Tri resnice o dialogu

Dialog je pozitivna beseda. Pomeni pogovor, praviloma med dvema osebama. Pes, ki laja, ne grize, in dva, ki se pogovarjata, se ne tepeta. Kar je dosežek že samo po sebi. V angleškem jeziku je uporaba besede dialog strmo naraščala od druge svetovne vojne tam nekje do 9. septembra 2001. Približno od takrat naprej pada.

Učili so nas, da dialog pomeni, da govorimo resnico, da sogovornika poslušamo in ga poskušamo razumeti. Oz. da se trudimo, da bi sogovornik razumel nas. To bi šlo nekako skupaj s tisto teorijo komunikacij, ki pravi, da komuniciramo, torej se pogovarjamo, zato, da bi nekomu prenesli neko informacijo.

Ampak to niti edini niti ne glavni namen komuniciranja. Namen komuniciranja je, da ima neke posledice mimo samega oddajanja in sprejemanja sporočil. Namen dialoga je verjetno ta, da enega in drugega sogovornika napoti, spodbudi, k nekim dejanjem ali aktivnostim.

Dve naivni predpostavki imamo torej včasih v zvezi z dialogom: da govorec govori resnico in da govori zato, da bi nam nekaj povedal.

Resnica in resnicoljubnost

V zvezi z resnico obstajata dva pogleda na svet. Da je resnica ena in da je resnic več. Dialog na slovenskem je šel k vragu tisti trenutek, ko je v Sloveniji obveljalo, da je resnic več.

To je seveda popolna neumnost. Z izjemo nekaterih dogodkov v subatomskem svetu, zaradi katerih je zaslovel fizik Heisenberg, pač velja, da dve stvari hkrati ne moreta biti na istem mestu in da ena stvar ne more biti hkrati na dveh koncih. Da se je kozarec razbil, ali pa se ni razbil. Da se je razbil v nedeljo, ali pa se je razbil v ponedeljek. Ne, ni več resnic, kozarec ni hkrati razbit in cel. Lahko je razbit, lahko je pa cel.

Seveda ni vse tako jasno kot razbitost nekega kozarca. Že v zvezi s tem, ali je kozarec na pol prazen ali na pol poln, je diskusija lahko nekaj daljša. Resnica optimista je, da je napol poln, resnica pesimista pa, da je napol prazen. Resnica fizika je, da je v kozarcu, ki drži dva deci, en deci pijače. Resnica inženirja je, da je kozarec za količino pijače, ki je v njem, prevelik.

Razlikovati je torej potrebno med tem, kaj je resnica in kaj je mnenje. Kaj je dejstvo in kaj zgolj konstrukt. Težava pa je v tem, da neka veja filozofije utemeljeno trdi, da je vse, o čemer govorimo, konstrukt.

Vse so samo simboli, ki ponazarjajo reči iz resničnega ali navideznega sveta o katerih imamo neke misli. Simboli niso resničnost, ampak so – pač – simbol resničnosti. Da je kozarec razbit ni vsa resničnost tistega kozarca. Že to, da si sploh izberemo tisti kozarec kot objekt našega zanimanja, je konstrukt, ali, če hočete, domislica, izmišljotina. Vsekakor pa je to naša izbira.

Vsega o svetu, z vsemi podrobnostmi, ne moremo komunicirati. Ne zato, ker ne bi imeli dovolj časa ali megabytov pomnilnika, ampak, ker komuniciramo s simboli, besedami, ti pa so naša izbira in ne resnično stanje stvari.

»Vsa resnica in nič drugega kot resnica«, kot pravijo v ameriških sodnijskih nanizankah, je torej v filozofskem smislu konstrukt. Tudi če je vse, kar povemo, res.

Nekaj drugega pa je resnicoljubnost. Na razliko je odlično opozoril dr. France Cukjati v nekem govoru, ki ga je imel še kot predsednik parlamenta. Resnicoljubnost pomeni ljubiti resnico. Pomeni trud, da v komuniciranju, pisanju, dialogu iščemo resnico oz. da bistveno izluščimo na način, ki čim bolj ustreza stanju v resničnem svetu oz. v naravi. Da je kozarec okrušen je bolj resnicoljubno, kot da je poškodovan kar je bolj resnicoljubno od tega, da je razbit.

Nekateri v dialog naivno vstopamo v pričakovanju, da bo sogovornik resnicoljuben. Ampak pogosto imamo opraviti s sogovorniki, ki bi tudi tole o resnicoljubnosti dali v oklepaj – češ – ljubimo lahko različne resnice.

Pozicija, da je resnic več, je udobna. Zame je res to, zate to, nobene potrebe ni, da mnenja soočiva, nobenega napora ni treba vložiti, da se dokopljeva, čigava resnica je prava, čigava je bolj resnicoljubna.

Semantika in pragmatika

Pragmatičnost ni nujno slaba. Verjetno višji cilj od tega, da v dialogu dokažemo svoj prav, je, da se stvari v svetu dogajajo tako, da je prav. Oz. da se nam zdi prav. V tem prizadevanju so tisti, ki potujejo po moralno nižji poti – da je resnic več – v prednosti. Ne govorijo nujno resnicoljubno, ampak govorijo tako, da imajo njihove besede želene posledice.

Študentom razliko med semantiko in pragmatiko pojasnim tako, da med predavanjem (navidez nepovezano s snovjo) rečem, »v tej predavalnici je pa slab zrak«. Praviloma tega ne vzamejo na znanje kot bolj ali manj resnicoljubno oceno o kakovosti zraka, ampak se kdo blizu okna potrudi in okno odpre.

Semantika stavka »tukaj je slab zrak« je v informaciji o kakovosti zraka. Pragmatika pa je v pričakovanju, da bo nekdo odprl okno. Semantika je o resnici ali o resnicoljubnosti. Pragmatika je o koristnosti oz. uporabnosti.

Tri resnice o dialogu

V dialogu, ki teče v politiki in v javni sferi, se pogosto motimo, da je o semantiki. Da je o tem, čigava resnica je bolj res. Ali kdo je bolj resnicoljuben. Tak dialog ni dovolj. Ideje morajo imeti posledice. Ideje komuniciramo z besedami. Besede morajo imeti posledice. Kaj se bo v nebesednem svetu zaradi takih ali drugačnih besed zgodilo?

1. Dialog včasih pomaga, da se kaj spremeni, premakne. Šolski in zgodovinski primer takega dialoga so okrogle mize med poljsko Solidarnostjo in oblastmi leta 1989.
2. Spet drugič je dialog, ujetost v dialogu, pogovarjanjih, usklajevanjih … samo distrakcija, predstava, da se nič ne spremeni. Kar si eden od partnerjev v dialogu želi. Na sestankih slovenskega Ekonomsko socialnega sveta med sindikati, delodajalci in vlado sem imel včasih občutek, da so družbeno ekonomske reforme tak problem.
3. In tretjič so besede in boj za interpretacijo resničnosti vse, kar je res pomembno – če gre za problem na simbolnem in ne na materialno-ekonomskem področju. Take vrste problem je sprava.

Od narave problema, o katerem teče dialog, je odvisno, kako se ga bomo lotili.

V vseh primerih pa velja, da kdor se v dialogu odpove resnicoljubnosti, prej ali slej izgubi verodostojnost in takoj potem pozornost. Zakaj bi se ukvarjali z besedami, ki so prazne.

Najprej objavljeno 6.8.2015 kot prispevek za Socialni teden 2015.

Sebičnost dobrote

Se spominjate novic o mučenju živali? Nekdo je mačko »metal ob tla in hodil po njej tako dolgo, dokler ni poginila«. Nekemu psu so namešali črepinje med hrano, da je potem v velikih mukah z od znotraj razparanim črevesjem in želodcem poginil. Trije srednješolci so mačke »žive zažigali, jih streljali z zračno puško, pretepali in nanje celo lepili petarde«.

Če ob branju tega odstavka čutite globok odpor, močan občutek sočutja na eni in zgražanja na drugi strani, sodite med ogromno večino ljudi, ki jim je sočutje do drugih živih bitij prirojeno.

Sočutje in skrb sta občutka, ki se zbudita, ko slišimo jokajočega otroka, ko beremo o krutosti do živali, ko gledamo fotografijo afganistanske begunke na legendarni naslovnici revije National Geographic ali fotografijo utopljenega dečka.

Človeškost človečnosti

So-čutja do trpljenja čutijo ne samo ljudje ampak sesalci na splošno. Ko so partizani domobrancem na poti v Teharje ukazali, naj se uležejo na cesto, da bi potem konjeniki galopirali po njihovih živih telesih, se je zgodilo, da so konji pazili, da niso s kopiti gazili po ljudeh. Ni jim sicer popolnoma uspelo, ampak pričevalci vedo povedati, da bi bilo brez humanih konjev še dosti huje.

Toliko o človeškosti človečnosti.

Skoraj vsem so nam taki občutki prirojeni. Nič posebnega nismo zato. Gre za čustva in občutke, ki so posledica evolucije, ne za posledico racionalnega premisleka, dobre vzgoje ali verouka. Nobenega razloga ni, da bi se zaradi takih občutkov imeli za boljšega od drugih, za človeka z velikim č, za humanista z velikim h. Ne glede na to, koliko o tem okrog razlaga.

Je pa pomanjkljivost, ne prednost, če vam taki občutki preglasijo vse druge. Ja, pomanjkljivost. V tem razmišljanju očitno ne bo sicer običajnega trepljanja moralne samopodobe bralca.

Posledica evolucije sesalcev

Evolucijski psihologi lastnost sesalcev, da so skrbni in sočutni, povezujejo s potrebo, da dosti bolj in dlje kot druge živali skrbijo za svoje mladiče. Ne samo za lastne potomce ampak za člane tropa. Preživele so tiste rodovne skupnosti, ki so bolj skrbele za svoje člane. To je dajalo rezultate. Bolj kot so skrbeli drug za drugega, več tistega genetskega materiala je preživelo.

Ko so se pojavile večje skupnosti, npr. države, razloga za skrb za vse sodržavljane ni bilo več. Konec koncev skrb za neproduktivne člane družbe pomeni manj hrane in drugih virov za vse ostale. Tako so bili pred dobrimi dva tisoč leti na eni strani občutki kot rezultat milijonov let evolucije, na drugi pa državne skupnosti, kjer se je začela izgubljati etika, ki je držala skupaj posamezne družine ali rodove.

Takrat je krščanstvo prirojene ali če hočete od Boga dane občutke, vzpostavilo kot normo za družbene skupnosti, ki bistveno presegajo eno družino, en rod. Namesto zoba za zob, očesa za oko iz Stare zaveze, po Novi zavezi nastavljamo drugo lice. Kristjani smo poklicani k skrbi za bližnjega, za uboge. Kristusov življenjepis je ena sama dobrodelnost, danes bi rekli, do depriviligiranih skupin.

Tovrstna etika je bil softver civilizacije, ki se je zgodovinsko odlično obnesla. Zahodno-krščanska civilizacija je tudi po zaslugi tega softvera prehitela in po vseh kriterijih prekosila ostale. Skrb za bližnjega je formalno umestila kot zapoved družbe.

Brez velikega pompa je prejšnji teden to ponovil predsednik Evropske komisije Juncker v govoru o stanju Unije. O tem, da je prav, da se ljudem pomaga, ne more biti debate.

So pa še drugi občutki

Skrb ni edini moralni občutek, s katerim se ljudje rodimo. Teorija moralnih temeljev našteje še pravičnost (v smislu kdor ne dela naj ne je), svobodo, pripadnost, avtoriteto in svetost. Vsi so se oblikovali med evolucijo in se uveljavili v zmagovitih človeških skupnostih.

Niso vsi ljudje z vsemi občutki enako obdarjeni. Vsi imajo občutek za skrb, nimajo pa vsi enako močnih tudi drugih občutkov. Je pa skoraj vsem ljudem skupno to, da hočejo biti dobri, da hočejo delati dobro; dobro skladno z občutki, za katere imajo posluh. Nekateri svojo »dobrost« razporedijo na več občutkov, nekateri imajo posluh samo za en občutek in tam skoncentrirajo več »dobrote«.

Slike migrantov in beguncev pri vseh zbujajo občutek za skrb in sočutje. Pri nekaterih pa posnetek (ki je ušel cenzorju politične korektnosti) množice zdravih mladih moških, ki kriči, »Alah je velik«, zbuja občutke za pripadnost. Da prihajajo navijači nekega drugega moštva, kot smo mi tukaj. Dogaja se invazija, pravijo, na način, ki bi mu računalnikarji rekli »crowdsourcing«.

Sebičnost dobrote

In v zvezi s tem bi oboji radi naredili nekaj dobrega. Dobrega, skladno s svojimi občutki. Prvi bi radi delali dobro naslonjeni na temelj, ki se mu reče skrb – poskrbeli bi za te ljudi. Drugi bi delali dobro naslonjeni še na temelj, ki se mu reče pripadnost. Poskrbeli bi, da prišleki ne bi zažrli v materialno in kulturno osnovo tistih, ki so jim pripadni. Torej nam, tukaj, staroselcem.

Eni bi delali dobro za migrante, drugi bi delali dobro tudi za staroselce. Oboje pa lahko uide čez rob. Ni več samo dobrota in ni več samo za druge. O sebi želijo povedati, da so dobri ljudje. Ne, ne s tihim nakazilom denarja na dobrodelni račun. Za svojo dobroto iščejo pozornost in priznanje okolice. S svojo dobroto se identificirajo.

Pridigajo po družabnih omrežjih. Demonstrirajo svojo človečnost na demonstracijah in protestirajo proti tistim, ki niso taki, ko oni. Ker so oni dobri, so drugi seveda slabi, kaj slabi, nehumani so. Elite, ki jih je treba eliminirati. To smo videli napisano na enem od transparentov na demonstracijah »za begunce« prejšnji teden v Ljubljani.

To nista dobrota in prijaznost, to so sebičnost, delitve in sovraštvo. Eni se imajo za boljše, ker so sočutni, drugi se imajo za boljše, ker so pripadni svoji domovini in civilizaciji. Pa imamo nov poligon za delitve med našimi in vašimi, med levimi in desnimi, za novo rundo kulturnega boja.

Ali ti bojevniki želijo pomagati migrantom, zato, da bi bilo bolje migrantom, ali zato, da bi oni o sebi imeli boljši občutek? In njihovi somišljeniki o njih? Ali o migrantih toliko govorijo zato, da bi bilo nekomu bolje, ali zato, ker se jim zdi teren primeren za še eno bitko v kulturni vojni?

Ali punčka skrbi za plišastega medvedka zato, da bi bilo lepše njej ali zato, da bi bilo bolje medvedku?

Kvote človekoljubja

Veliko pove odgovor na vprašanje, ali naj se Slovenija zavzema za kvote, ki nam bodo omogočile, da skrbimo za ljudi. Ali smo za to, da bi lahko odšli tja, kamor si sami želijo, ali bi jih s kvotami prisili, da gredo tja, kamor nočejo? Da bi jih vsaj za nekaj časa dobili npr. v Logatec, da se posname kakšna moralno-vzgojna izjava, kako je Slovenija lepa dežela, kako smo tu doma dobri ljudje in kako smo zanje lepo poskrbeli.

To ni samo skrb za druge, to je tudi skrb zase.

Pri politikih gre še za dodatno zbiranje točk z izkoriščanjem čustveno vzburjenih ljudi. Politiki, ki izkorišča čustva, se reče populizem. Čustva namreč zameglijo razum. V megli se slabo robo lažje prodaja.

Pri tem so družbeno sprejemljivejši tisti populisti, ki brenkajo na strune skrbi, kot tisti, ki brenkajo na strune pripadnosti. Medijsko poročanje se v zadnjih tednih osredotoča izključno na vzgojo ljudi v skrbne in solidarne oz. na brenkanje na ta njihova čustva. Nobena fotografija otroka za ta namen ni preveč manipulativna, nobena polresnica o Stevu Jobsu ni preveč izkrivljena, noben kader migrantov preveč izrezan.

Politika dobrega počutja

Tony Blair je to imenoval politiko dobrega počutja (feelgood politics). V tej politiki »razum iritira, dokazi motijo, čustva kraljujejo in edina stvar, ki šteje, je, da se dobro počutimo«. Da dobro dene. Da dobro dene nam. Mi smo važni, naš etični ego je treba pobožati. Kako sebično!

Dobro dene podpisati sporazum s Hrvaško. Kaj dobro, bil je fantastičen dan! Dobro dene tožiti nekoga, ki bi ga večina rada videla v zaporu. Pa kaj, če niso imeli dokazov. Počutili so se pa pravičniško! Dobro dene ukrepe v zvezi s finančno krizo preložiti na naslednjo vlado in odplačevanje dolgov na naslednje generacije. Dobro dene obljubljati več sredstev za katerikoli plemenit namen povezan z zdravjem, izobrazbo, kulturo, sočutjem …

In dobro dene moralizirati o skrbi in sočutju.

A skrb je eden od prirojenih občutkov. Vsi ga imamo, zato se najboljše prodaja. Evropska civilizacija pa je bila zmaga razuma, ki je obrzdal in produktivno usmeril stare občutke.

Humani so tudi konji, humani in še racionalni zraven smo samo ljudje.

Stvari nekaj časa dobro denejo, potem pa pridemo do tega, da se s trepljanjem moralnih občutkov ljudi ne da večno odlagati problemov. Kot je bil rekel Churchill, »včasih narediti najboljše ni dovolj dobro, včasih moraš narediti, kar je treba«.

In kar je treba, bo treba v zvezi s problemom narediti v Evropi, na evropskih mejah, v Turčiji in Jordaniji ter v Siriji. V tem vrstnem redu nujnosti in v obratnem vrstnem redu učinkovitosti.

Najprej objavljeno v Časniku 15.9.2015.

Zakaj je prehajanje poslancev nelegitimno

Foto: Slovenske novice

V vsakem sklicu parlamenta se zgodi, da poslanci iz ene stranke oz. poslanske skupine prehajajo v drugo. Vzroki so v Egiptovskih loncih mesa, kot je pred leti lucidno pisal Drago Jančar. Ampak pustimo moralo.

Poglejmo številke

Za Moderndroferja je glasoval 701 volivec. Za stranko Zavezništvo Alenke Bratušek je glasovalo 38243 volivcev. Od teh jih 37542 jih ni glasovalo za Moderndorferja, ampak za nekoga drugega iz Zavezništva. Moderndorfer je imel pač srečo, da so drugi iz Zavezništva dobili še manj glasov od njega in v parlementu sedi on.

V parlamentu je Moderndorfer eden izmed štirih poslancev ZaAB, ki je skupaj zbrala 38243 glasov. Moderndorferjeva četrtina je 9561 glasov. Voljo teh 9561 volivcev bo Moderndorfer nesel drugam. Njegovih jih je med temi 9561 samo 701. Pa še za te ne vemo, ali so glasovali zanj ali za stranko. 8860 mu jih je podaril volilni sistem. Dvanajstkrat toliko, kot jih je dobil sam!

Zato je prehajanje nelegitimno, v bistvu nepošteno in neetično. Poslanec nosi drugam glasove, ki jih ni dobil on.

Zato bi bilo treba spremeniti volilni sistem.