Diferenciacija v Agrostroju

Pred 25 leti smo – velikanska večina Slovencev – komaj čakali na osamosvojitveno slovesnost. Na Trg republike smo hodili gledati celo generalke. S hupami smo poskušali preglasiti bombnike Jugoslovanske ljudske armade, ki so nekajkrat nizko preletela Ljubljano. In po slovesnosti je bila Stara Ljubljana polna veselih, optimističnih, razposajenih ljudi. Kot je bil rekel predsednik Kučan, bile so dovoljene sanje. Naslednje jutro je bil nov dan. In novih dni se je nabralo za 25 let. Sanj je bilo čedalje manj. Zadnja leta smo veseli, če ni preveč morasto.

V moro se spreminjajo tudi državni prazniki. Državna proslava za nekatere ni dovolj državotvorna in organizirajo svojo. Letos ni bilo prvič. Zakaj pa ne? Saj smo, vsaj na papirju, svobodna družba. Moti edino to, da nekateri zagovorniki posebne proslave na ljudi pritiskajo, naj se državne ne udeležijo in jim s tem omejujejo svobodo izbire. In drugi podobno v zvezi s posebno proslavo. Naj cveti tisoč cvetov, bi rekel Deng Xioping.

Agrostroj

Novost letos je bila ta, da se delitve niso nehale na ločnici levo-desno ali pomlad-zima, ampak je do diferenciacije prišlo znotraj tako imenovanega pomladnega tabora. Z diferenciacijo imamo »na teh prostorih« kar nekaj izkušenj. Naslednji odstavek si izposojam iz glasila občine Šiška Tribuna iz leta 1983:

V delovni organizaciji Agrostroj v zadnjem času teče intenzivna politična aktivnost, katere cilj je diferenciacija komunistov znotraj osnovnih organizacij Zveze komunistov. (…) Diferenciacija znotraj osnovnih organizacij ZK temelji na konkretnih postopkih in ravnanjih posameznikov, njen cilj pa je ugotavljanje krivcev za sedanje politične razmere, pa tudi za napake iz preteklosti. Osnovne organizacije ZK so ob intenzivni pomoči članov predsedstva že ugotovile nekatere nosilce konkretne odgovornosti v posameznih okoljih. V veliki meri je onemogočen oportunizem znotraj osnovne organizacije ZK, pomanjkanje kritike in samokritike, iskanje krivcev izven TOZD in delovne organizacije.

Danes seveda nimamo ne Agrostroja in ne Zveze komunistov, imamo pa »krivce za sedanje politične razmere, pa tudi za napake iz preteklosti«. Tudi nosilce »konkretnih odgovornosti« znotraj nekdanjega Demosa so že ugotovili. »Oportunizem je v veliki meri onemogočen«, saj so ljudje kar naprej podvrženi izbiranju med zvestobo in lastno pametjo. Z edino koristijo, da se vrste očistijo omahljivcev.

Diferenciacija je uspela do te mere, da so udeležbo na alternativni proslavi odpovedali nadškof Zore, član takratnega predsedstva Oman in predsednik Demosove vlade Peterle. Ne vem, kako naj bo neka opcija privlačna za povprečnega volivca, če je skregana med seboj? Hodite z veseljem na obiske v družine, kjer se mož in žena kar naprej prepirata, otroci pa vreščijo? Za prepir sta potrebna dva in oba sta mi 25. letnico osamosvojitve precej pokvarila.

Osamosvojitelji

Pučnik, Bavčar, Bučar, Janša, nadškof Šuštar, Oman, Peterle, Rupel in drugi so bili pred 25 leti naši heroji. Nekaj časa je bil naš tudi Kučan. Bili so skoraj kot mitični grški junaki pred Trojo, naši vitezi okrogle mize, sile dobrega, ki so se borile proti silam zla. Zdaj naj bi verjeli, da sta »naša« samo še dva, z nekaj dobre volje trije.

Predstavljal sem si, da Trg republike nekoč niti simbolno ne bo več trg revolucije, kar po spomenikih tam naokoli še vedno je. Eden od teh spomenikov je spomenik Edvardu Kardelju. Učitelj samoupravnega socializma in, kot pričajo viri, naročnik revolucionarnega nasilja v letih 1941-42, je tam prvi med enakimi – v družbi svojih samoupravljavcev.

Prav podoben in prav tam bi bil lahko spomenik osamosvojiteljem. Boljše lokacije od tistega trga ni. Pučnik bi stal malo bolj spredaj, Kučan malo bolj pri strani, ampak vsi, z Drnovškom vred, bi bili skupaj. Lepo bi bilo, če bi bili. Državotvorno. Primerno za legendo, tudi če ni v vseh podrobnostih resnična. Legende nikoli niso. Ampak glede na to, kako so se uspeli do danes skregati, bi bilo na ploščadi med skupščino in Ljubljansko banko komaj dovolj prostora za vse, z dovolj razmaka med njimi. Vsakih 5 metrov eden. Kot skladatelji na Vegovi, ki pa niso bili del istega podviga. Vsi veliki, vsi samostojni, vsak sam.

Ali pa se bo v naslednjih 25 letih le kaj spremenilo na boljše.

Najprej objavljeno v Časniku 28.6.2016.

Čisti Kitajec

Težava kitajskega proizvajalca telefonov Xiaomi je, da si domišlja, da je novi Apple in na telefone ne namešča standardnih Googlovih programčkov. Tako kot Apple, ima svojo trgovino za programčke, glasbo in filme, svoj mail, svojo denarnico, svoje zemljevide, vse svoje ...

Kupec takega telefona je pred dilemo:

• ali kupiti originalnega Kitajca,
• ali pa trgovca prositi, da namesti, kar je na Androidu običajno, torej mednarodno verzijo, ki pa tovarniško ni dostopna za vse modele.

Dobra stran mednarodne verzije je, da se telefon iz škatle ven obnaša kot običajen Android. Običajno je urejen tudi vmesnik v slovenskem jeziku, tipkovnica ... Slaba stran pa je, da trgovec na telefon natakne neko verzijo Androida, ki je unikat in ki se praviloma ne obnavlja.

MIUI 7.

Ko sem nabavljal zadnjega Xiaomija, ga je trgovec poslal z MIUI 77.0.19.0, kar je bila v bistvu za Evropo pokrpana verzija MIUI 7.0.19.0. Imela je nekaj problemov, predvsem pa se nikoli ni obnovila. Kar že zaradi varnostnih lukenj v Androidu ni dobro.

Odločil sem se, da namestim tovarniški MIUI ROM, ki obstaja samo za Kitajski trg - v dveh kitajskih jezikih in angleščini. Ki mi kot jezik za pogovor z napravami povsem ustreza. Lahko bi se sicer odločil tudi za katero od neuradnih predelav za Evropo, ampak ne znajo nič takega, kar bi potreboval, so pa na slabem glasu glede posodobitev in bloatware-a.

Na spletu je kup navodil (tu, tu, tu, tu, video, boljši video in še en španski), ki dajejo vtis, da gre za nevaren postopek, ki iz telefona lahko naredi neuporabno opeko. In res postopek spominja na jailbreaking iPhona. Zaženeš nek program na PCju, tiščiš neke tipke na telefonu, nekaj časa počakaš, potem v pravem trenutku pritakneš USB kabl, šteješ do deset in spustiš tipke na telefonu ...

Tega me je bilo malo strah, odlašal sem tudi zato, ker sem v pol leta telefon ravno prav nastavil in ker je pravzaprav vse delovalo. No, le WiFi je tupatam brez razloga padel.

Redmi Note 3: iPhone 6 Plus za ceno rabljenega iPhone 5 minus.

Let za temno stranjo meseca

Vse skupaj je teklo dosti bolj gladko, kot sem bil pričakoval:

• Prek USB kabla sem na računalnik prekopiral fotografije in še par zadev iz mapice PhoneStorage.
• Naredil sem backup telefona skozi Settings - Addittional Settings - Backup and reset in ga prenesel na računalnik 
• Naredil sem backup Moon+ bralnika (kot se to naredi v njegovih nastavitvah) in še ročno backup mapice, v kateri ima knjige - eBooks. Gre namreč za to, da knjige podčrtujem in tega nočem izgubiti.
• Kontakte imam pri Googlu, v zvezi s tem nisem naredil nič posebnega.
• Z AppListBackup sem shranil seznam inštaliranih programčkov.
• Z SMS Backup isto za SMSe in klice (za to zadnje dvoje se je izkazalo, da je bilo nepotrebno).

Google Installer.

Do tu nič nevarnega torej. Potem sem med mnogimi upošteval tale slovenska navodila. Treba se jih je pač natančno držati. Povedo vse, kar je treba vedeti. Morda bralcu prihranim nekaj živcev, če dodam, da se po kopiranju novega sistema telefon prvič postavlja bistveno dlje časa kot običajno. Trenutki negotovosti pač, da se Apollo 13 vrne izza temne strani meseca. Ali pa se vrne kot opeka.

Sledilo je nameščanje Googlovih aplikacij, po istih navodilih in z isto izbiro vira za Googlov installer. Oni drugi je kitajski.

Najbolj prijetno presenečen sem bil nad restavriranjem tistega, kar sem bil shranil s sistemskim MIUI backupom. Ko se je zadeva odvrtela, je bil telefon skoraj tak kot pred nadgraditvijo. Nobenih gesel ni bilo treba ponovno vnašati, ničesar nastavljati. Edino vidžite sem moral namestiti ponovno. In nekaj zapletov je bilo z Googlovimi aplikacijami. Verjetno bi naredil bolje, če bi najprej naredil restore in potem namestil, če bi bilo sploh še treba, Google Play.

Če bi vedel, da je tako enostavno, bi to naredil prej. Od včeraj dalje kupujem originalne kitajske telefone in jih sam predelam za Evropo.

Uporniki z rumenega pasu

Na nekaterih ljubljanskih vpadnicah so rumeni pasovi. Avtomobilofobi, ki z neprikritim sadizmom vodijo ljubljansko prometno politiko, so dosegli, da običajna vozila po rumenih pasovih ne smejo voziti niti ob sobotah in nedeljah, ko javnega prometa tam praktično ni. Pogosto se poleg praznega rumenega pasu v koloni vozim iz Šiške proti Centru. Predvsem popoldne in ob vikendih, torej zunaj konic.

Tu pa tam mimo po polžje premikajoče se kolone po rumenem pasu švigne osebno vozilo, ne taxi, kot v posmeh vsem nam, ki se ubogljivo drenjamo tam, kjer je to edino dovoljeno. Prav zanima me, kaj si moji sotrpini ob tem mislijo. Možni sta nekako dve reakciji. Prvo včasih opazim, saj jo spremlja trobljenje, blendanje ali kriljenje z rokami: »Kaj si pa ta misli, da je, če mi vsi lahko čakamo, naj čaka pa še ta.« Bolj polnokrvni Slovenec si ob tem še zaželi, da bi kršitelja rumenega prometnega pravila ustavila policija. Druga reakcija pa gre nekako takole: »Super, da se pelje po rumenem pasu, je manj gneče na našem«.

Sumim, da je več Slovencev v prvi skupini, podatkov o tem pa nimam.

Ampak to so samo trapasti rumeni pasovi.

Nekaj popolnoma podobnega se dogaja v zdravstvu. Zadnjič so bile objavljene povprečne čakalne vrste. Fizioterapija: 110 dni, pregled vida za očala 143 dni, revmatološka ambulanta leto in dva meseca, operacija kile 220 dni, operacija krčnih žil 480 dni, operacija hrbtenice skoraj dve leti, ultrazvok srca skoraj pol leta. Mimogrede, čakalne dobe pri veterinarjih so manj kot deset dni za karkoli.

Logika je jasna: po treh mesecih, kolikor se čaka na fizioterapijo, te menda sam od sebe neha boleti križ ali koleno. Revmo imajo stari ljudje, morda bodo med čakanjem na ambulanto umrli. Ultrazvok srca – če bo človeka infarkt – in to do konca, bo naredil velik plus za pokojninsko blagajno, saj je celo življenje plačeval, potem pa bo šel brez velikih stroškov neposredno na Žale.

Čakalne vrste so glavni mehanizem za zmanjševanje stroškov v slovenskem zdravstvu. Pač upajo, da bodo ljudje čudežno ozdraveli, umrli, ali pa, da si bodo storitev plačali iz lastnega žepa. In za delanje stroškov ostanku države – blagajni za brezposelne, bolniško, socialno pomoč – kot da vir denarja ne bi bil isti. Mar ni škoda, da človek dve leti bolan čaka na operacijo hrbtenice, namesto, da bi bil dve leti zdrav?

Glede teh plačljivih storitev se Slovenci obnašamo podobno, kot tisti šoferji, ki žugajo ponosnim udeležencem v prometu, ki se požvižgajo na barvo pasu. Zasebno zdravstvo je bau-bau, pa čeprav bi tisti, ki bi se zdravili zasebno, razbremenili javni sistem. Vsak ultrazvok srca, ki se opravi samoplačniško, skrajša vrsto tistih, ki čakajo na storitev v sistemu javnega zdravstva.

No, saj s tem, »pa naj si plačajo sami«, bi se tudi kdo od tistih, ki upajo, da bo upornik na rumenem pasu plačal kazen, strinjal. Slovenski ljudje imajo radi, da jim je boljše na tuje stroške. Tudi otroke bi dovolili poslati v samoplačniške zasebne osnovne šole. Ampak ne gre tako. Zakaj bi nekdo najprej plačeval zdravstveni davek (ki mu rečejo zavarovanje) potem pa bi si še sam plačal zdravnika. Iz tistega denarja, ki mu ostane po vseh davkih in prispevkih. To bi bilo podobno, kot če bi nekdo, ki si je plačal kasko zavarovanje avtomobila, iz svojega žepa plačal popravilo. Ker se tiste mehanike, ki imajo pogodbo z zavarovalnico pri kateri je bil sklenjen kasko, pač dolgo čaka? Ne prav verjetno. Saj enkrat so že plačali, zakaj bi dvakrat?

In vendar se to pričakuje od zdravstvenih zavarovancev. Da najprej plačajo zdravstveni davek, potem se pa umaknejo v samoplačniške ambulante. Namesto, da bi si človek lahko izbral, pri kateri zavarovalnici se bo zavaroval, katere dodatne pakete bo plačal, in imel potem vsaj tako kvalitetno storitev, kot jo imajo psi in avtomobili. Ampak to menda ne gre, ker zdravje je naše največje bogastvo.

In nazaj k rumenim pasovom. Kateri voznik ste vi, tisti, ki se veseli, da nekdo na lastne stroške razbremeni običajni pas ali tisti, ki je na te borce z rumenega pasu jezen, ker je nepravično, da gredo eni hitro, drugi pa počasi?

Najprej objavljeno v Časniku 1.6.2016.