Draga 2012 - predfilm

V nedeljo bom nastopil na Študijskih dnevih Draga 2012. Zdaj precej bolje vem, o čem bom govoril, kot takrat, ko so me prvič povprašali po vsebini:

V štirih letih, od poletja 2008 do poletja 2012 je Slovenija padla od države, ki jo je Evropa po uspešnem predsedovanju evropski uniji trepljala kot svojo najbolj uspešno novo članico, do države, katere ugled je tako omajan, da ji nihče več noče (po normalnih cenah) posojati denarja. 

V tej državi in tej družbi je nekaj narobe in to ne samo zadnja štiri leta. O tem smo pisali v Viziji 20+20, nekaj smo o tem rekli resetatorji, na nekatere probleme sem opozoril lani na Otočcu. 

Vzroki in nasveti iz teh analiz stojijo. Ostaja pa vprašanje, zakaj? Zakaj nismo izpeljali tranzicije? Zakaj smo na volitvah izbirali, kot smo? Zakaj ne zmoremo energije za odločnejše korake v prihodnost? Zakaj ni ne reform, ne resetiranja, ne prebuditve? Zakaj nam skoraj nič ne gre od rok, če že kaj, pa z veliko muko in silno počasi? 

Zakaj imam pogosto občutek, da v tej državi komaj, komaj shajamo drug ob drugem. Če sploh.

Za odgovor bo treba odlupiti še eno plast čebule, po odgovor bo treba še nadstropje nižje v avtohtoni verziji slovenskega pekla. Hipoteza je, da zato, ker retuširamo sedanjost, da bi imeli lepšo preteklost.

Predavanje bo v nedeljo ob 16:00 v Dragi.

Neresnica z izgovorom

Novinarjem in kolumnistom, ki so poročali o znižanju RTV naročnine, se je zdelo izjemno pomembno poudariti, da je (1.) minister to napisal na twitter in da je (2.) to napisal med sejo vlade.

Ker je twitter med nami že šest let, tudi za slovenski žurnalizem ni več novost in samo dejstvo, da je nekaj napisano na twitter, preprosto ni newsworthy.

Poudarjanje, da je minister to napisal "med sejo vlade" pa demonstrira, kako neresnico uporabiti za to, da je zapis lahko tendenciozen, da tistemu, o katerem piše, podtakne gnilo jajce.

Lagati novinar ne sme, zato so zelo uporabne neresnice, ki jih je mogoče zagovarjati kot poštene, nenamerne napake. "Ja, saj vlada običajno traja vsaj do dvanajstih, a ne" je prav primeren izgovor za to priliko. No, v četrtek se je končala cca. 10:50, nakar so sodelavci sporočili novico direktorju RTV. Čeprav sem na tviterju objavil demanti, da tvit ni bil objavljen na seji, se Crnkovič celo dan po demantiju zavaruje s tem, da zraven neresnice ("med sejo vlade") napiše resnično uro objave. Kot da bi bili ura in minuta pomembni. Nista. Samo površnemu bralcu dodatno "dokazujeta", da je bilo med sejo*.

Zakaj pa se je tako važno zlagati, da je minister tvital med sejo vlade? Najprej za to, da se ga prikaže kot lenuha, ki seji sploh ne sledi, ampak se zabava po twitterju. Bolj pa zato, da mediji poskušajo podtakniti tezo, da gre za "maščevanje", "privoščljivost", "nemilost" in podobno. Med vrstice so hoteli napisati, da je tega znižanja minister tako vesel, tako ponosen, da s tvitom ni mogel potrpeti do konca seje vlade. Besede "zategovanje pasu v javnem sektorju širi tudi na RTV Slovenija" so bile spregledane, samo o prihranku so se razpisali. Ki res ni ne vem kakšen, ampak tudi vse probleme npr. Javne agencije za knjigo bi rešil 1 € od vsakega državljana.

Bolj suhoparnega tvita o tem ne bi bilo mogoče napisati. Glede veselja je pa resnica tule - objavljena na istem tvitterju isti dan zvečer:

Vsebinska diskusija to tem, kako financirati medijski prostor zdaj, ko je popolnoma drugačen, kot je bil v petdesetih letih, ko so se pojavile nacionalne televizije in naročnine, je bistveno bolj zanimiva. Tudi diskusija o tem, kaj je na RTVSLO prav in kaj narobe. O slednjem je pravzaprav Crnkovič ogromno napisal. Za Piano paywall. Mimogrede: Koliko bi pa vsakega državljana stalo, da se dvigne ta paywall. Po moje tudi drobiž.

* Verjetno je spregledal, ali pa je tekst oddajal, preden sem napisal tvit. Ampak takega dobronamernega dvoma politiki pri novinarjih nismo deležni.

PS. Dodal še dve povezavi, da ne bi izgledalo, da je to predvsem polemika s Crnkovičevo kolumno.

Bistveno vprašanje je ideološko

Tako Haidt:

Here's a simple definition of ideology: "a set of beliefs about the proper order of society and how it can be achieved." 

And here's the most basic of all ideological questions: "Should we preserve the present order or change it?"

Bi ohranili sedanji red stvari ali bi ga spremenili? To je ključno vprašanje tudi za Slovenijo. Izogibati se mu zato, ker je ideološko, je traparija. Ali pa kdo misli, da je mogoče državo rešiti tako, da se v njej nič ne spremeni? To pa res ni več ideologija, ampak vera v nadnaravno.