Gradbeniki

Po izobrazbi sem, kot včasih malo zbadljivo ugotovi kak ekonomist, gradbenik. Natančneje gradbeni konstrukter. Zato si nekoliko raje vzamem čas za bivše kolege. Nazadnje so me povabili, da nekaj povem na 29. Zborovanju gradbenih konstrukterjev, ki potekalo 18. in 19. oktobra na Bledu.

Slovenski gradbeni konstrukterji se ukvarjajo predvsem z varnostjo in zanesljivostjo stavb in mostov. Preprosto povedano, ukvarjajo se s tem, kakšnih dimenzij mora biti kak most ali nosilna konstrukcija kake stavbe, kakšen naj bo betonski profil, koliko jekla v njem, da zdrži vse mogoče obremenitve, tudi potrese. Ta del gradbeništva uporablja izjemno zapletena matematična orodja, je zelo eksakten in daje rezultate na nekaj decimalnih mest natančno. Na tem področju imamo nekaj vrhunskih projektantskih podjetij, npr. Ponting, ki uspešno konkurirajo na mednarodnih natečajih v tujini.

Glavno sporočilo mojega nagovora je bilo, da bi moralo gradbeništvo natančnost in zanesljivost, ki jo izkazuje pri projektiranju konstrukcij, prenesti tudi na natančnost ocene stroškov in časa gradnje - torej v gradbenem managementu. Prekoračitve cen in rokov za 50% in več namreč mečejo slabo luč na celotno stroko, od katere Slovenija tudi v prihodnje veliko pričakuje na področju dokončanja avtocestnega programa, izgradnje razvojnih osi in investicij v železniško infrastrukturo.

Vse vlade doslej so si polomile zobe, ker niso (a) znale naročiti kvalitetnih projektov, (b) vzpostaviti konkurenčnega trga ali (c) povezati načrtovanje, gradnjo in upravljanje z infrastrukturo.

Slab projekt - ki npr. napačno oceni teren, zemljino tunela, pozabi na kaka dela, je zlata jama za izvajalca, ki taka dela sicer obračunava po ceniku, niso pa ta dela predmet natečaja in izbora. Nepredvidena dela - nepredvidena, ker jih ne predvidel projekt - so glavni izgovor za večanje stroškov in podaljševanje rokov. In projekte se seveda naroča po pravilih javnega naročanja - glavno merilo izbora je cena projekta - in za malo denarja malo muzike.

In "poštenost" smo v državi prignali tako daleč, da že glava boli. Tudi moja služba kdaj naroči kako zunanjo uslugo. Razpisa tipa "za študijo plačamo 10.000 EUR, delo dobi najboljši" se bojijo vsi, ki so že kdaj imeli opravka z računskim sodiščem. Tamkajšnji birokrat bo namreč ocenil, da je to idealen način, da se delo oddaja prijateljem. Opozicija pa v načinu pripoznala klientelizem.

Nobena vlada ni uspela vzpostaviti konkurenčnega trga na področju gradnje cest. Tujci niso nikoli imeli resnih možnosti. Pa ne bi škodilo, da bi posebej dela, ki se financirajo iz zunanjega zadolževanja, tudi oddali tujcem in ne bi večali ponudbe denarja na domačem trgu in s tem morda (morda, ekonomisti ob tem niso enotni) vplivali na inflacijo.

Način gradenje "design-build-operate" pomeni, da isto podjetje načrtuje, gradi in kasneje upravlja z objektom. Na primeru trojanskih predorov npr. bi to pomenilo, da če bi se podjetje zakalkuliralo pri načrtovanju, bi pač njih gradnja toliko več stala - na njihove stroške. In če bi vgradilo slab beton za obrabni sloj v tunelu, bi jih pač prej doletel strošek vzdrževanje. Spet njih, ker bi oni vzdrževali.

Tudi na poštenem trgu ima gradbeništvo lepo prihodnost, saj ima dvojno priložnost tudi zaradi klimatskih sprememb. Prvič, spremembe podnebja zahtevajo vlaganja v izboljšanje izolacij in hidrotehnične infrastrukture. Drugič politični zaveze za zmanjševanje toplogrednih izpustov in rabe energije pa bodo zahtevale investicije v novo energetsko in prometno infrastrukturo ter energetsko sanacijo stavbnega fonda.

Zato se mora gradbeništvo organizirati kot resna, zanesljiva industrija, ki deluje v konkurenčnem okolju prostega trga, da je ne bi metali skupaj z vsem mogočim v "nemenjalni sektor", katerega nekonkurenčnost naj bi tudi bila vir inflacije. Čeprav je pa tudi res, da so frizerji, gostilničarji, obrtniki, telekomunikacije in po mnogih študijah tudi gradbeniki pri nas precej cenejši kot v tujini.

Proti Supernovi na Rudniku

Tole pišem izključno kot krajan Rudnika, kjer se širi nakupovalno središče, ne da bi bila urejena ustrezna cestna infrastruktura. Upam na kako državljansko pobudo, da se prepove odprtje tega Centra Supernova, dokler:

• se ne zgradi direktna povezava med krožiščem pri leclercu (spodaj levo), preko ceste Na požaru do Dolenjske ceste:
  
  View Larger Map
  
• se ne uredi križišča Peruzzijeva-Jurčkova. Zdaj en avto, ki zavija levo, blokira ves promet (mimogrede, hiše zgoraj desno od križišča, ki preprečujejo ustrezno razširitev križišča so stare približno deset let - toliko, kot ideja o nakupovalnem centru Rudnik):
  
  View Larger Map
  
• se ne uredi povezava Hladnikova-Mivka-Cesta v Mestni log (ta reč, ki se zdi napol narejena in je "v gradnji" že vsaj deset let, ni pa tako sexy projekt kot nogometni štadion):
  
  View Larger Map
  

Domnevam, da je Mestna občina Ljubljana pokasirala mastne denarje za zemljo in komunalne prispevke za Supernovo, zato naj za ta denar uredi ustrezno infrastrukturo.

No in tule bi dodal še predlog, da se vzhodno od Leclerca in Supernove naredi železniška postaja in parkirišče za park&ride. Ampak o tem drugič.

Zapora Mestnega trga

In ko že ravno uporabljam blog kot ventil. Odkar so avtobusni promet namesto čez Tromostovje preusmerili na vsaj trikrat, štirikrat daljšo pot skozi tunel, se zjutraj zatrpa Dolenjska cesta do Galjevice. Tunel prometa ne požira, križišče pred njim pa tudi ne.

Morda je kdo mislil, da je z odrivanjem prometa iz centra naredil kaj za okolje? Ampak pozor, prometa ni manj, samo drugje je, in več ga je, ker so poti daljše. Zgodilo se je torej ravno nasprotno. Zato, da je pod županovim oknom mir in da se iz Čopove do Mačka in nazaj varno pride tudi prijetno okajen, avtobusi delajo tri ali štirikrat daljšo pot, več zasmradijo, porabijo več goriva, ljudje se domov vozijo dlje, torej dodaten razlog, da uporabijo osebno vozilo, ki pa stoji v zastojih, kuri bencin in nafto, onesnažuje. Pamet v roke in avtobuse nazaj čez Tromostovje!


View Larger Map

PS. Cool kako se tile googlovi zemljevidi dodajajo na blog!

Moški umiramo mlajši, ker ...

Tudi prenovljena lizbonska strategija bo imela primerno dozo zaskrbljenosti v zvezi z enakopravnostjo spolov, npr:

Equal opportunities and combating discrimination are essential for progress. Gender mainstreaming and the promotion of gender equality should be ensured in all action taken.

Ne vem sicer, če to pomeni kake ukrepe, da se pričakovana življenjska doba moških izenači z ženskami. Verjetno ne. Ampak ravno med prebiranjem teh lizbonskih vsebin sem opazil članek, ob katerem se da vsaj cinično nasmehniti:

Chasing females can take years off life

From lions to antelope and from sea lions to deer, males, for some reason, simply can't go the distance. One theory is that males must compete for female attention. That means evolution is busy selecting for antlers, aggression and alloy wheels in males, at the expense of longevity.

Saj to kar piše v naslovu nekako vemo, ne? Članek pa gre dlje od samoumevnega.

Človeški kapital, Vzhodna Evropa, Slovenija

Ena boljših študij v zvezi s človeškim kapitalom. Slovenija bolj ali manj na vseh področjih vodi, ampak nismo pa v druščini, s katero bi se radi primerjali. The Lisbon Council - Europe's Skills and Human Capital Imperative. Nekaj citatov:

The second volume of our widely acclaimed European Human Capital Index focuses on Central and Eastern Europe, as well as Turkey. In a one-of-a-kind analysis, the authors explain why the region must urgently upgrade its skills base and fight its brain drain, if it hopes to sustain the rise in prosperity and living standards of recent years. The study strongly recommends investing heavily in human capital, in particular for the “lost generation” of people 45 years and older.

...

The study produces several important
results. Some countries – such as Czech
Republic, Estonia, Slovenia – have
already caught up to or even surpassed
the living standards of some EU-15
regions. But there remains a glaring
challenge over the next two decades for
all Central and Eastern European countries
to master: to close a yearning and widening
gap with the rest of the world – including
Western Europe – in human capital
investment and human capital utilisation.

...

For the countries that did well in the
European Human Capital Index, Volume II
– namely, Czech Republic, Estonia,
Lithuania and Slovenia – there beckons
the realistic chance of fully achieving
West European standards of living within
the next two decades – if the societal
consensus for sound macroeconomic
management and continuing orientation
towards rapidly developing human capital
is maintained.

...

It should be noted in passing that only two
countries ever surpass the West European
average in this survey – Slovenia in human
capital endowment and Turkey in
demography.

Reforme: so ali niso?

Odkar se ni zgodila enotna davčna stopnja in nismo dobili popolne fleksibilnosti na trgu dela, se kar naprej pojavlja vprašanje, ali smo imeli reforme ali ne. Govori se tudi o tem, ali je proračun razvojno naravnan, ali je Resolucija o nacionalnih razvojnih programih (npr. Planica, otok pri Izoli, železnice, dodatni avtocestni program) samo seznam želja ali ima pokritje v proračunu.

Na nekaj tega sem poskusil odgovoriti na današnji novinarski konferenci, kjer smo, skladno z Dnevom blogerske akcije stregli pošteno kavo in vodo iz pipe. Prezentacija:

| View | Upload your own

Na kratko:

Reforme: Seveda so. Kakšen odgovor bi sploh od ministra te vlade še pričakovali. O njih poročamo v Bruselj in iz Bruslja, pa še od kje, dobivamo oceno, da smo med 6 najboljših med 25. Tako, da nimate samo besede ministra. In seveda se bo treba modernizirati še naprej. In tudi po letu 2010, ko se lizbonska strategija izteče.

Proračun in razvojnost: uspelo nam je kar lepo dvigniti sredstva za RR. Pri tem velja opozoriti, da se manjša delež proračuna v BDP in da majhno povečanje deleža za RR v BDP pomeni veliko povečanje tega deleža v proračunu. V letu 2009 bomo ujeli delež, ki ga za RR namenjajo najbolj razvite EU15. Trdim, da je razvojno tudi zmanjšanje porabe države v BDPju, kar pomeni, da več denarja ostaja v blagajnah podjetnikov in žepih državljanov. Kaj z njim, se bodo ti gotovo odločili bolje kot državni uradniki. Premika se tudi v zvezi s TIA in kupom drugih aktivnosti spodbujanja podjetništva.

Resolucija o nacionalnih razvojnih programih: Glede na to, da za veliko večino projektov še ni predvideno miniranje ali betoniranje so zneski kar primerni.

Zdaj pa še vse ljudi spravimo na luno

Ko študentom razlagam pomen, ki ga ima na družbo in življenje internet, to rad primerjam z neko drugo komunikacijsko revolucijo, ki se je zgodila dobrih 500 let nazaj. V petnajstem stoletju se je v Evropi razširila kitajska spretnost izdelave papirja in nastal je učinkovit komunikacijski medij, za katerega ni bilo treba zaklati mlade ovčke, da bi dobili za nekaj strani pergamenta. Ta je bil rezerviran za silno pomembna besedila, kdor je gledal Ime rože ve, da so nanj prepisovali biblijo, še kakega grškega klasika, za vse drugo pa ga je bilo skorajda škoda.

Potem pa se je zgodila prva komunikacijska revolucija, povedano natančneje, zgodila se je demokratizacija tiste komunikacijske revolucije, ki jo pomeni pisava, ki so jo sicer iznašli tisočletja prej, ni pa bila vsem dostopna za vsakršno rabo. Komunikacijski revoluciji je sledila je renesansa človeške ustvarjalnosti, bliskovit razvoj znanosti, predvsem na področju tehnike je risba omogočila učinkovit način komuniciranja, specializacijo poklicev ... Konec srednjega veka ne predstavlja odkritje Amerike, ampak demokratizacija pisane in tiskane besede.

Internet predstavlja drugo komunikacijsko revolucijo ... demokratično in vsem omogoča elektronsko komunikacijo, ki je bila od začetka prejšnjega stoletja naprej na voljo le za zelo posebne namene. Danes lahko gledam, kaj se dogaja kjerkoli na planetu, leta 1969 sem lahko gledal samo sliko Armstronga z lune. Pred sto leti je lahko objavljal samo dober pisatelj, danes lahko, vsaj na internetu, vsak, ki ima pet minut časa in najde črke na tipkovnici. In pričakujemo lahko, da se bo zgodilo nekaj podobnega, kot v renesansi - podobno eksplozijo ustvarjalnosti, sodelovanja, preskok kvantitete v neko novo kvaliteto.

Jeremy Rifkin, avtor nekaj bestsellerjev o prihodnosti, svetovalec prejšnjemu predsedniku Evropske komisije Prodiju, mnogim evropskih politikom in predavatelj na medijsko popolnoma prezrtem posvetu o prihodnosti Lizbonske strategije, ki je bil dobra dva tedna nazaj v Ljubljani (naslednjič povabimo Semoliča) trdi, da komunikacijskim revolucijam sledi industrijska revolucija ... da je tisku sledil parni stroj, telegrafu in telefonu pa motor z notranjim izgorevanjem in da bo internetu sledila nič več nič manj kot tretja industrijska revolucija, ki bo temeljila na vodiku in za katero bo značilna demokratična proizvodnja energije - vsak bo imel na strehi sončne celice, kako vetrnico, dal malo energije v omrežje, nekaj pretvoril v vodik, po internetu se bo pa vse to koordiniralo. Ne vem. Ne vem tudi, če je to pravzaprav bistvo te renesanse, ki se mora sicer tudi po mojem mnenju zgoditi zaradi internetske komunikacijske revolucije.

Internet olajšuje sodelovanje in zato nastajanje novih znanj in tehnologij. Tehnološki izzivi, ki jih pred človeštvo postavljajo okoljski izzivi, predvsem zmanjševanje odvisnosti od fosilnih goriv, so ogromni. Zadnji National Geographic jih primerja z izzivom poslati človeka na luno. To je bil izziv na robu katerega je v šestdesetih nastalo kup tehnologij, ki so še danes sodobne, vključno z internetom. Ampak z eno pomembno razliko. Če pomeni pošiljati človeka na luno zahtevno nalogo za NASO in nekaj specializiranih podjetij, pomeni odmik od fosilnih goriv spremembo v celi množici dejavnosti, tudi in predvsem pa spremembo obnašanja ljudi. Njihovih vrednot. Tako, kot so se po prvi komunikacijski revoluciji vrednote spremenile ob prehodu iz srednjega v novi vek.

Morda pa je namen interneta, spleta 2.0, druge komunikacijske revolucije, ki omogoča, da se sliši prav vsakega, tudi malega človeka, prav to. Sprememba vrednot. Od spodaj navzgor.

Globalni indeks talentov

Na talentih svet stoji, pravimo zadnje čase. Economist Intelligence Unit je spisal novo publikacijo na to temo, ki ocenjuje, kje države so in kje bodo leta 2012 (link). Slovenija ni obdelana, je pa poučno, kakšno težo ima kak kriterij:

Brskalnik brez navlake

Lifehacker je eden od dvanajstih blogov v elitni 'AAA' skupini mojega Google Readerja. V pričujočem zapisu poroča o spletiščno specifičnem brskalniku WebRunner. V čem je posebnost? Brskalnik je brez tipične navlake brskalnikov kot so meniji, statusne vrstice in vse mogoče orodjarne, ki v bistvu samo zmanjšajo površino zaslona, in je specializiran za prikaz spletnih aplikacij kot so Gmail, GoogleReader, GoogleDocuments ... Znotraj se ti programi obnašajo že prekleto podobno kot desktop programi, tudi zaganja se jih tako.

Dokler nisem postal minister spletnih aplikacij nisem kaj dosti uporabljal. Če ima človek lahko svoje serverje in seveda ustrezne kliente, 100% nadzor, ga je težko pripraviti h gostovanju. IT infrastruktura v novi službi pa me je naravnost prisilila, da se začenjam obnašati kot navaden občan, in pač uporabim, kar mi internet ponuja. Vse bolj sem odvisen od zastonjskih servisov na spletu, vse manj od lokalnih aplikacij. Mac ali Linux tudi na desktopu postajata verjetna alternativa, saj bistvene reči lahko opravim na spletu.

BTW, lahko kdo svetuje, kako učinkovito počistiti Gmail, poiskati največje priponke ... nevarno blizu omejitvi na tistih slabih 3GB sem.

V. konferenca slovenskih znanstvenikov in gospodarstvenikov iz sveta in Slovenije

Na konferenci sem imel pozdravni nagovor. Spodaj so oporne točke:

Nikoli ne reci nikoli

PRovci pravijo ... če ni res RES nujno, ne popravljaš novinarjev. Ampak bom trmoglavil. Vsaj na blogu. For the record. So shoot me!

V torek so me vprašali to in ono. Trajalo je eno uro. Iz vsega skupaj so zapisali tole:

Ob predstavitvi novega Managerja so v svojo družbo povabili tudi ministra za razvoj Žigo Turka, ki je v pogovoru z gospodarstveniki o programih razvoja med drugim dejal, da Evropa lizbonskih ciljev ne bo nikoli dosegla, a da to še ni razlog, da si ne bi postavljali visokih ciljev in jih poskušali doseči.

Res sem rekel, da ne verjamem, da bo Evropa vse lizbonske cilje dosegla do leta 2010. Da je možno, da kaka država kakega lizbonskega cilja ne bo nikoli dosegla. Morda sem celo rekel, da Evropa lizbonskih ciljev ne bo nikoli dosegla, ker jih ne bo do leta 2010, leta 2010 pa naj bi bilo konec strategije. Morda Evropa tudi nikoli ne bo najbolj brezobzirno tekmovalno gospodarstvo na svetu. Ampak številni cilji so dosegljivi, če ne do 2010, ko se strategija zaključi, pa kasneje.

Skratka verodostojen zapis o povedanem bi bil: Evropa vseh lizbonski ciljev ne bo dosegla do leta 2010, kakšnega morda ne nikoli, a to še ni razlog, da si visokih ciljev ne bi vsaj zastavljala.