Izražanje dvoma v globalno segrevanje v sodobni demokratični družbi

Tole karikaturo je objavila revija Mladina v eni od svojih decembrskih številk:

#IZJAVAtedna:  »Globalno segrevanje je samo najnovejši izgovor za uvajanje socialističnega avtokratskega sistema.« Gradbeni inženir in nekdanji politik Žiga Turk na Twitterju o levičarski zaroti

Za novo leto, kaj leto, desetletje, si želim, da bi moji nasprotniki polemizirali s tem, kar res rečem, ne pa, da mi v svoji nemoči pripišejo povsem drugačno izjavo in potem z njo obračunavajo. 

Tule je moj tvit v kontekstu:

Štejem pa Mladini v dobro, da je v pismih bralcev objavila moj nekoliko duhovit odgovor, kjer sem bralcem tiste revije lahko predstavil poglede nekega gradbenega inženirja na zadevo:

V zadnji številki je revija Mladina objavili moj tvit: »Globalno segrevanje je samo najnovejši izgovor za uvajanje socialističnega avtokratskega sistema.« Opremili ste ga s podpisom "Gradbeni inženir in nekdanji politik Žiga Turk na Twitterju o levičarski zaroti" in karikaturo z duhovitim komentarjem "Epohalno odkritje! Prof.dr. Žiga Turk z Ljubljanske fakultete za gradbeništvo razkril skrivnostne vzroke in mehanizme globalnega segrevanja, ki ga povzročajo brezbožne sile zla, da bi svetu zavladal peklenski socializem".

Tvit ste duhovito iztrgali iz konteksta, v katerem sem citiral trditev Grete Thunberg, da ne gre samo za okolje, ampak, da so krizo povzročili kolonialni, rasistični in patriarhalni sistemi zatiranja, da ki jih je treba demontirati. Duhovito ste zamolčali moj tvit, ki je sledil v isti niti, "To ne pomeni, da ni segrevanja. Ampak da še več socializma ni rešitev".

V komentarju ste mi duhovito podtaknili trditev, da je globalno segrevanje izmišljeno za potrebe socialistične revolucije. Temu zadnjemu moram odločno oporekati. Izražanje dvoma v globalno segrevanje je v sodobni demokratični družbi lahko nevarno. Segrevanje je resnično, v veliki meri je posledica naše tehnologije. Najbolj učinkovite rešitve za segrevanje pa bo našel gospodarski sistem, ki zna najbolje razporejati omejena sredstva med različne probleme in želje. To ni socializem ampak svobodno tržno gospodarstvo. Treba je samo postaviti realno ceno tovrstnega onesnaževanja. Npr. s fiskalno nevtralno davčno reformo, ki bi DDV in trošarine na razvade deloma prevedla v obdavčenje toplogrednih izpustov.

Žiga Turk, gradbeni inženir

Deset krivcev za poplave

1. Janez Janša

Sicer ne znam prav utemeljiti, ampak del bralcev bo že našel kakšno logiko v tem, da je kriv tudi za to. Morda, ker je 2012 ukinil Službo za podnebne spremembe, ki se je ukvarjala s tem, da bi bilo podnebnih sprememb manj in so topogledno sprejeli določene strateške dokumente o vremenu v bodoče. Zdaj te službe ni več in vreme se ne čuti zavezano spoštovati dokumentov.

2. Milan Kučan

Omenjam ga zato, ker je vsegliharstvo udoben nadomestek za objektivnost. Sicer ne znam prav utemeljiti, ampak del bralcev bo že našel kakšno logiko v tem. Morda zato, ker je (bil) na čelu Zveze komunistov Slovenije, ki je odvzela avtoriteto starim županom in župnikom, ki so imeli nekaj občutka za to, kje bi se gradilo in kje ne.

3. Politika

Itak je za vse kriva politika. Za nobenim šankom, še posebej, če je pluralno sestavljen, vam ta argument ne more spodleteti. Dodate lahko, da so preveč plačani in da se samo kregajo. Itak je pa jasno, da je varuška kriva, če se otrok s sprehoda vrne moker, ker je padel v lužo. Ali pa se je šel tja s prijatelji igrat.

4. Sosed s športnim terencem

Pokuri 14 litrov supra na 100 km in s tem prispeva k emisijam CO2 (sicer manj kot bo TEŠ) in segrevanju ozračja ter zato k večji vsebnostjo vlage v atmosferi, ki pa enkrat mora pasti dol ... Poleg tega sosed ne ločuje odpadkov. Zalotili ste ga, da je nepazljiv pri sortiranju raznih vrst plastike in polivinila.

5. Soseda s staro Hynday Sonato

V finančni stiski v Lidlu kupuje poceni Kitajsko robo. Vemo pa, da Kitajci elektriko delajo na premog, ogromno energije gre za plastično embalažo in za transport te robe v Evropo. Kupovati bi morala dražjo ampak doma pridelano oz. izdelano. Sledi argumentacija iz točke 4.

6. Sosed vrtičkar

Obseden z izgledom svoje hišice je, potem ko je že postavil palčke in uredil lično trato, zasul izsuševalni jarek na vaši meji in čez zasadil lično živo mejo. Takrat ste bili veseli, da je to naredil, ker poleti iz jarka smrdi. Zdaj se voda priplazi po travniku in bi skozi vašo garažo na drugo stran hiše.

Isti problem, samo z veliko večjimi posledicami, so posegi, ki zmanjšujejo pretočnost vodotokov. Od nestrokovnih gradenj ob in nad vodotoki, do neurejanja brežin.

7. Stroka

Urbanistični razvrat se je začel enkrat v 70ih in še kar traja. Ja, Slovenija je lepa dežela. Kjer ni pozidana. Ne politika je že bila omenjena v točki 3. Itak v zvezi s tem samo podpisuje rešitve, ki jih nariše stroka. Ne rečem, da ne brez namigov politike. Ampak politik nič vsebinskega nikoli ne sme napisati sam. Na vsaki lokacijski dokumentaciji, na vsakem gradbenem dovoljenju, na vsakem prostorskem načrtu je podpisan nekdo iz stroke.

Tudi na vsakem projektu, ki pritličje (ali vsaj garažo) postavi pod nivo poplave, je podpis stroke. Ki se ji je zdelo, da jo politika ali biznis nad njo odvezuje odgovornosti in vest-nega dela. Morda bi pa inženirji potrebovali nekaj takega, kot je Hipokratova prisega, da bi se nanjo v takih primerih sklicevali in rekli ne!

8. Moralni hazard graditeljev

Ob vsaki avtocesti boste videli stotine novih hiš, ki so zavedoma zgrajene - ob avtocesti. Ker je bila zemlja poceni, ker je človek hitro na avtocesti in v Ljubljani. Potem dotični dosežejo, da jim DARS zgradi protihrupne ograje. Ker je hrup res nevzdržen. (Napisano ne velja za stavbe, ki jim avtocesto postavijo na dvorišče, ki so torej stale preden je stala avtocesta).

K hazardu so svoje prispevala dovoljenja in legalizacije nelegalno postavljenih objektov. Kot da bi papir (in ne vreče peska) tiščal vodo stran. Papirji so ljudi odvezali premisleka in odgovornosti za njihove odločitve. Če smeš graditi kjerkoli, si za posledice odgovoren sam. Če lahko gradiš samo tam, kjer ti dajo dovoljenje, se večini zdi, da odgovornost prevzema tisti, ki je dovoljenje dal.

9. Protipoplavni ukrepi

Ker je voda taka stvar, da se je ne da poslati nazaj v nebo ali na kak način stisniti, protipoplavni ukrep pomeni zgolj to, da vodo iz področja A prestavimo na področje B. Voda rabi prostor, če ji ga nekje vzamemo, si ga bo drugje vzela. Če pol Barja zavarujemo z nasipi, bo na drugi polovici vodostaj še enkrat višji. Poskrbite, da boste na prvi polovici, ne na drugi.

10. Nihče

Iskanje krivca za vsako stvar je zgolj obsedenost naše civilizacije, da mora biti vedno vse brez napak, da če pa gre kaj narobe, je pa nekdo kriv. Nekdo drug. Ne jaz sam. Zgoraj je, upam, naštetih dovolj "drugih", da boste imeli lep dan.

Pokaže tudi, upam, da prava debata ni o tem, kaj je krivo za poplave, ampak, kaj se da narediti, da bi bile posledice blažje.

100 na osebo na mesec

Ko smo prejšnjo sredo predstavljali izhodišča za prihodnji program, sem poudaril potrebo po tem, da je naš prihodnji razvoj trajnosten. Beseda ima danes predvsem zeleno pobarvani ekološki prizvok, ampak v svojem korenu ima besedo trajanje.

Gre torej za razvoj, ki lahko traja. To trajanje ni samo v smislu ohranjanja naravnih virov za zanamce, ampak tudi ohranjanje finančnih virov zanje. Trajnostni razvoj ne pomeni le tega, da si na račun prihodnjih generacij ne sposojamo npr. premoga, apmak pomeni tudi to, da si na račun prihodnjih generacij ne sposojamo denarja.

In slednje je še bolj pomembno, pa naj zeleni še tako stržejo z ušesi. Zelo verjetno je namreč, da bomo premog ali nafto po zaslugi napredka znanosti in tehnologije nadomestili s čem drugim, podobno, kot smo les, katerega izkoriščanje se je zdelo prav tako zelo netrajnostno. Denar pa bo ostal, dolgovi tudi. Menda je Slovenija pred kratkim nehala odplačevati dolg, ki so ga naredili še srbski kralji.

Žal takega razmišljanja nismo vajeni, ker je v slovenskih družinah še globoko zakoreninjen spomin na čase, ko je dolgove požrla inflacija. Hiše in vikendi, ki so bili tako zgrajeni, pa še vedno stojijo.

Ne razvoj, ne trajnostni

Danes nimamo ne razvoja, niti proračun ni trajnostni. Po uradnih prognozah bosta letos državi zmanjkali dobri dve milijardi. Dodajmo še kako dokapitalizacijo, upoštevajmo trende prvega tromesečja in zaradi lažjega računanja primanjkljaj zaokrožimo na 2400 mio EUR. Mesečno je to 200 mio EUR in če to delimo z dvema milijonoma Slovencem pridemo do tistih 100 EUR na osebo na mesec, do 400 EUR na povprečno štiričlansko družino. Toliko manj neto bi v povprečju morali imeti mesečno na razpolago.

A to še ni vse. Če berete internet verjetno sodite med tiste, ki nimajo ravno najnižjih dohodkov. Tem ni mogoče ničesar več vzeti, vam pač. Skladno s progresijo slovenskega davčnega in prispevkovnega sistema lahko znesek čez palec podvojite: 800 EUR na družino na mesec manj!

Pa naredimo še korak naprej. V nekem trenutku bo treba (1) primanjkljaj države spraviti na nič (to je teh 800) in še odplačevati dolg, z obrestmi vred. In pridemo do številke, ki je krepko večja od 1000 EUR na družino. Ne vem, kateri družinski proračun bi to zdržal.

Veste kako zaslužiti 1000 EUR več?

Če ne, dovolite priložnost tistim, ki imajo ideje in sposobnost, da to naredijo. Zastonj kosila ni. Zastonj posojil tudi ne. V EUR pa sploh ne, ker največje članice evro-območja ne bodo za to, da evrski dolg stopi inflacija, kot smo bili navajeni v prejšnji državi.

Poplave med stroko in politiko

V reviji Ekolist je bil objavljen moj članek na temo jesenskih poplav. Veliko je sposojenega iz že objavljenega na tem blogu, nekaj poudarkov pa je novih.

Povzetek: Temeljni razlog za naravne in družbene nesreče, ki se nam dogajajo, je, da je v naravnih, družbenih in finančnih sistemih vse manj rezerve, da so vse manj robustni in vse bolj krhki. H krhkosti in občutljivosti vodi ekonomski interes po optimizaciji, ki pa mu mora nasproti stati interes po zanesljivosti in varnosti. Varnost (npr. pred poplavami) ni strokovno vprašanje, ampak je vprašanja političnih prioritet. Politika mora na probleme v družbi gledati celovito, povezovati in medsebojno tehtati in primerjati pogosto neprimerljive nasvete različnih strok. Pri tem jo ovira kratkovidna želja volivcev po popularnih ukrepih, ki pa niso nujno dolgoročno dobri. Politika se mora precej bolj kot v preteklosti naslanjati na strokovna znanja, ki so zunaj hodnikov oblasti, stroka pa bolj upoštevati modrosti iz časov, ko tehnika še ni bila vsemogočna.

Ključne besede: naravne nesreče, participacija, demokracija, politika

 

Septembra je voda zalila Slovenijo. Preveč ljudi je imelo vodo v kleteh in dnevnih sobah, preveč hiš ogrožajo zemeljski plazovi, preveč je bilo škode v gospodarskih objektih. V soboto, nedeljo in še kakšno popoldne med tednom sem hodil po Ljubljani in okolici ter gledal, kaj se dogaja. Verjamem v heideggerjanski »being in the world«, verjamem, da je treba vso tisto močo občutiti, če sem vsaj zasebno imel srečo, da me ni prizadela.

Verjetno ne bom nikoli pozabil stare ženice, ki so jo po poplavljeni ljubljanski ulici v samokolnici peljali na suho. Ne bom pozabil do stropa zalitih garaž v novih prestižnih blokih na Viču, poplavljenih stavbnih parcel, poplavljenih ulic v elitnih Murglah. Ne bom pozabil, da so me gasilci na poti iz Podpeči proti Ljubljani ustavili, češ, na cesti je 80cm vode. In če jo je toliko na cesti, koliko jo imajo ljudje v dnevnih sobah v Črni vasi. Marsikje po Sloveniji je bilo še huje.

Za dežjem je posijalo sonce. Na zazidljivih parcelah sta plavala laboda. V kak meter globoki in nenavadno bistri vodi sta se dobro počutila. Bodoči investitor pa je ugotavljal, kako visoko bo treba nasuti, da bodo nove hiše na suhem.

Barje je sončen dan praznovalo pod vodo. Še nikoli ni bilo tako lepo, kot tistega 20. septembra. Bilo je tako, kot nekoč, preden smo regulirali Ljubljanico in zgradili Gruberjev prekop. Na Barju je še nekaj kotičkov, kjer ti širok pogled do obzorja ne pokvari nobena človeška gradnja, ampak bolj kot ga izsušujemo, bolj ko nam tehnično znanje daje samozavest v boju z naravo, manj jih je.  

Kdo je kriv?

Naša civilizacija je pač taka, da če gre kaj narobe, potem že mora biti nekdo kriv. Da je bilo pač slabo vreme, tega ne razumemo več. Naravo smo si navajeni podrejati, jo premagovati. Če res hočemo, pridemo na luno, cepimo atome in dešifriramo človeški genom. Pravzaprav samo smrti še nismo premagali. Vsaj tako si mislimo. Do prve poplave. In priznajmo, da naša bivališča ostanejo na suhem, to v 21. stoletju ni prehuda zahteva.

Zdaj poslušamo prelaganje krivde. Ljubljančani bi krivili občine iz katerih hudourniki pritečejo. Mestna oblast bi krivila državno. Tisti, ki živijo na suhem, tiste, ki so šli graditi na poplavna območja in niso kupili niti škornjev. Opozicija pozicijo, in pozicija prejšnjo pozicijo. Vsi bi si umili roke, in vode za to res ne manjka.

Dejstvo je, da smo v preteklosti naredili niz napak, ki se potem seštejejo v katastrofo. Trdim pa, da ni slučajno, da nas je zalilo, ampak da je to posledica načina, kako deluje politika in da doživljamo katastrofe tudi na drugih področjih zaradi precej podobnih vzrokov. Samo vzroke in posledice je tam precej lažje zamegliti.

Krhkost in robustnost

Bolj ko smo razviti, bolj smo občutljivi na okolico. Vse kar odstopa od tistega prijetnega sončnega dne, ko je 22 stopinj, je predmet pogovorov, kako večje odstopanje, malo večji naliv ali daljša suša, pa sproži niz pravičniških komentarjev o podnebnih spremembah.

Glede na to, da imamo vendarle dosti boljšo tehnologijo, da hladimo in kurimo, da so naša bivališča bistveno bolje zavarovana pred vplivi vremena kot tista izpred stoletij, je to pravzaprav čudno. A po drugi strani smo se kot družbeni in tehnični sistem samo-optimizirali, kot se s sistemi povsod dogaja. Vsaka rezerva v sistemu, pa naj bo naš čas, ki nam ga še niso zasedla opravila iz rokovnika ali pa zemlja, po kateri bi se lahko razlila poplavna voda, je znamenje neracionalnosti, neoptimiziranosti, je priložnost, da je v imenu ekonomike še bolje izkoristimo. To se včasih potem maščuje.

Celotna družba in vsi njeni podsistemi postajajo vedno bolj krhki, ker je vsaka rezerva neekonomična. Optimalen dirkalnik formule 1 je tisti, kjer se vse pokvari istočasno, tik po koncu dirke. Če motor zdrži dlje od menjalnika, potem je pač preveč robustno narejen, torej pretežak. Konkurenca z lažjim motorjem bo uspešnejša.

Tehnika zna narediti sistem robusten ali krhek in zna ga ekonomsko optimizirati. Ob dogodku, kakršne so poplave, spustijo pred mikrofone inženirje in druge strokovnjake, in zdi se, da stroka ve, kako bi problem rešila. Ob neki drugi priliki pridejo pred mikrofone epidemiologi, in tudi ta stroka pozna odgovor, kako bi  preprečili epidemijo ptičje gripe. Pedagoška stroka ima odgovor na vprašanje, kako izboljšati izobrazbeno strukturo ljudi. Stroka s področja sociale zna preprečiti revščino. Agronomska stroka zna nahraniti državo.

Stroka in politika

Ob vsaki katastrofi slišimo, da bi bilo treba bolj poslušati stroko. Ampak, kot rečeno, stroka ni ena, strok je več, nobena pa nima zares holističnega pogleda na probleme. Tule bi lahko zašel o razpravo o teoriji znanosti Thomasa Khuna ali Karla Popperja, ki sta pokazala, da znanost in posledično stroka, težita k temu, da vedno bolje razumemo čedalje bolj specializirane, razdrobljene probleme. Celostni pogled pa je zanemarjen in šele na političnem nivoju tehtamo ali bomo npr. urejali poplavno varnost ali pa zgradili tovarno in nova delovna mesta ali pa postavili novo šolo. Za vse ni denarja.

Zato trdim, da poplave, plazovi in druge naravne nesreče niso strokovni problem. Stroka stvari zna rešiti. Vprašanje pa je, čemu, kateri stroki da prednost. Zato je odločanje v politiki težko – ker mora tehtati med mnogimi strokovnimi odločitvami. In zato se vseeno bolje obnesejo demokracije, kjer med raznimi strokami tehtajo laiki, kot pa diktature, ki bi vsilile eno samo »stroko« in jo postavile v ospredje na račun drugih.

Priljubljenost in potrebnost

V primeru poplav nas je narava grobo opozorila na naše napake. Naravnih zakonov hidrodinamike se ne da goljufati, vode se ne da zamolčati, poplavljenih hiš ne skriti pod preprogo. Opozorila je vse. Politiko, medije, stroko, podjetnike, občane, vse ljudi.

Poplave so simptom stanja, ko politika dela tisto, kar je popularno, ne pa tistega, kar bi bilo potrebno. Popularnemu daje prednost pred potrebnim tudi na številnih drugih področjih. Finančna kriza je izbruhnila tudi zato, ker si je politika kupovala glasove revnejših Američanov tako, da jim je vseeno omogočila dostop do kreditov za hiše. Toplogredni izpusti se večajo, ker uvajanje davka na CO2 ne prinaša glasov. Ko se špara pri plačevanju v javnem sektorju, se najprej poreže sredstva za nagrajevanje najbolj prizadevnih, ker so ti seveda v manjšini. Tako politika deluje in nobena stroka ji pri tem ne more pomagati. K boljšim odločitvam jo lahko prisilijo edino volivci.

Volivci svet dojemajo samo še v manjšem delu neposredno, večinoma pa skozi medije. Ti pišejo stvari, ki jih ljudje radi berejo, vse manj pa o stvareh, ki bi jih ljudje morali vedeti. Poplave so voda pod mostom, to je bilo prejšnji mesec. Pritisk na politiko, da s tem v zvezi kaj naredi, je popustil. Hidrotehnična stroka, ki je bila dober teden v soju žarometov, se zdaj za sekunde in kvadraten centimetre bori z »aktualno« tehniko. Stroka se je naveličala opozarjati in čaka, da jo bo kdo kaj vprašal in pozablja na tisti Heideggerjev rek, da je bistvo tehnike zunaj tehnike – namreč v vplivu, ki ga ima tehnika na družbo in svet.

Ljudje volijo tako politiko, spremljajo te medije, od državnih uradnikov pa pričakujejo, da bodo namesto njih premišljevali, ali je na nekem plazišču ali poplavnem območju varno graditi ali ne.

Pravica do neumnosti

Nerealno je pričakovati, da bo ljudi država varovala pred njihovo lastno neumnostjo. V teh dneh sem bral razpravo na nekem forumu, v katerem se bodoči graditelj pritožuje, da mu država komplicira s soglasjem češ, da je nevarnost poplave. Ampak on da ve, da tukaj še nikoli ni poplavljalo. To je pisal avgusta. In natanko tako so govorili investitorji v Viško Solčavo, kjer se v garažah niti plavati ni dalo, tako visoka je bila voda.

Seveda, človek bi rad za svojo družino postavil dom in država mu stoji na poti. Posamezniki nosijo koline uradnikom po občinah, veliki investitorji si dajo popravljati zazidalne načrte. Morda se jim zdi, da če bodo dobili papir, da bo gradnja kaj bolj varna. Ne bo. Ni verjetno, da bi uradnike bolj skrbelo za varnost graditeljev kot njih same. Zato bi se kazalo čim prej znebiti prepričanja, da ima država nalogo, da ljudi varuje pred njihovo neumnostjo. Ja, v toliko, da pripravi pametne prostorske akte, s katerimi za gradnjo zapre nevarna področja. V splošnem pa je to napačno razmišljanje.

Početi neumnosti je temeljna človekova pravica. Država ni prepovedala kajenja. Dovoli pitje alkohola. Dovoli, da ljudje gledajo Kmetijo. Če se država ne odloča namesto posameznika, če mu je dala svobodo in z njo odgovornost, pa mu je dolžna zagotoviti informacijo, na podlagi katere se bo odločil. Zato zahteva, da se na škatlice cigaret napiše, da kajenja ubija; da je na etiketi od pijače zapisana stopnja alkohola. Podobno bi lahko zahtevali, da kupec nepremične v tehnični dokumentaciji dobi podatek, na kateri koti v njegovi dnevni sobi je stoletna voda. In kakšna je verjetnost, da mu bo garažo v voda celoti zalila.

Vsi morajo vedeti, kakšne nevarnosti prinaša kakšna lokacija, temu primerno se morajo oblikovati cene, ponudba in povpraševanje in nenazadnje tudi zavarovalne premije. Če nas že spoštovanje do narave ne bo prepričalo, da se ji moramo prilagajati, ne pa jo arogantno ignorirati, naj nas na to spomni vsaj denarnica.

Navaditi se moramo, da svoboda seboj prinaša odgovornost. Odgovorni smo za to, kje gradimo, kaj beremo in tudi kakšne politike si izberemo. Osnovni problem je, da se naša politika preredko zaveda, za kaj jo imamo; da ureja interese med ljudmi, da se postavi v bran posameznika napram posebnim interesom močnejših, da išče ravnotežje med različnimi interesi v družbi. Da je čuvaj, ki skrbi, da stvari tečejo po pravilih. Če bi obstoječo zakonodajo razlagali dovolj restriktivno in bi uveljavljali inštitut vodnega soglasja, bi naredili marsikakšno neumnost manj.

Država pa je nenadomestljiva, ko bi eden s svojimi dejanji ogrožal varnost drugega. Zato seveda mora posredovati, ko bi novogradnje poslabšale poplavno varnost okolice, ko bi nova cesta naredila oviro vodi, da bi se neškodljivo razlila po poljih. Država je prepovedala kajenje v zaprtih prostorih, ker ne pusti, da s svojim ravnanjem povzročamo škodo drugim.

Odprtost in modrost

Zgoraj sem naštel nekaj faktorjev, ki vplivajo na to, da smo od časa do časa v težavah. Sistemi - naravni, družbeni in finančni - sami od sebe težijo k temu, da so krhki, da zavračajo robustnost. Stroke so razdrobljene, že na svojih področjih pogosto zanemarjajo celostni pogled. Politika je tista, ki v sisteme lahko skozi regulativo in planiranje vgradi določeno robustnost, do katere nevidna roka trga sama od sebe ne bi pripeljala. Na celotno družbo celostno pogleda šele politika, ki je v večni skušnjavi, ali delati ker je popularno ali tisto, kar je dolgoročno dobro.

Na drugo pot ji lahko pomagajo mediji, volivci in še posebej stroka, ki mora biti družbeno angažirana in zahtevati, da se sliši in upošteva njen glas. V času računalnikov, interneta in široko dostopne izobrazbe je normalno, da se država bolj kot v preteklosti naslanja na strokovna znanja, ki so zunaj hodnikov oblasti, stroka pa bolj upošteva modrosti iz časov, ko tehnika še ni bila vsemogočna.

Ljubljana pod vodo

Če ima človek srečo, da je na suhem, si velja te stvari od blizu ogledati, poslikati in za vse večne čase postaviti na Picaso, da si jih zapomnimo, ko se bo treba odločati med kozmetičnim lepšanjem nabrežij in poplavnim urejanjem vodotokov.

Še vedno smo v ledeni dobi!

Tole mi je padlo v oči v Muzeju naravne zgodovine v Washingtonu. Očitno so znanstveniki ta del razstave pripravljali še preden so se ljudje zavedli pomena podnebnih sprememb. Nenavadno toplo da je bilo od 1890 do 1945, v zadnjih desetletjih pa da so znaki ohlajanja.

Na vrhu slike je pripis, da ta del razstave prenavljajo, da bo vključevala zadnja spoznanja o klimatskih spremembah. Ki bodo diametralno nasprotna od tega, kar piše. Namreč, da je bilo na začetku stoletja hladno, v zadnjih desetletjih je pa vedno topleje.

Ministrstvo za trajnostni razvoj

V program SDS smo napisali, da naj bi se Služba vlade za razvoj preoblikovala v Ministrstvo za trajnostni razvoj (MTR). Skupaj s še nekaterimi drugimi spremembami v organizacije vlade naj bi to omogočilo večjo razvojno usmerjenost vladanja:

• Visoko šolstvo naj bi se priključilo Ministrstvu za šolstvo in šport (kar ima sicer nekaj slabih strani, ker bi bilo ločeno od znanosti).
• Na MTR pridejo še znanost, tehnologija in informacijska družba (tako tista iz MVZT kot tista iz Ministrstva za gospodarstvo).
• MTR prevzame skrb za strukturne sklade (ne pa tudi za kohezijske) od Službe vlade za lokalno samoupravo in razvoj.

Taka služba bi bila organizirana matrično. Vrstice v matriki tvorijo naslednja področja:

• Konkurenčnost. Skrb za koordinacijo politik vlade za povečanje konkurenčne sposobnosti slovenskega gospodarstva skozi manjšanje vloge države, pocenitev in poenostavitev države, vzpostavljanja delovanja trgov ter naslanjanje na znanje in ustvarjalnost.
• Znanje. Politike na področju znanosti in tehnologije; usmerjanje podpornega okolja (ARRS, TIA, deloma JAPTI, SPS, SID banka) v tesnem sodelovanju s Svetom za konkurenčnost.
• Ustvarjalnost. Posebna skrb za kreativne industrije, za katere se ne ve, ali sodijo pod Gospodarstvo ali Kulturo. V naslednji štirih letih bi vsem razložili za kaj pri WC ščetkah v resnici gre.
• Informacijska družba in telekomunikacije. Združitev direktorata za informacijsko družbo in za telekomunikacije pod eno streho zaradi sinergij državnih politik in tesne povezanosti z raziskavami in razvojem.
• Skrb za ljudi. Nadaljevanje socialnih reform v smeri nagrajevanje delavnosti, prizadevnosti, iniciativnosti, odgovornosti ...
  
• Skrb za naravo. Koordinacija politik, ki jih sicer dnevno vodijo predvsem Ministrstvo za gospodarstvo, Ministrstvo za okolje prostor, Ministrstvo za promet ter Ministrstvo za kmetijstvo na področju trajnostnega razvoja, energetike in klimatskih sprememb.

Stolpce v matriki bi tvorili ključni dosjeji oz. naloge Ministrstva:

• Strategija razvoja Slovenije, Lizbonska strategija in druge reforme strategije (dopolnitev, izvajanje, spremljanje).
• Strategija odziva na podnebne spremembe (še napisati, potem pa spremljati).
• Vstopanje v OECD in modernizacija države na podlagi njihovih priporočil.
  
• Razvojno preoblikovanje proračuna (ki je posledica razvojnega prestrukturiranja vlade).
• Črpanje sredstev EU (izpogajati bi bilo potrebno poenostavitev pravil za rabo strukturnih sredstev EU).
• Strategija in spremljanje velikih razvojnih projektov (reNRP).

Takšno ministrstvo bi imelo kar debelo listnico na nekaterih področjih (znanost, tehnologija, strukturne reforme) in prevladujoč vpliv na treh ključnih horizontalnih razvojnih temah:

• podnebne spremembe,
• informacijska tehnologija,
• znanje in ustvarjalnost.

Na drugih bi moralo imeti več kot zgolj svetovalno oz. koordinacijsko vlogo (konkurenčnost, trajnostni razvoj). Čas za tako ministrstvo je idealen. Zunanji gospodarsko-finančni kontekst motivira za reforme; domača makroekonomska situacija pušča naslednji vladi dovolj manevrskega prostora, da lahko marsikaj izpelje.

Kot sem že večkrat napisal: V naslednjem mandatu ne bomo ne lovili kriterijev za prevzem evra in ne predsedovali EU. Cel mandat, vsa štiri leta, se da ukvarjati samo s Slovenijo. Kriza pa lahko celo pomaga, da iz nje pridemo z bolj zdravim gospodarstvom, kot ga imamo zdaj.

Blejski strateški forum (dopolnitev)

Vida Ogorelec Wagner je predstavila skrajšano verzijo prosojnic Al Gore-a. Prof. Fred Singer je povedal, da je Gore sicer prepričljiv, da pa je v nasprotju s spoznanji znanosti. Jaz sem izhajal iz prepričanja, da tudi če bi bilo zelo malo verjetno, da ima IPCC prav, so vložki in tveganja preveliki, da bi kar zamahnili z roko; in da moramo s pametnimi politikami poiskati način, da iz zadeve naredimo priložnost za razvoj.

Potem smo šteli, koliko znanstvenikov se strinja z IPCC in koliko ne, in ali je to sploh važno, kdo je kdaj dobil kak ček od Exxon Mobile in ali se sploh spodobi vabiti ljudi, kot je Prof. Fred Singer, da kvarijo konsenz na konferenci.

Fred Singer bo v sredo ob 13:00 predaval na IJS. Ostajam prepričan, da si ne smemo zatiskati oči in ušes pred različnimi mnenji, če želimo, da bodo naše politike kredibilne.

PS. V okviru predvolilne kampanje sem se na Bled peljal skozi Šiško.

Fred Singer na Blejskem strateškem forumu

Eden od zanimivejših dogodkov na Blejskem strateškem forumu bo diskusija v ponedeljek zgodaj zjutraj, ko bo prosojnice "Neprijetna resnica" Al Gore-a komentiral Fred Singer. Ker sem se nekaj pritoževal, da je po dobrih dveh letih film za tak dogodek že malce passe, je MZZ na panel vtaknil tudi mene. In vse skupaj primerno razporedil na nemogočo zgodnjo uro.

Dopolnim po dogodku.

Podnebne spremembe in volilna kampanja

Vesel sem, da Focus promovira vprašanje klimatskih sprememb v času volilne kampanje, ker gre res za eno ključnih vprašanj prihodnosti. Mislim pa, da so vendarle preveč kritični (nekdo sicer mora biti):

Focus, društvo za sonaraven razvoj:

Rezultati pregleda volilnih programov so nas razočarali. Vse stranke bi nas popeljale v podnebno katastrofo, saj nobeden od političnih programov ne postavlja ciljev, ki bi bili dovolj ambiciozni za stabilizacijo podnebja ...

Itak. Morda je pa to naslednji korak (-:

Campaigner Mark Lynas envisions Nuremberg-style “international criminal tribunals” against those who dare to challenge the climate dogma.

O tem Bjorn Loborg piše za Project Syndicate:

We have to stop being scared silly, stop pursuing stupid policies, and start investing in smart long-term R&D. Accusations of “crimes against humanity” must cease. Indeed, the real offense is the alarmism that closes minds to the best ways to respond to climate change

Ne delajmo torej kampanje okrog tega, kdo bolj verjame filmu Ala Gora, ne delajmo kampanje okrog tega, kdo je pripravljen mahati z višjimi cilji zmanjšanja slovenskih izpustov CO2 (mahati s cilji je lahko, poznamo še od Kyota), ne lažimo ljudem, da bo zaradi teh ciljev eno samo zrno toče manj, in v primerjavah ne kaznujmo stranke (SD), ki si drzne sprožiti razpravo o drugem bloku NEK.

PS. Vesel sem, da je bil s strani Focus-a program SDS ocenjen kot 2.najboljši, kar je (glede na ocenjevalca) zelo dobro za program, ki Slovenijo ne sili v tekmo, kdo v Evropi bo bolj zmanjšal izpuste CO2, ampak v tekmo, kdo bo to naredil na najbolj pameten način. Odgovori SDS na vprašanja Focusa so tule.

Zavist (2): Bogati svinjajo

Richest 10% create bigger ecological footprint:

The richest 10 percent of Canadians create a bigger ecological footprint – a whopping 66 percent higher -- than the average Canadian household, says a new study by the Canadian Centre for Policy Alternatives (CCPA). The study, Size Matters: Canada’s Ecological Footprint, By Income, is the first Canadian study to link national income and consumption patterns with global warming. “When we look at where the environmental impact of human activity comes from, we see that size really does matter,” says Hugh Mackenzie, CCPA research associate.

Zato, da ugotoviš, da bogati več potujejo, imajo večje avtomobile in stanovanja, je pa res treba narediti študijo! Edini motiv take študije je, da se na zadnja vrata, pod krinko podnebnih sprememb šlepajo komunistične ideje. Da bi vsi vsega imeli enako. Oz. kot sem rekel danes za Ekspres:

V politiki podnebnih sprememb sta dve skrajnosti. Prva skrajnost vidi v podnebnih spremembah še en dokaz o temeljni zgrešenosti tržnega gospodarstva in potrošniške družbe. V njih vidi izgovor za to, da ljudi prisili k odpovedovanju, jim odreka udobje, jih dela vse enake - vsaj kar se pravic do onesnaževanja tiče - uvaja administriranje, intervenira v gospodarstvu in komandira cele industrijske veje, vse pod plemenitim izgovorom, da rešuje planet. Druga skrajnost pravi, da človek prispeva samo 3% vseh toplogrednih izpustov, da gre za cikle v delovanju sonca, da se končuje mini ledena doba in da če nam pa res ne bo všeč, da je malo topleje, bomo pa pomagali kakemu svetovnemu ognjeniku do eksplozije, pa bo prah shladil planet.

Upam, da bomo v Sloveniji našli soglasje zunaj obeh skrajnosti.

Ameriški fiziki o globalnem segrevanju

Ameriško fizikalno društvo je začelo diskusijo o globalnem segrevanju. Iz uvodnika:

Editor's Comments: With this issue of Physics & Society, we kick off a debate concerning one of the main conclusions of the International Panel on Climate Change (IPCC), the UN body which, together with Al Gore, recently won the Nobel Prize for its work concerning climate change research. There is a considerable presence within the scientific community of people who do not agree with the IPCC conclusion that anthropogenic CO2 emissions are very probably likely to be primarily responsible for the global warming that has occurred since the Industrial Revolution.

Kot kaže bo uravnotežena. V julijski številki glasila sta dva članka. Prvi piše:

In this paper, we have used several basic atmospheric–physics models to show that additional carbon dioxide will warm the surface of Earth. We also show that observed solar variations cannot account for observed global temperature increase.

in zaključek:

Earth is getting warmer. Basic atmospheric models clearly predict that additional greenhouse gasses will raise the temperature of Earth. To argue otherwise, one must prove a physical mechanism that gives a reasonable alternative cause of warming. This has not been done. Sunspot and temperature correlations do not prove causality.

Drugi pa:

In short, we must get the science right, or we shall get the policy wrong. If the concluding equation in this analysis (Eqn. 30) is correct, the IPCC’s estimates of climate sensitivity must have been very much exaggerated. There may, therefore, be a good reason why, contrary to the projections of the models on which the IPCC relies, temperatures have not risen for a decade and have been falling since the phase-transition in global temperature trends that occurred in late 2001. Perhaps real-world climate sensitivity is very much below the IPCC’s estimates. Perhaps, therefore, there is no “climate crisis” at all. At present, then, in policy terms there is no case for doing anything. The correct policy approach to a non-problem is to have the courage to do nothing.

Tega je napisal Christopher Monckton. Verjetno se bo kmalu pojavil na črni listi.

50-50-50 do leta 2050

Na marsikaterem predavanju, sem provociral nekako tako:

Ko bi se bilo treba lotiti Kyota, so potegnili ven 20-20-20 do leta 2020. Zdaj čakam, da bo kdo prišel z idejo 40-40-40 do leta 2040 (prosojnica 10 tule). Ali pa 50-50-50 do 2050.

Preroško! G8 backs 50% CO2 cut by 2050:

G8 leaders on Tuesday (8 July) said they support the successful conclusion of international climate change talks in order to cut global greenhouse gas emissions by 50% by 2050, but shied away from any specific or binding medium-term targets.

Slovenija 13. najbolj zelena država na svetu

Skupaj z Nemčijo in Veliko Britanijo. Smo seveda za Švico in Avstrijo, pa pred Portugalsko, Italijo, Dansko, Španijo, Irsko ...

The World's Greenest Countries | Newsweek Project Green | Newsweek.com: "Yale University's ranking of 149 countries according to an environmental performance index (EPI)--a weighting ofcarbon and sulfur emissions, water purity and conservation practices."

Še več v Newsweek.

Sonce in pamet

V Financah berem o načrtih Katarine Kresal, da naj bi v Sloveniji zgradili 100.000 sončnih elektrarn. Hmm, drži, imamo dva res obnovljiva vira, sonce in pamet. Rešitev je v kombinaciji obojega.

Fotovoltaika ima prihodnost. Iz 1 ha zemlje, ki ga namenimo za fotovoltaiko, dejansko dobimo za dva velikostna razreda več energije kot iz biomase in bistveno več, kot iz vetra. Pa ima tudi sedanjost? Poskusimo par zadev preračunati na zadnji strani kuverte:

Podobno elektrarno, kot so predlagane z močjo 5kW imajo v Mariboru na FERI. Planirana je bila s površino 50m2 in letno proizvodnjo 4000 kWh. Cena sončnih celic za tako elektrarno je cca. 15000 EUR, za vseh 100.000 torej cca. miljarda in pol. To je cena za še eno nuklearko tipa Krško. Produkcija energije iz 100.000 elektrarnic bi bila cca. 400 GWh letno, kar je približno desetina letne proizvodnje nuklearke.

Fotovoltaika je torej še zelo draga. Bolj smiselno kot kvariti izgled naselij z množico panelov, ki so danes tehnološko še na začetku, bi kazalo razmišljati o nekaj večjih inštalacijah na strehah velikih proizvodnih in trgovskih objektov v bolj sončnih delih države. Morda bi kazalo predpisati, da mora biti vsak megamarket na robu mesta energetsko samozadosten. S tem bi tudi podražili gradnjo nakupovalnih središč. Ljudi pa je treba še naprej spodbujati, da inštalirajo solarne panele za toplo vodo in ogrevanje. Na ta način za dosti manj denarja prihranimo dosti več CO2.

Denar, ki bi ga pa sicer namenili za subvencioniranje drage elektrike, pa kaže nameniti za tehnološki razvoj na področjih fotovoltaike in obnovljivih virov nasploh, da bo tudi naša industrija lahko z "reševanjem planeta" kaj zaslužila.

Bush

Danes sem imel priložnost, da sem bil #4 slovenske delegacije na vrhu EU-ZDA na Brdu. Zdajle poslušam voditeljico na TVS o razočaranju v zvezi s klimatskimi spremembami. Jaz ne bi bil tako razočaran:

• Bush je že malo sit, da mu Evropejci pridigajo o Kyotu, med tem ko cel kup članic EU zavez iz Kyota sploh ne bo izpolnilo.
• ZDA se zavedajo problema, ampak če se sporazumu ne priključita Indija in Kitajska, ne bo rezultatov.
• Če Indija in Kitajska ne bosta sledili, tudi noben ameriški predsednik ne bo ničesar podpisal.
• ZDA verjamejo v tehnologijo in ogromno vlagajo v raziskave in razvoj.
  
• Bush namerava še pred koncem svojega mandata narediti nekaj pomembnega in odmevnega v zvezi s klimatskimi spremembami in to je dobra novica. ZDA pripravljajo novo iniciativo, ki jo bodo predstavile na sestanku G8 (mislim, da bo na Japonskem), kjer naj bi svet sprejel jasne zaveze za zmanjšanje toplogrednih izpustov.

Diskusija predstavnikov EU je šla v smeri, da se zavedamo, da je izjemno pomembno za svet, da se Amerika opredeli do problema in postavi v prve vrste ter da s tem signal vsem ostalim.

Sicer pa moram razočarati ljubitelje bušizmov. Predsednik Bush je sproščen, neformalen, razgledan in zelo duhovit. Govoril je iz glave, brez v naprej pripravljenih "opomnikov". Za razliko od večine drugih. Zato so bile njegove diskusije zelo vsebinske in precizne. Zapustil je skratka čisto drugačen vtis od tistega, ki ga vidimo na You Tube.

PS. In ja, celo minister Turk bil grožnja varnosti in je imel probleme pri vrnitvi v Ljubljano.

BMW Clean Energy

Včeraj sem se imel možnost peljati z BMWjem, ki dela tudi na vodik, na predstavitvi pa priložnost, da povem nekaj besed. Govor spodaj.



In kako se pelješ na vodik? Ni čutiti kake posebne razlike, saj ima vozilo precej klasičen motor, ki deluje tudi na bencin, ima pa za zadnjimi sedeži tank za ohlajeni vodik na -253C. Če je to prihodnost avtomobila ne vem, so pa prestižna in hkrati ekološko nesporna vozila odličen promotor za preskok v tretjo industrijsko revolucijo.









Gospe in gospodje,



Smo na pragu nove dobe. Znanilci te dobe so tudi drugačni avtomobili. Avtomobil je pred dobrimi 100 leti začel spreminjati svet. Spremenil je vzorce poselitve, rabo prostora, kje delamo, kje živimo. Spremenil je tempo življenja. Je sinonim za naglico v kateri gre življenje mimo nas. Avto ni samo sredstvo, ki nas pripelje od točke A do točke B, avto je simbol uspeha in predmet poželenja. Dober avto, ne kakšna koreta.

Smo na pragu nove dobe, ko se poslavljamo od energetskega vzorca, ki nas spremlja pravzaprav celo zgodovino. Za sredozemske mornarice so najprej padli obalni gozdovi, od libanonskih ceder do kraških hrastov. Še posebej zadnjih 200 let človeštvo svoje potrebe po energiji krije s sežiganjem goriv, ki so nastajala milijarde let. Koncentracije CO2 zaradi kurjenja ogljika, ki ga je življenje ločilo od kisika, se večajo. CO2 je eden od plinov, ki povzroča efekt tople grede. Ozračje se segreva. Večina znanstvenikov se s 95% gotovostjo strinja, da klimatske spremembe povzroča človek.

V sosednji hiši visi slika Pavla Kuenla z naslovom Šempetrsko predmestje iz leta 1847. Na njej je Ljubljana pod debelo snežno odejo. Takih zim ni več. Škoda. Rad imam sneg. Podnebje se spreminja. Za veliko noč je snežilo. Ne ne, ni vse povezano s klimatskimi spremembami. Pregovor "Zelen Božič, bela Velika noč je zelo star".



Imamo pa še druge skrbi. Cena nafte je prebila mejo 100USD/ za sodček in se ob tem sploh ni ustavila. Svetovne zaloge nafte in plina ima vsega nekaj držav. In nekateri v energiji ne vidijo samo zaslužka.

Smo na pragu nove dobe. Jeremy Rifkin, s katerim sem sodeloval pri postavitvi novega cikla lizbonske strategije, ji pravi tretja industrijska revolucija. V Evropi se zares začenja s slovenskim predsedovanjem Svetu EU, ko smo dosegli, da so se evropski voditelji strinjali o principih in časovnem okvirju za sprejem ukrepov, s katerimi bo EU do leta 2020:

• za 20% povečala energetsko učinkovitost,
• za 20% zmanjšala izpuste CO2 in
• 20% energije pridobila iz obnovljivih virov.

Cilji so ambiciozni in potrebna bo revolucija na področju znanosti in tehnike, da bomo te cilje dosegli. Evropa želi prva razviti ustrezne tehnologije in izdelke in jih ponuditi svetu.

BMW je tako med vodilnimi na svetu pri izdelavi avtomobilov za vodikov pogon. Na tem področju je priložnost tudi za razvoj v Sloveniji. Obstaja iniciativa za ustanovitev inštituta za Vodikove tehnologije. Eden od velikih državnih projektov se ukvarja z trajnostno mobilnostjo in ekonomijo vodika. Služba vlade za razvoj je v okviru sveta za konkurenčnost ustanovila tudi Razvojno skupino za energetiko in trajnostne vire energije. V kratkem se bom sestal s tehnološko platformo, ki združuje slovenske proizvajalce komponent za avtomobile, tudi električnih. Spremembe so razvojna priložnost, ki jo moramo izkoristiti.

Gospe in gospodje

Res smo na pragu nove dobe. Prej, ko smo bili revni, nas je skrbelo zase. Zdaj nas skrbi predvsem za druge. Za sosede. Za zanamce. Skrb za drugega ni ekonomska kategorija. Je vrednota. In prav je, da vrednote stopajo v ospredje.

Na začetku sem povedal, da je avto tudi simbol. In v tem je pomen vozila na vodik. Da je simbol nove dobe. Da oblikuje nove vrednote. Sledile mu bodo rešitve, ki bodo manj prestižne, pa za naše okolje in za okolje naših otrok nič manj pomembne.

Prepoved kajenja, klimatske spremembe in sodobna arhitektura

Ko hodim po mestu in gledam vse te improvizirane šotore, ogabne prizidke, kičaste nadstreške, od smoga svinjske sončnike, osmojene grlece in kaloriferje, ki grejejo "terase" pred lokali, da bi kadilci tam lahko vsaj za silo na toplem enega pokadili, me večkrat prime, da bi to ciganjarijo, ki se razrašča po Sloveniji, poblogal. Pa mi ne bo treba - Smoking bans and climate change | Certain ideas of Europe | Economist.com:

ARE SMOKING bans bad for the environment? The thought pops up, while reading screeds of newspaper articles about the ban on smoking in the bars, restaurants and clubs of France, that will come into force at midnight tonight. Many of the articles, especially in the French press, focus on the ways in which restaurateurs and bar-owners hope to continue welcoming customers who cannot do without a clope while they sink a quick chope on the way home. Most of their plans focus on an exemption in the new law for outdoor terraces which are either open to the skies, or open on one side to the elements.

PS. In ja, ko zjutraj ob sedmih gledam kadilce, zunaj, na minus 5, v megli, s stisnjenimi koleni na kovinskih stolih pod temi "sončniki", se mi seveda smilijo. Se pa tudi vprašam, če kot nekadilec morda česa ne zamujam.

Danes smo Ljubljančani tečni

Zjutraj sem za pot Galjevica-Gregorčičeva porabil 48 minut. Pod prejšnjimi županstvi se je kaj podobnega dogajalo le, kadar smo imeli dan brez avtomobila. Gre za cca. tri kilometre zračne linije, za katero sem v starem prometnem režimu porabil 8-10 minut. Kot posledica preobremenitve tunela, Zoisove in Karlovške zaradi zapore Tromostovja, se je to podaljšalo na 15-20 minut. A propos:

Ljubljana, 13. december 2007 – Koalicija za trajnostno prometno politiko, ki povezuje 9 organizacij, je danes pozvala predsednika vlade, da ukrepa celostno za dolgoročno zmanjševanje vpliva prometa na onesnaženost zraka.

Morda bi pa še županu kaj napisali!

Gradbeniki

Po izobrazbi sem, kot včasih malo zbadljivo ugotovi kak ekonomist, gradbenik. Natančneje gradbeni konstrukter. Zato si nekoliko raje vzamem čas za bivše kolege. Nazadnje so me povabili, da nekaj povem na 29. Zborovanju gradbenih konstrukterjev, ki potekalo 18. in 19. oktobra na Bledu.

Slovenski gradbeni konstrukterji se ukvarjajo predvsem z varnostjo in zanesljivostjo stavb in mostov. Preprosto povedano, ukvarjajo se s tem, kakšnih dimenzij mora biti kak most ali nosilna konstrukcija kake stavbe, kakšen naj bo betonski profil, koliko jekla v njem, da zdrži vse mogoče obremenitve, tudi potrese. Ta del gradbeništva uporablja izjemno zapletena matematična orodja, je zelo eksakten in daje rezultate na nekaj decimalnih mest natančno. Na tem področju imamo nekaj vrhunskih projektantskih podjetij, npr. Ponting, ki uspešno konkurirajo na mednarodnih natečajih v tujini.

Glavno sporočilo mojega nagovora je bilo, da bi moralo gradbeništvo natančnost in zanesljivost, ki jo izkazuje pri projektiranju konstrukcij, prenesti tudi na natančnost ocene stroškov in časa gradnje - torej v gradbenem managementu. Prekoračitve cen in rokov za 50% in več namreč mečejo slabo luč na celotno stroko, od katere Slovenija tudi v prihodnje veliko pričakuje na področju dokončanja avtocestnega programa, izgradnje razvojnih osi in investicij v železniško infrastrukturo.

Vse vlade doslej so si polomile zobe, ker niso (a) znale naročiti kvalitetnih projektov, (b) vzpostaviti konkurenčnega trga ali (c) povezati načrtovanje, gradnjo in upravljanje z infrastrukturo.

Slab projekt - ki npr. napačno oceni teren, zemljino tunela, pozabi na kaka dela, je zlata jama za izvajalca, ki taka dela sicer obračunava po ceniku, niso pa ta dela predmet natečaja in izbora. Nepredvidena dela - nepredvidena, ker jih ne predvidel projekt - so glavni izgovor za večanje stroškov in podaljševanje rokov. In projekte se seveda naroča po pravilih javnega naročanja - glavno merilo izbora je cena projekta - in za malo denarja malo muzike.

In "poštenost" smo v državi prignali tako daleč, da že glava boli. Tudi moja služba kdaj naroči kako zunanjo uslugo. Razpisa tipa "za študijo plačamo 10.000 EUR, delo dobi najboljši" se bojijo vsi, ki so že kdaj imeli opravka z računskim sodiščem. Tamkajšnji birokrat bo namreč ocenil, da je to idealen način, da se delo oddaja prijateljem. Opozicija pa v načinu pripoznala klientelizem.

Nobena vlada ni uspela vzpostaviti konkurenčnega trga na področju gradnje cest. Tujci niso nikoli imeli resnih možnosti. Pa ne bi škodilo, da bi posebej dela, ki se financirajo iz zunanjega zadolževanja, tudi oddali tujcem in ne bi večali ponudbe denarja na domačem trgu in s tem morda (morda, ekonomisti ob tem niso enotni) vplivali na inflacijo.

Način gradenje "design-build-operate" pomeni, da isto podjetje načrtuje, gradi in kasneje upravlja z objektom. Na primeru trojanskih predorov npr. bi to pomenilo, da če bi se podjetje zakalkuliralo pri načrtovanju, bi pač njih gradnja toliko več stala - na njihove stroške. In če bi vgradilo slab beton za obrabni sloj v tunelu, bi jih pač prej doletel strošek vzdrževanje. Spet njih, ker bi oni vzdrževali.

Tudi na poštenem trgu ima gradbeništvo lepo prihodnost, saj ima dvojno priložnost tudi zaradi klimatskih sprememb. Prvič, spremembe podnebja zahtevajo vlaganja v izboljšanje izolacij in hidrotehnične infrastrukture. Drugič politični zaveze za zmanjševanje toplogrednih izpustov in rabe energije pa bodo zahtevale investicije v novo energetsko in prometno infrastrukturo ter energetsko sanacijo stavbnega fonda.

Zato se mora gradbeništvo organizirati kot resna, zanesljiva industrija, ki deluje v konkurenčnem okolju prostega trga, da je ne bi metali skupaj z vsem mogočim v "nemenjalni sektor", katerega nekonkurenčnost naj bi tudi bila vir inflacije. Čeprav je pa tudi res, da so frizerji, gostilničarji, obrtniki, telekomunikacije in po mnogih študijah tudi gradbeniki pri nas precej cenejši kot v tujini.