Več politike, prosim

V Sloveniji je prevladalo prepričanje, da je politika odpovedala in da so zato potrebni novi obrazi. Da se morajo s politiko ukvarjati nepolitiki. Prvi del drži. Politika je odpovedala. Drugi je napačen. Potrebujemo več politike, več diskusije o politikah, več platform za dialog o politikah, več kariernih politikov. In boljše.

Politika je upravičeno na slabem glasu. Od leta 2009 ni bila sposobna upravljati z državo. Ni bila sposobna krmiliti slovenske barke skozi vihar krize, ampak nas je premetavalo, kakor so pač pljuskali valovi in se je zdelo udobno potnikom.

Resno ukrepati je poskušala samo Janševa vlada. Kadar zadeve zavozi levica, krivdo pripišejo vsej politiki. Takrat se tudi novi obrazi na volitvah dosti bolje obnesejo. Če dela napake desnica, ni kriva politika, ampak Janša, in na volitvah ima šanse tudi opozicija, ne samo novi obrazi.

Na družbenih omrežjih, v gostilniških debatah in v kolumnah slovenskih časopisov si je brez posebnega intelektualnega napora mogoče zagotoviti modro prikimavanje. Dovolj je, da povprek šimfamo čez politike in nadstrankarsko dodamo, da so vsi isti, levi in desni. Zato se nam kot izbiro za politične funkcije uspešno ponujajo nepolitiki.

Zakaj pa ne bil poslanec, minister, predsednik parlamenta, predsednik vlade … nepolitik - strokovnjak, gospodarstvenik, intelektualec? In izvolimo 2/3 novincev v parlament, novinca za predsednika parlamenta, novinca za predsednika vlade … Ter pričakujemo, da bo kar šlo.

Priznam, da sem, morda kot bivši politik, nekoliko alergičen na zaničevanje politikov. Se pa kot človek, ki je bil na začasnem delu v politiki, zavedam pomanjkljivosti, ki jih tako gostovanje prinaša; in spretnosti ali kvalifikacij, ki jih karierni politiki imajo, gostujoči politiki pa ne nujno.

Politika je poklic

V izbiri med mesijami, populisti, kleptomani, bleferji in strokovnjaki se sicer tudi meni zdi strokovnjak najmanj slaba odločitev. V resnici pa bi se s politiko morali ukvarjati politiki. Profesionalci. Stroke je dovolj v javni upravi in posvetovalnih telesih. Politiki morajo biti seveda pošteni, delovni, modri. Imeti pa morajo še nekatera posebna znanja in spretnosti.

Prvič, politiki so generalisti in vidijo celo sliko. Politik mora pri svojem delu upoštevati mnenja različnih strok in razreševati konflikte med njimi. Ena stroka pogosto najde svoj optimum. To je udobno. Več strok pa redko najde optimum v isti rešitvi. Politični problemi so vsi po vrsti interdisciplinarni. Politik se mora odločiti. Sprejemanje odločitev je glavna naloga politika, ki mu jo mi skozi vsa mogoča pravila kratimo.

Drugič, politiki so prepričljivi komunikatorji, ki znajo potegnejo ljudi za sabo. Človek, ki se je v vpeljanih demokracijah prerinil v vrh strankarske politike, je moral znati prepričati najprej svojo stranko. Prepričljivost je pomemben element komolčenja proti vrhu. Ni edini, je pa boljši od spletkarstva. Tisti prav na vrhu morajo s pravo mero populizma znati prepričati ljudi.

Tretjič, politiki so spretni trgovci. Znati se morajo pogajati (z in brez fige v žepu), trgovati (nad in pod mizo), sklepati (zdrave in gnile) kompromise, da bi se približali svojim ciljem, ciljem svoje stranke, in, nenazadnje, napredovali v svoji politični karieri.

Naš problem je, da imamo zelo malo kariernih politikov, da so razpršeni v preštevilne stranke, nekatere od teh strank bolj spominjajo na gibanja, te stranke so borno financirane, zato je njihova infrastruktura slaba, niti ni mogoče, da bi skozi neko kadrovsko politiko stranke vzgajale svoj podmladek.

Nepolitični sistem

Trdim, da sistemsko preprečujemo, da bi imeli boljše politike. Razmeroma maloštevilen parlament le majhnemu številu ljudi omogoča preživljanje s politiko. Fluktuacija v parlamentu je velika, kar preprečuje, da bi se ljudje skozi poslansko funkcijo gradili. Za ministra ni obvezno, da je izvoljen kot poslanec. Plače politikov, še posebej na izvršilnih mestih, so demagoško nizke. Zapenjanje pri financiranju strank dodatno zmanjšuje možnosti za ekonomsko preživetje v politiki in financiranje ustrezne strokovne podpore. Volilni sistem tisto malo politikov razprši v veliko strank, kar pomeni, da skoraj v nobeni ni kritične mase - ne pameti, ne denarja.

Vzorci prejšnjega sistema živijo naprej. Tam so partija in njeni sateliti razpolagali z dovolj velikim številom delovnih mesti, da so se na njih lahko gradili politiki. Celoten samoupravni delegatski sistem, ki je zakrival partijsko diktaturo, je bil amaterski, jedro pa je bilo profesionalno. Stari mački danes odhajajo v pokoj. A naslednice partije imajo vsaj nekaj ustanov, fakultet in inštitutov, kjer se njihovi kadri, kot pravijo, »sončijo«, ko niso v politiki. Na drugi strani sta ducat, dva, kariernih politikov in amaterji, ki sem in tja nekaj pametujemo. Nimamo razvitega ekosistema think-tankov, kjer bi se razvijale politike in o njih tekla široka družbena debata, na katere bi se politiki lahko strokovno naslonili in od koder bo prišla, ko bo, politika 2.0.

Vse to zmanjšuje intelektualno raven in akcijsko sposobnost politike, da bi urejala javne stvari v državi. Na mesto politike vstopajo interesne skupine in neformalni centri moči, ki niso od nikogar izvoljeni in nikomur odgovorni. Politika je samo za vse kriva.

Epilog

Karierni mornarji, kakršen je bil kapitan ladje Bounty Bligh, so bili – z vsemi napakami - stebri angleške kraljeve mornarice. Fletcher Christian, ki ga je na ladjo pripeljala želja po pustolovščinah, sicer všečno moralizira in postane heroj gledalcev filma Upor na ladji Bounty. Ladja pa mu je na koncu pogorela in z moštvom je ostal brodolomec na neki skali sredi Pacifika.

Original objavljen v reviji Reporter 18.8.2014.

Svojček je, tudi če mu rečete selfi

Vprašanje, ki pretresa državo, je, kako reči fotografiji samega sebe, ki jo posnameš sprednjo kamero pametnega telefona. Tule se v to diskusijo ne bom vključil, saj @crnkovic pravi, da je "iskanje domače besede za selfi problem tretjega sveta".

Ne bi rad, da me imajo za zamorca iz zahojene države tretjega sveta. Pa ne da bi bilo s tem kaj narobe. Tudi zamorci so enaki, enakopravni in vse. Ampak raje bi bil, tako kot on, v prvem svetu, kjer se velja "zgražati nad iskanjem domače besede za selfi".

Vstopi svojček

Na področju selfijev se je "pošasten provincializem" v slovenski jezik začel plaziti med volilno kampanjo. Prva omemba besede svojček se na tviterju pojavi 15. maja in takrat postane hišna beseda stranke SDS za selfi. Dokler je prikazovala može v volilni kampanji, je še šlo. Vznemirjenje je povzročila, ko se pojavi selfi Eve Irgl s sladoledom; označen kot svojček. Narod, ki ima vprašanje "al prav se piše kaša ali kasha" v DNA, je razdeljen še po enem kriteriju. 

Selfiji so bili najprej stvar pubertetnikov. Pravzaprav pubertetnic. Potem so svetovalci za PR svetovali javnim osebam, da se bodo mlajšim približali tako, da bodo še sami slikali selfije. Konec koncev je to dosti lažje, kot jih pridobiti na svojo stran s finesami politike na področju mladine. In so začeli, od domačih kandidatov prek J.C. Junckerja do samega papeža. In če jih snemajo Obama, Merklova, jih lahko vsak javni intelektualec. Selfi ni bi več pubertetniška neumnost, ampak nekaj, kar snema in objavlja vsaka družbeno omrežena javno angažirana oseba.

Svojček. Slika je simbolična.

Razumna odrasla oseba, ki ne kandidira politično in ne živi od estradniške popularnosti, ima zadržke, da bi snemala svojčke. Se mi zdi. Konec koncev nismo vsi na stopnji duševnega razvoja trinajstletnice.

Ampak snemati selfije pa ni tako narobe. Selfi še vedno simpatična pomanjševalnica, ima pa le zven po tujini, po Zahodu, Londonu, Parizu in oskarjih. Z nekaj domišljije in po kozarcu svežega belega vina se sliši celo malček intelektualno. Svojček, po drugi strani, je samo ljubka, privlačna pomanjševalnica. Tisto, kar je selfie Američanom.

Skratka, zaradi mene lahko rečete, da ste posneli selfi. Ampak uporaba bolj nobl besede ne spremeni dejstva, da ste posneli svojčka. Pa ne, da bi bilo s tem kaj narobe.