Kulturni boj o odprti kodi

Prispevek o Centru za razvoj eDržavne uprave je sprožil pravi mali kulturni boj - češ, če je država v partnerstvu z Microsoftom, potem podpira monopol itd. itd. Najprej nekaj dejstev v zvezi z mojimi odločitvami v zvezi z IT produkti:

• Na svojem osebnem računalniku poganjam Windows XP. Ne vidim, da bi lahko delal hitreje in učinkoviteje, če bi imel Linux ali pa da bi se manj ukvarjal z vzdrževanjem računalnika. Uporabnikov Maca v mojem okolju praktično ni.
• Na vseh strežnikih, ki sem jih sam upravljal, sem uporabljal FreeBSD. Na začetku Microsoft sploh ni imel primerne alternative, kasneje zato, ker sem iste performanse dobil is starih, odsluženih računalnikov, ker sem lahko vse upravljanje opravil skozi še tako počasno GPRS zvezo in s program Putty, ker je bila zadeva varnejša, preglednejša, z ukazno vrstico …
• Uporabljam Microsoft Office. Nekaj dni sem se poskušal z Open Office, pa so ukazi v orodjarnah in v menijih ravno dovolj drugače razporejeni, da mi je to jemalo čas. Ukvarjal sem se s programom, ne pa z besedilom, prosojnico. Tudi združljivost pri kompleksnih dokumentih ni popolna. Sodu je izbilo dno, da je bil Open Office Impress precej bolj okoren pri tistih par postopkih, ki sem jih veliko uporabljal.
• Sicer ne uporabljam ne Outlooka, ne Windows Explorerja, ne Internet Explorerja, ne Media Playerja ampak Gmail (prej Thunderbird), Total Commander, Firefox in Media Player Classic. Varnejše, boljše, hitrejše, predvsem pa manj prijaznostne navlake.

Nobena od zgornjih odločitev ni ideološka ampak zgolj racionalna. Konec koncev računalnik uporabljam zato, da kaj naredim. Važno, da mačka lovi miši. Včasih je primernejša "monopolistova", včasih alternativna.

Skupnost ponudnikov in uporabnikov

Sam se se nekaj ukvarjal z odprtimi zadevami - odprtimi standardi, odprtim objavljanjem, odprto programsko opremo. Moj vtis je, da zadeve dobro delujejo takrat, ko je skupnost uporabnikov in ponudnikov ista. Kaj ima skupnega trgatev, sosedska pomoč pri košnji, standardi RFC, odprto objavljanje znanstvenih članov in odprtokodna programska oprema? In zakaj nisem v isti sapi naštel tudi gradnje avtocest z mladinskimi delovnimi brigadami?

Tisti, ki prispevajo in tisti, ki uporabljajo so v veliki meri isti ljudje. Danes jaz tebi, jutri ti meni. Ljudje so pripravljeni nekaj prispevati, ker vedo, da bodo ob neki drugi priliki nekaj dobili. V veliko primerih to lahko deluje tudi na dolgi rok, pogosto pa tudi ne. Komercialno zaledje v nekem trenutku lahko omogoči boljše pogoje za delo, organizacijo, vzdrževanje, podporo, stabilnost pravne osebe, ki jo kupec pričakuje; kupec, ki ne išče konja na šenk in ki zelo gleda na njegove zobe. Odprtost pa omogoča dosti bolj gladko izmenjavo med avtorji in uporabniki, saj odpadejo pravni ali finančni odnosi in njihov dodatni strošek.

Je pa še en razlog, ki v zadnjem času tudi komercialne ponudnike programske opreme spodbuja, da dajejo na voljo izdelek v odprti obliki. Odprtost omogoča, da se v bodoči razvoj produkta vpreže ustvarjalnost uporabnikov oz. ljudi izven razvojnih oddelkov avtorja. Vsi odprtokodni sistemi so taki, zato ob njih beležimo bliskovit razvoj. Dejstvo je, da se veliko novih idej rodi in preskusi v okolju odprte kode ali v okviru produktov, ki so dovolj razširljivi, da to inovativnost omogočajo. Znanstveniki si prav zato pogosto izbiramo/jo odprtokodna okolja. Tudi Firefox je lep primer za to. Stavim tudi, da se je označevanje datotek (file tagging) najprej pojavilo na Linuxu. BTW, to se mi zdi ena od boljših idej, ki so se v računalništvu pojavile v zadnjem času.

Sklepno

V zvezi z odprtokodnimi rešitvami je treba razmišljati brez ideološke navlake. Promocija takih rešitev ni cilj, ampak so take rešitve včasih sredstvo. Važno je, da sredstvo izpolnjuje zahteve, ne pa, kakšen je njegov temelj. Če gre za javne informacijske sisteme, je zelo na mestu zahteva, da deluje na različnih platformah. Zato npr. ni sprejemljivo, da določene rešitve javne uprave delujejo samo s klienti, ki poganjajo Windows.

Pri odločitvah na kakšni platformi bo delovala državna uprava nisem sodeloval. Prepričan sem, da je v njej tudi kar nekaj odprtokodnih sistemov in Microsoftovih konkurentov. Saj osebno trpim ob Lotus Notes in Novell omrežnih diskih. Verjamem pa, da zahtevnejši in pomembnejši kot so sistemi, bolj so odločitve konservativne.

Predstavljajte si samo, da se morate zares tečnemu šefu izbrati tiskalnik. Če boste izbrali firmo, ki ima praktično monopol, pa se bo kvaril, bo to pač smola. Ne boste krivi, saj ste pač izbrali, kar izberejo skoraj vsi. Če boste izbrali sicer boljši, cenejši in na vseh testih bolje ocenjeni ŽNJ, pa bo kaj narobe, boste krivi pa vi.

Država je en tak sistem, ki ima tečnega šefa. Ne osebo. Ima šefa v obliki okolja, ki popadljivo kaznuje napakice in ignorira uspehe. Tako okolje ni prijazno inovacijam in eksperimentom. Odprta koda ne more biti nobena izjema.

Resnico-ljubnost

Tale zapis je Žurnal povzel v stavek:

Pri prelivanju ciljev Strategije razvoja Slovenije v konkretne politike podpornih inštitucij nismo prišli prav daleč.

Podobno so ta teden Finance opazile prispevek o plačah. Tako citiranje politike sili, da so propagandna lajna, ki svojo malho izključno in samo hvali.

Z Billom Gatesom v Berlinu

Če ne blogam, to lahko pomeni dvoje. Da se mi nič pametnega ne dogaja, ali pa da se dogaja toliko, da prostočasne aktivnosti odpadejo. Pravzaprav je še tretja možnost - da dajem prednost analognemu življenju pred digitalnim. Zadnji dnevi sodijo v drugo kategorijo.

V torek najprej sestanek z generalno sekretarko evropske komisije. Popoldne nastop pred evropskimi parlamentarci. Mojo malenkost so posebej povabili posebej, ker se širi glas, da ne povem običajnega evropskega yada yada. Zaključek "če ga bomo v Evropi preveč lomili, bomo čez čas tako obubožali, da se bo industrijska proizvodnja vrnila iz Kitajske nazaj v Evropo". Ja, priznam, se malo ponavljam, ampak ne da se vsak teden povedati nekaj novega. Sploh opažam razliko med znanostjo in politiko. V znanosti bog ne daj, da bi na dveh različnih dogodkih povedal isto. V politiki je treba n-krat povedati isto. Iz 20 sem skrajšal na 12 minut, ker je urnik zamujal, meni pa se je mudilo na letalo za Berlin.

Z leve: Bill Gates (Microsoft), Žiga Turk (Slovenija), Erhard Busek (Pakt stabilnosti za JV Evropo)

Polet v Berlin, večerja z Billom Gatesom, naslednji dan še poseben dvajsetminutni sestanek na temo slovenskih prioritet pri predsedovanju EU in seveda o Centru za razvoj državne eUprave v JV Evropi. Center temelji na odličnih rešitvah za e-upravo, ki so zasluga ministra Viranta.

Bill Gates je prijeten in zanimiv sogovornik. Nekaj skupnih znancev iz mojega cnet.com obdobja. O svoji Fundaciji govori z velikim žarom. In skrbi ga, da ne bomo zaradi vsega tega ukvarjanja s klimatskimi spremembami pozabili na množico drugih problemov, ki jih mora človeštvo tudi rešiti. Bolezni, lakota, revščina. Morda sem link na Copenhagenski konsenz že kdaj posredoval.

Predavanje na Govermnent Leaders Forum, zaradi katerega sem bil povabljen v Berlin. O človeških potencialih in vladanju 2.0. Nova tema, vsaj powerpointe sem delal precej na novo. Povzetek: komunikacijske revolucije spreminjajo tudi način, kako se upravlja država. Boljše kot so komunikacijske možnosti, manj je potrebe po tem, da oblast komandira. Bolj postaja koordinator, posrednik. In to prinaša Web 2.0. Vladanje 2.0. Ne samo G2x ampak tudi x2G in x2y. Za konec lep citat od Einsteina:

The really valuable thing in the pageant of human life seems to me not the State but the creative, sentient individual, the personality; it alone creates the noble and the sublime.

Danes nazaj v Sloveniji. Seja vlade na kateri ustanavljamo Svet za konkurenčnost, popoldne pa še v parlament o lizbonski strategiji in predsedovanju. Malo se je zavleklo. (Če je Cvikl poleg, se vedno zavleče :-)

Update 25.1.2008: Dodal nekaj povezav in sliko.

Svet za konkurenčnost

Danes je vlada ustanovila Svet za konkurenčnost. Na prvi pogled še en svet. Veliko se ukvarjamo z inflacijo, dohodnino, plačami tistih zaposlenih z najnižjimi plačami. Ampak če kdo misli, da bo zaslužil evropsko plačo tako, da bi na enak način privijal iste vijake ali šival enake rokave, se moti. Plače se bodo dvigale, če bomo delali kaj drugega, če se bodo delovna mesta selila proti industrijam ali storitvam, kjer je dodana vrednost večja, kjer konkurenčnost ni v ceni delovne sile, ampak v pameti, ki je vgrajena v rezultat. Ta premik, te strukturne spremembe deloma lahko spodbudi država skozi svoje podporno okolje, še pomembneje pa je, da jim sledijo podjetniki in kapitalski trgi.

Horizontalna koordinacija med različnimi sektorskimi politikami je do sedaj manjkala. In za to gre pri Svetu za konkurenčnost. Težka ministrska zasedba in predstavništvo ključnih organizacij iz prostora znanja in gospodarstva daje telesu ustrezno težo in vpliv. Ampak njegovo bistvo je v Skupinah za razvoj, ki jih bo Svet vzpostavil, in ki bodo začrtali prioritete raziskovalne in razvojne politike na različnih, predvsem, ne pa samo, tehnoloških področjih. Te strategije bodo vodilo za politike podpornih inštitucij: ARRS, TIA, JAPTI, Podjetniški in Ekološki sklad.

Od sprejema Strategije razvoja Slovenije nismo prišli dlje od ideje, da bomo v Sloveniji razvijali informacijske in komunikacijske tehnologije, napredne nove materiale, kompleksne sisteme in inovativne tehnologije, tehnologije za trajnostno gospodarstvo in zadeve povezane z zdravjem in znanostjo o življenju. Ne vemo katere niše znotraj teh zelo širokih področij podpiramo niti kakšna so razmerja med temi področji. Do zdaj tudi nisem opazil, da bi se te prioritete zrcalile v kakšnih razpisih.

Moji predhodniki so imeli idejo, da bi Službi vlade za razvoj podredili agencijo TIA. S tem bi Služba vlade za razvoj postalo ministrstvo z listnico. Ampak TIA je ena od petih, šestih organizacij, ki financirajo razvojno in raziskovalno delo. S tem Svetom razvojno koordiniramo celoten podporni sistem družbe znanja. V sektorskih strategijah bodo Razvojne skupine iskale presek med nišami, kjer v Sloveniji obstaja raziskovalna odličnost in podjetniški potencial. Pisali jih bodo raziskovalci, razvojniki, podjetniki skupaj. Zavzel se bom, da politike v Razvojnih skupinah ne bo. Sestavljene bodo tako, da bodo pokrivale celoten spekter znanja, od predstavnikov visoke znanosti do podjetnikov. Zaledje zanje bomo iskali tudi v že delujočih tehnoloških platformah. S tem dajemo policymaking na področju raziskav in razvoja v roke skupnosti, kjer znanje nastaja in kjer se lahko to znanje spreminja v denar.

S tem odpravljamo enega od dveh velikih problemov Slovenskega raziskovalnega prostora. Rezultat bo omogočal ciljnost. Kolaborativnost, sodelovanje bodo morale spodbujati podporne organizacije v razpisih in tudi v to smer jih lahko napoti Svet za konkurenčnost.

Zaradi inflacije niti stotina več za plače!

Anketa na blogu kaže, da bralstvo meni, da je glavni problem inflacija. Ker je proračun države uravnotežen in ker na svetovne cene hrane in nafte nimamo vpliva, bi kazalo narediti naslednje:

• Nobenega splošnega povišanja plač. Višja plača pomeni več denarja v žepih ljudi. Več denarja pomeni večjo kupno moč. Večja kupna moč pomeni večje povpraševanje. Večje povpraševanje pomeni, da se nihče ne bo trudil, da bi zmanjšal cene.
• Nobenega splošnega povečanja plač. Višja plača na stroške delodajalca pomeni tudi višje stroške dela in zmanjšanje izvozne konkurenčnosti ali pa, če jo omogoči država, potuha delodajalcu, da bi optimiziral proizvodnjo, in znižal stroške.
• Nobenega splošnega povišanja plač. Če se na svetovnem trgu podraži bencin, pa zakaj bi zato kdorkoli moral imeti en sam stotin višjo plačo. Naj si kupi manj požrešen avto ali pa naj se vozi manj.
• Povišanje plač zgolj tam, kjer rezultati podjetja to omogočajo. Od primera do primera. Ima me, da bi izvzel inflacijske dobičkarje (naftarji, trgovci, energetika), ampak naj velja svobodni trg.
• Kar se javnega sektorja tiče, je težko meriti produktivnost in prav tukaj ima vlada možnost inflaciji vzame zalet. Ni dviga plač zaradi inflacije. Pika. Stavkajte kolikor hočete, dokler hočete. Izračunajte si realno rast plač v letu 2007 zaradi zmanjšanja dohodnine! Niste je še pojedli in popili. Samo še zakon o stavki bi kazalo urediti tako, da dnevi, ko se stavka, niso plačani, pa bi celo stavke delovale protiinflacijsko.
• Dosledna in sprotna revalorizacija socialnih transferjev glede na inflacijo s posebnim poudarkom na ceni hrane. Po potrebi izboljšanja tega sistema. In čisto nič več. Kot ministru za razvoj mi sploh ni všeč vladni paket za blaženje posledic inflacije, ki niža dohodnino za nizke plače in dviguje nekatere socialne transferje ne glede na inflacijo. To (1) ustvarja uravnilovko na spodnjem segmentu trga dela, (2) ustvarja boljše razmere za industrije, kjer prevladujejo zelo slabo plačana delovna mesta, (3) daje potuho delodajalecem, da se ne trudijo za programe, ki bi plače višali zaradi produktivnosti. Ali je res to tisto, kar hočemo?

Ponavljam. Glede na to, da ima država javnofinančni presežek, da torej ne meče denarja na trg, ne troši in ne bo trošila nezasluženega, so plače edina resna obramba proti inflaciji. Proti inflaciji, ki ne bo več posledica zunanjih vzrokov, ampak notranjih apetitov.

Zato potrebujemo dogovor z vsemi socialnimi partnerji, z vsemi, ki pristavljajo lonček, za isto mizo. Če pa ta dogovor ni mogoč, mora pa vlada zgrda narediti tisto, kar je prav. Nič popustiti pri plačah in s tem dati vsem jasen signal, da inflaciji ne bomo dajali kuriva in da naj vsi, ki zdaj premišljujejo, kako bi višali cene, še enkrat premislijo, ker za dražje izdelke ne bo denarja!

Anketa: Inflacija, plače ali revščina?

Sprašujem. V anketi v stolpcu desno. Veliko bi sicer lahko modrovali o celi kozi in sitem volku, ampak recimo, da bi se bilo treba odločiti. Glasujte.

Sklad Škrjanček

Najprej komentar na tole Mencingerjevo "iskrico":

Čemu torej prodajati nekaj, česar ni treba prodati, in kar prinaša gotove in visoke dobičke? En sam razlog govori v prid prodaje; morda se bomo s prodajo izognili strankarski trgovini pri kadrovskih menjavah, a to ne odtehta negativnih posledic.

Gotovi in visoki dobički? Misel, da bi Mobilkom od cerkve (*) kupil T2 in ustvaril povezavo Simobil/T2, na Telekom gotovo ne deluje pomirjujoče. Vsaj če je predmet nakupa tudi optična infrastruktura. Tudi naravne nesreče v obliki kakšnih bruseljskih idej so vedno mogoče.

Prof. Mencinger utrjuje še nek kliše, ki več ne drži. Strankarske trgovine pri kadrovskih menjavah v Telekomu v času te vlade ni bilo. Bojana Dremlja je v Telekom pripeljal Libor Vončina, ki začel še v času prejšnje vlade. Jaz sem si osebno prizadeval, da bi Libor Vončina v Telekomu ostal. V času mojega predsedovanja nadzornemu svetu so bili v družbi nastavljeni Filip Ogris Martič, Željko Puljic in, v Mobitelu, Klavdij Godnič. Nihče od teh ni imel/nima povezav z aktualno oblastjo. In tudi s prejšnjo jih niso potrebovali.

Vlada kot lastnik je zasledovala naslednje cilje:

• izboljšanje poslovanja; naj ta kokoš že vendarle začne nositi zlata jajca in izplačuje dividende.
• transparentnost poslovanja in uvrstitev na borzo kot priprava na privatizacijo,
• internacionalizacija podjetja, prevzemi doma in v tujini,
  
• internetizacija in drugo odzivanje na tehnološke izzive.
  

Te cilje Telekom, nekatere bolj, druge manj, tudi dosega. Tuje lastništvo ima lahko v nekaterih primerih ugodne, v drugih neugodne posledice. Vendar je telekomunikacijski trg v Sloveniji dovolj konkurenčen, da si novi lastnik tehnološkega zaostajanja ne more privoščiti.

* Kdor ima skušnjave po cenzuri,
naj se res ne ukvarja s komunikacijskimi omrežji.

Bi, ne bi, bi, ne bi ...

V zvezi s prodajo ostajam pri prepričanju, da je to predvsem politična odločitev. Politični razlogi za prodajo so lahko povezani s "principi", da naj država ne bi bila lastnik gospodarskih subjektov. Morda pa je to lahko pokojninski sklad. Ali naj tudi ne bi bila lastnik kritične infrastrukture? Pa vendar je lastnik DARSa in železnic.

Političen razlog je tudi tako imenovani monopol. A vendar Telekom nima monopola. Brezžična omrežja postavljajo vsi, licence za WiMax so bile podeljene, pa ni slišati, da bi kdo kaj montiral, v stavbe pride tudi kabelska TV, električni vodi in parica, ki je razvezana. Monopola ni! Telekom ima visok tržni delež, pa ne tako visok tržni delež pri novih naročnikih. Regulator deluje in po prodaji kakšnih drastičnih sprememb ne moremo pričakovati. Tožb Telekoma ne kaže jemati tako zelo resno kot Jože P. Damjan. Vsaj z zvezi s prodajo ne.

Ekonomskih razlogov za prodajo in cene ne bi rad komentiral. Ponudb ne poznam. Obstaja neka cena, pod katero se ne more prodati. Pika. Vprašanje pa je, ali tista dobra četrtina delnic, ki kotira na borzi in v kateri je tudi delnica, s katero kupec pride preko 50%, odraža realno ceno za preostale 3/4 podjetja. Zlata delnica je na prodaj na borzi. Ne prodaja jo država.

Sklad za razvoj

Ključno se mi zdi, kaj s kupnino, torej z zelo zelo (upam) dobro milijardo EUR. Moj predlog je, da se iz kupnine formira Sklad za razvoj / Visokotehnološki sklad, ki z denarjem gospodari oz. ga da v upravljanje kvalificirani družbi (lahko tudi tuji) s cilji:

• da glavnico kapitalsko vlaga v slovenska visokotehnološka podjetja, predvsem v start-ups ali denar posoja (vključno z mikroposojili) vendar tako, da pri tem finančno vedno sodeluje tudi zasebni kapital.
  
• da se iz obresti in dobičkov zagotovi dodatna namenska sredstva za tehnološki razvoj. Npr. pomaga Tehnološki agenciji in Podjetniškemu skladu, Skladu za štipendiranje, jih namenja za štipendiranje odhoda Slovencev na študij v tujino, za promocijo znanosti in tehnologije (tudi na srednjih šolah), za delovanje NVO na področju znanosti in tehnologije. Kar ostane se lahko nameni drugemu nepovratnemu financiranju razvojne in raziskovalne dejavnosti, za solidno financiranje Zoisovih nagrad ali pa nagrad Milana Vidmarja ipd.
  

Za vse našteto že obstajajo inštitucije, ki so celo zakonsko upravičene do deleža pri prodaji državnega premoženja, ampak gre za nekaj procentov. Zgoraj govorim o koncentraciji, ki daje dolgoročno in solidno materialno osnovo slovenskemu tehnološkemu razvoju, da ne bo zgolj vsakoletni talec proračunskega barantanja. V tem primeru bi se mi zdelo, da smo s prodajo celo nekaj koristnega naredili.

Sklepno

Kar se javnega mnenja tiče - vlada jih bo v vsakem primeru slišala. Itak! Če ne proda, da je požrla besedo, da je bila ponujena cena v primerjavi z drugimi telekomi odlična, da je Telekom zdaj na vrhuncu svoje moči v Sloveniji ... Če pa proda, da je prodala prepoceni, da je prodala družinsko srebrnino, da zdaj plačujemo dražje telefoniranje, da je ustavila bleščeč razvoj in širitev ...

Ko doma igramo monopoly tudi nihče nič ne menja, prodaja in igra se ne premakne nikamor. Ni razvoja. Ni investicij v hiše in hotele, kroženje po plošči je poceni. Nihče ne obogati in nihče ne bankrotira.

Ja minister!

Akademski kolega iz Finske mi je, ob nastopu funkcije podaril DVD s serijo Yes minister. Uporabljam kot terapijo. Človeka po borbi z uradništvom, medresorskim usklajevanjem in ostalimi mlini na veter malo pomiri. Ima pa tudi kar nekaj pomembnih sporočil za razumevanje Evrope, še posebej zdaj, med predsedovanjem. Iz spodnjega npr. je jasno, zakaj Angleži vneto zagovarjajo širitev EU, vključitev Turčije itd.



Podobno stališče ima tudi Vaclav Klaus. In kjer sem naletel na neko zanimivo misel v zvezi z ekonomijo znanja:

I have to ask whether the authors and propagandists of the term information or knowledge economy do it with an intention to replace the crucial adjective “market” in the term market economy?

Spominja me na mojo tezo. Da je namreč lizbonska strategija za rast in delovna mesta svojo osnovo vzela idejo, da je "dobiček posledica inovacije" (Schumpeter) kot kompromis med levičarsko teorijo, da je "dobiček posledica izkoriščanja" (Marx) in liberalno-desničarsko, da je "dobiček posledica svobodne menjave v obojestransko zadovoljstvo" (Friedman).

Prepoved kajenja, klimatske spremembe in sodobna arhitektura

Ko hodim po mestu in gledam vse te improvizirane šotore, ogabne prizidke, kičaste nadstreške, od smoga svinjske sončnike, osmojene grlece in kaloriferje, ki grejejo "terase" pred lokali, da bi kadilci tam lahko vsaj za silo na toplem enega pokadili, me večkrat prime, da bi to ciganjarijo, ki se razrašča po Sloveniji, poblogal. Pa mi ne bo treba - Smoking bans and climate change | Certain ideas of Europe | Economist.com:

ARE SMOKING bans bad for the environment? The thought pops up, while reading screeds of newspaper articles about the ban on smoking in the bars, restaurants and clubs of France, that will come into force at midnight tonight. Many of the articles, especially in the French press, focus on the ways in which restaurateurs and bar-owners hope to continue welcoming customers who cannot do without a clope while they sink a quick chope on the way home. Most of their plans focus on an exemption in the new law for outdoor terraces which are either open to the skies, or open on one side to the elements.

PS. In ja, ko zjutraj ob sedmih gledam kadilce, zunaj, na minus 5, v megli, s stisnjenimi koleni na kovinskih stolih pod temi "sončniki", se mi seveda smilijo. Se pa tudi vprašam, če kot nekadilec morda česa ne zamujam.

Igraje do podjetnikov

Verjetno sem tudi jaz že parkrat napisal, da smo premalo podjetni. V Evropi nasploh in v Sloveniji še posebej (po nekih statistikah smo Slovenci v zadnji četrtini držav). Ni treba verjeti na besedo meni. Mladi evropski podjetniki npr. pišejo:

We believe that we need to rediscover the entrepreneurial spirit of Europe, and that to do so, we need to act at all levels involving all stakeholders, including public opinion. In this context, we support launching awareness campaigns to promote the value of entrepreneurship and open up the world of business to the general public. On a practical level, this could involve EU support of award schemes, media campaigns, company visits, business fairs and road shows, in partnership with the representative organisations of entrepreneurs. At the same time, we should improve the links between the business and education worlds, which are too often wrongly seen as having conflicting aims.

Tipičen odgovor politikov je, da je treba o podjetništvu več učiti v šolah. Škoditi znanje sicer ne more, ampak potrebujemo predvsem pravega podjetniškega duha. Obdarovanja so sicer mimo, ampak tole je ameriški pristop k problemu: 14 Educational Games to Teach Your Kids About Business - eMoms at Home - The Internet Home Business Blog for Moms & Dads:

If you have ever seen the presentation Shift Happens, then you, like me, likely lose sleep over the fact that our educational system really isn’t set up to teach our children real-life business and entrepreneurial skills.

Avtorica priporoča igre kot so Monopoly, Sims 2 Open for Business, Zoo- in kup drugih tajkunskih igric, "Pretend and play supermarket kit"... Skratka, če ne gre drugače, se z otroci igrajte trgovino. In če bo dete zadeve preveč podražilo, se nehajte igrat.