Noetov seznam

Nekaj čudnega se dogaja na družabnih omrežjih tipa Facebook in Tviter. Ljudem izginevajo računi ali pa njihovih objav več ne vidijo. Najprej so prišli po bele supremaciste, potem so prišli po alt-right, potem po kakšnega konservativca ...

Kje se bo končalo, ne vem, ampak če bo šlo tako naprej, ne izključujem možnosti, da bodo družabna omrežja nekoč popolnoma zaprta za glasove, ki oblasti ne bodo po volji. Na Kitajskem, v Iranu, v Turčiji in še kje to že poznajo.

Skladno s pravilom, "upajmo na najboljše, pripravljajmo se na najslabše" vzpostavljam možnost, da mi zaupate svoj email. Tu in tam vas bom po njem opozoril na kakšen zapis, v sili pa bo seznam imel vlogo Noetove barke - na njej se bomo srečali vsi tisti, "ki v srcu dobro mislimo".

Obrazec za prijavo vas je že pričakal, ko ste odprli ta blog. Če se niste prijavili, se lahko tudi preko

te povezave.

Politizacija špecerije, drugič

Da ne bi prizadel čustev ljudi, je Lidl odradiral križe iz fotografij cerkva, ki so bile na njihovih izdelkih. Zakaj, nikoli niso dobro pojasnili. Skratka, ko gre za krščanske križe smo bili priča izjemni tankočutnosti trgovske verige Lidl do tistih, ki bi jih križi utegnili zmotiti. Hladilnik da mora biti varen prostor, kjer občutljivi kot snežinka ne zagledajo z njih spornega simbola.

Da je to patološko, sem bil že povedal (vir). Da spet pišem o špeceriji, pa je kriv zadnji Lidlov katalog, kjer gre trgovec v povsem nasprotno smer. Namesto pretirane obzirnosti zdaj brezobzirnost. V tedenski akciji so štiri piva, ki se imenujejo po Jugoslovanskem samodržcu Josipu Brozu in njegovi ženi Jovanki.

Lidl ni trgovina, kot so Mercator, Spar in še posebej Leclerc. Te se trudijo, da je tam na izbiro vse. Broz na polici Leclerca si ne bi zaslužil moje kolumne. Lidl pa prodaja lastne blagovne znamke in tupatam izbere kaj mimo teh. In v izbor so vključili Broza. Tita je podjetje, ki spoštuje različnost, posebej izbralo kmalu po tem, ko se je afera z jogurti za silo umirila.

Na eni strani torej izjemna tankočutnost do tistih, ki jih moti križ, na drugi izjemna brezbrižnost do tistih, ki jih moti Tito. Ta razlika – ko je eno označeno kot multikulturna strpnost, drugo pa naj ne bi bilo nagovarjanje političnih čustev – bije v oči.

Pri čemer primera na noben način nista enakovredna.

Simbol totalitarnega režima, pravi Ustavno sodišče

Simbolna razsežnost Titove ceste je neločljivo povezana s simbolnim pomenom imena Josipa Broza Tita, jugoslovanskega maršala in kasnejšega dosmrtnega predsednika SFRJ. Ime Tito ne simbolizira zgolj osvoboditve ozemlja današnje države Slovenije izpod fašistične okupacije v drugi svetovni vojni, … temveč simbolizira tudi povojni totalitarni komunistični režim, ki so ga zaznamovale obsežne in grobe kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zlasti v desetletju neposredno po drugi svetovni vojni. Zgodovinska dejstva, zabeležena v številnih dokumentih, listinah in strokovnih zgodovinskih delih, pričajo tudi o izvensodnih povojnih pobojih, političnih kazenskih procesih, eksekucijah prebežnikov na državni meji ter o zlorabah oblasti za ohranjanje enostrankarskega sistema in preprečevanje demokracije. Dejstvo, da je bil Josip Broz Tito vodja nekdanje države, pomeni, da prav njegovo ime v največji meri simbolizira nekdanji totalitarni režim.

In še:

Žrtvam vseh totalitarizmov morajo oblastni organi na vseh ravneh izkazovati, če že ne aktivno sočutje, razumevanje in priznanje za njihovo trpljenje, pa vsaj pasivno spoštovanje z opustitvijo ravnanj, ki so nezdružljiva s temeljnimi ustavnimi vrednotami in za katera je mogoče vnaprej predvidevati in pričakovati, da bodo povzročila novo prizadetost.

Lidl seveda ni oblastni organ in pivovarnar tudi ni. Veljajo pa za oba ista etična načela, kot jih je v citirani sodbi zagovarjalo ustavno sodišče. Kaj etična načela, elementarna dostojnost! Škoda, da se moramo s tem sploh ukvarjati. Se je pa treba v okolju, ki očitno ni doživelo dekomunizacije in ponotranjilo vrednostne obsodbe totalitarizma.

Vrednostna obsodba totalitarizma se dogaja (ali pa se ne) v knjigah in člankih, v Pričevalcih in Spominih, v sprejetih in nesprejetih parlamentarnih resolucijah, v taki ali drugačni zakonodaji. Ponotranji pa se dekomunizacija tudi s tistim, kar vidimo na policah v trgovini. Josip Broz ob Francetu Prešernu, Amadeus Mozartu, Jacku Danielu, indijancu Vikiju in kravi Milki v Sloveniji 2017 ne sporoča prave stvari.

Politizacija špecerije

Da ne bi prizadel čustev ljudi, je Lidl odradiral križe iz fotografij cerkva, ki so bile na njihovih izdelkih. Zakaj, nikoli niso dobro pojasnili.

Nekoč je veljalo, da so gostilničarji apolitični, ker so si želeli, da levi in desni pijejo pri njih. Danes poskušajo nekateri delati denar s političnimi provokacijami. Pitje kave s Starbucks postane politični statement za nekaj, prenočevanje v Trump hotelu za nekaj drugega. Tega si ne želim. Ne želim si, da bi bilo še to, kje kupujem kruh in mleko, odvisno od politike. Želel bi si živeti v družbi, kjer pač zavijem tja, kjer mislim, da za svoj denar največ dobim. Lidlova provokacija me pri tem ovira.

Nisem za to, da bi tisto pivo prepovedali. Vsega, kar je neokusno, brezobzirno, nespoštljivo, vsega, kjer je pohlep pred spoštovanjem soljudi, se ne da prepovedati. Pivo itak ne more biti kaj prida. Če bi bilo, bi ga prodajala kakovost, ne pa ime. Tudi svoboda tržne pobude nekaj velja.

Če se enim zdi, da je v redu delati reklamo za nek izdelek s simboliko totalitarnega režima, ni narobe, da se jih opozori, da ima palica dva konca. Prav zato, ker je tisto pivo stvar trga in ne politične policije, sporočam, da do nadaljnjega Lidla ne prestopim. S tem lahko kot potrošnik nekaj naredim za to, da bo v špecerijah mir pred politiko in da se bo Lidl do vseh državljanov obnašal vsaj približno enako spoštljivo.

Objavljeno v Časniku 18.10.2017.

Mi Slovenci!

Piko na i zorenju Slovencev med evropskim prvenstvom v košarki je postavil oče Marinko Dragić. Ko so ga spraševali, kako nastaneta šampiona kot sta Goran in Zoran, je rekel: »Veseli smo, da smo jih tako vzgojili. Da so najprej dobri ljudje. Pošteni ljudje. Upam, da bodo tudi oni znali tako vzgojiti svoje otroke.«

Košarkarsko zorenje Slovencev

Zlata medalja košarkarskega moštva je dragocena tudi zaradi številnih nadšportnih učinkov: ugotovili smo, da ni nič narobe biti Slovenec, da s tem nikogar ne žalimo, da trdota č-ja v priimku nima nobene zveze z domoljubnostjo in da smo se končno začutili kot nacija, ki jo povezuje pripadnost skupnosti, ki ji daje okvir država. Za vse to smo lahko hvaležni vrednotam, ki smo jih podedovali od naših davnih prednikov in ki jih je iz dremeža prebudil uspeh košarkarskega moštva. Rečemo jim lahko tudi tradicionalne vrednote. Manj kot so ljudje zaslepljeni z modernostjo sveta, bolje jih znajo izraziti. Zato glavni junak tega zapisa ne bo Goran ampak Marinko Dragić.

Pripadnost močnejša od samoohranitve

Ko so naši predniki lovili divje zveri ali se borili s sosednjim plemenom, se je izkazalo za koristno, če so delovali kot tim, ekipa, vsi za enega, eden za vse. Pleme je bilo uspešnejše, če člani niso skrbeli vsak za svoje preživetje, ampak so bili pripravljeni žrtvovati svoje življenje ali zdravje za uspeh plemena kot celote. Preden je pradavnemu lovcu mamut stopil na prsni koš in ga zdrobil, mu je junak od spodaj zarinil sulico v mehki trebuh, kar je povzročilo, da je žival oslabela, podlegla in dala hrano za preživetje preživelim članom plemena.

Ni preživel genetski material posameznika, ki je skrbel za svojo kožo, ampak genetski material plemena, v katerem so se bili posamezniki pripravljeni žrtvovati za nekaj večjega. Ta instinkt se je vtisnil v gene in ga danes poznamo kot timski duh ali (po Haidtu) kot moralni temelj pripadnosti. Pripadati nekomu ali nečemu je moralno in dobro.

Občutek pripadnosti nečemu večjemu je v izjemnih razmerah lahko močnejši od nagona po samoohranitvi. Nešteto prizorov v vojnih filmih in romanih govori o tem, kako je bil posamezni vojak pripravljen na žrtve za svoje tovariše, za svojo četo, kako je ostal s tovariši, tudi če je to pomenilo gotovo in včasih nepotrebno smrt.

Dopolnjevanje individualizma in kolektivizma

Povsem na mestu je vprašanje, ali so vrednote, ki so se oblikovale v kameni dobi smiselne v dobi interneta. Ali pa bi vendarle kazalo nekaj bolj skrbeti zase in pustiti, da gre kak kelih žrtvovanja za domovino (ali kakšno drugo skupno dobro) mimo nas. Nekateri celotno človeško zgodovino opisujejo kot proces, v katerih se je človek osvobajal spon, ki so mu jih nalagali drugi ljudje.

Krščanstvo je v tem procesu individualizacije igralo pomembno in pogosto spregledano vlogo. Že v Stari zavezi, še posebej pa v Novi, boste našli malo primerov, ki bi delali reklamo za pripadnost družini, plemenu ali narodu. Za človeštvo, ujeto v kolektivizem plemen in družinskih klanov, je krščanstvo v času na začetku štetja prinašalo osvobajanje posameznika in gradilo evropsko kot najbolj individualizirano civilizacijo.

Genetsko pa smo se malo spremenili. Kot je zapisal Haidt, je v naši naravi, da smo 90% opice (individualisti) in 10% čebele (kolektivisti). Da je v naši naravi, pomeni, da imajo šola, vzgoja, okolje omejene možnosti pri zatiranju teh instinktov. Tudi ni nujno, da bi jih. Da je skupnost bolj povezana, da deluje skupaj, da so posamezniki tu in tam pripravljanje na žrtev za nekaj večjega, je tudi danes koristno. Enota, ki ji pripadamo, danes ni več rod ali pleme, ki si deli isto votlino, tudi ne družinski klan, ampak je se v novem veku kot dominantni objekt pripadnosti vzpostavila nacija.

Šport kot opij za ljudstvo

Instinkte pripadnosti v njihovi primarni obliki zbudi tudi šport. Nekdo je zapisal, da se je Marx motil. Da ni religija tista, ki je opij za ljudstvo, ampak šport za gledalce. Niso vsi športi enaki. Najmočneje lahko speče instinkte zbudi šport, kjer se nacionalno moštvo neposredno bori z drugim moštvom. Tak šport je namreč najbolj podoben dogodkom iz spominov, ki so vtisnjeni v naše gene, ko smo se s sekirami in kopji s sosedi spopadli za ženske in hrano. Posamični šport nima enakih učinkov, niti ne ekipa npr. skakalcev, ki vsak posebej skačejo na isti skakalnici. Ekipa košarkarjev, ki se v stalnem fizičnem boju preriva z nasprotnikom na istem parketu je nekaj čisto drugega.

Nacionalni moški moštveni šport je zato tisti, ki najbolj povečuje povezanost v družbi. Zlati košarkarji so k povezanosti Slovencev ogromno prispevali. Ne da bi bili v vojni ali kako drugače ogroženi, smo se počutili kot eden. Morda prvič po osamosvojitvi so se ljudje na ulicah med seboj objemali, Gorenjci so neznancem plačevali pijačo, Dolenjke so poljubljale neznance, objeta sta šla po Istanbulu Ljubljančan in Mariborčan. Čutili smo se kot eno pleme, en narod.

Mi Slovenci!

Po dolgem času ni bilo prav nič narobe jasno in naglas povedati, da smo Slovenci, da smo mi Slovenci dobri v košarki, da smo mi Slovenci zdaj zlati v košarki in da bomo v naslednjih mesecih in letih zlati še v čem in da nas nič ne more ustaviti.

Bolj kot se je odmikala osamosvojitev, več problemov smo namreč imeli s tem, da smo Slovenci. Kdor je domoljubje preveč poudarjal, je bil predmet posmeha. Da se slovenstva ne poudarja preveč, smo navajeni iz stare Avstrije, ki je bila večnacionalna država, v Kraljevini Jugoslaviji naj bi bili pleme istega jugoslovanskega naroda, v Socialistični Federativni državi je bilo nacionalno vprašanje tako dobro rešeno, da je izbruhnilo v krvavo vojno takoj, ko so spone bratstva in enotnosti popustile.

Zadnja desetletja so nas učili, da ni primerno, da poudarjamo svoje slovenstvo. Bili smo državljanke in državljani, sramežljivo in le ob večjih praznikih, tudi Slovenci in Slovenke. Progresivni konsenz je bil, da je biti Slovenec sumljivo, da smrdi po naftalinu iz 19. stoletja in da to ni primerno za nove globalizirane čase.

Lekcija košarkarjev

To zanikanje človeške nravi je dobilo z zlato košarkarsko medaljo velikansko lekcijo. Dobili so jo najprej tisti, ki se imajo navado spotikati ob mehke č-je sogovornika ali se celo imajo za nekaj boljšega zaradi tega ali onega markerja v svojem DNA. Še posebej reprezentanti z mehkejšimi č-ji so demonstrirali tako stopnjo domoljubja in pripadnosti Sloveniji, da je, upam, za vse večne čase odpadel razlog, da se med Slovenci še kdaj dela razlika glede na obliko strešice na č ali da še kdo kdaj komu očita trenirko.

Lekcijo so dobili tudi tisti, ki so svoj odpor do domačega oblačili v plašč obzirnosti do »slovenskih državljanov po rodu iz Jugoslavije«. Nobene obzirnosti ne potrebujejo, samo enakopravnost in spoštovanje, ki gre vsem ljudem. Cela reprezentanca, ne glede na to, do katerega kolena bil kdo iz Slovenije, je skakala. Ker, »kdor ne skače ni Slovenc«! In skandirala »Mi Slovenci« bolj na glas kot kak »napreden« »državljan republike Slovenije slovenskega rodu«.

»Veseli smo, da smo jih tako vzgojili. Da so najprej dobri ljudje. Pošteni ljudje. Upam, da bodo tudi oni znali tako vzgojiti svoje otroke«.

Po tem prvenstvu ni več nobenega vzroka, da bi slovenstvo zanikovali v imenu nekakšne multikulturnosti in kripto-jugoslovanstva. Ali da bi kdorkoli kogarkoli gledal navzdol zaradi njegovega porekla.

Končno se je med Slovence, vse Slovence, na nezavedni ravni usedlo tisto, kar je bil rekel dr. Jože Pučnik: »Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo«. Za Slovenijo je šlo v finalu svetovnega prvenstva v košarki. Za Slovenijo je šlo Slovencem, ne glede na to, ali so slovenskega, srbskega, hrvaškega, bošnjaškega, italijanskega … rodu.

Pojma »biti Slovenec« in »pripadati skupnosti ljudi, ki se je organizirala v državo Slovenijo«, sta se stopila v eno in isto. Slovenci smo praktično pokazali, da smo nacija. Slovenca ne določa več genetika, kraj rojstva prednikov, veroizpoved, ampak pripadnost skupnosti, ki ima svojo državo in ki se ji reče Slovenija. In ne, to ni razsvetljeni koncept državljanstva, ki je napisan na izkaznici, kot je zapisano tudi članstvo v balinarskem klubu. To je tisti prvinski občutek pripadnosti svojim.

Morda smo končno tako zreli kot Finci. Tam imam dobrega kolega, katerega materin jezik je švedski. Obremenjen s svojo Jugoslovansko izkušnjo sem ga med nekim hokejskim prvenstvom vprašal ali navija za Švede ali za Fince. »Jasno, da za Fince«, je bil odgovor. »Sem švedsko govoreči Finec«.

Zorenje Slovencev

Piko na i zorenju Slovencev med svetovnim prvenstvom v košarki je postavil oče Marinko Dragić. Ko so njega in ženo spraševali, kako nastaneta šampiona kot sta Goran in Zoran, je starejši gospod z blagim srbskim naglasom (in brez dvojine) povedal stavke vredne še enega zlata. Rekel je nekako tako: »Veseli smo, da smo jih tako vzgojili. Da so najprej dobri ljudje. Pošteni ljudje. Upam, da bodo tudi oni znali tako vzgojiti svoje otroke«.

Ob tem sporočilu se lahko vsak starš zamisli in se mu prikloni. In lahko je hvaležen, da je prišel nekdo v Slovenijo to povedati.

Objavljeno v Časniku 21.9.2017.

Dozorevanje nacije

Vir: svet24.si

Zlata medalja košarkarskega moštva je dragocena tudi zaradi številnih nadšportnih učinkov: ugotovili smo, da ni nič narobe biti Slovenec, da s tem nikogar ne žalimo, da trdota č-ja v priimku nima nobene zveze z domoljubnostjo in da smo se končno začutili kot nacija, ki jo povezuje pripadnost skupnosti, ki ji daje okvir država. 

Za vse to smo lahko hvaležni vrednotam, ki smo jih podedovali od naših davnih prednikov in ki jih je iz dremeža prebudil uspeh košarkarskega moštva. Rečemo jim lahko tudi tradicionalne vrednote. Manj kot so ljudje zaslepljeni z modernostjo sveta, bolje jih znajo izraziti. Zato glavni junak tega zapisa ne bo Goran ampak Marinko Dragić.

Cenzura je!

Tole se mi je danes zjutraj pokazalo na tviterju:

Citirani tvit (quoted Tweet) je bil nedostopen. To bi se lahko zgodilo, če bi avtorico imel blokirano, utišano (mute) ali pa, če bi tviter "ugotovil", da je objava nedostojna, žaljiva, vsebuje elemente sovražnega govora ipd. Prvo in drugo ne drži, torej gre za obliko cenzure, na kar sem občutljiv:

O netoleranci do netolerantnih

Ne moremo biti tolerantni do netolerantnih! Infografika na to temo (vir) je krožila po internetu od dneva, ko je »desničar« v Charlottesvillu povozil protestnico, do dneva, ko je »kombi« v Barceloni povozil 14 sprehajalcev. Netoleranca do nacizma je bila dovoljena in zaželena, do netolernace do islamizma ni bilo tolerance.

Netoleranca do netolerantnih je na prvi pogled globokoumna misel in je zadnja linija obrambe tistih, ki so nagnjeni h komandiranju in avtoritarnemu urejanju družbe. Hočejo povedati, »ne, ne moremo dajati medijskega in uličnega prostora tistim, ki so netolerantni. Ker če bomo do njih tolerantni, bodo za svojo netolerantnost pridobili ljudi in bo njihova netoleranca uzakonjena. In tolerance v družbi bo konec. Toleranco v družbi imamo lahko samo tako, da smo netolerantni do netolerantnih«.

Po zapisanem je menda jasno, da gre za bistroumni nesmisel. Pravilo se vrti v krogu in samo sebe ugrizne v rep. Krog presekamo tako, da se vprašamo, kaj pa sploh pomeni, da je nekdo netoleranten in kdo določa, kdo je netoleranten.

Vrste netolerance

Ena oblika netoleranca pomeni, da ne bomo tolerirali določenih besed ali dopuščali določenih zborovanj. Netoleranca bo posegla v človekovo pravico svobode govora in svobode združevanja. Oblika tovrstne netolerance so npr. zaplembe revij, preganjanje govora, prepovedi koncertov in seveda tudi druge oblike pritiska na to, da se določene ideje utiša.

Druga oblika netolerance je netoleranca do manjšin, do tujcev, do bogatih, do jedrskih elektrarn, do obratov za predelavo odpadkov, do cerkvenega zvonjenja, do zasebne lastnine, do kakšnega spomenika … Nekaj je, česar nočemo, ne maramo. Gre za neprenašanje nečesa, kar obstaja v materialnem svetu, česar ni mogoče poslati po internetu, ampak je snovno in je mogoče objektivno ocenjevati in meriti.

Netoleranca do snovnega se lahko izraža na dva načina – fizično, tako, da pač zrušimo spomenik, pobijemo bogate, ovijemo cerkvene zvonove s cunjami, postavimo ograjo proti migrantom … In izraža se lahko tako, da govorimo proti stvarem, ki jih ne prenašamo oz. do katerih smo netolerantni.

Če povzamemo, lahko govorimo o teh vrstah netolerance: (1) netolerantni smo do govora in zborovanj, (2) netolerantni smo do dejanj in (3) netolerantni smo do govora in zborovanj, ki napeljujejo k dejanjem.

Kdaj je netoleranca dopustna

Vprašanje je seveda, kdaj te tri oblike netolerance niso dopustne. Najlažja je odločitev v primeru (2). Posledice dejanj (npr. zrušitev spomenika, poškodba zvona, linč črnca) so objektivno merljive v snovnem svetu in če predstavljajo kaznivo dejanje, potem se storilca pač kaznuje. Ne dosti težja je odločitev v primeru (3). Če govor in zborovanja pomenijo realno napeljevanje na aktivnosti, ki bi za posledico lahko imele dogodke iz (2), potem se to preganja kot napeljevanje h kaznivemu dejanju.

Netolerantni moramo biti do kaznivih dejanj in do tistih besed, ki napeljujejo na kazniva dejanja. 

In potem je tu še netoleranca do govora, ki pa nima neposrednih kaznivih posledic. Ki (1a) morda koga žali in prizadene ali pa, ki (1b) zagovarja spremembo zakonodaje, ki bo spremenila, kaj je kaznivo in se preganja v smislu netolerance (2) in (3). Moje mnenje je, da država netolerance tipa (1a) ne bi smela preganjati. Vsak je lahko užaljen in arbitrarno določanje, kaj je in kaj ni žaljivo, široko odpira vrata utišanju vsega govora, ki nekomu ni všeč. Začne jokati, da je užaljen in nekomu bodo zato zalepili usta. Naj prizadeti svojo čast in dobro ime rešujejo z zasebnimi tožbami, ne pa, da bo država tehtala neko abstraktno sorazmernost, ne da bi natanko vedela, kdo in koliko je prizadet.

Zares težka je samo odločitev v zvezi z (1b). Kako svoboden je govor, katerega cilj je sprememba ustavne ali zakonske ureditve? Moramo tolerirati govor, ki se zavzema za to, da bi ukinili demokracijo, zasebno lastnino, svobodo govora, enakopravnost spolov, pravico do splava?

Konzervativci smo do sprememb nezaupljivi, hkrati pa verjamemo, da je v ljudeh nek prirojen občutek za prav, ki ga je treba preliti v zakonodajo in v njej zapisati, kar ljudje čutijo, da je prav. Če bo zakonodaja taka, bo prisile v družbi kar najmanj. Če je dovolj velik kvorum za spremembo zakonodaje, ki posega v osnovne človekove pravice, potem je to po mojem mnenju zadostna varovalka, da tudi z zvito propagandno in populističnimi prijemi dovolj velike večine za kratek čas ne moremo zavesti v dolgoročno nespametne odločitve. Dr. Bučar je na to mislil, ko je rekel, da je treba ustavo spreminjati s tresočo roko.

Če povzamem

Netolerantni moramo biti do kaznivih dejanj in do tistih besed, ki napeljujejo na kazniva dejanja. Pravilo zdaj kar naenkrat ne ugrizne več v svoj rep. Vse drugo je treba tolerirati, kar pa ne pomeni, da se z njimi strinjamo. Tako definirana toleranca ne potrebuje nobene vrednostne ali etične ocene vsebine, ki jo toleriramo in ki je samo umetelen izgovor za utišanje.

Če pa pristanemo na pravico do netolerance do netolerantnih, lahko povsem poljubno, beri, s pravico močnejšega (ki določa, kaj je netolerantno) posegamo v pravico svobode govora in združevanja ter se oropamo tekmovanja idej, ki edino lahko pripelje do napredka.

Fašisti?

Najprej pojasnilo, da razčistimo o fašizmu. Ne maram avtoritarne države, vmešavanja države v družbo, korakanja, idej o večvrednosti ras, ipd. Samo največji luzerji črpajo samozavest iz barve svoje kože. KKK, kljukasti križi in podobna ikonografija so mi odvratni.

***

Po izgredih v Charlottesvillu je bila vsaka izjava ljudi, ki so desno od Antife, pod drobnogledom, namreč ali bodo dovolj odločno obsodili divjanje ameriških skrajnih desničarjev. Ne vem, zakaj bi bilo v Sloveniji to potrebno, ker z njimi Slovenci nimamo nič, ampak kar Janezek vidi, da delajo Trumpu, poskuša nekako uporabiti na Janezu.

Morda je tako tudi zato, ker se je na internetu na splošno, na tviterju pa še posebej, razpaslo, da signaliziramo čustva, predvsem zgroženost, ogorčenje, jezo, obsodbe ... ne pa premislekov ali provokacij k premisleku, kar morda terja več prostora, pa tudi več napora pri bralcih.

Slaboten prvi udarec

Številke kažejo, da v Sloveniji nismo vzpostavili sistema liberalne demokracije, to je državne ureditve, kjer se veje oblasti med seboj nadzorujejo, politične stranke pa tekmujejo za oblast in se na njej izmenjujejo. V četrt stoletja še nismo imeli predsednika republike, ki ne bi bil dedič prejšnjega sistema. Stranke kontinuitete so vodile slovenske vlade vsaj tri četrtine časa.

Spomenik

Spomenik žrtvam komunizma v Romuniji.

Spomenik, ki ga bo "vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam" v četrtek odkril slovenski državni vrh, ima veliko pomanjkljivosti in napak. Glavne so naslednje:

• Lokacija na severnem robu Kongresnega trga, med Kazino in diskoteko ter nad vhodom v podzemno garažo, je povsem neugledna. Spomeniku mora biti okoliški prostor podrejen - kot je Prešernov trg Prešernu ali Trg republike revoluciji. 
• Ne more biti dvesto metrov stran od spomenika žrtvam (tudi državljanske) vojne spomenik ljudem, ki so državljansko vojno sprožili. Od predsedniške palače do tega spomenika se bo predsednik Pahor sprehodil mimo spomenikov Borisu Kidriču, Edvardu Kardelju, revoluciji kot taki, narodnim herojem in Francu Rozmanu Stanetu. Na poti nazaj bodo nanj nekateri kričali v obratnem vrstnem redu.
• Naslov oz. napis na spomeniku je razočaranje. Neverjetno, da 72 let po koncu 2. svetovne vojne nismo sposobni napisati "žrtvam vojn in revolucije". Kot da slednje ni bilo.

Ja, spomenik lahko razumemo tudi kot spomenik sprenevedanju in zatajevanju tistega, kar se je v Sloveniji v času druge svetovne vojne dogajalo. Na nek način spomenik pomiritvi daje prednost pred resnico.

Arbitraža: iskanje resnice ali razrešitev spora?

V pravu obstaja dva pogleda na sodne postopke. Prvi je, naj bi v zvezi s spori našli resnico. Npr. kakšno je bilo res stanje na meji med Slovenijo in Hrvaško na dan 25.6.1991, je bila meja pri Dragonji res na mostičku čez kanal sv. Odorika ali zgoraj na hribu, kje najbolj južno je kak slovenski policijski čoln res ustavil kakšno ladjo. Ko najdemo resnico na njeni podlagi spišemo sodbo. Drugi pogled je, da je namen sodnih postopkov razrešitev spora. O tem sem prvič bral dolga leta nazaj v odlični knjigi prof.dr. Boštjana M. Zupančiča Pravo in prav.

Kontinentalna Evropa, postsocialistične države pa še posebej, naj bi bile nagnjene k prvemu pogledu, zato tudi v domačih komentarjih prevladuje debata, ali je sodišče razsodilo po resnici z dne 25.6.2991; in zato, tako si predstavljamo, po pravici.

Tema te kolumne ni, ali je rešitev pravična ali ne, ampak ali in kako je sodišče razrešilo spor. Iz arbitražnega postopka se lahko naučimo nekaj temeljnih zadev o tem, kako se bolj učinkovito prepirati tudi doma in o drugih zadevah. Tudi zaradi omenjene pravne tradicije smo namreč navajeni pri vsaki stvari zapenjati (vztrajati na resnici) do konca in zato se tudi zlepa ničesar ne dogovorimo (ne najdemo kompromisa, ne rešimo spora). Arbitražno sodišče daje zgled za drugačen pristop.

Rdeče črte v morju

Rdeče črte oz. red-lines so tisto, kar je v nekih pogajanjih za neko stran predstavlja mejo še sprejemljivega. Seveda stranke v postopku najprej govorijo, da je njihova rdeča črta njihov maksimalistični scenarij – recimo Hrvaška, da je meja po sredini Savudrijske vale in se začne na ustju stare struge Dragonje. In Slovenija, da sega slovensko morje do skal na savudrijski obali in po možnosti še v tisti pas, ki ga ob močni burji morje pošprica; in da se naše morje stika z odprtim morjem pred Umagom. Ker je resnica, da smo v nekdanji Jugoslaviji imeli Slovenci stik z odprtim morjem. Ampak more je bilo jugoslovansko, Jugoslavije pa ni več. To sta tudi resnici.

Eden glavnih rezultatov vsakih pogajanj je, da se izkristalizira, kaj so resnične rdeče črte posameznih strank v postopku onkraj katerih zanje rešitve ni.

Hrvaška rdeča črta je bila, da se Slovensko morje ne stika z mednarodnimi vodami na način, ki bi Sloveniji omogočil razglasitev epikontinentalnega pasu ali ekonomske cone v Jadranskem morju.

Slika 1: Sporazum Drnovšek-Račan (vir).

Slika 2: Obljuba pred referendumom.

Teoretično bi Slovenija tako cono lahko razglasila, če bi imeli rešitev iz sporazuma Drnovšek-Račan (slika 1) ali iz reklamne brošure podpornikov referenduma (slika 2). Tam se je slovensko morje na neki daljici stikalo z mednarodnim morjem in 200 milj od tam bi teoretično lahko razglašali izključno ekonomsko območje (slika 3).

Slika 3: Strah Hrvaške: epikontinentalni pas in ekonomska cona Slovenije pred hrvaškimi obalami.

Seveda bi se ob tem odprli nov spor s Hrvaško. Dvomim, da bi kaj opravili, ker geografija pač je, kakršna je. Bi pa Slovenija v primeru stika svojih in mednarodnih voda imela možnost, da bi npr. ob kakšnem Hrvaškem razpisu koncesij za raziskovanje nafte v zgornjih 200 miljah Severnega Jadrana nagajala. Češ, tisto območje je sporno, slovenski epikontinentali pas je nekje tam, politiki bi licitirali, za katero bi bil pas bolj naš in bolj dolg, yada yada yada in potencialni investitorji bi šli raje v Kamerun, kot pa čakali, da bosta Slovenija in Hrvaška rešili še ta spor.

Tudi če je bila kdaj kje drugje, Slovenska rdeča črta se je v trenutku, ko je na referendumu zmagala podora arbitražnemu sporazumu iz »pravice razglasiti izključno ekonomsko cono« umaknila na »povezavo med ozemeljskimi vodami in mednarodnim morjem«. Na referendumu za arbitražni sporazum namreč formalno ni zmagala s strani zagovornikov arbitraže »pričakovana rešitev« za stik ampak je bila potrjena dikcija v arbitražnem sporazumu.

Dikcija v sporazumu je bila kompromis. Nejasne formulacije so orodje kompromisa. Slovenija in Hrvaška sta na dikcijo lahko pristali samo zato, ker sta si jo različno razlagali. Arbitražno sodišče je razsodilo tudi o tem.

Disgresija o zaslugarstvu: Morda so zagovorniki referenduma volivce z optimističnimi razlagami pojma »junction« nalagali, kar bi bilo grdo. Morda pa so samo odgovorno signalizirali maksimalistične slovenske zahteve, kar je prav. Morda so se zagovorniki arbitraže zavedali, kaj so sposobni izpogajati s Hrvaško, nasprotniki pa smo sposobnosti takratne slovenske oblasti precenjevali.

Slovenska rdeča črta je bila tudi večina Piranskega zaliva.

Kompromis

Arbitražno sodišče je povsem primerno našlo rešitev znotraj obeh rdečih črt (slika 4). Slovenija nima epikontinentalnega pasu in ne more razglasiti izključne gospodarske cone (odstavek 1103 odločitve). Po mednarodnem pravu morja je topogledno prikrajšana država. S tem je sodišče ugodilo hrvaškim rdečim črtam.

Ima pa Slovenija veliko večino Piranskega zaliva in morje pred njim. Ima tudi »junction« z mednarodnimi vodami. S tem je sodišče ugodilo Slovenskim rdečim črtam.

»Junction« nima nobene praktične vrednosti. Res je, Hrvaška ladij na poti v ali iz Slovenijo v področju junction ne sme ustavljati. Ampak v normalnih razmerah jih ne bi niti, če tisti »junction« ne bi bil definiran. V nenormalnih pa jim lahko, ko so na poti v Slovenijo, sitnari pred svojo celotno jadransko obalo.

Slika 4: Točke A,B,C precej bolj južno od sredinske črte. Področje “stika” na dimnike iz Drnovšek-Račan in obljub zagovornikov arbitraže spominja le po obliki.

Disgresija o Kardelju. Da bi bilo drugače, bi se morali slovenski komunisti postaviti za svoj narod v petdesetih letih, ko so risali meje v Istri. Nikoli ne bom pozabil, kako nas je v osnovni šoli v začetku 1970ih let učitelj risanja, sicer pa akademski slikar Floris Oblak (s poudarkom na a) poučeval, da se Poreč ne poudarja na o ampak na e, Umag ne na U ampak na a, da je Istra slovenska in da »bi bila Istra cvetoč vrt, če bi bila Slovenska«. Ampak ta vlak je odpeljal Edvardu Kardelju v času, ko se je zdelo, da so narodi na poti na smetišče zgodovine in da je pred nami samo še svetla bodočnost mednarodnega socializma.

Korektna rešitev, če …

Če bi Hrvaška odločitev sodišča priznala, bi lahko politiki v Sloveniji trdili, da je tribunal razrešil spor in našel povsem korektno rešitev za mejo na morju. Ker ga Hrvaška ne prizna, mora biti politika zadržana, ker sicer postane odločitev sodišča samo izhodišče za nov krog pogajanj.

Kompromisa sta lahko vesela oba domača politična pola. Nasprotniki arbitraže lahko lahko z veseljem ugotavljamo, da smo imeli prav. Dosojena rešitev je bližja temu, kar smo napovedovali nasprotniki referenduma kot tistemu, kar so napovedovali podporniki. Širili smo slovenske rdeče črte, čeprav ne docela uspešno, saj referendum ni uspel.

Podporniki referenduma bi lahko z veseljem ugotavljali, da imamo mejni spor po zaslugi arbitraže, za katero so se zavzemali, rešen. Bi, ker ga nimamo, ker Hrvaška rešitve ne prizna. In seveda ne drži, da če ne bi imeli arbitraže ne bi imeli ničesar. Kaj bi bilo, če ne bi bilo arbitraže, ne vemo. Edina gotovost so, kot kaže, incidenti v Piranskem zalivu. Ki so bili, so in bodo, ne glede na to, kaj se dogaja na papirju.

Dober in slab policaj

Ker Slovenci očitno ne moremo delovati enotno, pač naredimo najboljše iz neenotnosti. Vlogi dobrega in slabega policaja sta v naši politiki razdeljeni in skupaj bosta morda motivirali Hrvaško, da bo našla način, da sprejme iz česar je izstopila. Ali pa predlaga rešitev, ki je za Slovenijo boljša. Hanibal je pred vrati, pravijo ankete. Tudi pred hrvaškimi.

Ali je Hrvaška iz arbitraže izstopila po pomoti ali pa je šele s tem izsilila rešitev znotraj svojih rdečih črt, bomo čez leta brali v kakšnih spominih. Tam bo tudi odgovor na vprašanje ali je sodišče iskalo rešitev spora ali je iskalo resnico. Imam razloge, da napišem, da je reševalo spor in da je Hrvaška šele z izstopom izsilila odločitev, ki je znotraj njenih rdečih črt. Želim si namreč rešitve spora.

Časnik, 5.7.2017

Kultura v Večeru

V poročilu z okrogle mize o prihodnosti slovenske kulture, ki jo je v ponedeljek 6.6.2017 organiziralo Društvo slovenskih pisateljev, je časopis Večer med drugim zapisal:

Ena redkih stvari, okoli katere so se vsaj večinoma zedinili (Žiga Turk ne misli tako, prepričan je, da sta nas Prešeren in Cankar učila podjetništva v kulturi), je bila obsodba nedopustno sramotnega ravnanja s samozaposlenimi v kulturi, ki so pridobili status državnih revežev.

Novinarka mi v zapisanem odstavku pripiše, da zagovarjam "sramotno ravnanje s samozaposlenimi", saj so se drugi v obsodbi "vsaj večinoma zedinili", le "Žiga Turk ne misli tako". Ker seveda nisem nič takega rekel, si novinarka izmisli, da jaz to mislim. In to izmišljotino potem napiše.

Stavek v oklepaju, češ, da sta nas Prešern in Cankar učila podjetništva v kulturi, je slab povzetek naslednjega sporočila mojega prispevka:

Kultura kultivira družbo okrog sebe. Kako in v kaj je odvisno tudi od tega kako in kdo jo financira. Kultura, ki jo podpira elita bogatih in uspešnih ljudi, družbo kultivira v vrednote te elite. Kultura, ki si kruh služi na trgu (Cankar, Shakespeare) ali tudi z drugim delom (pravnik Prešeren) hočeš nočeš posreduje vrednote dela in podjetništva. Kultura, ki jo plačuje država, utrjuje vrednote prerazporejanja ustvarjenega in pričakovanja, da je država rešitev za vse.

Skratka, mecen bo za svoj denar in pod svojim imenom financiral nekaj drugega kot nekdo, ki kupi vstopnico in nekaj tretjega kot anonimni uradnik ministrstva ali nikomur odgovorna komisija. Kvadratura kroga slovenske kulture je v tem, kako jo ločiti od države, pa ohraniti javna sredstva za kulturo.

Zadnji stavek bi bil primeren za v oklepaj.

Alternativa oženju Karlovške

Ljubljansko županstvo se je namenilo ožiti Karlovško cesto iz štirih na tri pasove. Za poseg vidim dva motiva. Uradni motiv je, da bodo po Karlovški speljali kolesarsko stezo. Neuradni je, sumim, nadaljnje zmanjševanje avtomobilskega prometa v "zeleni prestolnici Evrope". Več ko bo zastojev, manj se bodo namreč ljudje vozili. Ne en ne drug ne vzdrži kritične presoje.


Zeleni fundamentalizem bo povozila tehnologija

Zmanjševanje avtomobilskega prometa je gotovo nekaj, kar je všeč zelenim funamentalistom. Za fundamentaliste imam tiste, ki bi družbo zelenili zato, da bi ljudje trpeli in ne zato, da bi bilo okolje bolj čisto.

Slika 1: Karlovška med Levstikovim trgom in Roško, ki naj bi jo zožili iz štirih v tri pasove. Vse slike Google Maps.

Dandanes morda celo obstaja racionalni razlog za zmanjševanje osebnega prometa v mestih, saj osebna vozila s svojimi izpuhi in dizli s trdimi delci obremenjujejo okolje. Je sicer veliko vprašanje, ali je za ljudi bolje nekaj več umazanije, pa zato pet ur prostega časa več na teden, ki ga prihranimo zaradi hitrejših potovanj z osebnimi vozili. Da do večjem udobju in manjšemu širjenju nalezljivih bolezni, ki se širijo v vozilih javnega prometa, niti ne govorimo.

Ampak celo če pristanemo na to, da je zaradi motorjev na notranje izgorevanje več škode kot koristi, bodo ti motorji v kratkem izginili. Dogaja se elektrifikacija osebnih vozil in kompjuterizacija upravljanja z vozili. Kombinacija teh dveh tehnoloških inovacij bo imela za posledico, da bo osebnega prometa več.

Zakaj? Prvič, osebni promet ne bo več umazan in ga zelena inkvizicija ne bo več preganjala. Na cesti ne bodo samo vozila tistih, ki imajo kje parkirati, ampak bo samovozeči avto peljal nekoga v službo ali po opravkih in se šel parkirat domov. Torej dve poti namesto ene. Ali pa bo med tem nekoga drugega nekam odpeljal.  Vse to, kar je danes nekje parkirano, bo na cesti. Inteligentna semaforizacija bo v kombinaciji s samovozečimi vozili povečala pretočnost križišč, zato bodo morale biti ceste bolj pretočne.

Oženje cest je torej v luči elektrifikacije in kompjuterizacije osebnih vozil kratkovidno.

Alternativna kolesarska povezava

Napisano seveda ne pomeni, da ni treba izboljšati kolesarskega omrežja Ljubljane. K sreči za oženje Karlovške obstaja mnogo boljša alternativa.

Kolesarska steza ob Karlovški rešuje kolesarski promet med  Rakovnikom, Galjevico in Rudnikom ter Staro Ljubljano, Vičem in Šiško. Za Bežigrad in na tržnico se gre s kolesom po Roški in Za gradom.

Alternativna pot, ki jo je mogoče urediti ceneje, poteka po trasi Ob dolenjski železnici, mimo Botaničnega vrta, preko novega mostu čez Gruberjev prekop na Špici in potem naprej skozi Prule na Levstikov trg (slika 2).

Slika 2: Prijetna kolesarska pot iz Rakovnika v Center odmaknjena od velikega prometa, v senci dreves in v stiku s travniki in vodami.

Urediti bi bilo potrebno samo okrog 170m kolesarske steze med Orlovo, po robu Botaničnega vrta do Ižanske (slika 3). To ne bi smel biti poseben problem, ker je Botanični vrt državen in bo menda že našel skupni jezik z mestom za tisto dva metra široko kolesarsko stezo.

Slika 3: Potrebna investicija od Orlove po robu Botaničnega vrta do Ižanke. Priključek pri mostu na Špici.

Kolesarsko pot je v smeri ven iz mesta ob železnici mogoče podaljšati vse do nakupovalnega centra Rudnik. Manjka samo cca. 180 metrov kolesarske poti ob železnici zahodno od tistega Hoferja na Dolenjki. Na ta način kolesarski promet premaknemo iz prometne in za kvalitetne kolesarske steze tudi preozke Dolenjske ceste na mirno in neprometno cesto Ob dolenjski železnici. Od nakupovalnega centra Rudnik do Stare Ljubljane bi na novi trasi kolesarje ustavljala samo dva semaforja!

Skratka

Ker je smer Karlovška-Roška prevzela del prometa zaprte Slovenske, bo oženje Karlovške povzročilo dodatne zastoje. Obstaja boljša, cenejša in predvsem za kolesarjenje mnogo prijetnejša rešitev.

Premislite torej. 

Odgovor na predsednikovo vprašanje

V znanosti velja, da je težje postavljati dobra vprašanja kot na vprašanja odgovarjati. Predsednik Pahor je v svojem nagovoru ob koncu druge svetovne vojne v Topolščici postavil dobro vprašanje. Ostaja mi lažji del naloge.

Vprašal je, “kako je mogoče, da smo odpustili Nemcem in Italijnom, brat batu pa ne?” (vir). Vprašanja ni zastavil prvič. Zelo podobno je govoril že pred dvema letoma (vir). Očitno ne dobi odgovora in vprašanje ponavlja. Odgovora še vedno ni, je pa drugače to, da se pred leti ob vprašanju nihče ni posebej spotikal, do danes pa je rekomunizacija republike bolj napredovala, pa smo lahko v tisku prebrali, da je ustrelil mimo (vir). Češ, sprašuje neumnost, seveda smo se spravili z Nemci in Italijani, ker »oni so se odpovedali nacizmu in fašizmu in se narodom, ki so bile njune žrtve bolj ali manj posrečeno opravičili.«

Ponujeni odgovor večplastno kaže na jedro problema okrog druge svetovne vojne v Sloveniji. Najprej je treba ugotoviti, da Slovenska težava z Nemci in Italijani med drugo svetovno vojno ni bila v tem, da so bili fašisti in nacisti. Fašizem je bil prevladujoč sistem v Italiji od 1922 in nacionalsocializem v Nemčiji od 1933. Težava je bila v tem, da so Slovenjo vojaško napadli in zasedli tujci. Po tem, ko so bili vojaško premagani, so odšli in niso več kazali apetitov po našem ozemlju, so se odnosi z njimi vrnili v običajne kolesnice. Podobno je tudi v Evropi, kjer 8. maja dan zmage obeležujejo z dosti manj pompa kot pri nas. Tudi zato, da ne bi danes obujali delitev med članicami Evropske unije izpred sedemdesetih let. Tudi zato, ker Nemčija ne kaže ambicije, da bi zasedla Francijo. Pri nas je drugače. Pa ne na način, da bi se bali ambicij Nemčije ali Italije, da nas napadeta.

Sprava med Italijani in partizani je bila v Sloveniji še posebej hitra in je bila dosežena že leta 1943, ko so partizanske enote nadvse viteško pospremile italijanske oficirje do meje, pa čeprav so bili to komandanti, ki so požigali po Notranjskem in Dolenjskem ter ljudi pošiljali umirati na Rab.

Če je bil problem slovenskih kolaborantov v tem, da so Italiji in Nemčiji pomagali v njihovem vojaškem naporu, potem se zamera do njih raztopi podobno kot zamera do tujcev. Italija in Nemčija sta poraženi. Njuni simpatizerji v Sloveniji prav tako, celo fizično so bili iztrebljeni, primer je zaključen, nobenih nasprotij ali trenj ni okrog tega. Nihče v Sloveniji ne podpira Nemčije in Italije, da bi letos jeseni zasedla Slovenijo. Res, prav lahko bi se bili spravili.

Pa se nismo. Predsednik Pahor retorično sprašuje zakaj, Aurelijo Juri pa mu poskuša odgovoriti. Ampak v odgovoru nekaj manjka. Zato Juri nadaljuje, da se brata v Sloveniji nista spravila, »ker je drugi »brat« ostal zvest svoji tedanji stvari oziroma cilju, za katerega se je med drugo svetovno vojno boril, in to na strani okupatorja«.

Problem je torej v tem, da so v Sloveniji še vedno bratje, ki so zvesti tedanjemu cilju, ki je bil zmaga Nemškega oz. Italijanskega okupatorja. In temu – torej Nemški ali Italijanski prevladi – so nekateri bratje še danes zvesti.

To je seveda absurdno, ampak do takih absurdov pridemo, če se pri teh vprašanjih izognemu krvavemu dejstvu, da se je v letih 1941-45 v Sloveniji odvijala tudi komunistična revolucija. Če v zgodbo dodamo revolucijo, pa se stvari kar naenkrat zložijo na svoje mesto in postanejo celo Aurelijeve trditve logične.

Težava je namreč v tem, da je ne drugi, ampak prvorazredni brat »ostal zvest svoji tedanji stvari oziroma cilju, za katerega se je med drugo svetovno vojno boril«. Eden od njegovih ciljev je bila tudi revolucija. Temu cilju je ta prvi brat ostal zvest. Boju proti Italijanom in Nemcem menda ne. Kontrarevolucija more biti cilj, ne da bi obstajala revolucija. Z geopolitičnimi delitvami druge svetovne vojne smo se v Sloveniji pomirili, z revolucijo se nismo.

V Sloveniji je uveljavljeno široko in pravilno strinjanje o tem, da je bila kolaboracija z okupatorjem nekaj negativnega. Kar se revolucije tiče, pa nekaj podobnega še čakamo. Zdaj tu in tam kdo sramežljivo obsodi »revolucionarno nasilje«. Ne pa revolucije kot take.

Z okupatorji smo se spravili, ker okupatorjev tukaj ni več, okupacijo pa obžalujejo. Z revolucionarji se nismo, ker so še med nami in svoje revolucije ne obžalujejo. Enkrat jo menda bodo. Brata bosta spravljena, predsedniku Pahorju pa ne bo potrebno v govorih ponavljati preprostih vprašanj.

Edinost, sreča, sprava

In ko nam bo predsednik Tusk naslednjič laskal, da bi naša himna lahko bila slovenski prispevek združeni Evropi, ne bomo več nekateri tako kislo prikimavali. Namreč tisti, ki poznamo tudi kitico, ki pravi »Edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo; otrók, kar ima Slava, vsi naj si v róke sežejo.« Dokler mora predsednik republike ponavljati osnovna vprašanja in ga za to še kritizirajo, smo težko inspiracija za Evropo.

Časnik, 23.5.2017

Praznik dela v 21. stoletju

Odkar je Thomas Piketty napisal knjigo »Kapital v 21. stoletju« in izpostavil »problem« neenakosti, okrog prvega maja še bolj poslušamo o krivičnosti ureditve, v kateri nismo vsi enaki. Še huje, 1% zemljanov ima več bogastva kot ostalih 99% skupaj. Osem zemljanov ima več premoženja kot 3.6 mrd najrevnejših skupaj. Tega ne ponavljajo zato, ker bi bil podatek enciklopedično zanimiv, ampak zato da bi večino naščuvali proti manjšini in si tako demokratično pomagali na oblast. Gre za politiko, ki je utemeljena na zavisti.

Pravičnost ni enakost

Pravičnost ljudje radi a zmotno enačimo z enakostjo. Zmota se vleče iz genetskega spomina jamskega človeka, ko je celo pleme zbrano iz ene jame ali skupaj stradalo ali pa skupaj jedlo. Danes se isti instinkt izkaže takrat, ko na sprehodu v mesto vsi bratci in sestrice dobijo enako – po eno kepico sladoleda. Enako se zdi pravično, ampak tako je samo v družinskih okoljih. Država pa ni družina.

Jemati enim in dajati drugim je temeljna programska točka levega političnega pola. Levica nabira glasove tako, da ljudem obljublja tuj denar, desnica pa, da obljublja, da bodo lahko obdržali več lastnega. Kaj naleti na večji aplavz ob prvomajskem pivu in golažu je menda jasno.

Na zmanjševanje razlik bo domači socialist ali nacionalist zelo hitro pozabil, ko bo treba robantiti čez globalizacijo, katere posledica je hitro zmanjševanje razlik med zemljani. Države tretjega sveta, ki so uvedle elemente tržnega gospodarstva in kolikor toliko urejene razmere za podjetnike, zadnja desetletja izjemno hitro napredujejo.

Ne drži, da bi se svetovne razlike povečevale. Nasprotno, po dostopu do osnovnih dobrin – torej koliko kalorij hrane imajo na voljo, koliko let šolanja, koliko zdravstvene oskrbe, koliko kvadratnih metrov hlajenega ali ogrevanega bivališče – se razlike manjšajo. Ekstremna revščina hitro izginja (vir).

Lokalni mesar proti Marku Zuckerbergu

Tudi razlika med 1% in 99% ni tako strašna, kot se kaže na prvi pogled. Mimogrede, bralec lahko tule preveri, če sodi v ta 1%. Peti najbogatejši zemljan je Mark Zuckerberg, ustanovitelj in lastnik Facebooka. Njegovo premoženje je vredno dvestotisočkratkrat toliko kot premoženje srednje uspešnega slovenskega mesarja. Ogromno. Ampak družinski proračun prvega je morda samo še stokrat večji. Ko pa gre za blagostanje, kaj si eden ali drugi privoščita – v smislu hrane, stanovanja, knjig, filmov, vsebin z interneta, do neke mere pa tudi počitnic in zdravstvene oskrbe – pa razlike niso več potenca števila deset. Kot je zapisal tvitaraš Janč, »Kaj si sploh danes en [Bill] Gates lahko privošči, česar si ne more en srednje situiran keramičar ali mesar, na primer?«.

Da imajo ljudje kot so Gates in Zuckerberg nek nepojmljiv obseg finančnega bogastva, jim daje samo možnost, da s tem bogastvom upravljajo. Pri upravljanju kapitala imajo dosti več vpliva kot nek keramičar ali mesar in pravo vprašanje ni, ali je pravično, da imata toliko delnic, ampak, ali je za vse ljudi boljše ali slabše, da je tako.

Bi bil svet boljši, da če bi imeli dvesto tisoč Facebookov in tristo tisoč Windowsov? Ker je svet globalen, so nagrade v virtualni premoženjski obliki bistveno večje, kot so bile nekoč, ko je bil uspeh lokalen. Zato naš keramičar ali mesar v finančnem bogastvu nikoli ne bosta mogla konkurirati Gatesu ali Zuckerbergu. Najboljša sta lahko v svoji vasi ali svojem mestu in temu primerna bo nagrada. Kar pa ne pomeni, da bosta zato živela bistveno slabše.

Niti to ne pomeni, da ste brez vpliva. S svojimi odločitvami na svobodnem trgu – kjer je njuna moč podobnega velikostnega razreda kot je moč najbogatejših – odločata o tem, kdo bo obogatel in kdo ne. In če ste do te kolumne prišli preko Facebooka ali to berete na računalniku, ki ga poganjajo Windowsi, o tem soodločate tudi vi.

Praznik dela v 21. stoletju

Zato so debate o 99% proti 1% poceni populizem. Resnično vprašanje je, kako ohraniti razmere, v katerih ljudje delajo. Rezultat dela so namreč izdelki in storitve, zaradi katerih je naše življenje boljše. Če je življenje v splošnem čedalje boljše, ni treba, da bi šlo nekomu slabše, da bi šlo drugemu boljše. Nismo družba ničelne vsote v kateri bi bili vsi proti vsem. Manj je sporov in napetosti. Dokler bo obstaja ambicija, da bi boljše živeli, bo tudi dovolj dela, ki je potrebno za to, da živimo boljše. Dovolj bo dela, ki ljudi povezuje v skupnost in dela zaradi katerega se posameznik počuti koristen.

Praznik dela je bil nekoč praznik spomina na boj, v katerem se je vzpostavila enakopravnost med tistim, ki delo prodaja (»delavec«) in tistim, ki delo kupuje (»kapitalist«). Trg dela, na katerem je obojestranska izbira, prepreči da bi delodajalci izkoriščali pridne delavce ali da bi leni delavci izkoriščali delodajalce. Ta problem je v večini razvitih kapitalističnih držav rešen, kar pa ne pomeni, da ne obstaja stalna težnja ene ali druge strani, da bi si trg dela izkrivila v svojo korist.

Pojavlja pa se nov problem. V času, ko z velikimi koraki napredujejo avtomatizacija, robotizacija in umetna inteligenca, bi moralo biti praznovanje dela praznovanje tiste človekove ambicije, da z delom izboljšuje svoje življenje in življenje svoje družine. Ter družbene ureditve, kjer je blagostanje povezano z delom in ne npr. z univerzalnim temeljnim dohodkom.

Praznovanje praznika dela je praznovanje družbenega dogovora, da boljše življenje ni pravica, ni darilo, ampak je rezultat dela. Praznovati bi morali ideje tistih, ki se spomnijo, kaj bi še lahko delali, da bi živeli boljše in dlje. In ne populizma tistih, ki obljubljajo brezplačna kosila, ki pravijo, da je jelo brez dela ali da se brez muje čevelj lahko obuje.

Časnik, 2.5.2017

Čedalje več fašizma?

V nekih lepših, srečnejših časih, ko se levičarji v svoji dominantnosti še niso počutili tako ogrožene, je bila diskreditacija za vse priložnosti beseda neoliberalec. To je bila sodobna žaljivka za 21. stoletje, za čas interneta, pametnih telefonov in družbenih omrežij. Presegala je spore in delitve iz mračnega 20. stoletja.

V Slovenijo se je beseda fašist vrnila lani ob diskusijah o družinskem zakonikom in migranti. V svetu so se besede spet spomnili po udarcih, ki jih je v zadnjem letu prejela levica. Njeni miselni monopoli razpadajo v medijih, saj so razkrinkali oblike novinarstva, ki imajo zdaj ime post truth (po-resničnost) in fake news (potvorjene novice). V kulturi je bolj ali manj diskreditiran koncept multikulturnosti – na ulicah in trgih, posebej v zavetju noči ali vsaj motornega vozila – se kažejo težave sobivanja različnih kultur na istem prostoru. V politiki so nepričakovan uspeh dosegli populisti – na volitvah v ZDA, na referendum v Veliki Britaniji, tudi na nedavnih volitvah na Nizozemskem.

Živčnost in jeza zaradi neuspeha se kaže v poseganju po težjem in v vojni preizkušenem orožju. Stekla levica zdaj svoje nasprotnike obklada s fašisti, klerofašisti, neofašisti, evrofašisti ipd. Sebe pa deklarira za antifašiste, kratko antifo. Svojo regresivnost demonstrira s tem, da je za svoj boj izbrala taktiko, ki jo je v preteklosti uveljavil Josip Stalin. Tule bomo utemeljili, da če kdo govori o fašistih, potem je še največ, kar se iz tega lahko naučimo, da je dotični – žal – stalinist.

Če je druga svetovna vojna za Sovjetsko zvezo še minila kot domovinska vojna, pa je komunistični propagandni stroj kmalu po njej obnovil narativ, da je šlo za boj s fašisti. Obnovil, zato, ker je bil bolj med komunisti in fašisti prevladujoč narativ Moskve med obema vojnama.

Fašizem ko odpove država

Zanimiva je ta vrnitev k fašizmu na dva načina. Prvič, ker je bil medvojni boj komunistov proti vsem ostalim (ki da so bili fašisti) popolnoma neuspešen. Eden redkih, ki je to opazil in se tudi ni strinjal z obmetavanjem s fašisti kar povprek, je bil Trotsky (vir). Trdil je, da je to gibanje, ki se pojavi, ko ogrožena družba razširi monopol nasilja z državnih organov na ulico, da bi stabilizirala stanje v družbi. Za Trotskega so bili fašisti nasilna ovira komunistom v njihovem tudi nasilnem boju za vpliv. Stalin je za fašiste imenoval vse nasprotnike levice, ne glede na politike in sredstva nasprotovanja. Njegovi sodobni učenci tudi. Drugi, ki je zavračal obkladanje s komunisti kar povprek, je bil George Orwell (vir). Trotskega je Stalin dal ubiti. Orwell je pet let kasneje bolje spoznal tudi komunizem in napisal roman 1984.

Drugič je povojna vrnitev k fašistom zanimiva, ker so sile fašistične Italije so na vzhodni fronti igrale povsem obrobno vlogo, če sploh. Sovjetska zveza se je na življenje in smrt spopadla z nacizmom. Zakaj je torej sovjetski propagandni aparat za nasprotnika obdržal fašizem? In – tisti ki ste mojih let se boste spominjali – tudi indoktrinacija v slovenskem šolstvu je kot nasprotnika partizanov postavljala fašiste, ne nacistov, pa čeprav je bila nacistična Nemčija večji in težavnejši nasprotnik.

Fašisti so vsi tekmeci levice

Odgovor je, da pač zato, ker je fašizem za propagandne namene postal še udobnejši nasprotnik kot pred vojno. Režim fašistične Italije je bil avtoritaren, grob, nedemokratičen, ni pa poznal uničevalnih taborišč, Jude so v Italiji začeli prav preganjati šele po padcu Mussolinijevega režima. Italijanska okupacija je bila huda, a lažja od nemške. Mussolini je bil pač socialist, ki se je na pohodu na oblast spretno poslužil populističnih metod, na oblasti pa, za razliko od socialistov, ni uničil gospodarstva, ampak si ga je podredil.

Fašističen režim je bil avtoritaren, zatiral je narodne manjšine, ampak vse to ni bilo zelo različno od kakšnih drugih režimov iz časov med obema vojnama. Tudi v Sloveniji se je fašistični okupator izkazal za bistveno blažjega od nacističnega. V od Italijanov zasedeno Ljubljansko pokrajino so lahko pribežali domoljubi iz vse Slovenije, ves čas je delovala Ljubljanska univerza. Celo Raba in Gonarsa ter požiganje celih dolin na Dolenjskem in Notranjskem partizansko gibanje ni ocenilo kot dovolj hud zločin, da fašističnih generalov leta 1943 ne bi prijazno pospremilo do meje, ne da bi se komu skrivil kak las.

Skratka prevladala je Stalinska definicija fašizma po kateri je nekaj znakov avtoritarnosti, grobosti in populizma dovolj za to oznako. Nacist oz. nacionalsocialist mora imeti uničevalna taborišča s krematoriji, imeti se mora za nadčloveka in začenjati velike, brutalne, agresivne vojaške operacije. Za fašista je dovolj, da si prizadeva za korporativno ureditev gospodarstva, kjer država vzpostavi sodelovanje med kapitalom in delavstvom in kjer ima totalitarne namene pri kontroli družbe v šolstvu, kulturi, umetnosti in ločitvi cerkve od države. Ali pa, da nekoga sovraži, da postavlja njih proti nam. Kar se v politiki pogosto dogaja. Ker pa se natanko ve, da je Stalin z besedo fašist označeval tudi naciste, je njena konotacija enako in izjemno slaba. Po drugi svetovni vojni je postala še veliko slabša.

Fašisti kot antidemokrati

Stalinovo definicijo fašizma – to so vsi, ki so moji nasprotniki in jim lahko pripišem kaj slabega – so prevzeli tudi desničarji in v nekem trenutku začeli vračati udarec. Jonah Goldberg – njegove knjige bi v Sloveniji morali zaradi vznemirjanja javnosti prepovedati – je napisal knjigo z naslovom liberalni fašizem (vir). V njej je opisal »fašistične« prijeme tistih, ki se imajo za napredno krilo ameriške politike. In se mu ni bilo posebej truditi, da bi na kopito ohlapne definicije napel veliko vsega, kar se dogaja pri ameriških demokratih.

Ljudem včasih uide in ekologe zmerjajo z eko-fašisti. Ker bi pač interes skupnosti ali planeta postavili pred pravico posameznika, da svinja; in vzpostavili totalitarno državno represijo, da bi ljudje okolje obremenjevali manj. Kar bo za koga lepa ilustracija, da ni vsak fašizem slab, za druge pa napaka v definiciji – ni vsaka ideologija, ki interese skupnosti postavi pred pravice posameznika fašizem.

Ko je ulica leta 2012 kazala ambicije, da anulira rezultate demokratičnih volitev, jih je Janez Janša označil za leve fašiste. Kar niti ni iz trte izvito, če se spomnimo, da so fašisti prvo odmevno akcijo izvedli v Bologni in nasilno preprečili, da bi demokratično izvoljeni župan prevzel oblast (vir). V Mariboru jo je demokratično izvoljeni župan izgubil.

Nadaljevanje politike z nedemokratičnimi sredstvi je ključna lastnost fašizma v njeni trockistični definiciji. Ki pa se je komaj kdo drži, ker je manj priročna od Stalinove.

Fašist kot prazna diskreditacija

Zato je ometavanje ljudi, ki so bili izvoljeni na poštenih in demokratičnih volitvah s fašisti, klerofašisti, evrofašisti, ekofašisti in podobnem žalitev in ne dosti več kot to. Kot je žalitev tudi vračanje s Churchillovim pregovorom, češ, fašisti prihodnosti se bodo imenovali antifašisti. Treba mu bo dati prav samo v primeru, ko »antifašisti« na demokratične rezultate odgovorijo z nasiljem.

Pri cepetanju, da je ta ali oni fašist, gre za poskus izobčenja osebe ali politike iz demokratičnega procesa. O obtožencu ne pove nič, o obtoževalcu pa, da je miselno ostal dedič prvega antifašista, Josipa Stalina. Kar pa ne pomeni, da lahko diskreditacije vzamemo zlahka. Obtožbe, da naj bi bil predvojni jugoslovanski režim klerofašističen, so še vedno izgovor za krvavo revolucijo.

Časnik, 4.4.2017

Utopija vedno tesnejše unije

Najprej opozorilo. Vse te razprave o prihodnosti EU so morda samo slepilo, motnja, da se ne dela stvari, ki jih je potrebno delati zdaj. Ustavljanje migracij, marshalov načrt za Grčijo ali kontrola spoštovanja evropske pogodbe je seveda precej bolj banalno od visokoletečih idej o veliki srečni združeni evropski federaciji.

Sledi ponovitev že povedanega. Problem vedno tesnejše unije – in to je načrt, ki se odvija – je, da v nekem trenutku neha biti zveza suverenih nacionalnih držav in postane naddržavna zveza. V taki zvezi demokracija ni mogoča, če ni panevrospkega demosa. Če ni ljudstva, naroda, katerega notranja kohezija in pripadnost bi bila utemeljena na skupni evropski identiteti. To je pač neprijetna resnica.

Mehka utopija

In vendar je ideja vedno tesneje povezane evropske unije praviloma deležna spoštovanja, prikimavanja in celo občudovanja. To magično moč, da pametni ljudje odobravajo nemogoče, imajo utopije. Obljubljajo raj na zemlji, enakost, »mir in blagostanje« ali pa vsaj “prostor tega in onega in tretjega in pravičnosti”.

Utopije so trde in mehke. Trdi utopiji sta komunizem in nacionalsocializem. Ideja z velikim i je tako lepa, tako dobra, tako popolna, da je zanjo treba tudi kaj žrtvovati. Vedno tesnejša unija je mehka utopija. Ne vzpostavlja se z nasiljem, gulagi in koncentracijskimi taborišči, ampak korak za korakom s potezami uradništva v Bruslju in njihovih zaveznikov v državah članicah.

Vedno tesnejša unija je definirana ravno prav megleno, da nikoli ne vemo, ali je že dovolj tesna. Nikoli ne bomo vedeli, če smo že na cilju. Evropska unija zato ni nekaj kar je, ampak nekaj, kar postaja. Potovanje je pomembnejše od cilja. Evropa je projekt, proces. Ni izdelek. Vedno tesnejša unija je kot kolesar, ki se mora premikati. Če se ustavi, pade.

Tri vizije Evrope

Evropa kot utopija je rezultat progresivnega in tehnokratskega pogleda na evropsko unijo, ki sta sčasoma izpodrinila izvornega, ki je bil konzervativen.

Progresivna vizija evropske unije Spinellija, Tindermansa in Delorsa je naddržavno tvorbo razumela kot orodje za uveljavljanje »naprednih« socialnih in razvojnih politik, človekovih pravic, pravic manjšin ipd. Utopija družbenega reda na zemlji je nadomestilo za utopijo v nebesih. Ta red bi gradili od zgoraj navzdol, daleč od pomilovanja vrednih volivcev, v Bruslju, ki ni obremenjen s starimi tradicijami.

Aktualen primer takega pristopa je poskus Bruslja, da bi članicam vsilil spolne kvote za položaje v vodstvih podjetij. To prosvetljevanje zaostalih članic z napredmimi idejami naj bi korak za korakom pripeljalo do razgradnje »nazadnjaških« konceptov, kot so menda družina, domovina in Bog. Družino bomo relativizirali, namesto domovine naroda bodo administrativna enote Unije ali pa bo nastala celo Unija regij, Boga pa se iz ustave seveda črta.

Konservativna vizija Schumana, De Gasperija in Adenauerja je našla navdih v konzervativnem spoštovanju tradicije. Omenjeni možje so zagovarjali zvezo suverenih nacionalnih držav s kar se da globoko subsidiarnostjo – torej prenašanjem pooblastil na čim nižji lokalni nivo. V praktičnem smislu jih je zanimal mir, zato so podpirali prost in odprt trg. V presežnem smislu so EU videli kot dediča evropske krščanske civilizacije. Leta 1958 je Robert Schumann še govoril o »skupnosti ljudstev globoko zakoreninjeni v osnovnih krščanskih vrednotah«.

In potem je tu še tehnokratska vizija. Pooseblja jo Jean Monnet. Konflikt med konzervativci in progresivci razrešuje z depolitizacijo. »Stroka«, ne politika, ima vse odgovore. Stroka pravi, da je tesneje boljše. Ali z besedami Jeanna Monneta: »Evropske narode je treba voditi v smeri super-države ne da bi ti vedeli, kaj se dogaja. To je mogoče doseči s postopnimi koraki, ki imajo ekonomsko kamuflažo, a ki bodo neustavljivo vodili proti federaciji«. Euro je bil velik korak te vrste.

Prevlada progresivno-tehnokratske vizije

Po naravi stvari je uradništvo, in največ ga je v evropski komisiji, nagnjeno k tehnokratskemu scenariju. Evropski svet in parlament odražata voljo volivcev in naj bi nihalo med levico in desnico. A to nihanje je popačeno. Nemčija si, zaradi svoje zgodovine, nikoli ni prav upala zagovarjati Evrope kot zveze nacionalnih držav. Francija pa je, ne glede na levo-desne delitve nagnjena k izvozu svobode, enakosti in bratstva skozi direktive evropske unije. Francosko-nemški vlak določata dediščini Napoleona in Hitlerja. Velika Britanija je bila itak ves čas z eno nogo zunaj.

Zato je v zadnjih desetletjih prevladala kombinacija progresivne in tehnokratske vizije. A proti njej so se ljudje obrnili vsakič, ko jih je kdo vprašal – npr. ob zavrnitvah evropske ustave na referendumih na Irskem, Danskem, na Nizozemskem in v Franciji. Brexit sploh ni izoliran primer.

Da se danes spet pogovarjamo o »več Evrope« in o »vedno tesnejši uniji« ni nič novega. Vsake toliko se. Vsake toliko, ker se morajo vmes pozabiti demokratične zaušnice temu procesu. Ko sem pred delal v Skupini za razmislek o prihodnosti EU, je bil spomin na težavno sklepanje lizbonske pogodbe še preveč živ, da bi člane predaleč zaneslo.

Dva konca

Kako se bodo stvari odvijale naprej, je odvisno predvsem od tega, ali se bodo voditelji zavedali, da se nekaj da uničiti na dva načina – če preveč vlečeš narazen ali če preveč tlačiš skupaj.

Utopije so lepa stvar s potencialno slabimi posledicami. EU lahko povsem solidno preživi kot zveza prijateljskih suverenih nacionalnih držav. Za vse, kar je več, pa je treba najti elemente skupne identitete in tukaj z izogibanjem priznanju, da je Evropa zibelka zahodne krščanske civilizacije, ne bomo prišli daleč.

Paradoks je popoln: da bi uresničili utopijo, ki ima za cilj odpraviti tradicionalne občutke o presežnem svetem in tuzemenskem domoljubnem, bi bilo treba okrepiti taiste občutke – ampak na nadnacionalnem, evropskem nivoju.

Utopije – če jih ne vzamemo resno – pa imajo eno pozitivno lastnost. Razmišljanje o njih nas sili v razmislek o pravilnosti dejanj tukaj in zdaj. Tako funkcijo so imele tudi utopije Thomasa Moora, Johnatana Swifta, Daniela Defoa in Karla Marxa. Izkaže se, da je glede slovenske notranje politike popolnoma vseeno, ali smo za ali proti »več Evrope«.

Če v utopijo združene Evrope verjamemo, mora biti Slovenija dovolj hitra, da se vključi na najbolj hiter vozni pas Evrope več hitrosti. Če v utopijo ne verjamemo, mora biti Slovenija sposobna »stati inu obstati« sama zase. Torej nič manj kot prej biti dobro upravljana, voditi pametne politike, in se razvijati v pravo smer.

Ker to ni tako, vprašanje ni, kdo bo z večjim navdušenjem licitiral za utopijo ali kdo bo z več pikrosti opozarjal na njene zadrege, ampak zakaj nam v Sloveniji tako slabo vladajo. To vprašanje nas, ki smo danes zbrani tukaj, dosti manj intelektualno zadovoljuje in zato ne govorimo o njem.

Časnik, 14.3.2017

Boljši Slovenci 2050

Prav je, da bralci [tega bloga] spoznajo celotno Vizijo Slovenije 2050. Dokument, ki opisuje nastajanje vizije ima sicer 88 strani, vizija pa je na eni strani in jo bomo skupaj prebrali. Njen osnovni problem je, da na prvi pogled ni v njej nič takega, s čemer bi se bilo mogoče ne-strinjati. Šele pozornejše branje razkrije, za kakšne strategije in politike bi leporečje lahko bilo podlaga. Vizija naj bi namreč bila podlaga za novo Strategijo razvoja Slovenije. Poglejmo torej, kam pes taco moli. Poudarki v citiranem besedilu so moji.

Gradimo edinstveno družbo

»V sozvočju z okoljem in s časom smo našli ravnovesje kakovostnega življenja. S pomočjo učenja se uspešno soočamo z največjimi izzivi. Smo inovativni, ideje spreminjamo v dejanja. Z zaupanjem ustvarjamo dobre odnose ter gradimo solidarno in strpno družbo. Slovenijo samozavestno odpiramo partnerjem, pripravljenim na sodelovanje. Ponosni bogatimo globalno mrežo s svojo kulturno edinstvenostjo«.

Da je kakovost življenja z nečem (ni povedano s čem) v ravnovesju, pomeni, da ni prioriteta in cilj. Cilj je ravnovesje. Gradnja družbe je antiliberalen koncept. Tudi v nadaljevanju bodite pozorni, kako velik del vizije s ukvarja s tem, kakšni naj bi postali ljudje in ne s tem, kako naj bi delovala država! Solidarno in strpno je nastavek za socialistično in multikulturno. Samozavestno smo partnerjem, nepripravljenim za sodelovanje, že ne-prodali Telekom in NLB. Kupci Cimosa pač niso bili pripravljeni na sodelovanje. Naša kultura sicer ni vrhunska, je pa vsaj edinstvena, so morda hoteli povedati.

»V Sloveniji leta 2050 ustvarjamo številne uspešne zgodbe. Družbene procese sooblikujemo kot aktivni državljani, kritično in tvorno. Slovenija je ravno prav velika za razcvet inovacij in predstavlja edinstven razvojni model v svetu. Z učenjem za in skozi vse življenje razvijamo znanje in veščine ter krepimo odpornost za soočanje z izzivi«.

Skrbi edinstvenost razvojnega modela. Se nismo iz svetovno »najnaprednejšega« samoupravljanja nič naučili? Zakaj ne bi skopirali nek model, ki deluje? Švica, Singapur, Estonija, Avstrija, Bavarska? Ker je neoliberalen? Sicer iskanje podpore učiteljev in profesorjev za vizijo.


Revščina mora biti izziv

»Ustvarjalni posamezniki se dobro počutimo v inovativni družbi ter prepletu družbenih, institucionalnih in tehnoloških inovacij. Te nam omogočajo nove rešitve za ključne družbene izzive, kot so starajoče se prebivalstvo, neenakost in revščina«.

Leta 2050 bo revščina, to piše, še vedno družbeni izziv. Še vedno! To je vizija! Socialisti potrebujejo revščino bolj kot ekologi podnebne spremembe. Bo pa ostala neenakost, kar kaže, da čisto po poti Kim Il Sunga že jutri le ne bomo skrenili.

»Sproščeno in razumevajoče življenjsko okolje je eden od razlogov, da se uspešni posamezniki in podjetja odločajo za prihod v Slovenijo. Ta je njihovo pozornost najprej vzbudila z odličnostjo izdelkov in storitev. Nato jih je osvojila s kakovostjo znanstvenih raziskav in z domiselnimi rešitvami".

Ne bomo prijazni za kapitaliste, podjetnike in inovatorje, bomo pa razumevajoči. Za kaj natanko? Za izvor njihovega premoženja? Da za njihove hčerke ne bodo obvezni šolski tečaji plavanja? Na koncu je iskanje podpore znanstvenikov za vizijo.

"Vitalna generacija leta 2050 se ne ukvarja več z delitvami iz preteklosti. Medsebojno zaupanje ji je pomembnejše in vredno več".

Do 2050 bomo torej preteklost končno pometli pod preprogo. Vsaj vitalni med njimi. Betežni starčki se bodo pa še kar naprej delili.


Družbene vrednote

"Zaupamo tudi v javne ustanove, ker delujejo pregledno in odgovorno. Prebivalci jih cenimo, ker so dostopne in uporabnikom prijazne, zlasti pa – postopki tečejo hitro".

Namesto, da bi govorili o javnih storitvah, ki jih nudi kdorkoli, so zapisane želje po ljubezni ljudstva do javnega sektorja. Ki bo vizijo zato hvaležno podprl.

"Ne zapravljamo časa in energije za neproduktivne spore, pri čimer nam odlično služi učinkovit pravni sistem. Pravila so pravila, enaka za vse".

Že danes marsikdo sporov ne rešuje na sodiščih, ker je to popolnoma neproduktivno. Je pa pozitivno, da se načrtuje, da bodo leta 2050 pravila končno enaka za vse.

"Odgovorno izpolnjujemo obljube med generacijami. Spoštujemo družbene vrednote, kot so solidarnost, varnost, strpnost, medsebojno sodelovanje in mir".

Ne pa tudi vrednot, kot so svoboda, pravičnost, domoljubje in zvestoba. To seveda ni edini odstavek, ki govori o tem, kakšni naj bi bili leta 2050 Slovenci. Namesto, da bi vizija govorila o tem, kakšna naj bi bila država, prevzgojo ljudi pa pustila pri miru.


Edinost, sreča, ne pa sprava

"Slovenci smo leta 2050 srečni ljudje. V vsakdanjem življenju občutimo, zakaj nas globalne lestvice blaginje uvrščajo čisto pri vrhu. Živimo kakovostno: bolje, bolj zdravo in dlje".

Od Kardelja se očitno niso naučili, da sreče človeku ne moreta dati ne država ne partija. Bolje, bolj zdravo in dlje po vsem svetu živijo zadnjih 500 let. Pozitivno pa je, da bomo dali nekaj teže globalnim lestvicam.

"Družbena in okoljska odgovornost sta nam zelo pomembni. Naravo spoštujemo in z naravnimi viri upravljamo premišljeno. Priložnosti za delo nam ustvarjata digitalna odličnost in model krožnega gospodarstva, ki poganjata gospodarski razvoj. Uspelo nam je, ker smo drzni, samoiniciativni in odgovorni. Cenimo čas in ga namenjamo stvarem, ki v naše življenje prinašajo zadovoljstvo".

Najbolj družbeno odgovorni smo bili prisilno v obdobju 1945-90. Še naprej bomo očitno »zelena referenčna država v digitalni Evropi«. Kar je uporaben element vizije. Sicer hinavski, ker Uber in podobne novotarije prepovedujemo. Manj časa bomo delali, posebej tisto, kar nam ne prinaša zadovoljstva. In spet cela pridiga o tem, kakšni naj bi bili Slovenci leta 2050.


Moja dežela, mi smo njeni ljudje

"Največje bogastvo Slovenije pa smo ljudje. Smo vključujoča in dinamična družba. Naša identiteta in kultura spodbujata sodelovanje pri ustvarjanju sinergij ter soočanju z izzivi. Slovenski jezik nam veliko pomeni, naša edinstvena kultura je navdihujoča".

Napredka od Slovenija – moja dežela, očitno ni. Kvote slovenskega jezika na radiju (30%) in univerzah (100%) ostajajo do leta 2050. Vključujoče bomo podrli ograje na mejah. Letno bomo, zaradi edinstvenosti, delili vsaj 5 velikih Prešernovih nagrad. Navdihovali nas bodo umetniki, ki bodo z govornic pljuvali po ostalih.

"Odločni smo in prepoznavni. Naša lega, povezanost in infrastruktura nas vpenjajo v mednarodni prostor. V njem se uveljavljamo samozavestno, s prilagodljivostjo in vzdržljivostjo. V tujini delujoči Slovenci v živahnih stikih s Slovenijo krepijo našo globalno mrežo. Glas, ugled in prepoznavnost naše države so veliko večji od njene velikosti".

Odločni, prepoznavni, iščemo rešitve in ne jamramo.


Skratka

Postali bomo taki, kot si je Levstik za Slovence želel, ko jim je pisal Martina Krpana. Krpan je bil odločen človek. Cesar je opazil njegov talent zaradi srečne lege naše države. In zaradi snega. Samozavestno je posekal tisto lipo, prilagodljivo izpolnil, kar ga je cesar prosil. Krepil je našo globalno mrežo na Dunaju in tudi s tihotapci angleške soli je mrežil. Krpan je bil večji od dežele, iz katere je prihajal. Če je zajahal kobilico, so se mu noge vlekle po tleh!

Ne bo leta 2050 dovolj, da bomo vsi kot Krpani. Še boljši od Martina Krpana bomo postali. In država nas bo v take Krpane+ prizadevno vzgajala. Namreč posekati tisto lipo, ki je gospodi dajala senco, ni bilo ne sonaravno ne krožnogospodarsko. Ne kaže, da bi Krpan pravilno cenil in zaupal v javne ustanove ministra Gregorja. Kar je storil s kijem in mesarico tistemu Turku ni bilo ne strpno, ne vključujoče, ne razumevajoče, ne solidarno.

Ampak Levstiku lahko oprostimo. Leta 2050 bo Martin Krpan star skoraj 200 let. »Pa nikar praznih besed ne razdirajte«, je rekel Ministru Gregorju.

Malenkost adaptirano iz članka za revijo Demokracija 23.2.2017.
Priznanje: pri nastajanju Vizije sem celo malo sodeloval. O vtisih sem poročal za Časnik.

Pričevalci

Pričevalci so oddaja, v kateri priletni ljudje pripovedujejo, kako so doživljali drugo svetovno vojno v Sloveniji. Pretežno govorijo taki, ki so se v državljanski vojni na koncu znašli na protirevolucionarni strani. Oddaja je na sporedu ob torkih sredi noči. Da ja ne bi spomini stark in starcev kvarili gledalcev z zgodbami, ki se ne ujemajo z resnico, ki jo učijo zadnjih sedemdesetih let. Ampak to ni bilo dovolj. Letos so število oddaj prepolovili.

Okrog tega je v desnem tisku nastalo nekaj slabe volje, ki pa kolesja rekomunizacije republike, kot je temu nekoč rekel Crnkovič, ni zmotilo. So se pa v bran odločitvi državne televizije postavili nekateri pripadniki inteligence. Da ne bi izpadlo ideološko zadrto, se niso spotikali ob to, kaj pričevalci govorijo in s kakšnimi alternativnimi dejstvi dopolnjujejo naše razumevanje razmer med drugo svetovno vojno. To bi bilo celo na prvi pogled intelektualno ozko in ideološko zadrto.

Ne, raztrgali so obliko oddaje. Češ, statična kamera prilepljena na pričevalca, dolgi neobrezani monologi, iz ozadja tu in tam kakšno vprašanje, mestoma nerazločen govor ljudi (pač stari so), skratka, javna RTV da kaže material za kakšnega študenta, ki si z amatersko kamero beleži pričevanja, ki jih bo kasneje obdelal v diplomi.

Vemo, kako se delajo dokumentarci. Ljudi bi porezali, da bi ostalo, kar gre pač v urednikovo zgodbo, dodali arhivske črno bele posnetke Zastava filma, kakšen lep panoramski posnetek okoliških gričev in dolin in dodali mnenje stroke, ki bi povedala, kako stvari pravilno razumeti. Saj tu in tam ima RTV denar tudi za kak tak dokumentarec.

Ampak pričevalci, taki kot so, imajo vrednost ravno zato, ker so taki kot so. Natanko taki, kot popoldanskim cineastom niso všeč. Ker je kamera na pričevalcu in ne počne nič takega, kar bi preusmerjali pozornost. Pričevalec priča. Počasi. Govori. Spomin za spominom. Minuto za minuto. Uro za uro. Nihče ga ne prekinja. Nihče ga ne reže. Nihče ga ne ureja. Nihče pričanja ne obdeluje. Tako je. Tako je bilo. To je njegova zgodba. Nič drugega kot zgodba. Zamolčana zgodba. Minuto za minuto, uro za uro. Neprijetnih resnic. Alternativnih dejstev. Na ekranu se dogaja samo pričevalcev obraz. Njegove ali njene oči. Včasih trde. Včasih orošene. Ni zasilnega izhoda v posnetke krajine, hiš, vasi, ni odrešilnega glasu nekoga drugega.

Pričevalci so drobna opomba pod črto k letom in letom indoktrinacije, ki si jo je privoščil prejšnji režim v šolah in na gimnaziji in na fakultetah. In v Cicibanu, v Kurirčku (sic!), v Pionirskem (sic!) listu, v dnevnih časopisih, na javni televiziji. So slaba vest še vedno uradne zgodovine. So drobni posamični podatki, ki se ne ujemajo s poenostavljeno, enostransko, udobno resnico, v kateri so bili eni dobri in drugi slabi. So kot nadležen oster kamen v oblazinjenem čevlju zmagovalca, v katerem naj bi korakali v prihodnost.

Ko so zavezniki osvobodili nemška koncentracijska taborišča, so bližnje prebivalce pod prisilo peljali na ogled taborišč. Trupel. Krematorijev. Kupov očal in čevljev, ki so ostali za žrtvami. Živih okostnjakov, ki so jih osvobodili. Iz neke knjige se spominjam slike, kako so sosedje gledali v tla, ko so se soočali z dejanji svojih sonarodnjakov.

Pričevalci so najbližji približek tega, da se Slovenija sooči s tistimi temnimi platmi svoje preteklosti, s katerimi se še ni. Ob torkih, nekaj pred polnočjo. Kdor se hoče. Kdor pa noče, pa gleda v tla. Ali pa ne gleda. Ugasne. Preklopi. Kot je napisal Crnkovič, »na kaj bolj zabavnega«.

Letos bo soočanja pol manj, česa »bolj zabavnega« po pol več.

Časnik, 7.2.2017

Nova oblačila

Blog pišem od marca 2007. Vsebina ostaja ista. Ob desetletnici času primerno spreminjam obliko. Radikalno drugačna je od Siola in Časnika, kjer v glavnem objavljam.

Tako je bil blog videti nekoč:

Inavguriran

Trump je bil vedno dober showman. Predvolilni nastopi so bili izjemni. Imeli so žar, energijo. Tudi govor ob zmagi je imel nekaj v sebi. Morda ponižno ganjenost trenutka.

Zato sem morda od inavguracijskega govora pričakoval preveč. Morda je imel slab dan. Morda se mu ne da več, zdaj, ko se je vselil v Belo hišo. Morda se je obrnil samo k svojim zaradi drhali, ki je istočasno razbijala po Washingtonu in ovirala ljudi, da bi se udeležili inavguracije.