1. Kako kot koordinator za izvajanje lizbonske strategije ocenjujejte njeno implementacijo v Sloveniji?
Pridružujem se oceni Bruslja, ki je v svoji oceni napredka Slovenije zapisal, da Slovenija "dobro napreduje". To je druga najboljša možna ocena, ki so jo dobile štiri države. Napredek dveh je bil ocenjen kot da "zelo dobro napredujejo". Neka druga študija uglednega inštituta je ocenila, da je pri hitrosti približevanja lizbonskim ciljem Slovenija četrta najhitrejša v Evropi, za Dansko, Švedsko in Veliko Britanijo.
2. Kaj ste kot minister in kot resor konkretno prispevali k uresničevanju lizbonske strategije?
Lizbonska strategija je širok nabor ciljev, ki ga ne uresničuje eno ministrstvo, tudi ga ne uresničuje samo vlada, ampak se lahko pri tem angažirajo tudi parlament, socialni partnerji, podjetja in podjetniki. Slovenski program reform za izvajanje LS temelji na Strategiji razvoja Slovenije, ki je začela nastajati v prejšnjem mandatu, ki jo je končala ta vlada in ki bi lahko predstavljala temelj za konsenz o bistvenih razvojnih vprašanjih.
Če bi temu bilo tako, če bi dosegli strinjanje vseh strank o potrebnosti sprememb, brez fig v žepih, če stranke, ne bi podpirale prav vsake ozke interesne skupine samo zato, ker nasprotuje načrtom vlade, bi lahko dosegli veliko več. Ravnanje, da tisto, kar je pametno, postaviš pred tisto, kar je za neko stranko ali strančico oportuno, je nujno, če z lovljenjem najbolj razvitih v Evropi mislimo resno.
V okviru LS ima služba vlade za razvoj dve nalogi: (1) spremljanje izvajanja LS v Sloveniji in (2) načrtovanje novega cikla LS v okviru EU in predvsem našega predsedovanja spomladi 2008. V zvezi s prvim SVR recenzira vse zakonske predloge in ocenjuje njihovo reformno oz. lizbonsko naravnanost. Tako je npr. za predlog novega zakona o delovnih razmerjih ugotovila, da izpolnjuje 80-90% ciljev, tudi kakšnega zelo važnega pa ne. Politična odločitev vlade je potem, da oceni, ali spoštuje dogovor med socialnimi partnerji, ali pa ima v parlamentu, med partnerji za razvoj in še kje dovolj podpore, da bi naredila še daljši korak naprej. V zvezi z drugim je v današnjem Delu moj članek.
3. Kako se prispevki kažejo v boljšem razvoju, v splošni prosperiteti v večji blaginji, ki dejansko pomeni, da bi si ljudje danes lahko privoščili več in ne manj, kar je jasno vsakomur, ki stopi v trgovino?
V vladi smo prepričani, da k dobri gospodarski rasti, poleg konjunkture v Evropi prispevajo tudi reformni ukrepi vlade in izvajanje lizbonske strategije. Imamo 6.5% gospodarsko rast in 3% rast zaposlenosti, padec števila potrebnih socialne pomoči za 30%.
Če bi bil politik, ki se bori za glasove volivcev, bi sočutno trdil tisto, kar radi slišijo, da namreč živijo vedno slabše. Ampak se ne bom pridružil utrjevanju mnenja, kako da Slovenci živimo v solzni dolini, v vedno večji revščini in pomanjkanju. Čas je za nekaj več samozavesti.
Po drugi strani ne bi rad nekomu, ki pa dejansko živi v pomanjkanju solil pameti s tem, da so se plače realno povečale za skoraj 5%. Kaj ga briga povprečje. Lizbonska strategija ima za cilj rast in delovna mesta in če dosegamo te cilje bo tudi vedno manj takih, ki živijo slabo.
Priznati pa si moramo, da ni država tista, ki posamezniku omogoča boljše življenja, ki bi mu z dekretom ali zakonom priskrbela ali ohranila delovno mesto, ampak je njena naloga, da ustvari takšno gospodarsko okolje, v katerem podjetniki investirajo, odpirajo nova delovna mesta, zaradi pomanjkanja delovne sile povečujejo plače ... In z zmanjšanjem davkov, poenostavitvijo mnogih birokratskih ovir in različnimi spodbudami je vlada naredila natanko to.
4. Kako in s kakšnimi ukrepi boste prilagodili ali celo spremenili taktike pri doseganju lizbonskih ciljev zaradi rasti življenjskih potrebščin?
Rast cen življenjskih potrebščin ima svoje korenine v gibanju na svetovnih trgih, v njej pa odmeva tudi prevzem evra in dušenje rasti cen pred njenim sprejemom. Naši ukrepi bodo šli tri smeri:
- (1) v smeri nevtralizacije inflacijskih pričakovanj, ki jih zbuja včasih tudi panično, senzacionalistično in politikantsko obravnavanje tega vprašanja,
- (2) v smeri preprečevanja, da bi se višje cene hrane prelile v višje plače in posledično zmanjšano konkurenčnost gospodarstva. Namreč, če je dražji sir zato delo nekega krojača ali učitelja ni vredno niti cent več in
- (3) v smeri dosledne uporabe obstoječih mehanizmov socialnih pomoči, da pomagamo tistim, ki jih dražja hrana najbolj prizadene.