30. julij 2007

Zares o popularizaciji znanosti

V tem zapisu boste našli pismo, ki mi ga je poslal poslanec dr. Gantar (objavljeno z dovoljenjem) in moj odgovor. To je eden prvih primerov, da formalno politično korespondenco prenašamo v blogosfero, tema pa je primerna, saj me dr. Gantar poziva k javnemu odgovoru. Zakaj pa ne na blogu.

Spoštovani gospod minister,

Z veliko pozornostjo spremljam vaše delo in dejavnost službe za razvoj pri usklajevanju razvojnih projektov, ki si jih je vlada zastavila, in za uresničevanje ciljev, ki smo jih zapisali v različnih razvojnih dokumentih, predvsem pa v strategiji razvoja Republike Slovenije. Če prav razumem, so vaša prizadevanja, včasih bolj, včasih pa manj uspešno usmerjena tudi v promoviranje in pospeševanje vloge znanja in znanosti v družbi in v razvoju nasploh. V ta okvir sodi tudi promocija in popularizacija znanosti in znanstvene radovednosti med mladimi in sploh v civilni družbi, tudi s spodbujanjem in podpiranjem projektov kot je Hiša eksperimentov in druge pobude za razširjanje znanstvene radovednosti.

Gospod minister, verjetno vam ni ušlo poročanje medijev v zadnjih dneh (npr. Mladina št. 29, 21. julija 2007), ki so razkrili očitno klientelističen in politično pristranski način razdeljevanja javnih sredstev za promocijo znanosti na Ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo. Gotovo se boste strinjali, da pomeni takšen način razdeljevanja sredstev po političnih merilih in ne po doseženih referencah hud udarec za popularizacijo znanosti. Nauk te zgodbe je namreč dovolj jasen: ni pomembno, če si inovativen, dober ali uspešen pri popularizaciji znanosti, pomembno je samo, da imaš dobre politične zveze z ministrom ali njegovimi ožjimi sodelavci in denar za dvomljive projekte bo zagotovljen!

Gospod minister, pričakujem, da se boste z vso svojo avtoriteto in strokovnostjo uprli takšnim praksam razdeljevanja javnih sredstev, saj izničujejo tudi vaše delo in prizadevanja, v družbi pa ustvarjajo prepričanje, da se nagrajuje politična lojalnost in ne ustvarjalnost. Pričakujem tudi, da boste javnost obvestili o vaših pobudah in predlogih, da se takšna praksa pri razdeljevanju javnih sredstev ne bo več ponavljala.

Lep pozdrav,
dr. Pavel Gantar
poslanec NP PS Zares
in član odbora DZ za visoko šolstvo,znanost in tehnologijo

Spoštovani gospod poslanec, cenjeni kolega,

veseli me, da spremljate delo Službe vlade za razvoj, kot sem povedal že na predstavitvi razvoj ni naš ali vaš ampak je skupen, v dobro vseh državljanov. Res je, da imata znanost in tehnologija pomembno mesto v slovenskih in evropskih razvojnih dokumentih. Verjamemo, da prihodnost temelji na inovativnih in ustvarjalnih, da jih moramo torej čim več in tiste čim boljše navdušiti za tako kariero.

Znanost je torej treba promovirati in program promocije znanosti, kot ga je zastavilo MVZT za leto 2007 predvideva pomoč pri organizaciji dogodkov ter pri delu z mladimi z raznimi oblikami sofinanciranja. Razpis, na katerega me opozarjate, je eden od tistih, ki sledi zastavljenemu programu.

Služba vlade za razvoj poskuša po svojih najboljših močeh spremljati dokumente v vladni proceduri in slediti njihovo razvojno naravnanost. Podpiramo povečanje proračunskih sredstev za raziskave in razvoj in izpolnjevanje lizbonskih ciljev. Ni pa poslanstvo naše službe, da bi preverjali vsak razpis vsakega ministrstva.
Na svojem področju dela, prevsem v zvezi s projekti iz reNRP SVR vztrajno in dosledno zagovarjamo načela konkurenčnosti, odprtosti in transparentnosti.

Razmeroma dobro poznam sistem ocenjevanja in izbire projektov, ki jih MVZT oz. država financira skozi ARRS in lahko zagotovim, da je v tem mandatu v
sistem vgrajena tako ostra meja od med ocenjevanjem (ki je kar se le da strokovno) in financiranjem (ki ga na koncu le potrdijo ljudje imenovani s strani politike), da možnosti zlorab s strani politike ni. Celo huje, organi odločanja praktično ne morejo popraviti niti očitnih napak, ki so jih zagrešili ocenjevalci, tako nizka je stopnja zaupanja in vpliva od politike imenovanih ljudi. Sam bi si želel sistem, kjer bi v ljudi malo bolj zaupali, tudi če jih je imenovala tako imenovana politika. Ti ljudje namreč za svoje odločitve nosijo politično odgovornost, "strokovnjaki" pa so odgovorni bolj ali manj zgolj svoji vesti.

Nimam torej podatkov, da bi na MVZT sistemsko prihajalo nepravilnih praks pri razdeljevanju javnih sredstev, nasprotno, prejšnji odstavek kaže na to, da se velika večina sredstev za znanost deli morda na celo preveč papeški način. Hiter odziv javnosti in medijev, dostopnost ključnih podatkov v tem konkretnem primeru, in tudi siceršnja transparentnost dela MVZT, pa kaže, da gre najverjetneje za izjemo, ne pa za vzorec. Če pa razpolagate s še kakimi drugimi razpisi, ki bi sodili v isti način obnašanja, pa vas prosim za podatke. Obtožbe, da se "nagrajuje politična lojalnost" (kontinuirano) so hude in vredne natančne preučitve.

V tem konkretnem primeru, kjer so se zgodile strokovne napake, ki jim je celo težko pripisati politično ozadje, pa se je pokazalo, da sistem javnosti odločanja, dostopnosti podatkov in nadzora deluje, zato ne vidim možnosti za kakšne posebne pobude in predloge.

Dovolite mi, da na rob temu primeru dodam, da je učinek tovrstne promocije znanosti skozi razpise razmeroma omejen. Za promocijo znanosti največ naredimo s tem, da imajo znanost in znanstveniki v družbi primerno mesto, da se cenijo strokovne, racionalne odločitve, kresanje argumentov, strpna razprava. Nestrpne diskusije med znanstveniki, politiziranje vprašanj, ki so strokovne narave, uvrščanje znanstvenikov v politične opcije, da bi laže prodrli s svojo idejo, nizka kultura dialoga med znanstveniki, ki bi vendarle morali biti elita nekega naroda, so tudi hud udarec za ugled znanosti in znanstvenikov.

Veliko dvigovanje prahu v tem konkretnem primeru je po mojem skromnem mnenju za promocijo znanosti naredilo več škode, kot bo koristi od sredstev iz razpisa. To pa seveda ne pomeni, da na nepravilnosti ni potrebno odločno opozarjati. Tudi dejstvo, da je za časopise in revije bolj zanimiv nek morebiten eksces pri dodeljevanju proračunskega denarja, kot pa, da bi se na naslovnico kdaj prebil kak pozitiven znanstven dosežek, kažejo, kako zelo moramo vsi skupaj na tem še delati.

dr. Žiga Turk, minister
Služba vlade za razvoj

26. julij 2007

Neodvisni? Itak!

Odkar sem minister precej manj gledam poročila, soočenja, okrogle mize ... Dnevno dozo politike dobim že v službi. Ampak danes nisem mogel spregledati novic o predsedniški kampaniji. Kandidati kar tekmujejo o tem, kdo bo bolj nedovisen in nestrankarski. Ha!

Prvi je bil dolgo predsednik stranke, predsednik vlade, ki so jo podpirale stranke, izvoljen v evropski parlament na listi stranke, je končno le dobil podporo največje stranke ... Drugemu je bilo dovoljeno postati kandidat šele, ko se je (po recimo-temu-vljudno "temeljitem" premisleku) nek predsednik stranke končno le odločil, da on pa ne bo kandidiral. In ga ob tem veseli še podpora vsake stranke in strančiče. Tretji ne zamudi priložnosti, da se (za vizualni užitek publike?) slika s predsednico neke stranke. Pri Jelinčiču cenim vsaj to, da ne žali naše inteligence*.

Pregovor pravi, da lahko nekaj ljudi vlečeš za nos ves čas, vse ljudi nekaj časa, da se pa vseh ne da vleči za nos ves čas. Ampak z dovolj spretnim lansiranjem novih imen stranke, levitvijo predsedstva strank, novimi programi in seveda z "neodvisnimi" kandidati se pa da nekaj ljudi nekaj časa vleči za nos. Važno da vsaj do volitev. In ko ta čas poteče, pa damo spet novo ime, novega neodvisnega kandidata, in spet potegne, za nekaj časa, nekaj ljudi.

Imamo strankarsko demokracijo. Boljše demokracije ni. Hvala bogu, da te kandidate lahko poindentificiramo s strankami. Ker za stranke vemo, kaj so počele zadnji 2, 15, nekatere tudi 50 let.

Ko kupujemo prazne CDje, tudi ne vemo za vsakega posebej, če je kaj prida. Ampak za SONY, TDK, Fuji vemo pri čem smo. In za važne zadeve ne kupimo "neodvisnih" no-name znamk.

Pri izbiri predsednika države naj bi bila pa to prednost?

*Morda sem to že kdaj napisal, ampak prvi nauk, ki sem ga dobil pri delu za Američane je bil, da nikoli ni dobro precenjevati (sic!) človeške inteligence. Morda pa tudi svetovalci naših kandidatov to vejo.

23. julij 2007

Zakaj prav Harry Potter?

Kot odgovoren oče sem v teh dneh seveda poskrbel za ogled filma Harry Potter and the Order of Phoenix kot tudi za nakup knjige Harry Potter and the Mistery of the Last Chapter aka Harry Potter and the Deathly Hallows.



Me je pa ob tem zadnjem valu pottermanije naslovilo vprašanje, zakaj so te knjige tako zelo popularne. Res zakaj? Ker v tem racionalnem svetu interneta, mobilnih telefonov, visoke tehnologije, matematike in fizike manjka nekaj, kar ni tako prekleto poznano, jasno, transparentno, preverjeno, kjer še obstajajo skrivnosti, kjer se še lahko zgodijo stvari, ki si jih ne znamo pojasniti. Ker se nam ljudem ta "realni" svet preprosto zdi preveč dolgočasen, ker upamo, da obstajajo stvari, ki so manj banalne kot to, kar lahko pojasnita družboslovje in naravoslovje. Pa četudi se je za to, da pridemo v tak svet treba zaleteti v kak zid na postaji King's Cross.

Aktualnopolitični PS: Zdi se, da je osnovni zaplet zadnjega filma v tem, da se Ministrstvo za čaranje preveč vpleta v pedagoško in tudi siceršnjo avtonomijo Bradavičarke. Evo, še en argument (ni slabši nič boljši od ostalih), da vse ostane po starem!

Intervju na blogu Prihodnost in vodenje

Kateri so po vaše trije največji razvojni izzivi Slovenije ali povedano drugače, z razvojem katerih področij bi najbolj prispevali k temu, da bi prebivalci Slovenije dobro živeli in se dobro počutili in to danes in jutri.

V svetovnem merilu bi si za izzive od Pinka sposodil tri A-je (Asia, Automation, Abundance) in dodal še dva dodatna (Ageing, Atmosphere), ki sta morda najbolj pereča. V zvezi z okoljem mi manjka boljša beseda na “A”...

Tule lahko preberete več. Za intervju 2.0 pa se zmenimo po dopustih.

Medium rare?

Eating meat contributes to global warming, says study ...

Eating one kilogram of beef produces more greenhouse gas emissions than driving for three hours while leaving the lights on at home, according to a new study from Japan that examines the CO2 emissions resulting from bringing an average beef cow to market.
Vsak dan se ne vozimo tri ure, pa tudi kile govedine ne pojemo, ampak 150 gramov za zrezek in pol ure v avtu je pa približno enako. In resna debata je seveda o tem, kako se voziti z avtom, kako jesti zrezke pa kljub temu zmanjšati obremenitev okolja.

17. julij 2007

Nekateri so za vroče

Deutche Bank je objavila poročilo "Climate Change and Sectors: Some Like it Hot", ki ugotavlja, da gre pri klimatskih spremembah za dve vrsti procesov: (1) spremembe v naravi in (2) spremembe v regulatornem oz. poslovnem okolju. Te druge bodo na gospodarstvo vplivale precej prej kot prve. Glavno priporočilo je zato naslednje:
... policy makers must be clearly responsible for creating planning reliability for all economic players, by announcing climate policy measures as early as possible. This is essential for all the sectors that are affected, as they will then be able to gear up for the coming tasks much more easily and efficiently.

Tako zdaj na vladi vemo. Čeprav je veliko tega tudi predmet evropskih direktiv!

In še slika, vredna 1000 besed, ki povzema glavne ugotovitve:

5. julij 2007

Umetna neumnost

Prihaja čas dopustov in potreba, da preko telefona odgovorim na kak mail, daljši SMS, napišem kak prispevek v blog. Pošteno povedano mi pride prav vsak izgovor, da se poigram z novo igračo. Zdaj je to Samsung SGH-i600.



Gotovo najbolj eleganten telefon z uporabno tipkovnico, HSDPA, WiFi, microSD, Java, Gmail, Google maps ... ni da ni.

Boj človeka s strojem ...

Prenesem kontakte, telefoniram, da se pohvalim, pa me presneti obvestilo "ta številka ni v vaši skupini". Kakšni skupini, sem v klikanju skozi nastavitve kaj nastavljal, vse grem še enkrat skozi ... nič.

Potem pa malo bolje pogledam, kaj sem klical, pa vidim številko 38641123456 (zadnji del je izmišljen). Kje je pa plus? Ni plusa! Preverim pri drugih kontaktih. Nikjer ni plusa. Pogledam v Outlook ... tudi v Outlook kontaktih ni plusov. Stari telefon? Vse ok, +38641123456. OK, dajmo ponovno iz starega telefona v outlook, pa iz outlooka v novi telefon. Zakaj rabim outlook za prenos 20k enostavnih podatkov seveda ni jasno, ampak tako je življenje.
  1. Najprej poskusim direktno sinhronizacijo starega telefona z Outlookom. Ne pomaga, plusov ni. Nekoč je to delovalo. Zdaj ne več. Sem spregledal in vseeno namestil kako priporočeno posodobitev sistema?
  2. Export iz starega telefona v Outlook. Ne pomaga, plusi ne grejo skozi.
  3. Export v .csv (to je ena taka tekstovna datoteka). V CSV plusi so. Malo pogooglam. Nič uporabnega. Dialing rules, home area code nisem nikoli nastavljal.
  4. Import iz CSV. Outlook protestira, da CSV ne more odpreti. Da naj zaprem drug program, ki uporablja .csv. Halo? Ni drugega programa. Skopiram ta CSV v drugo datoteko z istim imenom. Isti problem. Reset. Restart. Retry. Isto. OK, bomo pa CSV prevedli v XLS. Aha, ne spozna, da je delimiter vejica ... grem popravit lokalne nastavitve, zdaj spozna, uvozi CSV in v Excellu zgleda kar OK. Razen, da sem in tja namesto +3864123456 piše 3.86 krat deset na deveto. Artificial stupudity programa Excel. Se pomatram z ročnim uvozom, nastavim, da so vsa polja tekst ... končno imam zadevo v Excelu in nič zgubljenega. Import iz Excela v Outlook. Najprej hoče imeti definiran range. Idiot. Vse importiraj pa je, ne! Potem ne zna avtomatsko zmapirati "Mobile" v "Mobile phone" itd. itd. Skratka precej minut kasneje je zadeve le uvožena v Outlook. In plusi so spet izginili!
  5. Pametnejši odneha. V CSVju zamenjam vse pluse v nič-nič. Ponovim vajo. OK, ničle so v Outlooku.
  6. Sinhroniziram s telefonom.
  7. Dobri dve uri kasneje lahko kličem!
Ne boj, mesarsko klanje
  1. Naslednje jutro, precej zaspan, dobim klic. Neznana številka. Izkaže se, da je mama. Telefon ne spozna, da je 003864123456 isto kot 041123456!
  2. Naslednji večer ponovim vajo. Nesem zadevo v Outlook Express. Plusi grejo skozi. Ampak Active Sync ne zna sinhronizirati z Outlook Express!
  3. Pametnejši odneha drugič. Nesem zadevo v Outlook in se lotim na roko dodajati pluse. Kar nekaj dela. Ampak ko vnesem prvi plus me presneti z dialognim oknom v zvezi z dialling rules ipd. Izpolnim.
  4. Ponovno uvozim vse skupaj v Outlook. In plusi pridejo skozi! Eh, če bi že prvič ne bil zapupal v tehnologijo in se lotil ročnega popravljanja, bi si prihranil 3 ure dela!
Tri ure dela, da prenesem tabelo s 400 vrsticami in 5 stolpci iz enega telefona v drugega! In osnovni problem je umetna neumnost Microsoft Outlooka in Excela. Da počneta nekaj, kar ju ni nihče prosil. Odstranjujeta plus. Spreminjata dolgo številko v število s plavajočo vejico. Zakaj je temu tako? Ker se je nekje nekoč neka mamka pritožila, da se ji že kaj ni zgodilo avtomatsko? Ko se je preselila iz Velike Britanje v ZDA, pa telefoniranje iz Outlooka bivši sosedi ni več delovalo? Ker je zadeva delana za ljudi, ki ne vejo, da je včasih treba vtipkati tudi številko države ali področno kodo.

Morala

Evo, moja teorija. Se oproščam vsem prizadetim! Problem je v tem, da Microsoft zadeve dela za široko populacijo v kateri, seveda, žal, naravno, prevladujejo telebani. In potem neki čarovniki nekaj svetujejo, popravljajo, spreminjajo, avtomatsko, skozi gigabyte kode operacijskega sistema in paketov kakršen je Office, in ni čudno, da se vse pobrka. Ali pa sem teleban jaz ... in nisem opazil že kje kake ikone, ki to vse spravi v red.

Mac-e le delajo za inteligentne kreativce, Unix pa za znalce, in toliko teh problemov nimata. Morda. Microsoft pa ... kot pravi moj kolega iz fakultete ... podrtija. No ja. You can't live with it, you can't live without it. Od kje je že to znano? Še dobro, da se je vse skupaj dogajalo po zabavi ob 4. juliju, kjer človek seveda sreča delegacijo iz Microsoft Slovenija.

In Microsoft sploh ni edini problem. Standardi na vseh področjih se samo še nižajo. Zaradi masovne produkcije, ekonomije obsega. In zato so blogi, you tube in podobno zadnje upanje. Upanje, da se bo elitno, najboljše, nišno, vse, za kar v mass media ni prostora, preselilo sem.

3. julij 2007

Geografija, demografija in inovacije

Tole presega domet kategorije "nespregledano". Gre za študijo, kjer se primerja inovativne procese v ZDA in Evropi in kako večja mobilnost ljudi, kapitala in znanja v ZDA daje boljše rezultate pri inovacijah. Več v prispevku The Creativity Exchange: Results on Innovation: US vs. EU.

Zanimivo je sklicevanje na Florido:
It turns out all that mobility helps to cross-pollenate the innovation process -- all the more reason that regional openness, tolerance, and low barriers to entry are important drivers to regional growth and prosperity.

... ampak, da ne bi koga predaleč zaneslo. V prispevku Diversity and Social Capital opozarjajo popolnoma obraten efekt želve:
“In colloquial language, people living in ethnically diverse settings appear to ‘hunker down’ — that is, to pull in like a turtle.”