Kako končati s tranzicijo

Prva ilustracija

Bivše socialistične države in zadaj članice NATA in EU (Poljska, Češka, Slovaška, Madžarska, Romunija, Bolgarija, Litva, Latvija, Estonija in Hrvaška) v Varšavi praznujejo petindvajsetletnico letnico volilne zmage opozicijske Solidarnosti, petindvajsetletnico zloma komunizma v vzhodni Evropi, zmago demokracije v teh državah in zmago Zahoda v hladni vojni. Edina država, ki za mizo z ameriškim predsednikom Obamo manjka, je Slovenija. Predsednik Pahor ima pomembnejše opravke v Bosni. V Varšavi sprejmejo Varšavsko deklaracijo o svobodi, ki pove nekaj podobnega, kot majniška deklaracija. Slednjo je del slovenske civilne družbe sprejel ob 25. obletnici druge majniške deklaracije, establišment pa napadel.

Slovenija, torej njen večinsko levi estabišment, ne zmore niti za mednarodno okolje hlinjenega praznovanja zmage demokracije nad totalitarizmom.

Druga ilustracija 

Slovenija je v svoji samostojni in demokratični zgodovini imela štiri predsednike. Prvi je bil pred demokratičnimi spremembami generalni sekretar lokalne komunistične partije, drugi je bil pred tem predsednik predsedstva Socialistične Federativne Republike Jugoslavije, tretji se je v vrh političnega establišmenta prebil znotraj Socialistične zveze delovnega ljudstva. Zadnji je na politični vrh priplezal skozi napredovanje v organizacijski in materialni naslednici Zveze komunistov Slovenije. Zelo verjetno bi ti isti ljudje prišli na najvišje položaje tudi če ne bi bilo spremembe sistema leta 1990. Je torej do spremembe res prišlo?

Tretja ilustracija

Nekaj tednov nazaj smo imeli referendum o arhivih. Glasovali smo o tem, ali naj ostane režim dostopa do arhivskega gradiva represivnih organov prejšnjega režima tak, kot je bil do zdaj, in s katerim so raziskovalci, ki odkrivajo grozote tega režima, še kar zadovoljni; ali pa naj nova ureditev postavi ovire, ki bodo pot do nekaterih dokumentov dejansko zaprli. Gre za pomembno simbolno vprašanje razčiščevanja z našo preteklostjo, ter za to, ali verjamemo tistim, ki po ranah te preteklosti brskajo ali tistim, ki so dediči te preteklosti. 12 odstotkom volilnih upravičencev se je zdelo vredno, da pridejo na referendum. 8% volilnim upravičencem se je zdelo potrebno, da arhivi ostanejo odprti. 92% volivcev je ali ostalo doma ali podprlo rešitev, da se arhive tajne politične policije pripre.

Tranzicija ni uspela. Nam.

To so tri ilustracije dejstva, da tranzicija pri nas ni uspela. Veliko večino časa, ki mu pravimo demokracija, so vladale stranke nazorske, organizacijske, kadrovske in premoženjske kontinuitete prejšnjega režima. Tranzicija ni uspela vzpostaviti več konkurenčnih političnih, gospodarskih in intelektualnih elit. Ni prišlo do premikov v glavah prevladujoče elite, da bi se mogla distancirati od totalitarne preteklosti in ni prišlo do premika v glavah državljanov, da bi na referendumu povedali, da v demokracijo sodijo odprti arhivi.

Moja mama za božič vedno speče odlično potico, ampak vedno tudi zniža pričakovanja, češ, letos pa potica ni uspela. Ampak ne reče »letos potica ni uspela«, reče »letos MI potica ni uspela«. Tranzicija v Sloveniji je za nekatere uspela, za nekatere pa ne. In povedati je treba pošteno. Tranzicija NAM ni uspela. Nam, ki smo si želeli odprto, svobodno, demokratično, pravično in samostojno državo, ne pa nadaljevanja prejšnjega režima z drugačnimi, na videz demokratičnimi, sredstvi. Tranzicija ni uspela nam, (nekdanjim) politikom strank, v katere so ljudje polagali upanje za spremembo.

Tranzicijo je zavozila tudi lokalna Cerkev, ki je, namesto da bi se nekaj bolj ambiciozno ukvarjala s pastirstvom, certifikatni denar, ki smo ji ga zaupali, zakockala s domišljanjem, da je lahko kapitalist. Namesto tega bi lahko vzpostavila alternativo državnemu izobraževalnemu sistemu po celotni vertikali. In tukaj mislim predvsem na katoliško univerzo, na kateri bi poučevali in vzgojili drugačne ekonomiste, pravnike, družboslovce in novinarje ter svetovnonazorsko uravnotežili te poklice.

Dva recepta

Odgovor na zavoženo tranzicijo ne more biti še bolj dramatično vitje rok, jamranje nad krivicami in pritoževanje nad neenakopravnim položajem. Priznati si moramo, da smo bili neuspešni in ugotoviti, kaj lahko spremenimo. Ne s kavarniškim pridušanjem, kaj bi bilo fino, da bi bilo drugače; kaj je škoda, da pred dvajsetimi leti nismo naredili … ampak kaj je v naši moči, da naredimo danes in zdaj oz. v naslednjih tednih, ki še manjkajo do volitev in v mesecih in letih po njih. Kot pravi Nieburhrov pregovor, potrebujemo moč, da sprejmemo tisto, česar ne moremo spremeniti in pogum, da spremenimo tisto, kar lahko spremenimo.

Morda bo levica zadeve popolnoma zavozila in se v Sloveniji prej ali slej zgodi madžarski scenarij, torej prepričljiva zmaga demokratičnih strank. S tem lahko vzdržujemo upanje pri svojih najzvestejših volivcih. Da je luč na koncu tunela. Nanjo ljudje čakajo 25 let. Pomladni volivci so potrpežljivi. Trpljenja so navajeni še iz prejšnjega režima. Vedno so pripravljeni še eno leto prenašati enobarvno levo vlado z njenimi ideološkimi popadki, kot je bil ta o arhivih; kot se pripravlja o visokem šolstvu in šolstvu nasploh, pa o medijih, verski svobodi ipd.; trpeti utrjevanje kadrovskih položajev in ideološko čiščenje povsod, kjer ima politika vpliv. In seveda bomo glasno in sočno po internetu razlagali, v čem vse se nam dogaja krivica in kako vse to spominja na svinčene čase jugoslovanskega komunizma in kako zadeve izvajajo vnuki in nečaki svojih neslavnih prednikov.

Ne vem, če je tako jasno, ali bi se s to vrvjo, ki bi jim jo pustili, obesili levičarji sami, ali pa bi bili vendarle dovolj prebrisani, da bi obesili nas. V nekoliko prenesenem pomenu, seveda.

Alternativa

Alternativa je seveda, da pomladna gibanja odrastejo v stranke. Razlika med gibanjem in stranko je v tem, da gre gibanju za stvar. Da oznanja, kar se mu pač zdi prav, pa tudi, če nič od tega nikoli ne izpelje. Uspešnost strank se meri v tem, kaj izpeljejo. Če bi bile na oblasti pomladne stranke, tak zakon o arhivih ne bi bil sprejet. In zelo verjetno je tudi, da tak zakon ne bi šel niti na vlado, če bi pomladne stranke sodelovale v uravnoteženi koaliciji z levico.

Bistveno v Niebuhrjevem pregovoru je, da moramo prositi Boga za modrost, da znamo razlikovati med tistim, kar moramo sprejeti tako, kot žalibog je, in tistim, kar lahko spremenimo. Božjo pomoč potrebujemo. Vendar ne, da bi verjeli v nemogoče, ampak, da bi se zavedali, kaj je realno.

Prihodnost

Slovenijo v naslednjih letih čakajo spremembe: izboljšanje gospodarskega okolja za več delovnih mest, povečanje učinkovitosti in kakovosti javnega sektorja za vzdrževanje okolja enakih možnosti za vse, modernizacija in depolitizacija pravne države in, upam, reforma političnega sistema, da se bo lažje odzival na izzive kot je ta kriza.

Ne, ne čaka nas zaključek tranzicije. Tranzicija je končana. Kakor pač je. Za nas ne preveč uspešno. V politični debati, ki je uokvirjena v tranzicijo, ki je uokvirjena v spopad med komunizmom in demokracijo, kot se je pokazalo že nekajkrat, nimamo možnosti na uspeh.

Levica sama dobrih odgovorov na razvojna vprašanja zadnjih deset let nima. Idejna praznina se je pokazala ob koncu LDSovih vlad, pri Pahorjevi in še posebej pri vladi Alenke Bratušek. Desnica sama glede na razporeditev neformalnih vzvodov moči v javni upravi, sindikatih in medijih, sprememb ne more izpeljati, ne da bi naletela na divji odpor. To smo videli na ulicah in trgih leta 2005 in leta 2012.

Prej ali slej bo v Sloveniji moral vladati nekdo, ki bo lahko reformiral in moderniziral državo. Za to bo potreboval modre ljudi na levi in na desni. Ob dobrem volilnem izidu lahko tako podjetje vodi tudi desna sredina. Prepričljiva, složna, in ne izključujoča volilna zmaga demokratičnega bloka je tudi izid, s katerim bi ta blok najbolj učinkovito odgovoril na začasno eliminacijo Janeza Janše iz političnega prizorišča.

Objavljeno v 50. številki priloge tednika Družina Slovenski čas.

Cerarjevih šestindvajset

Osemdeset strokovnjakov in specialistov je delalo eno leto, da bi Stranka Mira Cerarja objavila šestindvajset prosojnic s programom stranke, ki bo, tako napovedujejo, zmagala na naslednjih volitvah. Napisali so:

Z velikim veseljem sporočamo, da je na voljo volilni program naše stranke. V pripravo tega dokumenta je bilo več kot leto dni vključenih okoli 80 strokovnjakov, specialistov na svojih področjih, ki pripravljajo tudi nadaljnje projektne podlage za izvajanje volilnega programa. Te dni so potekala končna usklajevanja, ki so se večkrat zavlekla pozno v noč; za nas je namreč pomembna vsaka podrobnost.

Načelno sem skeptičen do vizij, strategij in programov, ki jih pišejo v powerpoint. To je tipičen format svetovalnih hiš in drugih modrovalcev, saj omogoča, da je na razmeroma veliko straneh bolj malo povedanega.

Ampak ker gre za zmagovalca naslednjih volitev in ker so o tem programu začeli resno razpravljati, kot da bi šlo za resen program, sem si ga ogledal.

Naslovnica.

Všeč mi je naslovnica. Dobro oblikovana, lepa barva, polna simbolike. Oblikovalci so bili glede tipografske modne standarde, ki jih je uvedel iOS 7, verjetno v skušnjavah, ali ne bi kazalo kratice SMC zapisati v kakem ekstremno "light" fontu. Da program približajo kaviar oz. iOS levičarjem. Jih sicer niso, so pa lahki "program" in "Mira Cerarja". Manj je več, je načelo te naslovnice.

Manjši v večji krogec

Namesto uvoda v program sta dve sliki. Slike, pravijo, so vredne tisoč besed. Na obeh jim je manjši krogec uspelo spraviti v večji krogec. Kar v Sloveniji šteje za uspeh. Ali pa je obratno. Ne vem. Človek, bodoči javni uslužbenec s svojimi potenciali, je postavljen v središče manjšega in posledično tudi večjega kroga.

Vsekakor si tisoč besed iz te slike lahko sestavi vsak po svoje, kot mu je všeč. Nekaj pa je le napisanega eksplicitno.

"Nomalizacija omogoča razvoj, ki ustvarja kakovost življenja" (slika zgoraj, nad krogci). Sklicevanje na normalnost je zadnji stadij pri nestrinjanju. Namreč, da se ima drugo stran za "nenormalne". "Sej ti nis normaln", je v vseh prepirih ultimativni ne-argument ... ko obupamo, da bi z dotičnim lahko imeli racionalno diskusijo. SMC ne pove, na kateri strani normalnosti je, ampak želja po normalnosti je univerzalna in indikativna in na tem kraju in v tem času razumljiva.

Lunatiki z desne bodo veseli, da je "Ordnung und Disziplin" v samem temelju programa. Narisano je namreč (slika zgoraj, pod krogci), da "urejenost/red omogoča vrednost, ki rezultira v dobrobiti". Razumem, da bi bila cela štala, če bi kaj takega v svoj program napisala npr. SDS, ampak, kar je res, je res. Če ni reda, je kaos. Zato red mora biti.

Power of the Point 

Uvodu sledi 23 prosojnic po posameznih področjih vladanja. Z oblikovnega stališča se mi zdi naslovna pasica bistveno preozka. Lepo bi bilo, da bi svetli del slajda imel proporce v zlatem rezu (1:1,618) ali v novem televizijskem formatu (16:9). Tudi izbira pisave (v spodnjem delu slajda) je plebejska in zaostaja za oblikovno dovršenostjo naslovnice in naslova slajda. Morda stranka s tem nagovarja socialno šibkejše uporabnike Windowsov in Androida.

V vsakem zgornjem levem kotu je simpatična ikona vsebinskega  področja. Spomnila me je na konjička enega od ministrov v Janševi vladi 2004-2008, ki se je lotil vsakemu ministrstvu v celostno podobo podtakniti nekaj podobnega. Ministrstvo za razvoj naj simboliziral kalček. No, ministrstva za razvoj v teh prosojnicah ni, kar ni presenečenje. Je pa presenečenje, da v prosojnicah oz. v programu ni pravosodja.

Zakaj ne za kaj?

Za vsako področje je potem napisano "zakaj", "kako" in "kaj (ukrepi za)" imajo v programu. Podrobnost, ki je piscem, kljub delu pozno v noč, ušla, je, da "zakaj" ni isto kot "za kaj". Na "zakaj" odgovarjamo z "zato", na "za kaj" pa z "za". Naj pojasnim s primerom namišljenega dialoga:

Zakaj se zavzemamo?"  

Zato, ker se je v politiki pač treba zavzemati. Še bolje, če bi imeli kaj za pokazati, ampak za začetek je dovolj, da se za-vzemamo". 

Za kaj se zavzemamo?"  

Za razvoj strokovnih potencialov javnih uslužbencev".

Vse prosojnice sprašujejo "Zakaj" in odgovarjajo na "Za kaj". Oz. napišejo nekaj lepega in pozitivnega o zadevi.

Sledi razdelek "Kako", kjer je po moje tudi prišlo do napake. Razdelek namreč ne dogovarja na vprašanje "Kako?", ampak dobra vprašanja šele postavlja. A le, če slajde prav beremo. Npr. "Povečati kakovost upravljanja in vodenja sistema vzgoje in izobraževanja ter šol" ni odgovor na noben "kako". "Kako povečati kakovost upravljanja in vodenja sistema vzgoje in izobraževanja ter šol", pa je dobro vprašanje. Na katerega izjemno redko dobimo konkreten odgovor v razdelku "Kaj (Ukrepi za)".

Skratka, bralec programa bo opazil, da se velika večina točk v razdelku "Kako" zelo dobro bere, če pred željo napišemo besedico "Kako". Npr. kako zajeziti beg možganov, kako zagotoviti dostojno raven pokojnin, kako preprečiti krčenje pravic zavarovancev, kako zagotoviti svobodo medijskega prostora, kako omejiti sivo ekonomijo ... Je pa nek pregovor, ki pravi, da je postaviti dobro vprašanje včasih težje od odgovora nanj. No, v tem primeru bi lahko rekli, da so Cerarjevi opravili težji del posla. 

Slika je simbolična.

O vsebini

Prva točka prvega slajda pravi:

Krepiti vzgojno vlogo šol in vrtcev s sodobnimi pristopi poučevanja ter učenja".

Če bi pisalo "krepiti izobraževalno vlogo šol in vrtcev", bi še razumel. Povezave med tem, da otroke vzgajamo, kaj je prav in narobe, s pristopi k poučevanju (ne pa vzgajanju) pač ne razumem. Stališče pa bi lahko imel do stavka

Krepiti vzgojno vlogo šol in vrtcev s tradicionalnimi prijemi vzgoje ter kaznovanja".

E, to bi pa bil progam, o katerem bi se dalo diskutirati. Že vidim vojne spletnih komentatorjev. Do varuha otrokovih pravic bi jih gnali.

Ampak to je že diskusija o vsebini. S katero se skorajda ni mogoče resno ukvarjati. V zvezi s problemi, ki so znani, program ne more napisati nič takega, s čemur z nekaj dobre volje ne bi mogli vsi prikimavati.

Primer. Seveda smo vsi za to, da je največ pozornosti namenjeno množičnemu športu. In največ tudi vrhunskemu športu. Zakaj bi se kritik programa hotel zameriti enim ali drugim s postavljanjem prioritet. In zakaj bi kritik programa hotel docirati, na kaj vse so pozabili in kje vse ne moreš imeti in jajc in omlete, in se je za eno od tega treba odločiti.

Kje so strici?

Na tej točki torej neham, že tako sem napisal več, kot bi bilo glede na toleranco do drugače mislečih v tej državi pametno. Morda pa bo imel kdo drug več volje, saj konec konce le gre za zmagoviti program. In ne moremo kar tako zamahniti z roko, češ, saj s tem ne morejo misliti resno.

Tak program je morda kronski dokaz, da za Cerarjevim programom ne stojijo strici, ozadja, možganski trust žlehtne levice. Ker bi od njih vendarle pričakoval več. Podrobneje bi kazalo analizirati ogromen razkorak med medijsko in strokovno podporo Cerarjevemu projektu. Tu bi znal biti tudi eden od ključev za razumevanje dogajanja v kampanji do 13.7.  

Če pa Cerar za sabo ima sposobne nove ljudi s svežimi idejami, potem jim je PRovec, ki je te ideje copy-pastal v powerpoint, naredil krivico in bi se zadeve morali lotiti sami. Še je čas, da stvari popravijo, pa četudi bi se delo kdaj zavleklo pozno v noč. Program kot "živ dokument" bi znali v dominantnih medijih dobro podajati.

***

Z nekim drugim programom se ni ukvarjalo osemdeset ljudi eno leto, ampak ga je en človek napisal v manj kot enem mesecu. Včasih torej manj je več. Včasih je pa manj pač manj.

Demokracija, strahovlada in proces Patria

Ne, nisem bil zraven, ko so se kupovale Patrie in ne vem, kaj se je v resnici dogajalo. Ne, nisem prebral 20.000 strani spisa, niti 7000 dodatnih finskih dokumentov, in ne vem, kaj je bilo na sodiščih predstavljeno, da se je dogajalo. In ne, nisem bil na nobeni od obravnav in ne vem, kaj se je na sodišču dogajalo.

Sem pa prebral obtožnico, sodbi in štiri mnenja iz ustavnega sodišča. Gre za nekaj sto strani, ki jih je možno prebrati in v katerih je popolnoma vsa informacija. Ne o tem, kako so se kupovali oklepniki, ampak o tem, ali so Janezu Janši sodili pošteno.

In ker to ni bil navaden proces, teh nekaj sto strani odgovarja tudi na vprašanje, ali živim v pravni državi in v državi, kjer njeni najvišji organi spoštujejo človekove pravice. Ali pa v državi, ki svoj represivni aparat izrablja za izživljanje nad svojimi nasprotniki.

To zadnje je večje od ene afere v zvezi z javnim naročilom, večje od usode enega človeka in njegove družine, večje od usode ene stranke in njenega voditelja, večje od legitimnosti enih volitev.

Tistih nekaj sto strani poruši zaupanje v represivni aparat in pravno državo. V tem zaupanju je razlika med demokracijo in samovoljo strahovlade. Demokracijo drži skupaj zaupanje. Strahovlado drži skupaj strah.

To bi moralo skrbeti vse resnične demokrate, ne glede na to, ali imajo Janeza Janšo radi ali ne.

Kaj pa, če je tranzicija končana?

Zaupanje in morala v Sloveniji je na dnu.
Vir grafa: bhls.wordpress.com. 

Da bi množico dognanj povezala v celovit sistem, znanost postavi teorijo oz. nauk. Ko želimo vzpostaviti celovito razlago množice ne nujno povezanih dogodkov na kakšnem mehkejšem področju, recimo v družbi, sestavimo pripoved oz. narativ. Dr. Matej Avbelj je lucidno opisal dva narativa, ki tekmujeta za uokvirjanje slovenske polpreteklosti in sedanjosti:

V Sloveniji že vse od njenega nastanka v temeljnem obstajata dva družbena narativa. Eden je tisti, ki zatrjuje, da je Slovenija vsaj od leta 1991 dalje normalna država, utemeljena na liberalnih postulatih demokracije in vladavine prava. Ta narativ tudi vztraja, da je bila Slovenija normalna, z manjšimi, a ne bistvenimi odstopanji, tudi že prej, začenši z letom 1945, od koder pravzaprav prihaja vsaj močan impulz, če že ne sam vir naše samostojnosti in neodvisnosti.

Drugi narativ je temu diametralno nasproten. Pred letom 1991 je bila Slovenija del totalitarne države, ki je masovno in grobo kršila človekove pravice, ki tako ni bila ne demokratična ne pravna. Ta narativ nadaljuje, da tudi po letu 1991 ni bil narejen ključni prelom, ampak da je pretekli režim v veliki meri najprej migriral na raven neformalnega, potem pa se je postopoma vračal na polje formalnega in se ponovno, v obliki ključnih igralcev, tudi re-institucionaliziral. V skladu s tem narativom je Slovenija normalna država le na papirju, ne pa tudi v praksi.

Zagovorniki enega in drugega narativa so popolnoma prepričani v svoj prav, vsak za svojega najdejo množico argumentov, indicev, tanjših in debelejših knjig. Vsak ima svoje intelektualce, blogerje in tviterate. Prvi ima tudi svoje šole, televizijo in časopise. O obeh se krešejo mnenja na časopisnih straneh, pismih bralcev in prave vojne v spletnih komentarjih. A v dvajsetih letih nista nič bližje drug drugemu niti ni ne eden ne drugi bližje zmagi.

Struktura znanstvenih revolucij na pomoč

Stanje spominja na krizo, v katero včasih zaide znanost. Pojavita se dve znanstveni teoriji, ki vsaka v sebi zadovoljivo razlaga svet in napoveduje dogodke, vsaka s svojim setom podatkov, eksperimentov in matematičnih enačb. Sta si pa nasprotni. Klasični pogled na razvoj znanosti uči, da prej ali slej ena od teorij prevlada in obvelja za edino pravilno. Filozof znanosti Thomas Kuhn pa je v drugi polovici prejšnjega stoletja pojasnil strukturo znanstvenih revolucij: ko na določenem področju pride do nove paradigme, novega vzorca, novega pogleda na stvari, novih konceptov, s katerimi opisujemo dogajanje. Lahko bi tudi rekli, da je treba zamenjati okvir, škatlo, začeti razmišljati out-of-the-box, izven škatle.

Kot primer take krize je George Cooper v knjigi Money, Blood and Revolution navedel nasprotja med socialističnim in libertarnim pogledom na ekonomijo, med Keynesom in Smithom, če hočete. Napoveduje, da za ekonomsko znanost prihaja čas, kot bo treba na stvari pogledati drugače. Oblikovala se bo paradigma, znotraj katere bodo ekonomisti presegli priseganja ali na enega ali na drugega nobelovca. Cooperjeva nova paradigma je v razširitvi polja opazovanja iz same ekonomije še v demokracijo in v študiju sodelovanja med enim in drugim družbenim podsistemom. Ki obvladuje tudi neenakost. Ampak to ni tema tega prispevka.

Ujetniki tranzicijske paradigme

Tema tega prispevka je ugotovitev, da sta oba slovenska politična narativa vsak na svojem bregu in nič ne kaže, da bi eden uspel prepričati drugega v svoj prav, nič ne kaže, da bi prišlo do tranzicije razmišljanja iz enega v drug narativ. Niti ne bodo elite prepričali elit, niti ne bodo volivci, ki se strinjajo z enim od narativov, v doglednem času spoznali svojo zmoto. Eden od narativov ima družbeno moč in vpliv, ima možnost imeti ne samo ujetnikov, ampak tudi zapornike; za drugega morda govori več objektivnih dejstev.

Ampak o tem se ne bomo strinjali. Bistveno je, da je država v pat poziciji. Nobena sprememba menda ni mogoča, če se prej ne strinjamo, ali drži prvi ali drugi narativ.

Po Kuhnu se v znanosti v takih pat pozicijah zgodi revolucija, zgodi se premik paradigme. Skupna paradigma s katero operirata oba narativa je pogled skozi optiko druge svetovne vojne, hladne vojne, spopada med komunizmom in demokracijo.

 
Tudi tisti, ki govorijo, da ne smemo gledati nazaj, ampak samo naprej, so ujetniki te paradigme. Prvič, tudi ti omenjajo preteklost, pa četudi tako, da naj se o njej ne bi govorilo. S tem, ko ji pripisujejo tako usoden pomen, da naj o njej celo govorili ne bi, ji priznavajo pomembnost. In tretjič, to delajo zato, ker se intimno zavedajo, da so na poraženi strani te preteklosti in bi jo kazalo čim bolj pozabiti.

V jedru skupnega paradigmatskega okvira obeh narativov je tranzicija. Prvi narativ pravi, da ni bila niti potrebna, drugi, da ni uspela. In spusti samokritiko, da tranzicija desnici ni uspela.

Premik paradigme slovenskega političnega razmišljanja bi bil premik stran od koncepta tranzicije. Bi bilo priznanje, da je tranzicija končana. Kakor pač že. Konec koncev so to zelo jasno povedali državljani, ki so s skorajda severnokorejsko večino prešpricali referendum o arhivih. Ki je bil referendum tranzicijske paradigme per-excellence. In na katerem sem ostal v večini od manjšine, ki je na referendum šla.

Po koncu tranzicije

Kar pa ne pomeni, da smo lahko zadovoljni z državo, tako kot je. Niti ne pomeni, da desno od sredine in med konzervativnimi liberalci ni dobrih idej, kako izboljšati življenje vseh državljanov. Nasprotno. Če hočemo več delovnih mest, potrebujemo podjetnikom bolj naklonjeno gospodarsko okolje. Če nočemo z davki zadušiti gospodarstva, potrebujemo učinkovit in kvaliteten javni sektor, ki pa naj le skrbi za enake možnosti vseh. Pravna država mora biti nepolitična. Politični sistem pa tak, da bo kos izzivom, ki bo krize reševal, ne pa jih generiral. Dobre ideje stojijo same po sebi, tudi brez tranzicije, komunistov, murgel, udbe in hanzija.

Vztrajanje v tranzicijski paradigmi dveh narativov nas ohranja v spopadu, v katerem v Sloveniji še dolgo nihče ne bo zmagal. Pozicijska vojna ima svoje žrtve, jemlje pogum, veže ustvarjalne energije. Ne ustvarja delovnih mest za mlade, ne pritegne investitorjev, ne izplačuje pokojnin. In ne pelje ljudi na volišča. Vsaj večine, ki ima vedno prav, ne.