Ne moremo biti tolerantni do netolerantnih! Infografika na to temo (vir) je krožila po internetu od dneva, ko je »desničar« v Charlottesvillu povozil protestnico, do dneva, ko je »kombi« v Barceloni povozil 14 sprehajalcev. Netoleranca do nacizma je bila dovoljena in zaželena, do netolernace do islamizma ni bilo tolerance.
Netoleranca do netolerantnih je na prvi pogled globokoumna misel in je zadnja linija obrambe tistih, ki so nagnjeni h komandiranju in avtoritarnemu urejanju družbe. Hočejo povedati, »ne, ne moremo dajati medijskega in uličnega prostora tistim, ki so netolerantni. Ker če bomo do njih tolerantni, bodo za svojo netolerantnost pridobili ljudi in bo njihova netoleranca uzakonjena. In tolerance v družbi bo konec. Toleranco v družbi imamo lahko samo tako, da smo netolerantni do netolerantnih«.
Po zapisanem je menda jasno, da gre za bistroumni nesmisel. Pravilo se vrti v krogu in samo sebe ugrizne v rep. Krog presekamo tako, da se vprašamo, kaj pa sploh pomeni, da je nekdo netoleranten in kdo določa, kdo je netoleranten.
Vrste netolerance
Ena oblika netoleranca pomeni, da ne bomo tolerirali določenih besed ali dopuščali določenih zborovanj. Netoleranca bo posegla v človekovo pravico svobode govora in svobode združevanja. Oblika tovrstne netolerance so npr. zaplembe revij, preganjanje govora, prepovedi koncertov in seveda tudi druge oblike pritiska na to, da se določene ideje utiša.
Druga oblika netolerance je netoleranca do manjšin, do tujcev, do bogatih, do jedrskih elektrarn, do obratov za predelavo odpadkov, do cerkvenega zvonjenja, do zasebne lastnine, do kakšnega spomenika … Nekaj je, česar nočemo, ne maramo. Gre za neprenašanje nečesa, kar obstaja v materialnem svetu, česar ni mogoče poslati po internetu, ampak je snovno in je mogoče objektivno ocenjevati in meriti.
Netoleranca do snovnega se lahko izraža na dva načina – fizično, tako, da pač zrušimo spomenik, pobijemo bogate, ovijemo cerkvene zvonove s cunjami, postavimo ograjo proti migrantom … In izraža se lahko tako, da govorimo proti stvarem, ki jih ne prenašamo oz. do katerih smo netolerantni.
Če povzamemo, lahko govorimo o teh vrstah netolerance: (1) netolerantni smo do govora in zborovanj, (2) netolerantni smo do dejanj in (3) netolerantni smo do govora in zborovanj, ki napeljujejo k dejanjem.
Kdaj je netoleranca dopustna
Vprašanje je seveda, kdaj te tri oblike netolerance niso dopustne. Najlažja je odločitev v primeru (2). Posledice dejanj (npr. zrušitev spomenika, poškodba zvona, linč črnca) so objektivno merljive v snovnem svetu in če predstavljajo kaznivo dejanje, potem se storilca pač kaznuje. Ne dosti težja je odločitev v primeru (3). Če govor in zborovanja pomenijo realno napeljevanje na aktivnosti, ki bi za posledico lahko imele dogodke iz (2), potem se to preganja kot napeljevanje h kaznivemu dejanju.
Netolerantni moramo biti do kaznivih dejanj in do tistih besed, ki napeljujejo na kazniva dejanja.
In potem je tu še netoleranca do govora, ki pa nima neposrednih kaznivih posledic. Ki (1a) morda koga žali in prizadene ali pa, ki (1b) zagovarja spremembo zakonodaje, ki bo spremenila, kaj je kaznivo in se preganja v smislu netolerance (2) in (3). Moje mnenje je, da država netolerance tipa (1a) ne bi smela preganjati. Vsak je lahko užaljen in arbitrarno določanje, kaj je in kaj ni žaljivo, široko odpira vrata utišanju vsega govora, ki nekomu ni všeč. Začne jokati, da je užaljen in nekomu bodo zato zalepili usta. Naj prizadeti svojo čast in dobro ime rešujejo z zasebnimi tožbami, ne pa, da bo država tehtala neko abstraktno sorazmernost, ne da bi natanko vedela, kdo in koliko je prizadet.
Zares težka je samo odločitev v zvezi z (1b). Kako svoboden je govor, katerega cilj je sprememba ustavne ali zakonske ureditve? Moramo tolerirati govor, ki se zavzema za to, da bi ukinili demokracijo, zasebno lastnino, svobodo govora, enakopravnost spolov, pravico do splava?
Konzervativci smo do sprememb nezaupljivi, hkrati pa verjamemo, da je v ljudeh nek prirojen občutek za prav, ki ga je treba preliti v zakonodajo in v njej zapisati, kar ljudje čutijo, da je prav. Če bo zakonodaja taka, bo prisile v družbi kar najmanj. Če je dovolj velik kvorum za spremembo zakonodaje, ki posega v osnovne človekove pravice, potem je to po mojem mnenju zadostna varovalka, da tudi z zvito propagandno in populističnimi prijemi dovolj velike večine za kratek čas ne moremo zavesti v dolgoročno nespametne odločitve. Dr. Bučar je na to mislil, ko je rekel, da je treba ustavo spreminjati s tresočo roko.
Če povzamem
Netolerantni moramo biti do kaznivih dejanj in do tistih besed, ki napeljujejo na kazniva dejanja. Pravilo zdaj kar naenkrat ne ugrizne več v svoj rep. Vse drugo je treba tolerirati, kar pa ne pomeni, da se z njimi strinjamo. Tako definirana toleranca ne potrebuje nobene vrednostne ali etične ocene vsebine, ki jo toleriramo in ki je samo umetelen izgovor za utišanje.
Če pa pristanemo na pravico do netolerance do netolerantnih, lahko povsem poljubno, beri, s pravico močnejšega (ki določa, kaj je netolerantno) posegamo v pravico svobode govora in združevanja ter se oropamo tekmovanja idej, ki edino lahko pripelje do napredka.
