Agent provocateur

Vrivanje provokatorjev je uveljavljena taktika boja proti različnim, predvsem političnim skupinam. Kako deluje? Provokator je radikalnejši od večine članov, bolj mu "gre za stvar" kot vsem ostalim, bolj je "naš" kot so "naši" drugi "naši". Ne gre drugače, kot da njegovim idejam ploskajo. Zato napreduje v hierarhiji in ostali, če mu hočejo biti kos, morajo z njim tekmovati v njegovi odločnosti, gorečnosti in ostrih besedah. Pozabijo, da to morda odbija normalne ljudi in preprečuje, da bi skupina širila svoj vpliv na še neprepričane.

In ravno zato so jim ga podtaknili. Še bolj pa so veseli, če je skupinska dinamika skupine že brez provokatorja taka, da tišči v vedno večje ekstreme.

In ja, nekateri provokatorjev sploh ne rabijo.

Prste stran od naših megabytov

 Vse deklaracije o človekovih pravicah in vse ustave visoko ščitijo zasebnost. Za nekatere je pravica do zasebnost ena od najbolj osnovnih človekovih pravic. John Locke zapisal, da ima "človek posest v svoji lastni osebi". Ko postane posameznik lastnik svojega telesa, svojega življenja, svojih misli, lahko postane lastnik svojega dela in dobi pravico do zasebne lastnine.

Ravnotežje pravic

Vendar pa pravica do zasebnosti ni absolutna. Povsod dopuščajo večje ali manjše omejevanje pravice do zasebnosti. Ustave in deklaracije vključujejo varovalke, ki pod določenimi pogoji dopuščajo npr. kršenje zasebnosti komuniciranja, zasebnosti stanovanja, nedotakljivosti človekove duševne in telesne celovitosti ipd. Kateri so ti "določeni pogoji" je ključno in tukaj nastane razlika med svobodno, odprto družbo in diktaturo.

Pogoji ne smejo biti arbitrarni. Omejevanje mora biti legitimno, potrebno in sorazmerno. Legitimnost mu daje interes po varovanju človekove pravice nekoga drugega, potrebnost se odraža v tem, da je omejitev učinkovita, da torej res zavaruje pravico nekoga drugega, sorazmernost pa, da je omejevanje pravice sorazmerno varovanju tiste druge pravice.

Sorazmernost je dobro ilustrira 16. člen slovenske ustave, ki pravi:

S to ustavo določene človekove pravice in temeljne svoboščine je izjemoma dopustno začasno razveljaviti ali omejiti v vojnem in izrednem stanju. Človekove pravice in temeljne svoboščine se smejo razveljaviti ali omejiti le za čas trajanja vojnega ali izrednega stanja, vendar v obsegu, ki ga tako stanje zahteva, in tako, da sprejeti ukrepi ne povzročajo neenakopravnosti, ki bi temeljila le na rasi, narodni pripadnosti, spolu, jeziku, veri, političnem ali drugem prepričanju, gmotnem stanju, rojstvu, izobrazbi, družbenem položaju ali katerikoli drugi osebni okoliščini.
Določba prejšnjega odstava ne dopušča nobenega začasnega razveljavljanja ali omejevanja pravic, določenih v 17., 18., 21., 27., 28., 29. in 41. členu.

Sorazmernost je treba torej razumeti kot razmerje med posegom v človekove pravice enega in varovanjem nekih drugih pravic drugega. Za primer pravice do zasebnosti, nedotakljivosti stanovanja, tajnosti komuniciranja ... je to razmerje določeno v zakonodaji, ki določa v zvezi s kakšnimi kaznivimi dejanji je kršenje te pravice s strani represivnih organov dopustno. Ta pravila so bila v grobem določena sredi prejšnjega stoletja in naša ustava jih povzema.

Računalniki: eksplozija zasebnih podatkov

Ključna teza tega razmišljanja je, da se je zaradi množične uporabe informacijskih in komunikacijskih tehnologij - torej računalnikov, mobilnih telefonov in interneta - enormno povečal obseg dokumentirane oz. zapisane zasebnosti. Da je torej preiskava vsebine računalnika ali telefona bistveno večji vdor v zasebnost kot je preiskava beležnice ali pisanega stroja. Da je policijska zaplemba računalnika ali telefona čisto nekaj drugega kot zaplemba natančno določenega listinskega gradiva in da je policijski vstop v računalnik (recimo preko trojanca) celo bistveno večji vdor v zasebnost kot vdor v stanovanje.

Računalniško pismenih ni treba posebej prepričevati o tem, da je obseg digitalizirane zasebnosti za nekaj velikostnih razredov večji od obsega shranjene analogne zasebnosti. V računalnikih so sledi vseh naših komunikacij, vsega našega branja, v telefonih zna biti spravljeno kje in kdaj smo biti tam in tam. Verjetno bi se dalo tudi izračunati, da je informacijska vsebina vsega analognega v stanovanju nekajkrat manjša od informacijske vsebine digitalnih sledi, ki smo jih pustili v komunikacijskih napravah. Prav tako je računalniško pismenim jasno, da je vdor v analogni svet, posebej pri hišnih preiskavah, še lahko selektiven - ne bodo vam odnesli npr. vaših ljubezenskih pisem in fotografij otrok, pri preiskavi računalnikov in telefonov, pa odnesejo vse. Čisto vse, vključno z gesli za podatke, ki jih hranite na internetu.

Če naj bi razmerje med vdorom v zasebnost osebe A na eni strani in varovanjem pravic osebe B na drugi ostalo tako, kot je bilo v času analognih in papirnih vdorov v zasebnost, bi bilo zaradi večjega digitalnega obsega zasebnosti potrebno dvigniti prag, pod katerim je vdor v to novo, digitalno zasebnost sploh dopusten. Novela Zakona o kazenskem postopku pa ga celo spušča!

Tehnično najbolj pismenim naj tule pojasnim, da vas kriptiranje informacij v ničemer ne zavaruje. Represivni aparat ima namreč pravico zahtevati geslo in ne morete se izgovarjati ne na pravico, da sami sebi ne škodujete, niti ne na svobodo govora oz. pravico, da ste pač tiho.

Računalniki: bolj osebna zasebnost

Toliko torej o obsegu vdora v zasebnost, ki ga informacijska tehnologija samodejno povečuje. Po drugi strani pa je pomembna tudi kvaliteta oz. narava vdora v informacijsko zasebnost. Slovenska ustava v 37. členu pravi:

Zagotovljena je nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic.

Trdim, da so elektronske naprave, ki nam pomagajo razmišljati in komunicirati, ki hranijo naše misli in pomisleke, del naše telesne in duševne celovitosti. Prenova zakonodaje s tega področja bi jih morala upoštevati kot take in jih obravnavati kot del naše celovitost. Nobena zakonodaja ne dovoljuje vdora v naše misli - celo v najhujših primerih ima človek pravico, da je tiho, da ne pove, kaj misli. In računalniki so podaljški našega duha. Prvi so to jasno zapisali nobelovci v Pozivu za obrambo zasebnosti ljudi in proti nadzoru s strani vlad in korporacij. Ugotavljajo, da je neokrnjena integriteta posameznika osnovni steber demokracije in dodajajo da ta "integriteta presega meje človekovega fizičnega telesa in sega tudi v digitalni svet".

Poseg v digitalno zasebnost torej ni enormno večji samo zato, ker je te digitalne zasebnosti po obsegu bistveno več, ampak je večji tudi zato, ker je njena kvaliteta drugačna - pač podaljšek našega fizičnega telesa in duha.

Dodaten razlog torej, da se bistveno zaostrijo pogoji, pod katerimi je dopusten vdor v digitalno zasebnost.

V Sloveniji v zadnjem času beremo o tem, kako z lahkoto si represivni aparat (torej policija z dovoljenjem sodišča) jemlje pravico, da vdira v zasebnost stanovanj in v računalnike preiskovancev. Ko recimo išče žvižgača! Koliko vdira v zasebnost komunikacij, niti ne vemo, se pa kdaj v časopisu pojavijo zapisi teh prisluhov.

In še huje bo

Policija bo lahko v celoti vdrla v vašo digitalno zasebnost (tudi namestila trojanca, tudi brez vaše vednosti zato vstopila v stanovanje) tudi za majhna kazniva dejanja, ker bo policija pač našla nekega sodnika, ki bo verjel utemeljitvi suma, da se na kaznivo dejanje pripravljate. Nekatera slabo definirana, majhna kazniva dejanja - zgolj priprava na katere bo izgovor za brutalen vdor v zasebnost - najdete spodaj vešče skrite med zadeve, ki vdor v zasebnost seveda opravičujejo. Takole pravi predlog novele ZKP:

(1) Če obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba izvršila, izvršuje ali pripravlja oziroma organizira izvršitev katerega izmed kaznivih dejanj, navedenih v drugem odstavku tega člena in če obstaja utemeljen sum, da se za komunikacijo v zvezi s tem kaznivim dejanjem uporablja določeno komunikacijsko sredstvo oziroma računalniški sistem ali bo to sredstvo oziroma sistem uporabljeno, pri tem pa je mogoče utemeljeno sklepati, da se z drugimi ukrepi ne bi dalo zbrati dokazov oziroma bi njihovo zbiranje lahko ogrozilo življenje ali zdravje ljudi, se lahko zoper to osebo odredi: 

1) nadzor elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem ter kontrola in zavarovanje dokazov o vseh oblikah komuniciranja, ki se prenašajo v elektronskem komunikacijskem omrežju;
2) kontrola pisem in drugih pošiljk;
3) kontrola računalniškega sistema banke ali druge pravne osebe, ki opravlja finančno ali drugo gospodarsko dejavnost;
4) prisluškovanje in snemanje pogovorov s privolitvijo vsaj ene osebe, udeležene v pogovoru. 

(2) Kazniva dejanja, v zvezi s katerimi se lahko odredijo ukrepi iz prejšnjega odstavka, so: 

1) kazniva dejanja zoper varnost Republike Slovenije in njeno ustavno ureditev in kazniva dejanja zoper človečnost in mednarodno pravo, za katera je v zakonu predpisana kazen zapora petih ali več let;
2) kaznivo dejanje ugrabitve po 134. členu, pridobivanja oseb, mlajših od petnajst let, za spolne namene po 173.a členu, zlorabe prostitucije po 175. členu, prikazovanja, posesti, izdelave in posredovanja pornografskega gradiva po 176. členu, neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po 186. členu, omogočanja uživanja prepovedanih drog ali nedovoljenih snovi v športu po 187. členu, izsiljevanja po 213. členu, zlorabe notranje informacije po 238. členu, nedovoljenega sprejemanja daril po 241. členu, neupravičenega dajanja daril po 242. členu, pranja denarja po 245. členu, tihotapstva po 250. členu, oškodovanja javnih sredstev po 257.a členu, jemanja podkupnine po 261. členu, dajanja podkupnine po 262. členu, sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje po 263. členu, dajanja daril za nezakonito posredovanje po 264. členu, hudodelskega združevanja po 294. členu, nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po 307. členu ter protipravnega ravnanja z jedrskimi ali drugimi nevarnimi radioaktivnimi snovmi po 334. členu kazenskega zakonika;
3) druga kazniva dejanja, za katera je v zakonu predpisana kazen zapora osmih ali več let.

Pričakujem, da bodo zagovorniki svobode in odprte družbe ta člen bistveno skrajšali. Še bolje pa bi bilo zadeve definirati popolnoma na novo, ob upoštevanju digitalne revolucije, ki se je med tem zgodila.

Državljanska vzgoja, res!

Ministru Pikalu prihaja v navado, da se ob vsaki priliki izgovarja name. Če kaj naredi, recimo ureja ICPE, se pohvali, da je moral priti on, da je opazil problem, pred njim pa da se ni zgodilo nič. Če kaj ni narejeno, se izgovori, da tega ni naredil njegov predhodnik. Da se pa v škandalu s tovarišijskim projektom družine Lukšič o državljanski vzgoji izgovarja na predhodnika, je pa preveč.

Mediji citirajo ministra Pikala:

»da so glede državljanske vzgoje pripravili konkretne rešitve, ki pa niso bile implementirane, ob tem pa kaže s prstom na bivšega ministra Žigo Turka, ki je spremenil ime predmeta, ni pa izpeljal posodobitve."

To je neresnica

Predmet "Državljanska vzgoja in etika" je minister Zver leta 2007 preimenoval v "Državljanska in domovinska vzgoja ter etika". Učne načrte je Zavod RS za šolstvo posodobil leta 2008 in Strokovni svet jih je sprejel julija 2008. Se je pa minister Lukšič kasneje delal, kot da se to ni zgodilo. Projekt, ki ga je razpisal, je bil še za stari predmet "Državljanska vzgoja", čeprav je že prejšnja vlada predmet dopolnila z domovinsko komponento. Vprašanje je, v kakšni meri so rezultati projekta sploh uporabni za razširjeno definicijo predmeta.

Če ministru Pikalu še lahko odpustimo, da je spregledal, da je bil predmet preimenovan leta 2007 in ne leta 2012, pa bi pričakoval, da se bo spomnil, da je predmet junija 2013 preimenoval  še on sam, torej minister Pikalo (in ne njegov predhodnik minister Turk), in sicer v »Državljanska in domovinska kultura in etika«. Pač v skladu s paničnim odporom, ki ga ima levica do tega, naj bi šola tudi vzgajala.

Projekt se je zaključil poleti 2011, zaključna konferenca projekta pa je bila junija 2011. Minister Lukšič bi lahko, če je verjel, da so bili rezultati uporabni, takoj sprožil kurikularno prenovo predmeta. Pa je ni. Tudi me na zadevo ni spomnil februarja 2012 ob primopredaji. Dokumentacija je obsegala več sto strani, a o tem projektu ni bilo niti besede.

Edino, za kar bi me kdo v zvezi s to zgodbo lahko obtožil, je, da zadeve nismo odprli v času mojega ministrovanja. Ampak nismo imeli ne časa ne volje, da bi brskali po arhivih svojih predhodnikov. O tej zadevi smo sicer spomladi brali v Demokraciji, zanimanja za odmev pa dominantni mediji takrat niso pokazali in varuhi morale tudi ne. Bili so pač zanosni časi nove koalicije. Zdaj je tega zanosa nekaj manj in po svoje ima predsednik Lukšič prav. Tovariši ga opozarjajo, da če imaš maslo na glavi, ne hodi na sonce*.

* Nizozemski pregovor.