Dvanajst pravil za življenje, ampak čemu?

Prevod knjige Dvanajst pravil za življenje Jordana Petersona smo po zaslugi Založbe Družina Slovenci dobili praktično istočasno kot veliki narodi. Povsem istočasno kot vsi smo ga lahko poslušali po Youtube, kjer je zaslovel. Je eden tistih iskrih mislecev, za katerimi se praši. In to kljub temu, da pravzaprav ne pove nič novega. Da govori stvari, ki jih že dolgo, dolgo vemo. Ampak v okolju, kjer je treba kar naprej in za vsako ceno povedati nekaj novega in naprednega, je povedati nekaj starega in preizkušenega revolucionarno dejanje.

Postmoderni kaos

V sodobno Ameriko, ki jo po eni strani definira zmagoslavje Trumpovega populizma, po drugi pa histerična reakcija levice, je Jordan Peterson prinesel intelektualno pokritje za občutke, ki so jih pogosto grobo in praviloma preprosto artikulirali na desnem robu družbenih omrežij. Sporoča, da ni narobe biti domoljub, da so hierarhije in neenakosti koristne, razlike med moškimi in ženskami pa povsem naravne. Njegovo sporočilo ni še eno mnenje, ampak znanstveno spodkoplje temelje neomarksizma in posmodernizma.

Utemeljena sta na dveh napačnih predpostavkah o človeku in družbi. Od Jean-Jacques Rousseauja dalje napredna gibanja verjamejo, da se človek rodi kot praktično nepopisan list, dober in nedolžen, dokler ga ne pokvarita družba in okolje. Iz te zablode izhaja prepričanje, da so ob rojstvu vsi enaki, moški in ženske, beli in temnopolti, da je skoraj samo od vzgoje in okolja odvisno, v kaj bodo odrasli. Da jih lahko država skozi izobraževalni sistem in druge oblike zgnete v novega človeka, pa naj gre za nacističnega, komunističnega ali multikulturnega.

Od tukaj ideja, da ni slabih otrok in so samo slabi starši; da so bili divjaki v Afriki in Aziji plemeniti, dokler jih niso skvarili kolonialisti. Vse – etika, morala, spol, poroka, država, hierarhija, inštitucije in vloge v družbi – da je socialni konstrukt. In če je socialni konstrukt, lahko te stvari družba tudi dekonstruira ali rekonstruira. Pač skladno z dognanji npr. znanosti ali idejami elit, ki premislijo, kaj je za ljudi dobro. Država potem to uveljavi z močjo pušk ali s pomočjo glasovalnih lističev.

Iz prve izhaja druga napaka. Ker da so vsi nepopisani listi med seboj enaki, so lahko neenakosti v družbi samo posledica nepravičnosti. Še več. Ker postmodernizem odklanja absolutno resnico ter absolutni prav in narobe, ker je vse relativno in enako, ni nobenih meril po katerih bi se uspešni razlikovali od manj uspešnih. Razlike med ljudmi, različni položaji in hierarhije so nepravične ali vsaj neutemeljene. Če gre komu dobro, je to zato, ker izkorišča drugega. Te »krivice« da mora dobra država odpravljati.

Tako videnje človeške narave in taka poljubnost človeške kulture sta filozofom odprli možnost, da sveta več samo ne razlagajo, ampak ga menda lahko tudi spreminjajo. Peterson pravi, da je to pravzaprav nemogoče. Ampak intelektualci imajo nemogoče projekte najrajši. Nemogoči projekti terjajo neomejene vire in ponujajo neomejno prostora za modrovanje. Nemogoče družbene ureditve (komunizem, nacionalsocializem) terjajo neskončno nasilje za svojo uresničitev. Ker dokazuje, da so v slepi ulici, med naprednimi intelektualci ni posebej priljubljen.

Biti žrtev

V knjigarnah bodo knjigo uvrstili med knjige za samopomoč. V njej klinični psiholog (in ne univerzitetni profesor) Peterson razloži, da neomarksizem in postmodernizem nista škodljiva le za družbeni in politični razvoj, ampak sta vzrok za osebnostne težave. Nihilizem, brezup, depresije, alkoholizem, samomori, brezciljnost, lenoba, slabo vzgojeni otroci, nasilni zakonski partnerji, dvomi v smisel življenja – vse to je tudi posledica naukov, ki se trudijo izbrisati vse, kar je napisano na listu, s katerim pridemo na svet.

Ko se človek, »osvobojen« te dediščine, sooči s trpljenjem, ki ga prinaša življenje, postanejo njegove težave posledica krivic, posledica napačne ureditve družbe, posledica vsiljenih družbenih konstruktov, posledica napačnih meril uspeha. Skratka, posameznik je žrtev nepravičnih okoliščin, krivi so vsi drugi. Do sveta in svetega kuha jezo in zamero. Peterson trdi, da neupravičeno. Rdeča nit Petersonovih nasvetov je, da se je treba samozavestno postaviti zase, stvari vzeti v svoje roke in svoje življenje spraviti v red. Najprej naredi red v svoji hiši, pospravi svojo sobo, izdelaj izpite, potem si šele lahko navlečeš majico s Che Guevaro in se greš na Prešerca pritoževati o družbi in svetu.

Oder življenja

V Petersonovi ontologiji si lahko svet okrog nas predse postavimo oz. predstavljamo na dva načina: kot oder za zgodbe ali kot izložbo predmetov. Svet predmetov proučuje znanost in stojijo sami zase, tudi brez nas. Odra pa brez igralcev ni. Petersona zato zanima svet odra. Na odru smo vsak posebej dejavni z besedami in dejanji. Na odru gre za to, da se na njem prav znajdemo. Prav se bomo znašli, če bomo ravnali skladno s človeško naravo in ne proti njej. Prav se bomo znašli, če bomo nadaljevali že zapisano na tistem listu papirja.

Na odru življenja s srečujemo z redom in s kaosom. Red je vse tisto, kar je varno, predvidljivo, zadovoljno. Kaos je njegovo nasprotje: nesreča, trpljenje, neznano. Igralce na odru Peterson kategorizira v tri skupine. Fašisti prodajo svojo individualno dušo, da bi se lahko priključili skupnosti ter redu in varnosti, ki ga prinaša skupina. Dekadentneži se niso sposobni vključiti v red skupnosti in ostajajo v kaosu lastnih idej, nesposobni prispevati skupnosti. Junaki se gibljejo na meji med redom in kaosom, spreminjajo kaos v red in prenavljajo obliko reda.

V knjigi Dvanajst pravil za življenje so napotki, kako biti junak in kako se izogniti dekadenci. Junak se ne sprašuje o smislu življenja, junak se ne pritožuje nad trpljenjem, junak se ne umika iz kaosa v red, junak red ustvarja. Podlaga za 12 pravil je človeška narava, je tisto, kar je napisano na listu papirja ob rojstvu. Kaj tam piše, Peterson najde v bibliji, v starih mitih in legendah, v Dostojevskem in Solženicinu, v Harry Potterju in Disneyevih risankah. Arhetipske zgodbe so si vse podobne. Njihovi junaki imajo enake vrednote. Na svet pridemo z vedenjem, kaj je prav. Do povsem podobnih zaključkov je z opazovanjem moralnih intuicij sodobnega človeka prišel Jonathan Haidt.

Bog po smrti Boga

V revnejših časih se ljudje niso spraševali o smiselnosti svojega trpljenja, ampak o tem, ali bodo imeli zvečer toplo zavetje in jutri dovolj hrane. Nekoč so ljudi pred kaosom življenja reševale vere. Danes marsikdo bolj kot duhovnikom verjame znanstvenikom, bolj kot Svetemu pismu verjame knjigam za samopomoč. Dvanajst pravil je uspešnica, ker na drug način, izhajajoč iz drugačne epistemologije daje podobne napotke kot krščanski nauk. Ali kot so nam jih dajali naši stari starši. Utrjuje stvari, ki jih na nek način že vemo, ker so nam bile položene v zibelko.

Pomemben del inteligence je od razsvetljenstva dalje z vso močjo svojega razuma ubijal Boga. Uspešno. Nietzsche je konec 19. stoletja ugotovil, da je Bog mrtev. Da Boga ni. Osvobojeno Boga je človeštvo s komunizmom in nacizmom doseglo višek zla in krvoločnosti. Vojaško je bilo zlo sicer poraženo najprej v drugi svetovni vojni in potem še v hladni vojni. Po objavah fotografij iz nemških uničevalnih taborišč in romanov iz sovjetskih gulagov je bilo zlo tudi moralno diskreditirano. Intelektualni temelji zla pa so v obliki postmodernizma in neomarksimzma živeli dalje, kot da se ne bi nič zgodilo. Zdaj se rušijo tudi ti in ruši jih znanost.

Najprej so sredi 20. stoletja fenomenologi (ne)obstoj Boga relativizirali z vprašanjem, kaj sploh pomeni »obstajati«. Da obstaja pač tisto, kar se odločimo postaviti predse in osvetliti. Nič ne obstaja kar tako, samo od sebe. Kaj postaviti predse, kaj osvetliti pa je odvisno od predstave v kateri smo in vloge, ki jo na odru igramo.

In potem v zadnjih desetletjih evolucijska psihologija odkrila, da je vse tisto, kar je bilo zapisano v svetih knjiga kot božja beseda, na nek način zapisano tudi v naših genih in se prenaša iz roda v rod. Sveto pismo lahko prepovemo, Boga lahko ubijemo, milijonov let evolucije pa iz človeške narave ne moremo izbrisati.

Kultura proti kaosu

Svojo prvo knjigo – Zemljevidi smisla – Peterson začne z besedami: »Nekaj, česar ne vidimo, nas varuje pred nečem, česar ne razumemo«. Tisto, česar ne razumemo, je kaos. Tisto, česar ne vidimo, je kultura. Pričujoča knjiga ima dvanajst uporabnih pravil za to, kako se spopadati s kaosom in kako spraviti svoje življenje v red. Za ta herkulski posel – in ja, to je herkulski posel – nam Peterson razkriva mogočno orodje – našo kulturo. Življenje na Zemlji jo je oblikovalo milijone let, vtisnjena je v naš genetski spomin. Razkriva se skozi svete in manj svete knjige in skozi tisto, kar so nas učili starši in stari starši.

Manj prepričljivo Peterson odgovarja na vprašanje, v čem je sploh smisel tega spreminjanja kaosa v red. Znanstveno dokazani genetski spomin, ki se nabira od začetkov življenja na zemlji, je trdnejša osnova od modernih domislekov napuha človeškega razuma. A vendar dosti manj od povabila k sodelovanju v Božjem projektu Stvarjenja. To povabilo v Petersonovi knjigi ostaja nedorečeno.

Prirejeno po avtorjevi spremni besedi v knjigi, Objavljeno v Časniku 18.11.2018.

O resnicoljubnosti

V diskusiji o svobodi govora, sovražnem govoru in lažnih novicah, ki jo 29. oktobra organiziral Svet RTV Slovenija (vir), sem svojo repliko začel takole: »Verjetno se največ ne bom strinjal z gospo Slapšakovo, ampak sem pa prepričan, da bi se mogla o razlikah povsem kulturno, dostojno pogovarjati in tudi morda tudi kakšno zgladiti. Moram reči, da se ji opravičujem za grde stvari, ki so jih o njej pisali mediji, za katere smatra, da so moji, čeprav pravzaprav niso«.

Po njeni zadnji kolumni v Večeru (vir) v konstruktivnost pogovora nisem več tako prepričan. Osnova za pogovor je toleranca, ki se izkazuje s trudom sogovornika razumeti in potem polemizirati s tistim, kar je res rekel, in ne s slamnatim možem, ki smo si ga za lažji obračun postavili predse. Polemika terja resnicoljubnost in to v citiranem pisanju Svetlane Slapšak pogrešam.

Slamnati mož
Piše, da »je imel Turk privilegij, da govori prvi, najbrž kot predstavnik te evropske organizacije. Toda predstavnik organa, ki naj bi se spopadel z lažnimi novicami, je izrazil stališče, da lažne novice ne obstajajo oziroma da imajo ljudje pravico tudi do lažnih novic, in da svoboda govora zajema tudi sovražni govor, ki da je sicer precenjen, pa še, da je treba desnici zagotoviti več prostora v javnem prostoru in medijih«.

Resnicoljubno bi bilo upoštevati, da je na platnu za menoj je pisalo, da sem član tiste skupine. Ne predstavnik, ki naj bi predstavljal skupino in njena stališča. Član.

Če bi vedel, da je gospa Slapšak tako občutljiva glede tega, kdo govori prvi, bi prvi predlagal spremembo časovnice, ki je sicer nisem jaz sestavljal. Seveda pa se mora vsaj prvi na razpravo pripraviti. Tisti, ki sledijo, lahko dogodek prevedrijo s komentiranjem prej povedanega.

Resnicoljubno bi bilo poslušati posnetek dogodka, kjer zelo jasno pravim, da je »Problem lažnih novic in sovražnega govora je pretiran in zlorabljen«. Torej potrdim obstajanje obojega, polemiziram pa s težo problema. Pojasnim, da je vpliv lažnih novic na volitve je pretiran, problem sovražnega govora pa je zlorabljen. Kot bom pokazal v nadaljevanju, ga zlorablja tudi Svetlana Slapšak.

Resnicoljubno bi bilo povzeti, da svoboda govora zajema tudi lažne novice, ne pa podtakniti, da vsebuje sovražni govor. Precenjen pa ni sovražni govor, ampak vpliv lažnih novic na volitve. Gospa je stvari pomešala.

Resolucija 2018/2896
Dalje očita, da nisem imel »imel pojma o resoluciji Evropskega parlamenta, tedaj stari štiri dni« in doda »toliko o obveščenosti evropskega predstavnika.« Gre za eno od mnogih resolucij evropskega parlamenta (številka 2018/2869 – vir). Če že drugim očita, da je ne poznajo, bi jo sama morala brati bolj pozorno.

Da ne bo nesporazuma. Povsem primerno je, da je Evropski parlament sprejel Resolucijo o porastu neofašističnega nasilja v Evropi. Prvopodpisana predlagateljica je iz Evropske ljudske stranke, ki ji tudi sam pripadam. Zanjo so po mojih podatkih iz Slovenije glasovali Romana Tomc, Franc Bogovič in Ivo Vajgl. Dva »desna« in en »levi«. Narobe pa je, da se jo zlorablja za vse mogoče, kar neofašistično nasilje ni in da se njeno interpretacijo širi kot elastiko.

Ne gre za Resolucijo, kot povzema gospa Slapšakova, »s katero se od vseh evropskih držav odkrito zahteva, da … prepovejo skrajne desničarske stranke in skupine.«

Resolucija ne »zahteva« ampak države »poziva«, naj »prepovedo neofašistične in neonacistične skupine ter vse druge ustanove ali združenja, ki slavijo in poveličujejo nacizem in fašizem«. Torej ne kar desničarskih strank in skupin povprek, ampak »neofašistične in neonacistične, ki poveličujejo nacizem in fašizem«. Kot vem, takih pri nas ni. Imamo pa nekaj takih, ki odkrito slavijo in poveličujejo komunizem.

Zdrs pri interpretaciji ni slučajen. Gospa Slapšak za skrajno desničarke in torej prepovedi potrebne razume avstrijsko vladno FPO (vir), našo SDS (vir), pa hrvaško HDZ in sploh vse vlade, ki nasprotujejo marakeški deklaraciji (vir). Ker prav tam tudi zapiše, da naše »druge stranke desnice niso bistveno drugačne, le madžarskega denarja nimajo«, bi lahko sklepali, da Resolucijo razume kot podlago za prepoved vseh slovenskih opozicijskih strank. Levice sem ne štejem.

To je krasen primer zlorabljanja strahu pred sovražnim govorom za krepitev položaja oblastnih strank ali določene ideologije. Teza, ki sem jo zagovarjal na panelu, je dobila še eno empirično potrditev.
Javna RTV kot trobilo

Gospa Slapšak trdi, da »najvišje izvoljeno evropsko telo ne dvomi več o tem, da sovražni govor neposredno vodi k nasilju«. V resnici v resoluciji piše da »širjenje sovražnega govora na spletu pogosto vodi k porastu nasilja«. Nasilje torej obstaja že brez sovražnega govora, sovražni govor pa ne vodi vedno nasilju ampak »pogosto« k »porastu« nasilja.

Mimogrede, resolucija tudi »obžaluje dejstvo, da je v nekaterih državah članicah javna radiodifuzija postala trobilo za propagando ene politične stranke, ki pogosto izključuje opozicijo in manjšinske skupine iz družbe«. Pripisana mi izjava, da je treba desnici zagotoviti več prostora v medijih, je torej povsem skladna s pričujočo resolucijo, vsebuje pa tudi priznanje avtorice, da je desnica zapostavljena. Jaz sem namreč rekel »Lažne novice in sovražni govor imajo manjši vpliv tam, kjer obstaja zaupanja vreden, pluralen medijski prostor. Naloga javne RTV je zato zagotavljanje takega prostora«. Da to pomeni več prostora za desnico, je analiza stanja stvari na RTV gospe Slapšakove in ne moja. Ne trdim pa, da je napačna.

Sumljiv politični kapital
Na njeno subjektivno oceno o tem, kdo je koga razcefral, kdo je bil brez znanja, kdo je bil s sumljivim političnim kapitalom, kot tudi na subjektivne ocene Nove 24 o tem, kdo je koga knockavtiral, ne dam kaj dosti. Otročje je delati neke zaključke iz tega, da njeni somišljeniki hvalijo njo, moji pa mene. Tudi me ne moti, če sem bil v razpravi osamljen. Kaj drži in kaj ne, se ne ugotavlja s preglasovanjem, ampak z vsebinsko diskusijo, h kateri njena kolumna v Večeru ni prispevala ničesar.

Zame je bil panel poučen vpogled v način razmišljanja tiste strani, ki se zavzema za omejevanje govora. Priliko sem imel videti poljubnost širine definicije tega, kar bi bilo treba prepovedati. Npr. besede »ilegalni ekonomski migrant« da so lažna novica, katerih širjenje bi bilo treba preprečevati. Pa navduševanje nad kanadskimi jezikovnimi pravili, ki da so obzirna do manjšin. Peoplekind namesto mankind? Ali tisto, kar je v javni prostor izstrelilo Jordana Petersona? Pa da od evropskega parlamenta ne moremo pričakovati preveč, ker je tam nekdo o nacistih govoril kot o socialistih, nacional-socialistih, in da je to zanikanje holokavsta. In tako naprej.
Skratka

Vse to me samo utrjuje v osnovni tezi, da tako problem lažnih novic kot tudi problem sovražnega govora nekateri poskušajo zlorabiti za zmanjšanje demokratičnih pravic in svoboščin. Orodja za omejevanje govora namreč uporablja oblast. Torej dajejo moč tistim, ki jo že itak imajo in ne tistim, ki so šibki. Dajejo orodje večini, da utiša manjšino. Zato terja oblikovanje tega orodja skrajno previdnost.

Namesto, da bi vsi skupaj zavzeli kritično stališče do govora, ki res proži nasilje in ki res ne prispeva drugega, kot da žali ljudi, varuhi pred govorom vse zmečejo vse v isti koš. Ker široko in onkraj zapisanega teksta interpretirajo eno resolucijo (2018/2896), se ne smejo čuditi, če smo izjemno previdni pri podpori neki drugi – namreč marakeški.

Nasilje v besedi se izjemoma konča kot nasilje nad ljudmi. Nasilje nad besedo pa se praviloma konča z nasiljem nad ljudmi.

Objavljeno v Časniku 14.11.2018.