28. februar 2012

Spomini na skoke

Očetje vodijo sinove na športne tekme. Moj oče ni bil ravno človek za košarko ali nogomet, v Planico pa me je peljal. Bil sem v osnovni šoli. Tekma je bila na Bloudkovi velikanki in nekje doma bi moral biti album slik, ki sem jih tam posnel s čisto pravim instamaticom.

Železnice do Rateč ni bilo več, zgodbe o tem, kako so se pred drugo svetovno vojno in še nekaj let po njej gledalci v Planico trumoma vozili z vlakom, pa so bile žive. Tudi prvi spomini na našo črno-belo televizijo so vezani na Apollo 11, polete na novi letalnici in na Jiržija Raško. Še vedno imam v ušesih neumnost "Jirži Raška, Češkošlovaška, prazna flaška brez zamaška". Star sem bil 7 let.

Otroci smo takrat iz snega gradili skakalnice in na njih prirejali tekme, na katerih so tekmovali iz kartona izrezani letalci. Na Galetovem v Šiški je bila prava skakalnica, katere iztek je skrajšala Vodnikova. Stolp se še vidi. Tekem se ne spominjam, smo se pa tam sankali. Sosed si je zlomil nogo, ko se je s smučmi spustil po hrbtišču. Jaz sem zlomil leseno smučarsko palico, ko smo "skakali" na hribčku za zdravstvenim domom. Menda je bila neka skakalnica tudi višje na pobočju Šišenskega hriba, nekje vzhodno od "Galetove". Oče je v gozdu še videl sledi, jaz jih nisem.  Skakalnico je nekoč imela skoraj vsaka vas. Takrat je pozimi še zapadel sneg.

Ti spomini so mi šli skozi glavo, ko sem danes čestital našim skakalcem. Povedal sem pa tole:

Govor

Danes praznujemo, ker je nekdo pokazal, da je najboljši na svetu! Tukaj smo zato, da čestitamo skakalcem za bronasto medaljo, da čestitamo svetovnemu prvaku Robertu Kranjcu. In prav je, da se spomnimo tudi Petra Prevca in mu želimo, da čim prej okreva po poškodbi.

Časi so danes taki, da je prizorišče tekmovanja samo še ves svet. Ne samo v športu, tudi v kulturi, izobraževanju in gospodarstvu.  Najti je treba nišo, kjer smo lahko zmagovalci, kjer smo lahko najboljši. V svetovni areni, športni, kulturni, znanstveni ali gospodarski, bodo uspeli samo najboljši.



Smučarski skoki in poleti pa so za nas več kot samo niša. So državotvoren šport. Ne samo kultura, tudi športniki so gradili to državo. Planica je bila simbol slovenstva, obisk tekem tam je bilo romanje na plebiscit že pred drugo svetovno vojno. Smučarske polete smo izumljali Slovenci od inž. Stanka Bloudka do družine Gorišek.

Svetovni rekordi so padali večinoma v naši Planici. Če pa že ne v Planici, pa je rekord postavil Slovenec. Ali pa je rekord postavil tujec na slovenskih, Elanovih smučeh. Ali pa je rekord padel na letalnici, ki jo je projektiral slovenski inženir.
In zdaj, kot piko na i, imamo še svetovnega prvaka.

Zahvaljujem se vsem, čisto vsem, ki ste pomagali k temu uspehu. Tudi trenerji, konstruktorji, drugi športni delavci zaslužite aplavz. Ta uspeh nas obvezuje, da bomo za ta šport skrbeli še naprej. In ta uspeh nas vse tukaj, na tem trgu, motivira, da bomo tudi mi v tem kar delamo, dali vse od sebe.

Čestitam in vam vsem želim še dosti takih zmagovalnih dni.

22. februar 2012

Steve Jobs zaslišan v državnem zboru

Ko smo včeraj v Bruslju na Svetu za konkurenčnost govorili o tem, ali in kako vključiti humanistiko in družboslovje v evropske raziskovalne programe, sem med drugim povedal:

Menim, da je program Obzorje 2020 zasnovan tako, da bo interdisciplinarnost zagotovljena. ... Vloga družbenih ved in humanistike je pri tem samoumevna. Na hearingu v slovenskem parlamentu sem pred kratkim citiral Steva Jobsa, ki je uspeh podjetja Apple pripisal dejstvu, da deluje na presečišču med tehnologijo in svobodnimi umetnostmi. Gre za več kot inovacije in raziskave, gre za ustvarjalnost v najširšem pomenu besede ...

Ministri na teh svetih (z nekaj izjemami) govorijo v nacionalnih jezikih, prevajalci pa prevajajo. Prevod v angleščino (ki je bil morda delan iz francoskega ali nemškega prevoda) je bil, da smo v slovenskem parlamentu zaslišali Steva Jobsa.

Treba se bo odločiti ali hočemo v Bruslju povedati, da smo ponosni na enakopravnost svojega jezika, ali pa tisto, kar pač želimo povedati.

18. februar 2012

Odgovor dr. Lukšiču


Igor Lukšič v zvezi z Univerzijado išče prepir. Jaz ga nisem. V zadnjih dneh sem se izogibal temu, da bi kazal s prstom in iskal krivca. Po krivici se je v javnosti ustvaril vtis, da je za vse kriv župan Kangler.

Prvič, vlada ni odpovedala Univerzijade, ampak je samo ugotovila, da sredstev za Univerzijado v proračunu ni. Morda bi morala bolj jasno zapisati, da jih ni zagotovil minister Lukšič. In povedala je, da organizator ne more računati na drugačno rešitev v rebalansu: da vlada nima tistih 30 milijonov, ki jih je Organizacijski odbor (vključno z, pozor, še ministrom Lukšičem) 31.1.2012 zahteval od prihajajoče vlade. Slednje zaradi slabih dosedanjih priprav in kritičnega stanja v proračunu. Mimogrede, luknja, ki sta mi jo pustila ministra Lukšič in Žekš je težka 185.000.000 evrov. Povedano drugače, ob sedanji dinamiki porabe imam denarja v proračunu za učitelje, umetnike, kulturnike, znanstvenike do sredine novembra.

Drugič, vlado bi k financiranju univerzijade Državni zbor lahko zavezal s posebnim zakonom, česar pa ni storil. Državni zbor v prejšnji sestavi bi lahko z amandmaji k proračunu zagotovil sredstva za univerzijado, pa jih ni. K temu se je oglasil celo Gregor Golobič:


Sklep državnega zbora nalaga vladi, da poravna tudi do 30% stroškov Univerzijade. Ko in če bo prišel račun za teh 30% in ko in če ga vlada ne bi poravnala, bi jo lahko obtožili, da krši sklepe Državnega zbora. Prej pa ne. Ampak realna težava je v tem, ostalih 70% nima nihče.

Tretjič, morda bo treba ugotavljati odgovornost ministra Lukšiča, ki je iz državne blagajne dal denar za nerazumno visoko kotizacijo (najvišjo, ki jo je plačal katerikoli organizator Univerzijade). 3.000.000 je dal Slovenski univerzitetni športni asociaciji (SUSA), organizaciji z minimalnimi prihodki in premoženjem in od katere bo zelo težko karkoli izterjati nazaj. Za kotizacijo je dal denar, kot je ugotavljalo računsko sodišče, na podlagi neresnih finančnih načrtov za izvedbo tekmovanja.

V treh letih njegovo ministrstvo v pomoč organizatorjem ni naredilo praktično ničesar, so pa naredili vse, da bi vroč kostanj pristal v Mariboru. Lukšičevo izgovarjanje na razpis, ki ga je objavil za Stožice, češ, to bi bilo lahko tudi za Univerzijado, je žalitev inteligence neumnih ljudi.

Rešitev

Organizatorjem predlagam, da od FISU izterjajo nazaj tiste tri milijone evrov. Konec koncev, naj pokažejo, ali jim je pomembno, da so tekmovanja, ali pa je pomembnejši dvorec pri Bruslju. Za ta denar, tako mi pravijo, bi se na obstoječih prizoriščih v Sloveniji in s sodelovanjem študentov slovenskih univerz dalo organizirati študentske igre, seveda brez VIP šotorov in zdravljenja kompleksov, da smo za olimpijske igre premajhni. In če bi Univerzijada bila, tudi jaz tistih 3.000.000 ne bi mogel zahtevati nazaj. Maribor pa za športno infrastrukturo lahko kandidira tudi na razpisih, ki se zgodijo po Univerzijadi in za objekte, ki bodo trajno uporabni.

(par lapsusov popravil ob 17:43)

17. februar 2012

Nagovor na nacionalnem posvetu o visokem šolstvu

Spoštovani,

Z velikim veseljem sem sprejel vabilo na vaš posvet, ki je pravzaprav tudi moj, saj vidim med vami veliko dobrih kolegov in nekaj starih prijateljev. Zdaj v vlogi učiteljev, drugič v vlogi članov različnih domačih in tujih organov smo si skupaj prizadevali za to, da iz naših talentov naredimo čim več. Da jim damo kar najboljšo izobrazbo in potem čim boljše možnosti, da s svojim znanjem naredijo kaj dobrega zase in za družbo. To je že dolgo naš skupni cilj in bo tak tudi ostal.

Še posebej me veseli, da je moj prvi javni nastop po imenovanju za ministra prav na tem srečanju, kjer boste govorili o temi, ki je zelo pomembna za prihodnost naše države, to o visokem šolstvu. Gotovo ste že sami ugotovili, da je to vprašanje specifično vključeno v koalicijsko pogodbo, na kateri temelji nova vlada.

Ta pogodba je nastajala v specifičnih časih hude finančne in gospodarske krize, ko ugotavljamo, da država preprosto ni sposobna stakniti konca s koncem.

Trdna vera v to, da sta za prihodnje blagostanje v Sloveniji bistvena znanje in ustvarjalnost je vgrajena tudi v to pogodbo, v razpravah in predstavitvah pa je zaradi drugih hudih težav to ostalo nekako v ozadju. Zato naj povem večkrat – kriza v kateri smo v Sloveniji in v kateri je del Evrskega območja je posledica prenizke produktivnosti in prenizke dodane vrednosti. Rešitvi sta samo dve: ali bomo delali za manj denarja, ali pa bomo naredili več

Tekmovati navzgor ali navzdol

Prva pot predstavlja tekmovanje navzdol, ki ga ne moremo zdržati, če želimo zagotoviti standard, ki pripada srednjeevropski državi. Druga pot zahteva več znanja, zahteva pa tudi več priložnosti, da se znanje in ustvarjalnost razcvetita v poslovne ideje, ki prinašajo delovna mesta in dobiček.

Slovenija je sedaj v prelomnem obdobju. Vprašanje ni samo, ali bomo premostili sedanjo gospodarsko in finančno krizo, vprašanje je veliko bolj ambiciozno: ali bomo uspeli to krizo, to zmrzal, izkoristiti za to, da bi ustvarili pogoje, ki bi nam vsaj v mejah racionalnega razumevanja prihodnjih gospodarskih in finančnih gibanj omogočili, da se ponovno začnemo prebijati proti nadpovprečnosti v Evropski uniji in med najbolj ambiciozne male države sveta.

Moje ministrstvo je tisto, ki na dolgi rok pripravlja pogoje za tekmo navzgor. Ministrstvo so uradniki. Resnično delo pa opravljate profesorji, učitelji, umetniki, študenti … Univerze oziroma visoko šolstvo ste v središču te krize in držite ključe njene rešitve: univerze v svoji etični in intelektualni dimenziji, univerze s svojim srcem in s svojo glavo.

Moralni temelj

Univerza mora biti in je eden od moralnih in etičnih temeljev družbe in povedati, kar je treba slišati. In danes je treba v družbi povedati, da se ne da živeti na kredit, da ni zastonj kosil, da lahko porabimo toliko, kolikor ustvarimo. Povedati je treba, da je h krizi prispevala zmota, da denar lahko sam od sebe ustvarja nov denar. Povedati je treba, da je denar samo merska enota vrednosti, ki jo imajo izdelki, ki jih je nekdo naredil in storitve, ki jih nekdo nudi. Denar ne nastaja iz nič.

In povedati je treba, da krizo v Evropi podaljšuje dejstvo, da so države dolgo živele preko svojih meja in da se za mnoge zdaj kaže, da ne zmorejo vračati svojih dolgov, za druge, tudi za Slovenijo, da nam nočejo več posojati denarja. Od Univerze pričakujem več kot to, da se postavi v dolgo vrsto tistih, ki bi več denarja iz proračuna, češ, mi smo za prihodnost nepogrešljivi. Pričakujem, da bo povedala, kaj je prav in prispevala k temu, da bomo breme reševanja krize pravično nosili vsi.

Intelektualni temelj

Univerza je seveda tudi intelektualni temelj družbe. Je glava. Iz te krize se bomo izkopali z inovacijami, z novimi idejami, z znanjem, ne z varčevanjem. Varčevanje bo kratkoročno omogočilo preživetje, inovacije bodo prinesle dolgoročno blagostanje. Inovacije kot znanje in ideje, ki bodo našle uporabno vrednost v gospodarstvu. Večkrat sem govoril o tem, da je svet na vsej petih področjih na velikih prelomnicah, ko iščemo nove tehnologije, poslovne modele in vzorce organizacije v družbi. Iščemo novo paradigmo, ki bo nasledila industrijsko in informacijsko družbo, potrebujemo energetsko revolucijo od podzemnih k nadzemnim virom, pred nami je izziv staranja in hkrati obet revolucije v medicini. Po Gutenbergu je Zahod krenil na zmagovito pot, Internet pa je nova taka komunikacijska revolucija. Priložnosti za ustvarjalnost je več kot kadarkoli, in karte se marsikje delijo znova.

Opredelitev razvojnih prioritet je težja kot kdajkoli. Biti mora rezultat skupnega razmišljanja države, univerz in gospodarstva a tudi zavedanja, da je težko od zgoraj navzdol dirigirati, kaj se splača in kaj ne. Povezava med temi dejavniki je bila v preteklosti šibka ali je sploh ni bilo. Tudi tu lahko iščemo razloge za nekatere šibkosti in neučinkovitosti današnjega časa. Želim si in po svojih močeh bom organiziral, v okviru Sveta za konkurenčnost, da med državo, gospodarstvom in sfero znanja teče dialog.

Ponudnik storitev

Poleg moralne in intelektualne vloge je vloga univerze tudi precej banalna. Je servis. Servis, ki nudi storitve izobraževanja, raziskovanja, inoviranja … študentom, gospodarstvu in družbi, ki ga obkroža. Ta servis mora biti kvaliteten. Tekma je svetovna, nagrad za četrto, peto, šesto najboljše podjetje v isti niši ni.

Če je torej univerza servis za študente, je moje ministrstvo in nekateri drugi organi v sestavi države servis za univerzo. Moja naloga in naloga mojih sodelavcev je, da poskrbimo, da imajo univerze čim boljše pogoje za delo.

Avtonomija

Iz tradicije Evropskih univerz smo se naučili, da manj ko se država vtika v univerze in jim predpisuje, kaj naj delajo, več kot je avtonomije, boljši so rezultati. Prav to avtonomijo, pa ne samo univerze kot celote, ampak tudi avtonomijo fakultete, kateder in učiteljev bom srčno zagovarjal. Pametne ljudi je treba pustiti, da delajo tisto in tako, kot se njim zdi, da je prav. Če se univerzi zdi, da diverzificirana v univerzitetne in tehnično-strokovne programe lahko dela bolje, bomo temu prisluhnili.

Konkurenca

Od Darwina smo se naučili, da so za razvoj dobri konkurenca, tekmovanje in izbira. Izbiro si zaslužijo študenti, izbiro si zaslužijo tudi učitelji, da bi v Sloveniji le imeli več kot eno ali dve delovni mesti za svojo specialnost. Morda mora biti izbira med politehnikami in univerzami jasnejša. To boste povedali na tem posvetu.

Drugo ime za konkurenco je odprtost. Slovenski visokošolski prostor mora biti bolj odprt za nove ustanove, za strokovnjake iz gospodarstva, za tujce, za Slovence, ki so uspeli v tujini …

Dovolite mi samo kratek oklepaj. Na predstavitvi v Državnem zboru sem med drugim dejal, da je treba omogočiti dostop na slovenske univerze tudi profesorjem, ki poučujejo v drugih jezikih. Tu sem seveda mislil samo na vrhunske strokovnjake, kakršnih v Sloveniji ni. In mislil sem na študente, ki imajo pravico, da se naučijo strokovne terminologije za delo v globalnem okolju. Mislim, da smo lahko tako samozavestni, da nas tega ne bo strah. To prepričanje seveda potrjujem in tudi glede tega je vlada pripravljena zagotoviti ustrezno normativno oporo. 

Podjetnost

Tretja lastnost visokošolskega prostora, ki jo želim v teh težkih časih podpreti je podjetnost, gospodarnost. Vem, videti je kot misija nemogoče: z manj denarja in z manj ljudmi zagotoviti boljše rezultate. Vendar mislim, da ni nemogoče. Vaš današnji zbor me navdaja z zaupanjem, ker vidim, da o tem tudi sami razmišljate. Lahko vam zagotovim, da bo vlada vašim predlogom namenila veliko pozornost. Zanimajo me vaše ideje in prepričan sem, da bodo te ideje temeljile na védenju, da si danes država ne more privoščiti dodatnih finančnih bremen. Razmišljanja o diverzifikaciji visokega šolstva morajo torej po eni strani temeljiti na povečanju kakovosti, po drugi strani pa se glede na finančno stanje ne smejo oddaljiti od sedanjih okvirov.

Ministrstvo kot storitev

Ko sem rekel, da je ministrstvo servis za visokošolski prostor, to mislim resno. Jaz in moji sodelavci na ministrstvu smo tu zato, da visokemu šolstvu pomagamo, da izvaja svoje poslanstvo. Nismo tu za to, da bi ga ovirali, kontrolirali, prepovedovali, onemogočali, ampak le skrbimo, da davkoplačevalci za svoj denar dobijo kar največ. Da so npr. predavanja zato, da se študenti kaj naučijo, ne zato, da ima učitelj primerno pedagoško obremenitev. Da so programi specializirani zato, ker so specialna tudi znanja, ne zato, da se lahko mladi doktorji znanosti zaposlijo kar na univerzi in ne odnesejo znanja v svet.

Tukaj bom še nekaj časa zato, da bom poslušal. Poslušal, kaj lahko naredimo za vas. In glede na čase, kakršni so, bodo najbolj dragocene ideje, kaj lahko naredimo, pa državo nič ne stane ali celo prihrani denar. Kot učitelj in raziskovalec vem, da nekaj takih reči je.

Država lahko veliko naredi pri poenostavljanju postopkov, pri uvajanju večje fleksibilnosti, pri aktivnejšem prenosu znanja in pri večji gibljivosti vrhunsko izobraženih profesorjev in strokovnjakov iz gospodarstva. Veliko pa je odvisno od iznajdljivosti in prožnosti posameznih institucij, katerim bo država zagotovila čim večjo stopnjo avtonomije in pri tem pazila samo, da avtonomija namesto v odličnost ne bi vodila v nekakšno samoupravno povprečnost, specializacija pa ne v samozadovoljni monopol.

Nisem minister za profesorje

Naj zaključim: nisem minister za kulturnike, učitelje in profesorje. Sem minister za to, da v Sloveniji cvete kultura, da cvete znanost, da imajo naši mladi čim boljše šole. Zato moramo biti jaz in moji sodelavci servis vam. Da vi lahko vrhunsko delate tisto, zaradi česar ste izbrali ta poklic: da vas radovednost žene k novim spoznanjem, da vas strast učitelja vodi k razdajanju tega znanja in da vas etika intelektualca bodri, da poveste tisto, kar trenutek zahteva, da se v družbi sliši.



N A G O V O R

ministra za izobraževanje, znanost, kulturo in šport
na nacionalnem posvetu o visokem šolstvu

»Diverzifikacija visokega šolstva«

Brdo, 15. februarja 2012

7. februar 2012

Predstavitev na Odboru

Kot kandidat za ministra za izobraževanje, kulturo, znanost in šport sem uvodoma pokazal tele slajde.
In velik paket. O njem me ni nihče nič vprašal :(

4. februar 2012

Happy Birthday

Well, birthdays are merely symbolic of how another year has gone by and how little we've grown. 

No matter how desperate we are that someday a better self will emerge ... with each flicker of the candles on the cake, we know it's not to be, 
that for the rest of our sad, wretched pathetic lives, this is who we are to the bitter end. Inevitably, irrevocably;

Happy birthday? No such thing.
- Jerry Seinfled