Socialdemokrati bi na Internetu uvedli spletno policijo!

Podmladek Židanovih socialdemokratov je na tviter zapisal, da bodo po volitvah predlagali »ustanovitev spletne policije, ki bo intenzivno zatirala sovražni govor, ter na podlagi IP naslova uporabnika (tudi anonimneže) primerno kaznovala«.

Lahko smo veseli, da obstajajo družbena omrežja, da preberemo, kaj politiki res mislijo; in da imajo stranke podmladke, ki jim na tviter uide, o čemer starejši samo obujajo spomine. Namreč na verbalni delikt iz 133. čelna kazenskega zakonika SFRJ.

SD predlaga ustanovitev posebnega oddelka policije, ki bo špionirala po družabnih omrežjih in iskala, kje je kdo povedal kaj napačnega. Sovražni govor je namreč hudi raztegljiv pojem. Naša zakonodaja ga pod tem imenom sploh ne pozna. Sam sem bil za sovražni govor obtožen za kolumno Zapomnite si Pariz in to prav s strani tistih, ki bi se zaredili v policijo, da bi na internetu delali red, če bi bil resor v rokah levičarske stranke. Seveda ni bilo v kolumni nič sovražnega govora, bila pa je vsebina, ki je bila za nekatere neprijetna. Neprijetna predvsem zato, ker niso imeli protiargumentov, pa bi jo zato pač prepovedali in avtorja še kaznovali.

Primerov, ko za kot sovražni govor obtožujejo politično nekorekten govor, je vse polno. Zato smo lahko prepričani, da ko levica predlaga uvedbo spletne policije, bo to uporabljeno za utišanje vsega, kar jim ni všeč.

Da se razumemo. Tudi meni ni všeč marsikaj, kar pišejo goreči navijači in podporniki po internetu. Še posebej me je sram, ko to delajo desni. In bi imel kaj našteti, ne samo od strahopetnih anonimnežev. Mi pa ne pade na pamet, da bi to prepovedoval ali ovajal.

Njim pa. Vse tisto, kar zdaj njihovi aktivisti tožarijo na tviter in facebook, vse tisto, kar njihovi aktivisti označijo kot -fobno, vse bo ta njihova spletna policija ovajala. Od platform bodo zahtevali IP številko, potem bo doma pozvonila policija, zaplenila dokaze - računalnike, diskovje in USB ključke. 

Če platforma ne bi izdala IP številke, bo pa Telekom domoljubno priskočil na pomoč. Zdaj se šele kaže daljnovidnost dolgoletnega člana Socialnih demokratov Janka Vebra, ki ni izbiral sredstev, da Telekom ostane v državni lasti.  

Nekaj let vas bodo vlačili po sodiščih, potem pa boste na Evropskem sodišču za človekove pravice verjetno oproščeni. V demokraciji je namreč toleranca do stališč, ki »žalijo, šokirajo ali motijo državo ali katerokoli skupino prebivalcev« (vir) kar velika.

Če boste seveda imeli denar in voljo, da se boste tožarili. Večina, bo pač pazila, kaj piše po internetu. 

In to je cilj. Ustvarjanje družbe strahu; družbe, kjer ena stranka odloča, kaj se sme in česa se ne sme misliti. To so njihovi očetje in dedje že imeli in od tistega se nikoli niso jasno distancirali. Če bi se, čudaški tvit nekega podmladka ne bi nikogar zanimal.

Želja po resnici ali želja po nadzoru nad resnico

V polemiki o lažnih novicah, ki jo z mano odpira Društvo SRP (Sobotna priloga Dela, 28.4.2018) se na eni strani zrcali naravna človeška žeja po resnici, na drugi pa totalitarna usedlina volje po nadzoru družbenega in še posebej medijskega prostora.

Ljudje po naravi iščemo resnico. Želeli bi si, da je tisto, kar nam govorijo drugi, kar preberemo v časopisih ali kar gledamo na televiziji, res. In čudovito bi bilo, če bi lahko zapovedali, da mora biti vse, kar je kje objavljeno, res. Ampak ni. Je samo bolj ali manj resnicoljubno. Bolj ali manj pristransko. Bolj ali manj navijaško. Bolj ali manj prikrojeno. Resnice ne more določiti ministrstvo za resnico, časopis z največjo naklado, Facebook, kontrolor dejstev ali kakšna druga avtoriteta. Bližamo se ji tako, da med seboj prosto tekmujejo različno dobri približki resnici. Resnica prej ali slej zmaga.

Zato je Zahodna civilizacija v svoje temelje vgradila svobodo govora: Američani v 1. amandma k ustavi, Evropska Unija pa je to nazadnje uredila v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah, kjer 11. člen piše »Vsakdo ima pravico do svobodnega izražanja. Ta pravica vključuje svobodo mnenja ter sprejemanja in širjenja vesti ali idej brez vmešavanja javnih organov in ne glede na državne meje. Spoštujeta se svoboda in pluralnost medijev.« Ta svoboščina je seveda omejena z drugimi pravicami in svoboščinami. Kar nekaj relevantnih je naštetih v poglavju »Dostojanstvo« iste Listine. Ne boste pa našli sklicevanja na resnico.

V sodbi 5493/72 je ESČP zapisalo, da svoboda izražanja ne velja samo za informacije in ideje, ki so dobro sprejete, ampak tudi za tiste, ki »žalijo, šokirajo ali motijo državo ali katerokoli skupino prebivalcev. To zahtevajo pluralizem, toleranca in širokomiselnost brez katerih ni demokratične družbe«. Ameriško vrhovno sodišče je v sodbi Gertz v. Welch zapisalo, da v zvezi s svobodo govora ne obstajajo lažne ideje; da laži ne popravljajo sodišča ali porote, ampak tekmovanje z drugimi idejami.

Lažne novice so majhna cena, ki jo v svobodnih družbah plačamo za to, da je tekmovanje idej svobodno.

Iz totalitarizma pa se vlečejo vzorci, kjer je svoboda govora omejena. Kjer velja svoboda samo za ideje, ki prispevajo k napredku npr. »naše socialistične skupnosti«, za ideje, ki so »družbeno odgovorne« ali pa, po mnenju tega ali onega »resnične«.

Iz totalitarizma se vleče nespoštovanje pluralnosti medijev. SRP napiše, da rešitev ni v pluralnih medijih. Evropska listina o človekovih pravicah, diametralno nasprotno, zahteva spoštovanje pluralnosti medijev. Ja, tudi tistih, kot piše SRP, »politično zamejenih strankarskih medijev«, ki »trobijo v svoj rog, ne glede na dejstva«. V svojih priporočilih je naša visoka ekspertna skupina navedla, da je prav pluralen medijski prostor eno najboljših sredstev obrambe pred lažnimi novicami.

Iz nedemokratične preteklosti se SRPu kolca po ureditvi (znana je kot apartheid), da so samo člani ali podporniki ene stranke lahko pripuščeni k članstvu v določenih skupinah. Ne pa iz SDS. Ki da v svojih glasilih objavlja lažne novice. Eno odmevnejših lažnih novic, tisto, o sinu kardinala Rodeta, je objavil časopis Delo na naslovnici. In to še preden so za tako pisanje iznašli ime lažna novica.

SRPu (in kladivu), ne bo šlo v račun, da sem v prijavi v visoko ekspertno skupino jasno napisal, da mislim, da imajo državljani pravico do lažnih novic. In bil izbran. Če to še koga čudi, se lahko zamisli nad razliko, kako sam razume demokratičnost in pluralnost ter kako jo razumejo v Evropi.

Objavljeno v Sobotni prilogi Dela, pp29, 12.5.2018.

Vse najboljše, Reporter

Preden je bil Reporter je bil Mag. No, Mag je v obliki nekakšne priponke Delu izhajal še nekaj časa po tem, ko je bil pravi Mag ukinjen. Delov Mag je odgovor na vprašanje, zakaj ni visokoproračunskih desnih medijev. Ker niso smeli izkoriščati medijske dediščine prejšnjega režima. Delov Mag ni smel biti desen Mag.

Brez založniškega zaledja, da bi lahko postal splošna, malo v desno nagnjena politična revija tipa Spiegel ali Time, je Reporter v desetih letih prehodil podobno pot kot večina slovenske desne sredine. Pot je vodila – če ostanemo pri eni dimenziji - v desno. Zanesljivi bralci so pač tisti, ki jih revija tolaži in jim pritrjuje. Peresa Reporterja so procesirala murgle, komije, udobomafijo in domače izdajalce. Pri tem je bil včasih raztros krogel šibrovke prevelik, in svinec je morda zadel tudi tiste, ki jih ne bi smel. Ti so si zato naredili svoje medije, kjer se take napake ne dogajajo. In tako je skupaj z desnimi mediji v desno drselo tudi desno volilno telo. In se pri tem topilo kot blok ledu na vročem klancu.

Ampak … Mimogrede, tudi revijo Ampak smo na desni sredini nekoč imeli, a je nimamo več. Kar je še en pokazatelj tega, da za globlje premisleke na desni sredini ni kupcev.

Ampak … Reporter je revija, ki ni odvisna od nobenih lobijev. Ki ji gospodarsko omrežje te ali one stranke ne rihta oglasov. Ki je ne financirajo kupci žilnih opornic. Ki je ne financirata ne Soros ne Orban. Ki živi od bralcev in od piscev. Piše stvari, ki so neprijetne, neprijazne, včasih tudi žaljive. Svobodo govora prakticira natanko tako, kot je Evropsko sodišče za človekove pravice napisalo v neki sodbi: »Svoboda govora ne velja samo za informacije, ki so dobro sprejete, ampak tudi za tiste, ki žalijo, šokirajo in motijo državo ali skupine prebivalcev. To zahtevajo pluralizem, toleranca in širokomiselnost brez katerih ni demokratične družbe«. Reporter to dela. Prispeva, teden za tednom, kolumno za kolumno, k temu, da imamo demokratično družbo.

Zato je dragocen, zato upam, da bo stal in obstal.