteka. Želim, da je primopredaja formalno dejanje.

2. NOVINARJEM SE ZAHVALJUJEM ZA SODELOVANJE

Leto je bilo pestro, dela veliko, pokrival sem tri ali štiri resorje. Videvali smo se pogosto. Poročali in komentirali ste obširno. Nismo bili vedno istega mnenja, vendar sodelovanje ministrstva z mediji ocenjujem kot dobro. Vsem se zahvaljujem za pozornost, ki ste jo namenjali delu ministrstva. Včasih sem pogrešal nekaj več skrbi za resnicoljubnost. Ne trdim, da je kdorkoli pisal neresnico, ampak včasih se mi je zdelo, da le ni bila povedana vsa resnica in vsi argumenti.

3. KAR NEKAJ SMO V TEM LETU NAREDILI

Dovolite mi, da se javno zahvalim vsem sodelavcem na ministrstvu, obema državnima sekretarjema, direktorjem, generalnemu sekretarju, sodelavcem v kabinetu in vsem zaposlenim. Imel sem odlično ekipo. Dosežki so sad skupnega dela in prizadevnosti vseh zaposlenih.

Posameznikov ne smem preveč hvaliti, ker jim to menda lahko pri naslednji oblasti škodi.

Zahvaliti se želim tudi deležnikom, s katerimi sem v tem letu sodeloval. Ne drži, da ni bilo komunikacije. Imel sem nekaj sto sestankov; z dijaki, učitelji, ravnatelji, rektorji, znanstveniki, študenti, sindikalisti, kulturnimi delavci, predstojniki javnih zavodov. Obiskal sem nekaj desetin šol, od otroških vrtcev do univerz, kulturnih in znanstvenih inštitucij, športnih prireditev. Za vse sem poiskal čas, vsem sem prisluhnil, njihovi predlogi in nasveti so mi bili pri delu zelo dragoceni.

Ne bom obširno navajal dosežkov tega leta. Zato samo nekaj točk, ki se mi zdijo vredne pozornosti.
Veliko je bilo razburjenja zaradi šolstva, celo dve stavki, pa zbiranje podpisov za moj odstop. Veliko je bilo hrupa, zgodilo pa se ni nič. Nič nismo eksperimentirali, ampak opravljali svoje delo. Vse šole so tam, kjer so bile lansko leto, vsi učenci in dijaki hodijo v ista poslopja, nobeni standardi in normativi se niso spremenili.
Združevanje šol, ki je vzbudilo toliko hrupa, se je izkazalo za tisto, kar smo od vsega začetka napovedovali: administrativni ukrep, ki je preprečil ukinitev deficitarnih programov. Smo pa pripravili posodobitev zakonodaje - šest zakonov - in jo te dni poslali v proceduro. Odločal bo parlament. Rešili smo problem šolske prehrane, ki jo je prejšnja vlada močno omejila in s pravilnikom pripravili podlago za uvajanje prvega tujega jezika že v prvem razredu osnovne šole.

Na področju visokega šolstva in znanosti proračunska sredstva še vedno presegajo raven iz leta 2007, torej izpred začetka finančne krize. Spodbujali smo kakovost in mednarodno sodelovanje. Z raziskovalnim vavčerjem in z vzpostavitvijo kreativnih jeder smo omogočili podjetjem in znanstvenim institucijam večjo integracijo in večjo mednarodno povezanost, ki je v današnjem globaliziranem svetu nujna.

Začeli smo z dvema velikima investicijskima projektoma, kemijskem inštitutom ter fakultet za kemijo in računalništvo, v skupni vrednosti 126 milijonov evrov, in objavili izid mednarodnega arhitekturnega natečaja za gradnjo NUK II, ki je primerljiv s simbolično močjo bližnje Plečnikove knjižnice.

Na področju kulture smo tudi spodbujali mednarodno dimenzijo, saj verjamemo, da je kultura pomemben element razpoznavnosti Slovenije v svetu. Mariborska Evropska prestolnica kulture je to razsežnost potrdila, vpis Idrije na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine je pomemben korak v tej smeri. Sprožili smo postopek za vpis Plečnika na seznam svetovne dediščine.

Prihodnji mesec se v Parizu odpira razstava slovenskih impresionistov. V sodelovanju s Forumom slovanskih kultur smo dosegli, da se bodo slovesnosti ob 1150 letnici prihoda sv. Cirila in Metoda v Srednjo Evropo in torej začetka opismenjevanja Slovanov začele čez dobra dva tedna v Sloveniji, preden se bodo selile na Moravsko in nato v Moskvo, in da bo Slovenija ob tem dogodku gostila generalno direktorico Unesca in evropsko komisarko za kulturo. Dogodek bo tudi zaključil enoletno predsedovanje Sloveniji Svetu ministrov za kulturo JV Evrope.

Po dolgih, dolgih letih smo ugriznili v spremembo osnovnega zakona, ki ureja delovanje kulture, pripravili Nacionalni program za kulturo in modernejšo Resolucijo o slovenskem jeziku. Na področju informacijske družbe smo spodbujali vlaganja v javno telekomunikacijsko infrastrukturo, e-učbenike, nadoknadili smo nekaj zakonodajne zamude, ki je nastala v zvezi z elektronskimi komunikacijami. Z Rusijo smo podpisali sporazum o roamingu, ki je model, po katerem naj bi podobne sporazume z Rusijo podpisovale druge države članice Evropske unije.

Šport smo vračali športnikom. Svet Fundacije za šport sedaj volijo panožne zveze demokratično, brez bolj ali manj političnih posrednikov, vodi ga športnica. Našli smo rešitev za organizacijo Evropskega prvenstva v košarki, ki je viselo na nitki, in bo letos postavilo Slovenijo v središče pozornosti športne javnosti.
Končujemo prvo in začenjamo drugo fazo izgradnje nordijskega centra Planica.

To je samo nekaj poudarkov, sicer pa so bili dosežki ministrstva v zadnjem letu že večkrat objavljeni, nazadnje v odgovoru na interpelacijo.

Za konec pa še nekaj misli o skupnem ministrstvu. Vzeli smo ga kot dejstvo in poskušali izkoristiti priložnosti, ki jih združitev odpira. Ni naključje, da največja svetovna organizacija, Unesco, povezuje izobraževanje, znanost in kulturo in prav tako ni naključje, da sodita v Evropski komisiji izobraževanje in kultura pod okrilje istega komisarja. Gre za dejavnosti, ki se med seboj dopolnjujejo.

4. KOALICIJSKA POGODBA

Oportunistična politika je tista, ki vsem po malem jemlje (da komaj opazijo) in nekaterim glasnim interesnim skupinam daje. Koalicijska pogodba bo vsem povišala davke in povišala zadolževanje, da ne bi bilo potrebno zategovanje pasu. Otroci ne bodo dobili samo izobrazbe, naložili jim bomo tudi dolg, ki ga bodo morali odplačevati. Nisem prepričan, da manj dolga nujno pomeni slabšo izobrazbo.

Na področju izobraževanja in kulture je v koalicijski pogodbi več skrbi za sistem, za vlaganja v sistem, za v sistemu zaposlene, kot jo je za uporabnike sistema in za to, kaj državljani od sistema dobimo.

Drugih novih idej kot utrjevanja monopola državnih ustanov in metanja polen pod noge tistim, ki so jih ustanovile lokalne skupnosti, neprofitne zasebne organizacije in drugi zasebniki, ni. Vse bo ostalo tako kot je, edina sprememba bo podržavljenje izobraževanja, ki je že 96% državno!

• Namesto, da bi za cilj postavili »ponudbo kvalitetnega in dostopnega izobraževanja« je cilj »vlaganje v sistem javnega izobraževanja«.
• Namesto, da bi bila prizadevanja usmerjena v reforme, odgovornost in svetovnonazorsko tolerantnost so prizadevanja usmerjena v predvidljivost, avtonomijo in svetovnonazorsko izključevalnost.
• Namesto, da bi iz javnih sredstev financirali dobre programe na zasebnih ali na državnih ustanovah, bodo pomagali pri vzdrževanju monopola javnega sektorja, ki mu že namenimo več kot 95% javnih sredstev. Ob tem je treba povedati, da dodatnih cca. 15% sredstev za visokošolsko izobraževanje pride iz zasebnih žepov in tega denarja se tudi državne univerze ne branijo.

Glavni dosežek na področju kulture je vzpostavitev samostojnega ministrstva, kar je dopadljiva odločitev. Vsebinsko pa program prinaša zgolj nadaljevanja aktivnosti, ki že tečejo.

Skupna izobraževanju in kulturi pa je ugotovitev, da je skrb namenjena predvsem šolnikom in kulturnikom, ne pa nujno tudi uporabnikom šolstva in kulture. Šolniki in kulturniki bodo to nedvomno pozdravili. Uporabniki pa »šenkanemu konju« praviloma ne gledajo v zobe.

5. KAJ OBIČAJNO VPRAŠAJO

Kaj so največji osebni dosežki?

• Da ne odnašam nobenih osebnih zamer, niti, upam, jih nisem povzročil. Prepričan sem, da sem bom z vsakim, s katerim sem imel posla v politiki, na cesti lahko prijazno pozdravil.
• Da sem kljub pogostim napadom in nizkim udarcem ostal dostojen, da ni bilo ministrstvo nikoli tisto, ki bi zniževalo raven debate. Včasih se je zato zdelo, da smo vzvišeni, ampak nič ni narobe biti vzvišen nad nekulturnim dialogom.
• Da je, kljub izjemni velikosti, ministrstvo funkcioniralo, da noben del ni čutil prikrajšanosti, da nima ministra samo zase.
• Da smo zastavili razvoj izobraževanja v moderno in odprto smer, ki je usmerjen k uporabniku, torej šolarju, dijaku, študentu … in da smo kulturo usmerili v prihodnost - kot nekaj, s čemer se bogati izobraževanje, dopolnjuje znanost, se uveljavlja Slovenijo v svetu in plemeniti gospodarstvo.

Kaj najbolj obžalujem?

• Da je mandat trajal samo eno leto. Resen človek se tako zahtevnega posla ne loti za eno leto. Ne, ne bi prekinjal strokovne poti če bi vedel, da bo mandat trajal samo eno leto. 

Kaj je bila največja napaka?

• Precenili smo pripravljenost državljanov, predvsem pa javnega sektorja, na sicer nujne spremembe. Bojim se, da smo zadnje proteste razumeli preveč politično ideološko, ne pa kot simptom zaskrbljenosti za prihodnost. Sprašujem se, ali jih nastajajoča vlada razume kaj bolje.
• Sem človek, ki hoče nekaj narediti, ki ima mnenje in ga pove. V Sloveniji nasploh in na tem področju še posebej so najbolj popularni tisti, ki ne naredijo nič. Ki pustijo stvari take kot so.

Kaj bom zdaj počel?

• Za nekaj časa se umikam iz aktivne strankarske politike. Razmišljujoč človek je v politiki vedno razpet med rezultati lastnega premisleka ter mnenji in dejanji ekipe, v kateri sodeluje. Tej razpetosti se nameravam v prihodnje izogibati.
• Pogodba z Univerzo v Ljubljani mi omogoča vrnitev v treh mesecih po izteku mandata. V največ toliko časa se bom tudi vrnil, vmes pa se bom malo spočil in ujel stik s stroko.

Pesek

Koalicijska pogodba PS,SD,DL, DESUS:

V okviru dela državnega zbora in vlade ne bomo odpirali vprašanj interpretacije polpretekle zgodovine (dogajanja v drugi svetovni vojni in po njej, dogajanja v času demokratizacije in osamosvojitve). Držali se bomo načela, naj politika o teh vprašanjih spregovori samo v primeru, ko se je sposobna poenotiti.

Tule so povedali, da sta demokratizacija in osamosvojitev za koalicijo enako konfliktni kot "dogajanja v drugi svetovni vojni in po njej". Do zdaj je veljalo, da smo bili pri prvem zgledno enotni, med drugo svetovno vojno smo se pač pobijali med sabo.

Res bolje, da govorijo le v primeru, kadar nimajo nič tehtnega povedati.

S strahom se da opraviti za malico

Ključna točka »programa« Alenke Bratušek je, da naj bi iz te države izginila strah in tesnoba. Strah je dveh vrst. En strah je napihovan in iracionalen strah pred domnevnim trdorokarstvom Janeza Janše, ki ima malo podlage v besedah in dejanjih in ogromno v komentarjih v medijih. S tem se da razmeroma hitro opraviti.

Druga vrsta strahu je strah pred negotovo prihodnostjo. Ta strah ima podlago v številkah in ekonomiji. Okvir mu dajejo slabe napovedi iz mednarodnega okolja in črni obeti za slovensko gospodarstvo. Lepo je slišati, da je varčevanje napaka, prijetno zvenijo obljube, da bo proračun popravljen navzgor, ampak nekje globoko znotraj ljudem zdrava pamet prišepetava, da zastonj kosil ni; da je nekaj resnice na tem, da je denar treba najprej zaslužiti in ga potem potrošiti. Da z lepimi besedami in krediti lahko prebrodimo nekaj mesecev, potem pa ... Potop? Trojka? Ukrepi grškega, litovskega, portugalskega tipa s 30-odstotnimi rezi v plače in v zaposlenost?

Zato sem, ko sem prevzel vodenje pogajalske skupine s sindikati javnega sektorja, rekel, da moramo najti rešitev, ki je dolgoročna, vzdržna in verodostojna.

• Dolgoročna, ker stvari, ki smo jih zavozili v dvajsetih letih, ne moremo rešiti čez noč.
• Vzdržna, da bo rešitev nekaj časa trajala, da ne bomo na stalnem vrtiljaku varčevalnih pogajanj, ampak da lahko kaj naredimo tudi na vsebini, modernizaciji ipd.
• Verodostojna, da je rešitev verjetna, da z njo sami sebi ne lažemo. Da ji lahko verjamemo, zaupamo.

Dejstvo je, da so prihodki v proračun manjši od odhodkov, da porabimo več, kot ustvarimo. Razliko lahko pokrijemo na tri načine: z zviševanjem davkov, z izposojanjem ali z manjšo porabo. Prva rešitev pomeni še večje obremenitve gospodarstva in še težje privabljanje investitorjev.

Druga rešitev pomeni, da bomo zadolžili prihodnje generacije. Sposojanje ima smisel, če bomo v prihodnje bogatejši, če bomo skozi gospodarsko rast dosegli, da bo odplačevanje dolgov pomenilo vedno manjšo obremenitev za proračun. Nič ne kaže, da se bo to zgodilo.

Izposojati bi se nam splačalo, če bi naše gospodarstvo raslo po višjih stopnjah od tistih, po katerih nam zaračunavajo obresti. In stopnje rasti okrog 5% so skozi daljše obdobje za nas popolnoma nedosegljive. Ko vijejo roke nad tem, da bodo mladi deležni slabše izobrazbe, če si ne bomo sposojali denarja za plače učiteljev, pozabljajo, da mladim ne bomo dali samo dobre izobrazbe, ampak jim bomo na ramena naložili tudi dolg, ki ga bodo morali odplačevati.

Ostaja tretja možnost - varčevanje

Napaka dosedanjega slovenskega varčevanja je bila v tem, da je bil psihološki učinek tega varčevanja dosti večji od finančnega. Če javni sektor realno primerja razmere danes in pred enim letom, bodo ugotovili, da so plače sicer par procentov nižje, da pa vse teče tako kot lani, da ni nobenih višjih normativov v šolstvu, da ni čisto nič več otrok v razredih, da skoraj nihče ni bil odpuščen (izjema so bili tisti, ki so izpolnili pogoje za pokoj). Da kakšne silne spremembe na slabše ni bilo.

To pa ne gre skupaj s sliko, ki se je ustvarila v javnosti, s strahom pred nadaljnjimi rezi, s strahom pred morebitnim prihodnjim odpuščanjem. Ta strah se pozna v trgovinah, ta strah se pozna v tem, ali se družine odločajo za nakup novega avtomobila, za adaptacijo hiše, gradnjo prizidka, nakup stanovanja na kredit. Cela država je stopila na zavoro, ne zato, ker smo nekaj malega varčevali, ampak ker ni bilo jasno povedano, kje so meje tega varčevanja. Ker smo čutili, da s tem nismo dosegli dna.

Javni sektor naj bi letos prihranil še 5-10% pri stroških dela in veliko skrbi povzroča prav negotovost, kako to doseči. Napovedi rebalansa, s katerimi bi si koalicija Bratuškove kupila zadovoljstvo ljudi do naslednjih volitev, prav nič ne pomaga.

Dokončni predlogi

Tule bom nanizal nekaj predlogov, ki sicer so varčevalni, vzpostavljajo stabilen okvir javnih financ in predvsem - so dokončni. Po vseh projekcijah sodeč, bi bilo to to, noben strah pred dodatnimi rezi in popravki navzdol ne bi bil potreben. Nobeno odpuščanje. Med ljudi in med podjetnike bi se lahko vrnil investicijski optimizem. Ukrepi niso taki, ki bi prinašali glasove, si jih pa zdaj, ko odhajam iz vlade, lahko privoščim. Predlagam jih kot občan, ne kot minister, in ne kršim sporazuma iz leta 2012, ko se je vlada zavezala, da v višino plač v javnem sektorju ne bo posegala. In seveda bi se bilo treba o ukrepih dogovoriti s sindikati.

1. Zaposlenim v javnem sektorju nehamo plačevati čas, ko sedijo in malicajo. Tega ne plačuje nihče v Evropi. Samo to pri stroških dela prihrani 6.25%.
2. Zaposlenim v javnem sektorju nehamo plačevati hrano za malico. Spomnimo se časopisnih naslovov o lakoti otrok v šolah. Mi imamo sistem, da vsem učiteljicam damo denar za malico, vsem otrokom pa ne. Zaposleni naj si pač sendvič kupijo sami.
3. Ukine se obvezno plačevanje prevoza na delo. Če predstojnik meni, da nekoga, ki živi daleč, nujno potrebuje, naj mu ponudi dodatke za prevoz na delo, obvezno pa to ne more biti več. Nikjer v Evropi ni.
4. Uvede se možnost, da tisti z višjimi dohodki del plače dobijo izplačane v obveznicah z ročnostjo deset in več let, ki jih javni uslužbenec lahko unovči tudi, če zapusti javni sektor. S tem sicer ne zmanjšujemo dolga, izboljšujemo pa likvidnost proračuna in ustvarimo motiv za odhod iz javnega sektorja.
5. Uvede se fleksibilno nagrajevanje. Predstojnik lahko zaposlenemu, glede na kakovost njegovega dela, plačo zviša ali zmanjša za 20%. To zavodom omogoča, da ob pametni kadrovski politiki dela manj ljudi, pa sposobnejši, za boljše plače.
6. Ukinejo se nesmiselne omejitve iz ZIPRS in ZUJF, ki predstojnikom vežejo roke pri razpolaganju s sredstvi in omejujejo določene oblike dela ali pretakanje med npr. plačami in pogodbenim delom oz. med plačami in materialnimi stroški. Če je denarja manj, naj bo več svobode pri porabi, ne pa manj. Edina omejitev naj bodo celotna proračunska sredstva.

S temi ukrepi se da zvoziti proračun 2013 in 2014 kot sta sprejeta, brez dodatnega zadolževanja, brez odpuščanja, brez dviganja DDV in drugih davkov, brez kontroverznih sektorskih ukrepov npr. v zvezi s šolskimi normativi. Nobeno dodatno varčevanje kasneje ne bi bilo potrebno, noben dodaten strah ne bi bil utemeljen. Če bi bila sila, se da prihraniti še nekaj več, če sile ne bi bilo, je možnost skozi točko 5 v ustanovah, ki racionalno poslujejo, plače tudi zviševati.

Prve tri ukrepe bi z veseljem povzelo tudi gospodarstvo in tako za kakšnih 8-9% izboljšalo cenovno konkurenčnost napram drugim članicam evrskega območja, tisto konkurenčnost, ki smo jo napram evrskemu jedru od leta 2007 izgubili. To bi bila podlaga za gospodarsko rast, povečalo izvoz, pritegnilo investitorje in ustvarilo nova delovna mesta.

Da bi sklenila dogovor s sindikati, si je naša vlada pri nekaterih zgoraj predlaganih zadevah v naprej zvezala roke. Nova vlada je teh zavez prosta. To bi morala izkoristiti.

Objavljeno 1.3.2013 v časopisu Finance.