Prispevek na strokovni razpravi »IN MEMORIAM DR. ANDREJ BAJUK«, «Svoboda, ekonomija in Slovenija«, Ljubljana 18.10.2013
V veliko čast mi je, da smem prispevati nekaj misli na dogodku, katerega povod je obletnica rojstva dr. Andreja Bajuka, doktorja ekonomskih znanosti, finančnega ministra, predsednika Nove Slovenije, katoličana, svetovljana in, naj mi bo dovoljeno,
politika, ki je pri tem ostal gospod.
Z dr. Bajukom sva bila sodelavca v prvi Janševi vladi. On je bil podpredsednik vlade, minister za finance, jaz sem bil slabi dve leti Minister »brez resorja, pristojen za usklajevanje in spremljanje izvajanja Strategije razvoja Slovenije ter gospodarskih in socialnih reform« in sem potrjeval tezo, da je dolžina naziva obratno sorazmerna s finančno težo ministrstva. Zato s finančnim ministrom Bajukom nisem imel prav nobenih problemov. Za razliko od finančnega ministra Šušteršiča 5 let kasneje.
Sva pa z ministrom Bajukom na sejah vlade sedela drug poleg drugega,
Razvoj so bili namreč posedli, kako primerno, med finance in znanost. To razmišljanje o svobodi in ekonomiji bom strukturiral okrog treh, štirih vtisov, ki so mi iz stikov z dr. Bajukom posebej ostali v spominu.
»A je pošten?«
Kadar je naneslo, formalno, še bolj pa neformalno, na pogovor o kakšni kadrovski rešitvi, dr. Bajuk ni vprašal, če je nekdo naš, če hodi v cerkev, če je bil pri birmi ... Na ta način so poslovne partnerje in managerje menda izbirali Zvonovi. Zapičil je svoj sicer mehak pogled in vprašal »A je pošten?«. In priznam, pogosto je bilo težko dati roko v ogenj za ljudi, ki so si s smukanjem okrog politike poskušali najti boljšo službo od tiste, ki bi jo dosegli brez tega.
Kapitalizem je postal najuspešnejši gospodarski sistem ne zato, ker je izkoriščal ljudi, ampak, ker je skrbel za temeljno poštenost v družbi.
Napredovali so poštenjaki, zaradi sposobnosti, in ne goljufi, zaradi premetenosti. Bistvena za delovanje tržnega gospodarstva je vzpostavitev zaupanja vredne in delujoče pravne države. Zaupanje je potrebno zato, ker država nujno uporablja silo, skozi davke nas ropa zasluženega denarja in to prenašamo le, če ji zaupamo.
Vzpostavitev spoštovanja do zasebne lastnine, spoštovanja in iztožljivosti pogodb so osnova kapitalističnega sistema. Pri nas odnos do vsega tega relativiziramo. Ja zasebna lastnina, če je pridobljena »pošteno«. Ja zasebna lastnina, ampak ne preveč le-te. Ja spoštovanje pogodb, dokler se nam vsebina dopade. Ja novi davki, če jih le jaz plačam manj kot kdo drug.
Na ta način sedanji režim deli in vlada Slovencem. Vsakič posebej nepopularen ukrep prizadene neko manjšino. Večina pa je oportunistično – tiho. Ljudje tolerirajo davke, če zaupajo, da jih bodo pošteno in vsi plačevali. V tem kontekstu npr. davek na premoženje to zaupanje ruši: z neenakimi stopnjami bo obdavčil nekatere oblike premoženja. Tiste oblike premoženja, ki se jih vidi (iz letala) in tiste, ki se jih ne da odpeljati seboj v tujino.
Zakaj bi gospodarske panoge, ki potrebujejo veliko kvadratnih metrov gozda, zemlje, delavniških ali pisarniških površin obdavčili bolj, kot tiste, kjer je kvadratnih metrov manj. Zakaj bi človeku vikend, ki ga je zgradil v Sloveniji, obdavčili, tistega, ki ga je zgradil na Hrvaškem, pa ne?
Zaradi takih očitnih krivic se ruši zaupanje v državo. Cena tega nezaupanja bo na koncu večja kot izplen tega davka.
»Kolk pa to stane? Nimam, vzemite mi tošl, nimam«.
Nekako taka je bila reakcija finančnega ministra na predloge, ki so jih nosili na mizo drugi ministri. Vsakič, ko se je minister Virant vrnil s pogajanj o sistemu plač v javnem sektorju npr. je bila cena »uspeha« nekaj deset dodatnih milijonov.
Dr. Bajuk je pač imel tisti odnos do denarja, ki je na zahodu normalen. Denar je merilo za vrednost stvari in to merilo ne more biti raztegljivo. Če ni, se ga na dolgi rok ne da goljufati in pravica do lastnine – ta temelj ekonomije – je trden. Kar si danes sposodiš, boš moral jutri vrniti. Keynes je trdil, da smo na dolgi rok itak vsi mrtvi. Nekateri pri nas to prevedejo v »za nami potop«. Dr. Bajuk se je, kot oče in stari oče, zavedal, da je življenje na račun prihodnjih generacij kraja. Da ne more trajati. Da
ni »trajnostno«, kot bi temu rekli zeleni. Da
ni socialno, bi rekli tisti, ki jih za socialni položaj drugih ljudi, drugih generacij, in ne zgolj zase, resnično skrbi. Da zadolževanje na račun prihodnjih generacij ni socialno bi rekli pošteni socialisti. Ker bo vse to nekoč nekdo plačal.
Dr. Bajuk je bil edini minister v zgodovini samostojne Slovenije, katerega proračun je izkazoval presežek prihodkov nad odhodki. Zato sem prepričan, da če bi po letu 2008 obstala ista koalicija, Slovenija ne bi zašla v spiralo zadolževanja in primanjkljajev.
Minister Bajuk bi rekel »nimam, nimam!« In to bi bilo to.
»A vendar«,
bi dr. Bajuk čez čas bi pristavil, »a vendar« pogledal na problem še z druge strani. Če citiram eno njegovo izjavo ob koncu mandata 2004-2008:
»V veliki meri je bilo vse, za kar smo se zavezali, izpeljano, kar pa še ni dokončno uresničenega, je v teku. (…) Seveda so se pojavile tudi kakšne težave. A vendar smo vedno našli skupni jezik. Končni rezultat je na dlani.«
Zdi se mi, da je frazo »a vendar« v slovenski prostor prinesel dr. Bajuk. Kot dokaz, da so morda kakšne jezikovne prvine lažje preživele pri domoljubni emigraciji, kot v matici. Kaže pa ta fraza na neko
prvino znanstvenika in intelektualca, ki jo je dr. Bajuk iskreno gradil. Namreč, da dvomi, da priznava, da je na stvari mogoče gledati iz različnih zornih kotov, se edini resnici bližati iz različnih smeri.
Ja, ekonomija in svoboda sta pomembni, o tem danes govorimo, »a vendar« ne smemo pozabiti tudi na socialo in na upoštevanje tistih etičnih človeških temeljev, ki sesalce naredijo za sočutna bitja, ki spodbujajo sodelovanje in brzdajo tekmovalnost. To sočutje je eden od temeljev krščanstva in je vgrajeno v zahodna gospodarstva.
Tudi socialne politike so integralni del kapitalizma. Pravzaprav jih šele uspešna podjetnost lahko plača.
Dr. Bajuk je vedno imel posluh za reševanje resničnih socialnih problemov. In bil je med tistimi, ki so iskali in našli skupni jezik. Takrat so še bili časi, ko smo levi in desni nekako razumeli, kaj kdo hoče povedati. Od takrat naprej mora biti kričanja vedno več, besede vedno bolj grobe, kolumne vedno bolj provokativne, da sploh prodrejo skozi ideološke predsodke in krizno otopelost ljudi. Ob tem, ko se počasi med razumnimi ljudmi na levi in desni le rojeva konsenz o potrebnosti modernizacije države,
se sporazumevanje preprečuje z ustvarjanjem notranje kohezije znotraj desnice in levice na temah iz preteklosti.
»Tranzicija še vedno ni končana«
V nekem intervjuju leta 2008 je dr. Bajuk kot glavno težavo Slovenije izpostavil dejstvo, da tranzicija še vedno ni končana.Z današnjega stališča je to skorajda optimistična diagnoza, ker implicira dejstvo, da se tranzicija dogaja, da je v teku. Pa ima človek pogosteje občutek, da stoji ali pa se stvari premikajo celo v obratno smer. Nazaj v samoupravni socializem, med neuvrščene in v Jugoslavijo.
Dejstvo ostaja, da v dobrih dvajsetih letih samostojnosti
nismo zgradili sodobnih, učinkovitih inštitucij, ki jih imajo kapitalistične države. Zakaj? Ker si tega volivci niso preveč želeli, leva politika, levi gospodarski krogi in levi mediji pa še posebej ne. Da bi se poslušalstvo zavedalo, da si tega preveč
nismo želeli, sem nalašč uporabil besedno zvezo »inštitucij, ki jih imajo kapitalistične države«.
Že uporaba besede »kapitalizem« v Sloveniji, celo v desnih krogih, zbuja nelagodje, pa raje rečemo »tržno gospodarstvo«, ali še raje »socialno tržno gospodarstvo«. Dr. Bajuk je iz Washingtona za take evfemizme prinesel sočno ime– »
bullshit«.
Nismo torej zgradili kapitalističnih inštitucij, od sistema demokracije z volilnim sistemom, ki bi opravljal pozitivno selekcijo med izvoljenimi, niti zaupanja vredne in učinkovite pravne države, niti nimamo svobodnega tržnega gospodarstva in niti k uporabniku usmerjenega javnega sektorja.
Volilni sistem v parlament pripelje veliko majhnih strank. Mnoge postanejo izpostave interesnih skupin: npr. upokojencev, kmetov, javnega sektorja. Kdo je izvoljen, je po eni strani stvar naključja, po drugi tekme med člani iste stranke ali istega političnega pola. Stranka mora imeti 90 kvalitetnih kandidatov, da se zgodi, da ima v parlamentu 5 kvalitetnih poslancev. Za deset strank potrebujete 900 kvalitetnih ljudi, ki bi se jim ljubilo ukvarjati s politiko, pustiti (tako naj bi bilo) uspešno kariero in se dati ljudstvu na razpolago za kritiziranje, pljuvanje, vdiranje v zasebnost ipd.
Dogaja se profiliranje strank na mestne in podeželske. Vsak volilni sistem, ki bi bil drugačen od tega zdaj, bi bil napredek. Če bi zmanjšal število strank, bi bilo to dobro, prvič, ker se nasprotja med interesnimi skupinami znotraj široke stranke medsebojno nevtralizirajo in drugič, ker majhno število velikih strank oblikuje politični prostor v katerem vsi silijo v sredino,
sistem majhnih strank pa nagrajuje tekmovanje med podobno mislečimi strankami, lov na izdajalce in vrinjence, zaganjanje protivirusnih programov in podobno.
Pravni državi ne zaupamo. Ne moremo se znebiti vtisa, da kadar je politična volja, se dopušča lumparije, kadar je politična volja drugačna, se te iste lumpe preganja. Tisti, ki si izmišljajo reklame za pralne praške, vladi svetujejo, koliko oboroženi naj inšpektorji vstopajo v lokale in s kako živopisnimi trakovi naj jih oblepijo, da bi bil vtis čim mogočnejši.
Zdi se, da obstaja
korelacija med politično nezaželjenostjo ljudi in težavami, ki jih imajo s tožilstvom, sodstvom in organi para-pravne države. V znanosti vemo, da korelacija ne pomeni vzročnosti, med ljudmi pa tega zavedanja ni. Nastaja občutek, da ni vladavine zakona, ampak vladavina ljudi. Pravica se ne zdi prav nič slepa, ampak škili, kaj si želijo, naj počne. Za Grimsove otroke veljajo eni kriteriji, za Jankovićeve sinove drugi. Ob tem, da so slednji celo polnoletni!
Da
cel kup trgov ne deluje, da se cel kup poslov dela dogovorno, da je gospodarnost javnih naročil v obratnem sorazmerju s kompleksnostjo postopkov, da se bojimo tujega kapitala – je vsem jasno. In mnogim celo ustreza. Ker v tekmi zmagujejo povezani in ne dobri. Celo strankarski tovariši dr. Bajuka so bili proti investiciji v igralniško zabaviščni kompleks, npr. takrat v Novi Gorici, koalicijski partnerji pa proti prodaji NLBja in Telekoma.
V zvezi z javnim sektorjem je v Sloveniji razširjeno prepričanje, da je naloga države, da skrbi za javne uslužbence in javne zavode na področju javne uprave, pravosodja, policije, zdravstva, izobraževanja, znanosti, kulture in športa; in ne v prvi vrsti za to, da so državljanom na voljo kvalitetne in pretežno brezplačne storitve na teh področjih. Kdor stvari premika v smer, ki v središče postavi uporabnika, naleti na močan odpor organiziranih interesnih skupin javnega sektorja in zgolj na mlačno podporo uporabnikov sistema in davkoplačevalcev.
Čas je
Te štiri skupine problemov bi morali urediti že davno. Zadnja priložnost, da jih uredimo sami, se odpira zdaj. V Sloveniji je potreben resen in temeljit dogovor glavnih političnih sil o spremembah, ki državo še lahko rešijo pred gospodarskim potopom in pred prodorom skrajno populističnih strank, kot sta grški Zlata zora na desni in Siriza na levi.
Na levi in desni bi potrebovali politike s trdnim prepričanjem, neodvisne od interesnih skupin in širokega duha. Ni treba, da se strinjajo o vsem, a vendar, kot bi rekel dr. Bajuk,da najdejo skupni jezik. Da se dogovorijo o tistem, o čemer se je mogoče dogovoriti, se ne zaletavajo v tisto, o čemer se ni mogoče, in da racionalno izpogajajo tisto vmes.
Potrebovali bi jih več, ki so svoj razum in instinkte oblikovali zunaj zatohle Slovenije. Ljudi s principi, a vendar tudi zavedanjem, da je politika umetnost možnega in da se je ne ocenjuje po tem, za kaj se zavzema, ne po tem, kako analizira stvari za nazaj in kako sočno udriha po nasprotnikih in sopotnikih, ampak po tem, kaj na koncu konkretnega doseže.
Dr. Bajuk si je želel, da bi Slovenija postala normalna država. Normalna v smislu svobode, ekonomije in sociale. Nič več in nič manj moramo zahtevati tudi mi.
