Prispevki k slovenskemu antisemitizmu

V včerajšnjih poročilih 24ur je POP skušal narediti zgodbo iz dejstva, da prispevki države za socialno varnost duhovnikov ne končajo v stečajni masi mariborske nadškofije, prispevki za bolniško delavcev nekega podjetja pa končajo v stečajni masi tega podjetja. O tem me je novinar spraševal na tiskovni konferenci namenjeni interpelaciji. Ker sem odgovor začel s tem, da pri sebi nimam vseh podatkov (znanstveniki, za razliko od politikov vemo, da ne vemo vsega), mi je pripisal, da sem "neobveščeni minister".

In res, nekaj stvari vem, in nekaterih ne.

• Vem, da je s plačevanjem prispevkov za duhovnike vse v redu. Gre za namenska proračunska sredstva za socialno varnost duhovnikov in ta sredstva se res porabijo za namen kot je opredeljen v zakonu in proračunu.
• Država mora zagotoviti namensko porabo teh sredstev in jo zagotavlja. Le zaradi tehničnih razlogov država nakazuje na en ali nekaj računov verske skupnosti in ne direktno posameznikom. Ob vedenju, da sredstva ne bi bila porabljena v skladu z zakonom, bi država ravnal sporno in proti namenu zakona, saj bi z namensko državno pomočjo pokrivala druge potrebe določene verske skupnosti. In tega ne dela.
• Skratka vse v najlepšem redu. (Mimogrede, ta sredstva so se z ZUJF znižala za 20%).

Nisem pa vedel dvojega:

• Ne vem, kaj se dogaja s prispevki za bolniške, ki jih država nakazuje podjetjem (če jih) in so ta podjetja v stečaju ali neki stopnji v stečajnem postopku. To je področje Ministrstva za delo družino in socialne zadeve. Tega ne vem, novinar pa je prikazal, da ne vem, kaj se dogaja s prispevki duhovnikom.
• Včeraj sem zgolj približno vedel, da "v zadnjem času ni prišlo do nobene spremembe računa" na katerega država nakazuje te prispevke. Danes vem, da je do spremembe računa za nakazila prišlo še v času, ko je Urad za verske skupnosti vodil gospod Gulič (LDS). Da se nisem spomnil spremembe torej ni posledica slabega spomina ali neobveščenosti ministra, ampak dejstva, da se ni zgodilo.  

In zakaj je prispevek novinarja Brankoviča prispevek s slovenskemu antisemitizmu, kot antikatolicizmu pravi letošnji dobitnik Prešernove nagrade Gorazd Kocjančič? Ker namesto, da bi se zavzemal za to, da se delavcu ne bi dogajala krivica, ustvarja pričakovanja, da naj država dela krivico še duhovnikom.

Temu se z drugimi besedami reče "podpihovanje verske nestrpnosti".

Kako se kali jeklo

Za nek* časopis je bil moj odgovor na interpelacijo preveč kompliciran. Tole so zapisali v poročilo:

Dvolično je po njegovem mnenju že to, da se mu očita ukinitev ministrstva za kulturo. Dejal je, da on o ukinitvi ni odločal, spomnil pa je tudi na program SD, kjer je pisalo, da naj bo ministrstev deset, eno od njih pa naj bo pristojno za kulturo.

Naredili so me za lažnivca in bedaka. Za lažnivca, ker izpade, da sem SD po krivem obtožil dvoličnosti. Namreč, prav nič dvoličnega ni v tem, da nekoga obtožiš ukinitve ministrstva za kulturo, sam pa ministrstvo (samo) za kulturo predlagaš. In za bedaka, ker bi samo bedak tako argumentiral, kot so oni napisali.

Povedal in napisal pa sem tole:

Dvoličnost je v tem, da meni očitajo ukinitev ministrstva za kulturo. Ukinitev očita stranka, ki je v svoj program za volitve 2011 napisala: »Zavzemamo pa se za reorganizacijo državne uprave z desetimi ministrstvi, eno izmed njih naj bi bilo pristojno za izobraževanje in kulturo«. Jaz, mimogrede, o ukinitvi sploh nisem odločal.

Je to res tako komplicirano povedano? Je res tako neverjetno, da je SD predlagala, da se združi ministrstvo za izobraževanje in za kulturo v skoraj-superministrstvo, da pisec tega ni spravil izpod prstov? Res ni bilo prostora, da bi v novičko dodali besedici "izobraževanje in".

* res se nočem kregati z novinarji, ampak kaj naj? Se drugič kar sam streljam v koleno?

Odgovor na interpelacijo

Tole je povzetek povzetka odgovora na interpelacijo.

***

Danes teden so poslanci SD vložili proti meni interpelacijo in jo utemeljili v osmih točkah. Interpelacijo v vseh točkah odločno zavračam. Vsi očitki, razen enega, so neresnični. Do tja še pridemo.

Ko je bila interpelacija v torek vložena, sem res mislil, da je namen interpelacije ta, da iz mene naredi poskusnega zajca, s katerim bi na hrbtu enega ministra preverjali razmerja moči v parlamentu. A ko bil le dva dni kasneje sprejet dogovor nove koalicije o podpori novi mandatarki vlade, se je pokazalo, da je bil motiv te interpelacije še nižji.

Gledajoč posnetke s tiskovne konference gospe Potrata se človek skoraj ne more znebiti občutka, da so pač hoteli gospe poslanki narediti veselje. Sicer res ne razumem, kakšen namen bi lahko imela interpelacija v času, ko je bila stranka, ki je s svojimi podpisi omogočila interpelacijo, intenzivno angažirana v pogovorih za konstruktivno nezaupnico in sestavo nove vlade.

Ampak glede na to, da so podporo interpelaciji napovedale stranke, ki bodo, kot izgleda, tvorile jedro nove koalicije, torej SD, PS in DeSUS, je potrebno vsebino obtožb vseeno vzeti resno in jih podrobneje proučiti. Interpelacija namreč kaže, v katero smer bo politika na tem področju morda zavila.

Interpelacija je dvolična,vpogled na družbo ima zadah prejšnjega stoletja, verbalni in miselni delikt, ki mi ju očitajo, tudi sodita v prejšnje stoletje.

Dvoličnost

Dvoličnost je v tem, da meni očitajo ukinitev ministrstva za kulturo. Ukinitev očita stranka, ki je v svoj program za volitve 2011 napisala: »Zavzemamo pa se za reorganizacijo državne uprave z desetimi ministrstvi, eno izmed njih naj bi bilo pristojno za izobraževanje in kulturo«. Jaz, mimogrede, o ukinitvi sploh nisem odločal.

Dvoličnost je v tem, da mi očitajo, da sem pristal na krčenje sredstev na svojem resorju. Temu sem se do zadnjega upiral. Socialni demokrati pa so dvignili roke za proračun 2013 in 2014, ki je v izobraževanje, znanost kulturo in šport zarezal bolj kot ZUJF in rebalans za leto 2012.

Dvoličnost je v demoniziranju tiste malenkosti zasebnega v izobraževanju, ko soproga predsednika te stranke dela v zasebnem zdravstvu, nekateri člani te stranke pa otroke pošiljajo v zasebne šole.

Dvoličnost je v očitkih, da tega in onega nisem naredil, pa tega niso naredili že pod Pahorjevo vlado. Že pod Pahorjevo vlado bi morali izdelati Nacionalni program za kulturo, Nacionalni program športa, Nacionalni program za mladino, Novelo zakona o verski svobodi, Zakon o financiranju visokega šolstva, nov Zakon o elektronskih komunikacijah, zaradi katerega smo imeli celo tožbo pred evropskim sodiščem ... Vse, razen zakonske ureditve financiranja visokega šolstva, smo naredili. Naredili smo v času, ko smo obrnili trende zadolževanja, stabilizirali javne finance, se intenzivno pogajali z deležniki in imeli odprto fronto z vsemi porabniki javnih sredstev, ki so se jim sredstva zmanjševala. Vlada pod vodstvom socialnih demokratov, ki v zvezi s krizo ni delala dosti drugega, kot da je v žrelo krize metala nov in nov izposojeni denar, bi lahko naredila dosti več, pa ni. Zdaj imajo pa obraz, da meni to očitajo.

Naftalin

Skozi dolge strani obtožb v interpelaciji zaudarja po naftalinu iz prejšnjega stoletja. Če je še obstajala iluzija, da bi Socialni demokrati lahko bili tista normalna socialna demokracija evropskega tipa, po kateri je včasih zadišalo pod Pahorjem, se v tej interpelaciji kaže kot zvest dedič propadlih idej prejšnjega stoletja. Del slovenske levice je z mislimi na Cipru, drug del na Kubi, tretjega zanimajo samo upokojenci.

Socialni demokrati, in to se vleče skozi celo interpelacijo, še niso opravili tistega miselnega preskoka, ki ga je kasnejši generalni sekretar KP Kitajske Deng-Xiao-Ping naredil v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, namreč, da ni važno, kakšne barve je mačka, važno je, da lovi miši.

Kar je povedal Deng-Xiao-Ping, preneseno v jezik te interpelacije pomeni, da ni važno, ali je vrtec, šola, fakulteta, zobozdravnik ali bolnica zasebna ali javna, važno je, da brezplačno in kvalitetno vzgaja in izobražuje, popravlja zobe, zdravi … Skozi vso interpelacijo se demonizira tista malenkost zasebnega, ki v slovenskem izobraževalnem sistemu obstaja.

Predlagatelji interpelacije kolaborirajo pri vzdrževanju monopolnega položaja javnega sektorja tudi pri zadevah, kjer njegove naloge lahko učinkovito opravljajo drugi in kjer uporabniki storitev lahko kvalificirano izberejo med javnim iz zasebnim, pač glede na to, kaj se jim zdi boljše. Gre za enak princip, kjer se za »nacionalnim interesom« skrijejo interesi posameznikov in se z novo koalicijo vrača v gospodarstvo.

Argument za interpelacijo sta tudi verbalni in miselni delikt. In če že meni ne morejo očitati verbalnega delikta, sem obtožen za verbalni delikt, ki ga je morda zagrešil direktor direktorata MIZKŠ ali pa stranka SDS celo pred začetkom mandata. Tako trhlo je vse skupaj. Ali pa sem obtožen celo miselnega delikta. Predlagatelj interpelacije si, čisto resno, upa trditi, da ve, kaj sem v resnici mislil, ko sem nekaj rekel, in to stvar problematizira. Izmišlja si npr., da sem nekaj tvitnil »privoščljivo«, pa čeprav sem navedel samo suha dejstva.

Po naftalinu smrdi še ena rdeča nit te interpelacije: nostalgija po samoupravljanju. Ko se mi očita, da sem kršil avtonomijo, se v resnici misli, da sem posegel v samoupravljanje. Ko pišejo, da ni bilo dialoga z deležniki, jih moti, da minister ni naredil tako, kot bi mu naročili deležniki. Predlagatelji implicitno pritrjujejo stališču, da je edino, kar minister lahko vpraša deležnike, ali imajo dovolj denarja, vse ostalo pa je nedopusten poseg v avtonomijo.

Nesramno, neresnično in umazano pa je, da mi predlagatelji interpelacije očitajo brezbrižnost do izobraževanja, znanosti, kulture in športa, da očitajo nezainteresiranost, cinizem, celo perverznost in mafijsko delovanje. Ker me za izobraževanje, znanost, kulturo in šport resnično skrbi, take mi take obtožbe res pridejo do živega.

Vedno sem bil odprt za dialog, z vsemi. Vsak je prej ali slej (dan ima 24 ur) prišel do mene, tudi ljudje, s katerimi smo se na daljavo gledali navskriž. In šli narazen v boljših odnosih in z več medsebojnega razumevanja, kot ob začetku sestanka. Jaz sem se v tem letu trudil, da ne bi bil nikoli jaz tisti, ki bi nižal nivo dialoga.

Delali smo v težkih finančnih razmerah. Zdaj izbiramo med tem, kakšno bo razmerje med kakovostjo izobrazbe, ki jim jo bomo omogočili, in količino dolga, ki jim ga bomo naložili na hrbet in ga bodo morali odplačati.

Če bi bilo kaj vredno interpelacije, je to, da sem naredil premalo prav v smeri, ki jo predlagatelji problematizirajo.

Namesto da bi se ukvarjali s tem, kako našo šolo prilagoditi 21. stoletju, kako spodbujati kreativnost, sodelovanje, komunikativnost, radovednost; kako bolj stimulativno nagrajevati učitelje, so deževala poslanska vprašanja, novinarske zgodbe in sindikalni protesti o zadevah, za katere je bilo vnaprej znano, da jih minister ne more spremeniti.

Konkretno

(1) delovanje v nasprotju z javnim interesom in zato trajno izgubo zaupanja zainteresirane in druge javnosti ter legitimnost za opravljanje nalog,

Ves čas sem delal v javnem interesu. Kar je povzročalo občasna nesoglasja je, da sem res delal v javnem interesu in ne v izključnem interesu zaposlenih v javnem sektorju. Da sem se postavil na stališče, da so moja prva odgovornost storitve, ki jih javni sektor nudi državljanom (otrokom, šolarjem, dijakom, študentom, publiki …) in da je skrb za zaposlene v tem sektorju predvsem v službi te prve skrbi, za javnost. Nesoglasja so pretežno posledica objektivnih okoliščin – pomanjkanja sredstev – za kar je v veliki meri odgovorna prav vlada, ki jo je vodila stranka, ki me interpelira.

(2) ogrožanje pravice do kakovostnega in dostopnega sistema javne vzgoje in izobraževanja in delo v nasprotju s 57. členom Ustave Republike Slovenije,

Te pravice niso bile v ničemer in nikoli ogrožene. Kvečjemu so podpisniki interpelacije s svojo stalno gonjo proti zasebni pobudi na področju izobraževanja ogrožali prvi odstavek 57. člena, ki pravi, da je »izobraževanje svobodno«.

(3) ukinitev samostojnega ministrstva za kulturo ter ukinitev centra SKICA,

Ukinitev ministrstva za kulturo: SD je v svojem programu zapisala: »Zavzemamo pa se za reorganizacijo državne uprave z desetimi ministrstvi, eno izmed njih naj bi bilo pristojno za izobraževanje in kulturo«. Zdaj pa meni očitajo, kar je storila koalicija v parlamentu in kar sem zgolj dobil na grbo.

Odločitev o ustanovitvi Skice v času zadnjih vzdihljajev Pahorjeve vlade leta 2011 je bila politična. Na Dunaju imamo druge institucije z dolgoletno, celo stoletno tradicijo, ki že opravljajo enako delo. To je predvsem Slovenski znanstveni inštitut, ki deluje v strogem središču mesta, v hiši Knafljeve ustanove z večstoletno tradicijo. Ta ustanova je štipendirala celo Franceta Prešerna. SZI bo programsko nadaljeval delo SKICE.

(4) neizvršitev odločbe Ustavnega sodišča številka U-I-156/08-16

To drži, je pa potrebno postaviti v kontekst. Trenutno je neizpolnjenih veliko odločb ustavnega sodišča in rok za izpolnitev te zahteve je poteke že v mandatu prejšnje vlade!

Zakonska rešitev financiranja visokega šolstva zahteva odprto razpravo in doseganje konsenza z visokošolskimi deležniki v stabilnem okolju, kar v tem letu, ko smo izvajali nujne spremembe zakona in uredbe zaradi zaostrenih gospodarskih oziroma finančnih razmer ni bilo mogoče.

Predvsem pa je potrebno poudariti, da zakonska rešitev tega področja v nasprotju z neupravičenimi pričakovanji, ki jih nekateri razpihujejo, samo po sebi ne bo prinesla dodatnih sredstev v visoko šolstvo.

(5) nespoštovanje volje Državnega zbora v zvezi z amandmajem na proračun RS,

To ne drži. Celih 16m smo namenili visokemu šolstvu, sem pa, v skladu s svojimi pristojnostmi in določili ZIPRO iz visokega šolstva na znanost prerazporedil 8 mio. Ministrstvo je namreč sklep državnega zbora, s katerim je bilo v državnem proračunu 2013 namenjenih dodatnih 16 milijonov evrov za visoko šolstvo in v državnem proračunu 2014 enaka vsota za znanost, razumelo kot voljo DZ, da se za 16 milijonov letno povečajo sredstva namenjena visokemu šolstvu in znanosti.

In natanko to smo naredili.

(6) kršitev Resolucije o normativni dejavnosti, opustitve ukrepov, ter podajanja neresničnih informacij pri pripravi in sprejemanju odločitev,

Noben tak neresničen podatek ni citiran. Problematizira se nespoštovanje Resolucije na primeru ZUJF, ki je bil projekt cele vlade in ne tega ministrstva. Resolucija dopušča tudi izjeme in naše delo je bilo skladno s temi izjemami.

(7) vzpostavljanje okolja, ki predstavlja izrazito tveganje za nastanek nasprotja interesov in sistemskih tveganj korupcije

Korupcija je v zadnjem času zelo zlorabljena beseda. Predlagatelji govorijo o »očitnem sumu« korupcije. Ali je nekaj očitno, ali je pa sumljivo. Oboje je zgolj podlaga, da se besedo »korupcija« pripelje v interpelacijo.

Sicer podpisniki problematizirajo dejstvo, da se je v državni upravi zaposlila oseba, ki je prej delala v zasebnem, ne pa v javnem sektorju. Problematiziranje tega je v nasprotju s 33. členom ustave, ki zagotavlja pravico do zasebne lastnine, v povezavi z 49. členom ustave, ki pravi »vsakomur je pod enakimi pogoji dopustno vsako delovno mesto.«

(8) ogrožanje institucionalne avtonomije in uredniške neodvisnosti Radiotelevizije Slovenija, vključno z neprimernim financiranjem.

Interpelacija problematizira, dejstvo, da je vlada, po sklepu državnega zbora, razrešila člane Nadzornega sveta RTV Slovenija. Problematizira se torej odločitev državnega zbora, vlada ji je le sledila. Ostaja neizpodbitno dejstvo, da so razrešeni člani Nadzornega sveta RTV Slovenija vložili tožbe za odpravo odločbe o razrešitvi s funkcije člana Nadzornega sveta RTV Slovenija na Upravno sodišče RS, ki jih je s sklepom zavrglo, to odločitev je potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS.

Ob upoštevanju, da je ZUJF zmanjšal plače v javnem sektorju za 8% in da je se RTV naročnina zmanjšala za 5% to ne more biti podlaga za očitek o »neprimernem financiranju«.

Prisega

Podpisniki interpelacije vsako od točk končujejo z besedilom prisege, ki sem jo pred nekaj več kot letom dni podal v Državnem zboru. Dejal sem: Prisegam, da bom spoštoval ustavni red, da bom ravnal po svoji vesti in z vsemi svojimi močmi deloval za blaginjo Slovenije.

V tem letu dela kot minister sem spoštoval ustavni red, sem deloval po svoji vesti in sem z vsemi močmi delal za blaginjo Slovenije.

Da bi lahko delal za blaginjo Slovenije sem prekinil akademsko pot ter se zavestno izpostavil utemeljenim in manj utemeljenim kritikam in še vsemu drugemu, kar slovenski politični parket ponuja tistim, ki se nanj spustijo.

Interpelacija je v vseh točkah neosnovana, argumenti trhli, prisiljeni, mestoma osebno žaljivi. Predlagateljem ne uspe dokazati niti enega očitka, nobene kršitve delovnih obveznosti, nobenega nespoštovanja zakonov ali ustave. Ničesar.

Pač pa predlagatelji demonstrirajo zastarelo ideološki, strašljivo nedemokratičen in zaskrbljujoče klientelističen pogled na izobraževanje, znanost, kulturo in šport.

Odgovor pošiljam vladi, pričakujem da ga bo podprla, in da ga v četrtek pošljemo v državni zbor.

***

Več na spletni strani MIZKŠ.

Izjava ob interpelaciji

Interpelacijo ste prebrali in vsebino poznate.

Že na samem začetku se jasno kaže izkrivljena raba postopka interpelacije zoper ministra. Predlagatelji namreč potrjujejo to, kar sem napisal v svojem prvem odzivu, da so me namreč izbrali za poskusnega zajca, s katerim preverjajo zaupanje vlade v Državnem zboru.

Gospa Potrata v predstavitvi interpelacije izjavila, da ne opravljajo poskusov na živih živalih. Ampak delajo jih pa na ljudeh. Morda je to za gospo Potrato olajševalna okoliščina, sam pa imam o tem drugačno mnenje.

Da je interpelacija zgolj politično dejanje proti vladi, je potrdil tudi prvak stranke, ki je danes še sestavni del vlade, jutri pa menda ne bo več, ko je na televiziji brezsramno napovedal, da bo glasoval za interpelacijo, čeprav na vladi ni nasprotoval niti enemu od ukrepov, ki sem jih v letu dni v skladu s koalicijsko pogodbo predlagal. Češ, saj ne gre za ministra.

Če ne gre za ministra, obstajajo druga politična sredstva, med drugim ustava dopušča tudi interpelacijo cele vlade, a jih poslanci SD niso hoteli ali si jih niso upali uporabiti. Očitno zato, ker želijo, da vlada ostane, da jo izčrpavajo, obenem pa ji prepuščajo delo za sanacijo stanja, v katerega so v treh letih potratnega in neodgovornega vladanja pahnili državo in državljane.

Začetek interpelacije se nanaša izključno na vlado.

Zapisana je tudi trditev, da "Komisija za preprečevanje korupcije namenja predsedniku vlade in meni enako pozornost". Morda socialni demokrati vedo več od mene, ampak od te komisije sem prejel tri dopise: v dveh primerih je šlo za priporočilo, da pri dveh zaposlenih odpravim okoliščine ki bi lahko privedle do nasprotja interesov, kar sem v najkrajšem možnem času izpolnil, v enem pa samo za sporočilo, da je komisija prejela prijavo v zvezi z nekim razpisom, ki pa ne daje podlage za resen sum kršitve iz pristojnosti KPK. Vse skupaj ni torej nič. Problemi, ki so že dolgo rešeni, nobenega postopka, nobenega poročila, ampak, seveda, lepo se sliši. Gospa Potrata in ostali poslanci bi vendarle morali preveriti, kaj podpisujejo.

Kronski stavek tega uvoda pa je:

Retorika je prišla onkraj razuma, sovražni govor je dobil novo, nedopustno politično dimenzijo.

S tem stavkom soglašam, ne od danes, že več kot leto dni. Kulturniki so me opsovali, še preden sem nastopil mandat, šolniki so stavkali, preden se je spremenil en sam normativ, obe univerzi, ki ju vodita rektorja z levo politično preteklostjo, nista zamudili nobene prilike, da ne bi ministra potegnili v kakšen spor. Sindikati so stavkali na zalogo.

Ampak ... v šolah je vse tako, kot je bilo pred letom dni, še največja sprememba je, da so zimske počitnice spet v dveh delih.

Eno leto smo se ukvarjali s stvarmi, na katere minister nima posebnega vpliva. Namesto, da bi si priznali, da denarja ni toliko, kot bi si ga mi vsi želeli in se lotili vsebinskih vprašanj modernizacije slovenskih inštitucij znanja, smo bili potegnjeni v pojasnjevanje nujnih, neizbežnih, včasih tudi izmišljenih zadev.

Da. Minister je, kot mu očitajo, izgubil zaupanje dela zainteresirane javnosti, ker je na tem opozicija sistematično delala. Ne od prvega dne njegovega mandata, ampak od prvega dne, ko se je izvedelo, da bo minister.

Celoten sektor se je postavil na stališče, da je edino, kar jih minister lahko vpraša, ali imajo dovolj denarja, vse ostalo pa je nedopusten poseg v avtonomijo. Obramba samoupravljanja v izobraževanju, znanosti, kulturi in športu je šla tako daleč, da so časopisne stolpce polnile čisto rutinske odločitve ministrstva, kakršne so šle v drugih časih mirno mimo.

Ogromno energije je šlo za pojasnjevanje proračuna in finančnih možnosti države, ministra so zapletali v desetine majhnih sporov, vse zato, da se v našem izobraževanju, znanosti in kulturi le ne bi kaj spremenilo.

In spremeniti bi se moralo.

Namesto da bi se ukvarjali s tem, kako našo šolo prilagoditi 21. stoletju, kako spodbujati kreativnost, kako bolj stimulativno nagrajevati učitelje, so deževala poslanska vprašanja, novinarske zgodbe in sindikalni protesti o zadevah, za katere je bilo vnaprej znano, da jih minister ne more spremeniti. Problem osnovne šole ni, ali bo učiteljica uro ali dve več z otroki, ali bomo imeli x ali y zasebnih šol, ali bodo x ali y od teh celo katoliške, ampak modernizacija šole, prilagajanje njene kakovosti potrebam časa, ki se sedaj spreminjajo veliko hitreje kot v preteklosti.

Problem srednjega šolstva ni število vpisnih mest na gimnazijah, ampak padanje vpisa na poklicne in strokovne šole.

Še večji problem pa je, kako iz učiteljev, ki so bili nekoč posredniki vsega znanja, narediti mentorje, ki usmerjajo mlade v vire znanja v njihovi okolici.

Problem univerze ni tista peščica zasebnih fakultet. Njihova konkurenca ni tam. Univerze bodo imele problem z množičnim on-line učenjem in globalizacijo izobraževalnega trga, ki jo bodo vodila velika, prestižna tuja imena. Tega problema ne bo rešilo zatiranje majhnih fakultet. Problem univerz je njihova prilagodljivost, fleksibilnost, odprtost za tujce, za strokovnjake iz gospodarstva, problem je napredovanje mladih...

Slovenska znanost je po znanstvenih rezultatih odlična, vpliv na družbo in gospodarstvo pa je majhen. Rešitev, da za mlade doktorje ni pametnega dela v gospodarstvu ni, da jih pač vzame v službo država.

In da se ne bi lotili teh problemov, kjer minister približno ve, kam se svet vrti, ga je bilo treba potlačiti na teren umazanih političnih in ideoloških igric v katerih je kronski dokaz kakšen čivk ali kolumna na internetu.

Če bi si pravi čas priznali, da je denarja pač manj, da je treba popraviti kak normativ, bi se danes pogovarjali o vsebini, o modernizaciji. Če bi se lani poleti s sindikati dogovorili za nekaj višje normative v šolstvu, bi bil tem normativom prilagojen proračun. Tako pa je ambicija proračuna bistveno večja.

Mimogrede: terja kar dober političen želodec, da interpeliraš ministra, češ da za svoj sektor ni izboril dovolj denarja, si pa nekaj mesecev prej dvignil roko za proračun, ki je temu področju odrezal največ. Minister se je na vladi proračunskim rezom na teh področjih do zadnjega upiral.

Ta interpelacija od že videnega ni nič boljša. Reciklira že znana in že odgovorjena poslanska vprašanja. Nekaj ur se bo parlament ukvarjal z manj bistvenimi aspekti izobraževanja, znanosti, kulture in športa. Pač o stvareh, o katerih naš politični prostor zna razpravljati. Začinjeno z ideološkim odporom do zasebne iniciative in v podtonu z nestrpnostjo do verujočih.

Potem bodo poslanci dvignili roko, ne toliko o tem, kaj si mislijo o teh postranskih zadevah na področju dela ministrstva, ampak kako je bolj oportuno za njihovo preživetje v trenutni politični situaciji.

Seveda bom na vsako točko interpelacije odgovoril. Odgovoril bom natančno, vsebinsko in hitro. Odziv lahko pričakujete v tednu dni, morda celo prej. Jaz ne bom alibi za dvomesečno zavlačevanje.
Podpredsednika državnega zbora bom prosil, da razpravo o interpelaciji uvrsti na dnevni red februarske seje, ki se, kot znano, začne 4. marca.

Stanje v državi je preveč resno, da bi lahko uporabljali interpelacijo za dodatno mešanje megle. Glede tega zagotavljam popolno odgovornost in upam, da bom deležen enake odgovornosti tudi pri poslancih, ko bo šlo za skrajšanje roka za obravnavo mojega odgovora in glasovanje o interpelaciji.

Skratka, želim si, da se o tem odloča čim prej, pripravi odgovora pa bom v prihodnjih dneh namenil vso svojo energijo.

Odgovor Janši, Janši in Janši

Spoštovani Janez Janša, Janez Janša in Janez Janša,

Sprašujete (Prejeli smo, Delo, 16. 2. 2013, str. 19) po pojasnilu za naslednje besede, ki sem jih izrekel v Državnem svetu

Zagotavljam vam, da ministrstvo pod mojim vodstvom ni odobrilo 'umetniških' projektov, katerih cilj bi bilo blatenje ali smešenje voditeljev trenutne opozicije. Kultura je povsod po svetu kritična do oblasti, tudi do politike. Samo iz totalitarnih režimov (in prejšnje vlade) pa so znani primeri, ko bi žalitve političnih nasprotnikov financirali z javnimi sredstvi.

Kaj je žaljivo in kaj ni, je seveda stvar občutenja vsakega posameznika. Marsikoga v Sloveniji je vaš film »Jaz sem Janez Janša« užalil. Sprašujete po racionalni razlagi te užaljenosti; kot umetniki dobro veste, da umetnost v ljudeh vzbuja take in drugačne občutke, ne da bi povprečen človek zmogel natančno secirati, zakaj se ga neka pesem, knjiga, glasba, film … dotakne.

Prebujanje čustev in občutkov v virtualnem prostoru knjige, kinematografa ali gledališča je eden od namenov, zakaj se zatekamo k umetnosti. Vaš film pri nekaterih budi užaljenost, odpor, zgražanje, pri drugih navdušenje, posmeh, privoščljivost. Dosegel je namen umetnosti, lahko vam pa očitam, da ste pri tem ubrali bližnjico. Istega efekta s filmom »Jaz sem Peter Horvat« ne bi mogli tako enostavno doseči.

Zapisali ste, da pričakujete, da minister ne zlorablja umetniških del in njihovih avtorjev za svoje politične in karierne ambicije. S tem se popolnoma strinjam. Strinjam se tudi z obrnjenim istim stavkom: da umetnik ne zlorablja politikov za svoje umetniške in karierne ambicije. Da ste prevzeli ime politika se meni osebno zdi umna marketinška poteza, s katero ste postali znani širšemu krogu ljudi. Preprostemu inženirju tega pač ne morete prodajati kot umetniški akt. Pač ne razumem. Ali pa je cesar res nag. Odkar čevlje lahko sodi samo kopitar, tudi samo krojači kvalificirano sodijo cesarjeva oblačila.

Svojih predhodnikov nisem obtožil, da so vas financirali z namenom, da žalite prvaka opozicije, je bil pa tako doživet rezultat. Preudarku bralcev prepuščam odločitev, ali bi pod prejšnjo vlado imel boljše možnosti financiranja film »Jaz sem Peter Horvat« ali »Jaz sem Janez Janša«. Samo pravim, da odkar sem minister, iz javnega denarja nismo financirali projektov, ki bi jih velik del javnosti razumel kot žaljive. Mislim, da je bilo to za kulturo dobro.

Če ljudje razumejo, da umetniki (ali politiki) znižujejo raven javne govorice, potem v tej tekmi navzdol s še toliko manj zavorami sodelujejo tudi ostali. K temu ste nekaj prispevali. Sicer pa zaupam tistim, ki spoštujejo vašo siceršnjo umetniško kvaliteto in nasprotujem diskriminaciji zaradi imen ali politične pripadnosti. Kar sem v Državnem svetu tudi zelo jasno povedal. V vašo polemiko z gospodom Brezigarjem izpred pol leta pa se mi ne zdi potrebno posegati.

Žiga Turk

Usmerjeno o izobraževanju

Še dva grafa, ki kažeta, da je v zvezi z letošnjim vpisom usmerjeno samo kritiziranje.

Slika 1: Graf prikazuje delež vpisnih mest za različne vrste srednji šol. Sivi stolpci so za leto 2011, modri pa za 2013.  Razlike so majhne, delež gimnazij je celo malenkost večji kot dve leti nazaj.

Slika 2: Graf prikazuje delež vpisnih mest za redni študij. Temnomodri stolpci so za leto 2007, svetlomodri pa za leto 2013. Edina večja razlika je nastala pri izobraževalnih vedah, vezana pa je upad števila otrok v šolah. Razvoj teh razmerij skozi zadnja leta sem objavil nekaj zapisov nazaj.

Študent bo

Ranka Ivelja platzvonabijalsko piše o katastrofi, ki da je zadela visoko šolstvo. Čas imam za komentar polovice odstavka, zgolj za ilustracijo. Minister Turk da je ...

za 20 odstotkov dodatno skrčil vpisna mesta na »nebodigatreba« programe, humanistiko, družboslovje, poslovne in (u)pravne vede, med njimi v veliko večji meri mesta za redni študij. S tem je zelo verjetno skrčil tudi delež dijakov, ki bodo študirali redno na javnih šolah. Ker bo na voljo manj želenih rednih mest, se bodo v večji meri odločali za plačljivi izredni študij ali pa za plačljive zasebne šole. Dijak, ki si želi študirati kitajščino ali filozofijo, se zaradi ministrskih želja pač ne bo čez noč odločil za biotehnologijo ali strojništvo. V tej točki se torej vse mehanicistične računice podrejo. Tako kot so se v času usmerjenega izobraževanja.

Seveda minister Turk ni prav nič dodatno skrčil vpisna mesta. Marsikatera fakulteta je sama skrčila vpisna mesta. FDV je sam predlagal 20% manjši vpis in jim nismo zmanjšali nič.

Kar pa se tiče bodočih študentov kitajščine (sinologije) in filozofije: Lani je bila sinologija prva izbira za 22 dijakov, vpisnih mest pa je bilo 40. Letos je vpisnih mest za sinologijo 30, torej še vedno za 36% več, kot je bilo lani resnih interesentov za ta študij.

In kar se tiče filozofije: Za dvopredmetni redni študij so lani razpisali 30 mest, prva izbira je bilo to za 20 dijakov, letos pa je mest 45. Za enopredmetni redni študij so lani razpisali 30 mest, prva izbira je bila to za 17 dijakov, letos pa so za ta študij razpisali 20 mest.

Kdor torej res želi študirati sinologijo ali filozofijo, jo bo še zmeraj lahko.

Me je pa presenetila neoliberalna ideja avtorice komentarja, da naj se pač vsak sam vpiše, kamor se hoče, in za to prevzame odgovornost. Saj država ne ve, kje bodo čez pet let službe. Na to se velja spomniti, ko se bo kje komu zdelo, da država preveč natančno ne oblikuje kake strategije in politike, da v naprej ne izbira zmagovalcev. Ampak to ni bistveno.

Bistveno je, da se študenti tudi lani in predlani niso mogli vpisati kamorkoli, le da so bila vpisna mesta bolj prilagojena - ne trgu dela - ampak velikostim predavalnic in številu zaposlenih na fakultetah. Odgovornost izbire pa na koncu pristane pri tistemu, ki ima stroške s šolanjem in ima škodo zaradi brezposelnosti. To sta študent in država.

Kultura je!

Govor na posvetu Državenga sveta "Kultura včeraj, danes, jutri".

Spoštovani!

Dovolite mi, gospod predsednik, da se Vam najprej zahvalim za vabilo na to današnje srečanje, pa tudi za prijaznost, da ste spremenili uro začetka današnjega posveta in mi tako omogočili udeležbo. Že sedaj se Vam in vsem zbranim opravičujem, ker žal ne bom mogel sodelovati na celotnem posvetu, bom pa z zanimanjem prebral izvajanja udeležencev in zaključke vašega današnjega zasedanja.

Kultura ministrstvo ima

Pred natanko letom dni sem v Državnem zboru predstavil svoja izhodišča ob imenovanju za ministra. Takoj sem bil deležen kritike zaradi odločitve Državnega zbora (ne moje), da združi kulturo, izobraževanje, znanost, šport in informacijsko družbo v eno ministrstvo. Nekateri so menili, da je samostojnost ministrstva za kulturo simbolnega pomena. Temu je težko oporekati. Posebej, ker je bila kultura skoraj vse, kar so nekoč Slovenci državotvornega imeli. Toda zdaj imamo lastno državo z vsemi atributi državnosti! Kultura je eden od njih. Manjša vlada je bolj operativna, sektorji, ki jih združuje ministrstvo, so tesno povezani in prepleteni.

Kultura ni bila ukinjena, pa če je v kolumnah o tem še tako prikladno lagati. Drži, zaradi varčevanja je bilo sredstev nekaj manj, podobno kakor za kaj drugega v državi. Ampak podpora vlade kulturi je ostala neokrnjena. Na prejšnjem ministrstvu za kulturo so bili štirje direktorati, zdaj so trije. En direktorat za mednarodno sodelovanje smo združili v službo, ki je skupna vsem resorjem novega ministrstva. Na treh direktoratih je nov en direktor, dve direktorici sta ostali iz prejšnjega mandata in sta bili pred kratkim ponovno potrjeni za naslednjih pet let.

Ministrstvo združuje štiri nekdanja ministrstva – kulturo, šolstvo, znanost in visoko šolstvo ter informacijsko družbo. Imam dva državna sekretarja in eden – spoštovan in cenjen, urednik in esejist, pa tudi gledališki in filmski dramaturg ter soustanovitelj Radia Študent in Nove revije Aleksander Zorn — se ukvarja izključno s kulturo. Tudi to kaže, da je bil naš odnos do kulture spoštljiv, skrben, strokoven in nepolitičen.

Nobene delujoče službe nismo ukinili. Znano je, da je vlada sprva načrtovala ukinitev Javne agencije za knjigo in Slovenskega filmskega centra. Pogovorili smo se z delavci in s stroko ter ocenili, da je smotrno, da obe agenciji ohranimo s priporočilom, da se, tudi glede na proračunske težave, primarno ukvarjajo s programi, in ne s strukturami.

Združitev je bila v marsičem pozitivna.

Temelji izobraževanja v 21. stoletju so zajeti v štirih k-jih: kreativnost, kolaboracija, kritično mišljenje, komunikacija. Kultura je peti »k«, ki povezuje vse druge.

Delček povezovanja kulture in izobraževanja se dogaja na kulturnem bazarju. Na razstavnih prostorih v Cankarjevem domu se predstavlja okoli tristo kulturnih ustanov iz vse Slovenije s svojo ponudbo za šole.

Dobro je, da sta se s skrbjo za medije in informacijsko družbo ukvarja isto ministrstvo, saj razvoj informacijskih tehnologij v temeljih spreminja medije.

Tudi marsikaj drugega sedaj delamo lažje, bolj učinkovito in z manjšimi stroški, na primer poenoteno predstavljanje slovenske kulture in znanosti na Dunaju, o čemer je vlada odločala prejšnji teden in okrog česar je bilo nekaj ropotanja, ampak na koncu bomo ugotovili, da se bo poslej tudi kultura lahko naslonila na več kakor tristoletno slovensko navzočnost na Dunaju, kar je bilo, med drugimi, koristno tudi za Prešerna, ki mu je ta ustanova s štipendijo omogočila študij.

Umetnost je živa

Glede mednarodnih pobud naj uvodoma omenim, da bomo v aprilu odprli razstavo slovenskih impresionistov v Parizu; Narodna galerija, ki je nosilec projekta, se dogovarja o postavitvi razstave še v Pragi, verjetno tudi v Madridu in Rimu. Vse to v času, ko je galerija zaprta zaradi obnovitvenih del, ki kažejo, da še naprej vlagamo v kulturno infrastrukturo.

Potujoča razstava "Silent Revolutions", ki prek oblikovanja povezuje gospodarstvo in umetnost, je bila na ogled v Milanu, Beogradu, Mariboru in Helsinkih v okviru Svetovne prestolnice oblikovanja.

Tudi lani smo organizirali predstavitev Republike Slovenije na arhitekturnem bienalu v Benetkah 2012. Prizadevamo si, da bi bila prihodnje leto predstavitev Slovenije prenesena v skupne razstavne prostore, kjer bi bila dostopnejša širšemu občinstvu.

Ob tem ne smemo obiti skupnega kulturnega sklada z ministrstvom za zunanje zadeve, t. i. kulturne žepnine, iz katerega smo lani odobrili 70 projektov.

Seveda pa je v letu 2012 najpomembnejša mednarodna dejavnost v kulturi potekala v Mariboru, kjer so se celo leto vrstili dogodki ob Evropski prestolnici kulture. Ministrstvo je zagotovilo vsa predvidena proračunska sredstva, in teh ni bilo malo — 10 milijonov evrov v letu 2012.

Na glasbenem področju moramo omeniti zlasti:

• zelo uspešno evropsko turnejo orkestra Slovenske filharmonije z operno primadono Ano Netrebko,
• postavitev najpomembnejše slovenske operne stvaritve Marija Kogoja Črne maske. Uprizoritev je nastala v sodelovanju obeh slovenskih nacionalnih opernih ansamblov pod vodstvom dirigenta Uroša Lajovica, ki je Kogojevo delo tudi revidiral.

Med umetniškimi dosežki javnih zavodov v letu 2012 naj izpostavim:

• koprodukcijo Veliki briljantni valček, kjer sta svoje moči združili obe drami (Drama Ljubljana in Drama Maribor), kot koproducent pa je bila vključena tudi EPK,
• predstavo Nevihta v produkciji Mestnega gledališča ljubljanskega, ki je na osrednjem domačem festivalu dramskega gledališča Borštnikovo srečanje 2012 prejela skoraj vse razpoložljive nagrade, in
• odmevna mednarodna gostovanja Slovenskega mladinskega gledališča s predstavo Preklet naj bo izdajalec domovine.

Med najpomembnejšimi dogodki na področju vizualne umetnosti v letu 2012 je treba omeniti jubilejni 10. bienale slovenske ilustracije, nagrado Riharda Jakopiča, majski salon, fotografijo leta, mednarodni festival Svetlobna gverila, mednarodni bienale Fotočni trenutki, fotopub, razstavo Plečnikovih nagrajencev, nagrado skupine OHO.

Vse to seveda poznate. Naštevam zato, da je jasno, da kultura je, da je živa. Da je le redko kakšen razpis prestavljen ali zmanjšan in da smo nekoliko zaostrili pogoje za samozaposlene v kulturi. Samozaposlenih s pravico do plačila je bilo decembra 2011 1514, decembra 2012 pa jih je bilo 1515. Mnogo hrupa za nič manj, ampak za enega več.

Skratka, ministrstvo je upoštevalo temeljno vodilo spodbujanja vrhunske izvirne ustvarjalnosti, trajnejšega zadovoljevanja kulturnih potreb, omogočanja celovitih in vsebinsko zaokroženih programov, podpore deficitarnim dejavnostim, zagotavljanju dostopnosti do zvrstno raznolike in kakovostne umetniške produkcije v slovenskem kulturnem prostoru ter zagotavljanja visoke zastopanosti slovenske ustvarjalnosti in poustvarjalnosti.

Za kulturno dediščino skrbimo

Prav tako aktiven je bil tudi direktorat za kulturno dediščino, ki je skupaj z občino Idrija in nekaterimi državnimi institucijami po šestih letih aktivnega dela v letu 2012 dosegel enega največjih možnih uspehov za državo na področju ohranjanja kulturne dediščine, to je vpis Idrije in njene tehniške dediščine na seznam UNESCO.

Skupaj s Čehi pripravljamo za UNESCO nominacijo del Jožeta Plečnika.

Sprejete so bile spremembe Zakona o varstvu kulturne dediščine glede državnega financiranja predhodnih arheoloških raziskav in dopolnitve zakona glede financiranja ohranjanja kulturne dediščine, ki bodo omogočile hitrejše in učinkovitejše ukrepanje na področju varovanja in ohranjanja kulturne dediščine v primeru izrednih razmer – nujnih intervencij. Sprejet je bil Pravilnik o arheoloških raziskavah in opredeljena Metodologija za določitev izravnalnega ukrepa pri odstranitvi arheoloških ostalin. Sprejet je bil tudi Pravilnik o varovanju in hranjenju nacionalnega bogastva in muzejskega gradiva, o vpisu v razvid muzejev in o podelitvi pooblastila za opravljanje državne javne službe muzejev.

Vzpostavljen je register žive dediščine. V okviru registra nepremične kulturne dediščine je bil vzpostavljen sistem za elektronsko oddajo vloge za uporabo podatkov in prevzem podatkov.

Izpeljan je bil postopek za razglasitev Škofjeloškega pasijona za živo mojstrovino državnega pomena. Intervencijsko je bil zaščiten tudi Vodnikov trg v Ljubljani, da ne bi bile ogrožene arheološke najdbe.

V nove, obnovljene prostore nekdanjih vojaških objektov na Vičavi je bil preseljen Pokrajinski arhiv na Ptuju. Izšla je publikacija Rusko-slovenski odnosi v dokumentih (12. stol.–1914), ki je rezultat večletnega projekta, v katerem so poleg Arhiva Republike Slovenije sodelovali tudi Ruska zvezna agencija za arhive, Ruski državni arhiv starih aktov in Inštitut za slavistiko Ruske akademije znanosti. Odmeven mednarodni projekt je bila tudi razstava Mesta in trgi ob hrvaško-štajerski meji, ki so jo skupaj pripravili slovenski in hrvaški arhivi.

Ustanovljen je bil svet direktorjev javnih arhivov kot strokovno-posvetovalno telo ministra, pristojnega za arhive. Svet obravnava strokovna vprašanja in svetuje pri oblikovanju politike na področju arhivske dejavnosti.

V preteklem letu smo odprli Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij v Vitanju. To je projekt, ki so ga podprle zadnje tri vlade in ki je poklon našemu rojaku Hermanu Potočniku Noordungu.

Mednarodno je bila zelo odmevna predstavitev Slovenije v okviru projekta Europeana 1914–1918 z zgodbami iz prve svetovne vojne (Europeana Big Bang).

Izpeljan je bil nov natečaj za narodno in univerzitetno knjižnico; nagrajeni načrt dokazuje, da imamo Slovenci dobre arhitekte, ki znajo združiti sodobnost s tradicijo. Načrtujemo njegovo realizacijo z evropskimi sredstvi v naslednji finančni perspektivi.

Na področju ohranjanja nepremične kulturne dediščine:

• je bila zaključena prenova konjušnice pri Ptujskem gradu, ki je dana v uporabo Pokrajinskemu muzeju;
• Je bila zaključena prenova dvorca Strmol na Gorenjskem, ki bo odprt za javnost in vključen v sodobno turistično ponudbo,
• je bila prenovljena Viteška dvorana na gradu Brežice in
• zagotovljena so bila interventna sredstva za poškodovano Rusko kapelico na Vršiču in za streho Plečnikove mojstrovine, cerkve sv. Mihaela na Barju.

Zaključene so tudi obnove kulturnih spomenikov v lasti občin, ki so na podlagi razpisa ministrstva pridobile sredstva EU:

• celostna prenova gradu Rajhenburg (Brestanica),
• I. faza prenove dvorca Lanthieri v Vipavski dolini in
• III. faza prenove Knežjega dvora v Celju.
• Začela se je prenova vile Vipolže.

Za galerijsko-muzejske namene so občine s sodelovanjem države popolnoma prenovile in povečale

• Obalno galerijo v Piranu in
• za Gorenjski muzej prostore gradu Khislstein, kjer so uredili letno gledališče;
• prenovljen je muzej Ptuj Ormož (Grajska galerija, zbirka pustnih mask in šeg; nova postavitev arheološke zbirke v nekdanjih prostorih Perutnine Ptuj).

Če se vrnem k splošnim vprašanjem, naj opozorim, da smo v tem času objavili in dali v javno razpravo tri pomembne dokumente:

1. osnutek Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo,
2. osnutek Nacionalnega programa za kulturo 2013—2016 in
3. osnutek Nacionalnega programa za jezikovno politiko 2012—2016.

To je rezultat dolgotrajnega dela, pri katerem so sodelovali številni strokovnjaki. O vsebini teh dokumentov ne bom govoril; odprli smo javno razpravo in pričakujemo pripombe vseh zainteresiranih posameznikov in skupin, na podlagi katerih bomo oblikovali končne predloge ter jih poslali vladi in Državnemu zboru v obravnavo in odobritev. Domnevam, da bomo imeli tudi v Državnem svetu priložnost, da o tem poglobljeno spregovorimo.

Gospod predsednik, spoštovani udeleženci tega zbora,

Na kratko sem vam predstavil delo, ki smo ga v tem letu opravili na področju kulture. To so dejstva. Dejstva, ki ga dokazujejo, da kultura je, da ministrstvo, zadolženo za kulturo, je, in da dobro dela.
Leto, ki je za nami, ob upoštevanju težkega finančnega stanja cele države na področju kulture ni bilo nič slabše od prejšnjih let, še več, z nekaterimi dosežki je celo izstopalo.

Seveda kultura pozna tudi interpretacijo. Tu lahko z obžalovanjem ugotovim, da ta interpretacija v zadnjem letu dni pogosto ni upoštevala dejstev. Temeljila je na predsodkih in netočnostih. Razumem, da živimo v pluralni družbi, ki bi bila zelo dolgočasna, če bi vsi vse videli enako. Pluralnost se odraža tudi v kulturi. Mi to dosledno spoštujemo.

Ministrstvo za izobraževanje znanost, kulturo in šport financira izobraževalno, znanstveno ali kulturno dejavnost nekaterih ljudi, ki so pod vlado ene barve kulturniki, pod vlado druge barve pa postanejo politiki. Financira tisto, kar delajo v službenem času, in prav je tako.

K temu nas (1.) zavezujejo veljavne pogodbe in (2.) prepričanje, da sredstev za izobraževanje, znanost in kulturo ne smemo povezovati s politično opredelitvijo.

To ni bilo vedno tako, celo v bližnji preteklosti ne. Zagotavljam vam, da ministrstvo pod mojim vodstvom ni odobrilo nobenih »umetniških« projektov, katerih cilj bi bilo blatenje ali smešenje voditeljev trenutne opozicije.

Kultura je povsod po svetu kritična do oblasti, tudi do politike. Samo iz totalitarnih režimov (in prejšnje vlade) pa so znani primeri, ko bi žalitve političnih nasprotnikov financirali z javnimi sredstvi.

Danes beremo veliko natolcevanja o politizaciji kulture in šolstva, katerih kronski dokaz je kakšna neizvršna časopisna kolumna kakega direktorja. O politizaciji kulture iz prejšnjega mandata govorijo posneta ali izvedena dela, katerih strošek gre v sto tisoče evrov.

Če ni kulture

Lansko leto so umetniki, ki so pripravili Prešernovo proslavo, ugasnili luči v Gallusovi dvorani in nato pojasnili, da so s tem pokazali, kaj se zgodi, če »ni kulture«. Kot inženir sem takrat pomislil, da je tema, ne, če ni kulture, ampak, če ni elektrike, če ni tehnologije.

Če ni kulture, se izgubljajo spoštovanje, racionalnost, resnicoljubnost, če ni kulture, se laže, zavaja, psuje… Če ni kulture, se krši nedotakljivost človekovega domovanja, obešajo se lutke, ljudi se pošilja v Barbarin rov. Če ni kulture, izgineta sočutje in spoštovanje… Kultura ni mrknila v Cankarjevem domu, ampak pred njim.

Še preden sem postal minister, sem se udeležil Prešernove proslave, pa so me sprejeli z žvižgi, žalitvami, nato sem doživel še osebne diskreditacije. Grenko zadoščenje lahko najdem v dejstvu, da je bilo nesramnosti in odpora pred začetkom mandata več, kakor jih je po enem letu. To me napeljuje, da diskontiram kritike, ki jih je z iste strani deležno moje delo; včasih tudi upravičeno, pogosto pa ne.

Sicer pa kultura je

Bila je vse leto in bo tudi naprej. Ministrstvo za kulturo je. Nocojšnja Prešernova proslava bo imela status državne proslave, čeprav je vlada nekoč sprejela sklep, da bosta državni proslavi samo tista za dan samostojnosti in enotnosti in za dan neodvisnosti. V šolskem koledarju za letošnje šolsko leto smo vse šole zavezali, da organizirajo Prešernovo proslavo; lansko leto te zaveze ni bilo.

Kultura je. Taka, kakršno smo si ustvarili, brez cenzure. Tudi brez cenzure Prešerna. Kitico, ki je motila cesarskega cenzorja, pojemo v himni. Hkrati naj bi pristajali na to, da nam partijski cenzor prekriža neko drugo kitico, tam, kjer Prešern zapiše »Bog živi nas Slovence«. Smo se v 150 letih naučili strpnosti?

Kultura je. Navkljub slovenskemu kolektivnemu samopomilovanju, na katerega med drugim kaže tudi dejstvo, da smo si za praznik izbrali žalostni dan pesnikove smrti, ne rojstva. K pesimizmu in samopomilovanju je v preteklem letu prispeval tudi del kulturnikov, ker nam gre jamranje očitno pač najbolje od rok.

Tudi narodi imajo tisto, kar Echart Tolle imenuje pain-body – boleče telo. In Slovenci tako radi najdemo veselje in zadovoljstvo vsaj v tem, da trpimo, se pritožujemo, da se naslajamo nad svojimi napakami in neuspehi. Da sami sebe tlačimo. Če se že ne moremo veseliti uspehov, najdemo nekaj veselja v samopomilovanju.

In kultura k temu, žal, daje svoj prispevek. Hrani slovensko samopomilovanje, kolektivni slovenski pain-body. Koliko »od radosti« imamo v naši kulturni zakladnici in koliko blatnih dolov in solznih dolin?

V himni se še kar postavljamo v položaj naroda, ki prezeba nekje v temni noči, in "hrepeni dočakat dan".

Gospe in gospodje, zdanilo se je že. 

Čas je, da se začnemo obnašati svetlemu dnevu primerno! Dovolite mi, da tudi zdaj zaključim z mislijo Alexisa de Tocquevilla, ki sem jo navedel tudi ob podelitvi Zoisovih nagrad, ker tako dobro povezuje izobraževanje  znanost in kulturo:

Odkar so dela človeškega duha postala vir moči in bogastva, je treba vsak napredek znanosti, vsako novo spoznanje, vsako novo idejo obravnavati kot zametek moči, ki je na dosegu ljudstva. Pesništvo, zgovornost, spomin, milina duha, žar domišljije, globina misli, vsi ti darovi, ki jih nebo deli na slepo srečo, so demokraciji koristili, in celo kadar so se znašli v posesti njenih nasprotnikov, so še vedno delali njej v prid, ker so poudarjali naravno veličino človeka.

Za temi besedami stojim tudi sam.

V marsičem se ne strinjamo, v marsičem smo bili nasprotniki. In verjetno še bomo. Ampak tudi nasprotovanje, če je kulturno, če je resnicoljubno, če je civilizirano, koristi demokraciji in poudarja naravno veličino človeka.

Ta veličina pa je tisto, kar bi morala kultura praznovati, slaviti, opevati in to bomo na ministrstvu podpirali. Nekateri slovenski umetniki to znajo. Nekateri pa kot da nimajo več pravega navdiha, pa se ukvarjajo bolj s politiko. Kar je tudi njihova pravica.

Vsem želim prijazen kulturni praznik.

Ne, ni mi hudega

Odkar pišejo o meni, tisku verjamem še dosti manj, kot sem mu prej. Nazadnje se me je v nedeljskem slogu privoščil neki B.P. iz Lady:

Nihče si ni opomogel

Svoje premoženje sem prijavil protikorupcijski komisiji. Finance so ugotovile, da sem najbolj neumen bogat minister. Denacionalizacije je v tem premoženju cca. 10%. Mama je tudi dobila nazaj nekaj gozdov in ji kaka sečnja sem in tja izboljša pokojnino. Ne vem, kdo drug bi bil sicer "družina, ki si je opomogla", ker nimam ne bratov, ne sester, ne bratrancev, ne sestričen, ne stricev, ne tet.

Tudi ne izhajam iz nikakršne "verske družine". Pa ne, da bi se bilo tega treba sramovati, ampak ne vem za prav nikogar, iz še tako daljnega sorodstva, ki bi bil duhovnik. Deda po očetovi in mamini strani sta bila pred vojno bližje liberalcem kot Ljudski stranki. Grem pa vsaj za praznike k maši. In?

Sem bogat!

Je pa res, da sem bogat. Tudi ko sem bil še mladi raziskovalec in sem imel nekaj sto nemških mark plače, kot tudi zdaj, ko sem minister, sem vedno zaslužil več, kot sem si želel potrošiti.