Kljub splošnemu prepričanju, da vlada nadzoruje medije, je internet verjetno edini medij, kjer vlada lahko plasira nepopačena dejstva in kjer lahko odgovori na vsako manipulacijo ali neresnico.
Elementi prehoda v vladanje 2.0 so:
- Vsak minister bloga; piše kar misli. Če se v osnovi misli in dela dobro, potem odprtost na blogu ne more škodovati. Prej ali slej resnica pride na dan, zdrava pamet prevlada nad zdraharstvom.
- Kompletni PR kanali ministrstev in vlade delujejo skozi blog/RSS tehnologijo. Nekaj agregatov na vladnem nivoju zbira najboljše iz teh kanalov, ministrskih blogov, drugih virov. Tak kanal lahko postane zelo relevantno notranjepolitično čtivo. Vse odprto za komentiranje, citiranje, agregiranje.
- Vlada tudi za širjenje medijskih gradiv uporabi splet.
- Vsebinsko postanemo bistveno bolj sproščeni. Obstoj novinarjev opravičuje tudi dejstvo, da sami od sebe ne povemo zadev, ki so sporne, ki malce smrdijo, poudarjamo svetle strani zgodb. Novinarji to izvrtajo, ampak po možnosti naredijo iz vsake malenkosti škandal. Vsaj nekateri. Če pa na blogu povem, da sem pred komisijo za preprečevanje korupcije zatajil T-Shirt, ki sem ga v sredo dobil od Frasa, pa bi rad videl junaka na oddaji Svet, ki bi iz tega naredil zgodbo!
- Notranje delovanje vlade prevzame tehnologijo spleta 2.0, torej se tudi za "oglasne deske", "gradiva v obravnavi" in sploh vse kar deluje skozi muzejsko infrastrukturo iz prejšnjega stoletja ... uporabijo RSS kanali, komentarji se zbirajo po blogersko, gradiva se usklajujejo z wiki tehnologijo, državna uprava med seboj komunicira z instantnim sporočanjem.
- V odvisnosti od vrste in zrelosti gradiva, se lahko ta proces tudi dogaja pred očmi javnosti in v dostopnosti civilne družbe, da je v delo vključena.
- Celo vlado preselimo v MySpace, sadimo rožice in se nehamo ukvarjati s tuzemskimi problemi (ej, to mi je od nekoga znano, samo da tega ne dela v MySpace).