Cene hrane in plače
Morda se splača prebrati blog evropske ministrice za kmetijstvo ...
In fact, it reminds me of the election slogan of a certain well-known US president: “It’s the economy, stupid!” Recent price developments are no more and no less than the market in action ...... Of course, in this whole debate about food prices, we cannot lose sight of the effect on consumers. It hurts consumers in their pockets when food prices go up ...
... And, as we all know, the contribution of the raw material to the final price of foods like bread is relatively small, so I hope that the supermarkets and discounters will act responsibly.
in članek v Economistu ...
Robert Schofield, chief executive of Premier Foods, said that the group had no choice but to force through an increase as wheat prices had doubled in the past year ...
... da vidimo, da ne gre za neko slovensko posebnost, ampak za svetovni trend. Morda so posledice pri nas nekaj hujše, ker smo dolgo zaradi sprejema evra sistemsko zadrževali rast cen in po prevzemu evra pol leta zelo pazili, da se ja ne bi kaj podražilo, zdaj so pa nekateri pozabili na zavore.
Če se nekaj podraži, recimo mleko, so po zdravi gospodinjski logiki možnosti naslednje:
- (1) Administrativno zmanjšamo cene mleka.
- (2) Povečamo plače, pa si ljudje lahko še vedno privoščijo mleka v enakem obsegu.
- (3) Začnemo piti manj mleka - pač toliko, za kolikor mleka zaslužimo.
- (4) Zmanjšamo izdatke za kako drugo stvar, da nam ostane več denarja za mleko.
AD2: Se kdo spomni Milke Planinc? Ja, jih je nekaj. Žal je naš sistem usklajevanja plač tak, da je to (k sreči v omejenem obsegu in z zamikom) celo sistemsko urejeno. To, še bolj pa zahteve, da bi zaradi dvigov cen hrane popravljali ljudem plače, kaže na popolnoma napačno razumevanje plače - še kar v smislu tistega socialističnega - vsakomur po svojih potrebah. Plača je v resnici izplačilo za opravljeno delo, ne pa izplačilo za pričakovane potrebe. Če se podraži hrana, ni zato delo nekega npr. šoferja prav nič več vredno in ne opravičuje dviga njegove plače. Če dvig življenjskih stroškov več ljudi pahne v revščino, je naloga socialnega sistema, da jim pomaga, ne pa plačne politike! Dvig plač ima za posledico dvig stroškov dela vsepovsod in s tem višje cene vsega.
AD3: Pri hrani je to mogoče težje, čeprav se bom ta vikend napotil v Hoferja. Oz. pazil koliko mi za kaj zaračunajo. Tako lahko posameznik prispeva k delovanju trga. Da se dvig surovin za hrano ne bo odrazil v podobnem bogatenju živilske in trgovske panoge, kot je bil dvig cen nafte blagoslov za naftne družbe.
AD4: To je verjetno najbolj realna rešitev. Delež izdatkov za hrano se je tudi v proračunu slovenskih družin zadnja leta zmanjševal. Zdaj se bo trend pač nekoliko obrnil. In silil proizvajalce drugih dobrin k zmanjševanju stroškov, da bodo sploh še kaj prodali. Razvojno!
Kar pomeni, da je tisto, kar je pametno, da vlada v tem trenutku naredi - ne popusti pritiskom za dvig plač - ravno obratno od tega, kar bi kratkovidni radi, da bi naredila.
Teme:
gospodarstvo,
politika,
sociala
Piše 
Objave
5 x komentirano:
Namesto da se ljudje razburjajo in zapravljajo čas z nerganjem naj ga raje porabijo za iskanje cenejših alternativ, ki bodo posledično (recimo da) popravile situacijo.
Vse to pa zna pripeljati v drugo skrajnost - pol ure vožnje skozi mesto do neke trgovine lahko stane tudi več kot razlika v ceni nekega živila pri najbližjem sosedu.
Z tem divjanjem za najugodnejšo ponudbo lahko hitro pozabimo na take nevidne stroške in ob enem, ko Janez pomaga konkurenci in nižanju cen gre sam še bolj v minus.
Se strinjam s tole zadnjo Denisovo. Najpogosteje so ti nevidni stroški gorivo in čas. Tega potrošnik še vedno ne zna razumeti kot vrednost, najpogosteje zato, ker ga ne zna ali ne more ali celo niti noče tudi prodati.
A propos: v Hoferja se najbolj splača ob sobotah ZJUTRAJ. Najmanj se zadržiš v gneči na cesti, pa tudi skozi trgovino lahko dobesedno zletiš. Nisem ljubitelj hard diskontov, ampak v Hoferju res imajo nekatere izdelke, ki tako po kakovosti kot ceni na daleč "prešišajo" vse sosede, varčevalce in stuširane.
Pa še to: mnogi (slovenski) baby-boomerji so odraščali ob polenti, kruh so videli zgolj za praznike. Ne, da si želim, da bi se to ponovilo, tudi nimam kakšne posebne afinitete do draginje (ki običajno koristi samo tistim, ki že tako imajo čez glavo vsega preveč), ampak da, alternative...
Šoferjevo delo res ne more biti zaradi podražitev vredno več kot je bilo. Je pa problem, če že v osnovi postavimo nek sloj ljudi v takšen položaj, da si v realnem času ne morejo kupiti svojega skromnega doma ali pa morajo v zameno za to razmišljati ali lahko kupijo 10 ali 15 dkg salame ali pa sploh ne.
Delu smo vzeli "čast in oblast" (če odmislimo, da ima Delo manj časti in več oblasti :)) No, za oblast razumem, toda zakaj čast?
Vsako delo je častno pravijo, če je nečastno plačano potem ni.
Tako smo ustvarili absurdno situacijo v kateri otrok, ki ga za šolo po spletu okoliščin niso ustrezno zmotivirali to plačuje s 40 letnim prisilnim delom. Vse kar dobi pa zadošča le za to, da je naslednji dan spet na voljo delodajalcu. Konec koncev pa "bazo" potrebujemo, torej zakaj?
Zagovarjanje apriori tržne ekonomije je egotrip tistih, ki jim gre v takšnem sistemu dobro. Najbrž niste med njimi?
Tržna ekonomija pa res ni egotrip ampak sprejet način delovanja sveta, z izjemo morda Kube in Severne Koreje.
Pozdravljeni...
G. Turk je dobro predstavil problem na relaciji cene dobrin vs. plače in pa rešitve, ki so v obsegu "common sense-a".
Menim, da ljudje na splošno k reševanju tega problema prestopajo preveč enostransko in brez zadostnih informacij.
Najprej je potrebno razumeti, na kakšen način se določajo plače in na kakšnega cene dobrin...
1. PLAČE:
Če zadevo malce poenostavimo, je plača v neki dejavnosti rezultat aktivnosti na trgu delovne sile. Ponudba dela proti povpraševanju po delu.
Kolektivne organizacije in predstavniki delodajalcev sklepajo kolektivne pogodbe, katerih del je tudi plača in na ta način dosegajo minimalno raven plač v neki dejavnosti (=rigidnost plač navzdol).
Pravi problem pri naših "plačah" pa ni v tem, da so nizke- nasprotno, bruto plače so solidne. Problem je visoka stopnja davkov in prispevkov zaradi katere zaposleni "dobi v roko" efektivno veliko manj kot bi sicer.
Vzrok za potrebo po visokih davkih je brez dvoma razbohoten državni aparat, razna srečanja ministrov/predsednikov pri nas (za katera se zapravi tudi po 600 mio SIT) in zunanji sodelavci na ministrstvih ;)
2. CENE DOBRIN:
Najprej povejmo, da je končni rezultat procesa "od proizvajalca do kupca" odvisen od števila stopenj- koliko je preprodajalcev, trgovcev... Vsak izmed njih ima svojo maržo, ki povečuje ceno končnega izdelka v maloprodaji.
Obstajajo najmanj 3 faze...
A: PRIDELAVA (surovine)
Cena se jasno določi na trgu, odvisna predvsem od stroškov pridelave in pridelane količine.
Pri nas se je v tej fazi zapletlo- ko smo vstopili na trg EU, so se odprle meje in izgubili smo carino, ki je dražila naše proizvode v primeru prodaje v tujino (s tem imam v mislih predvsem žito in mleko).
Logična posledica je porast cene v Sloveniji, saj bo slovenski kmet žito raje prodajal Avstrijcem za 200 EUR na tono, kot pa Slovencem za 100. Pač, Evropa, sami smo si krivi, kajne?
B: PREDELAVA (končani izdelki, brez maloprodaje)
To ni posebej sporno poglavje. Cena se določi kot povsod drugod, dodana vrednost je na sprejemljivem nivoju.
C: PRODAJA (na drobno)
Trgovec ustvarja dodano vrednost s tem da proizvod trži in ustvarja distribucijsko mrežo. Jasna stvar. Konkurenca je velika.
Pa je res?
Ne. Pri nas na področju prodaje življenjskih potrebščin obstaja oligopol, kar logično pomeni, da bodo marže velike, saj med trgovci ponavadi obstajajo neformalni kartelni dogovori. Jasno jim je, da jim potrošniška vojna ne bo koristila.
Marže ostajajo že ves čas relativno nespremenjene- določene so na nek odstotek od vrednosti proizvoda.
D: SKLEP
Vsaka majhna sprememba na ravni proizvodnje (povišanje cen surovin v PRIDELAVI) se skozi proces PREDELAVE in MALOPRODAJE spremeni v občutno spremembo končne cene- razlog so pa relativno nespremenjene marže oz. dodana vrednost. Nihanja po žepu udarijo potrošnika.
Primerjava---> V tla zapiknemo dva metra dolgo šibo. Če jo pri tleh zamajemo samo za centimeter, bo pri vrhu opletala sem ter tja za pol metra.
E: DRŽAVNA INTERVENCIJA??
Na žalost država nima realnih možnosti vplivanja na cene, razen z obdavčenjem, česar pa zagotovo ne bo storila. Subvencioniranje hrane pa v glavnem tudi ne pride v poštev.
Zvišanje nivoja plač bi se odrazilo v protestih kapitala in zmanjšanju konkurenčnosti.
Kaj storiti?
Najbolj očiten odgovor bo takle- prej razmišljajte. Evropa ni obljubljena dežela in še nikoli ni nikomur ničesar podarila. Ekspanzija EU je predvsem v korist najstarejših članic na račun novih.
Glasovali s(m)o zanjo, sedaj jo pa imamo.
P.S. INTERVENCIJA Z JAVNIMI PODJETJI?
Se načeloma na takšnih področjih ne izplača ker država v taki situaciji nima realnih možnosti, da bi spravila skupaj spodobno trgovsko podjetje.
V Sloveniji pa ga že ima! Hmmmm... Morda bi politiki premislili o tem, da bi "najboljši sosed" diktiral nizke marže in s tem zbil nivo cen? Drugi trgovci bi mu pač morali slediti... Ampak ne, milijardni dobički so bolj pomembni.
Lep pozdrav, V.
Objavite komentar