Izražanje dvoma v globalno segrevanje v sodobni demokratični družbi

Tole karikaturo je objavila revija Mladina v eni od svojih decembrskih številk:

#IZJAVAtedna:  »Globalno segrevanje je samo najnovejši izgovor za uvajanje socialističnega avtokratskega sistema.« Gradbeni inženir in nekdanji politik Žiga Turk na Twitterju o levičarski zaroti

Za novo leto, kaj leto, desetletje, si želim, da bi moji nasprotniki polemizirali s tem, kar res rečem, ne pa, da mi v svoji nemoči pripišejo povsem drugačno izjavo in potem z njo obračunavajo. 

Tule je moj tvit v kontekstu:

Štejem pa Mladini v dobro, da je v pismih bralcev objavila moj nekoliko duhovit odgovor, kjer sem bralcem tiste revije lahko predstavil poglede nekega gradbenega inženirja na zadevo:

V zadnji številki je revija Mladina objavili moj tvit: »Globalno segrevanje je samo najnovejši izgovor za uvajanje socialističnega avtokratskega sistema.« Opremili ste ga s podpisom "Gradbeni inženir in nekdanji politik Žiga Turk na Twitterju o levičarski zaroti" in karikaturo z duhovitim komentarjem "Epohalno odkritje! Prof.dr. Žiga Turk z Ljubljanske fakultete za gradbeništvo razkril skrivnostne vzroke in mehanizme globalnega segrevanja, ki ga povzročajo brezbožne sile zla, da bi svetu zavladal peklenski socializem".

Tvit ste duhovito iztrgali iz konteksta, v katerem sem citiral trditev Grete Thunberg, da ne gre samo za okolje, ampak, da so krizo povzročili kolonialni, rasistični in patriarhalni sistemi zatiranja, da ki jih je treba demontirati. Duhovito ste zamolčali moj tvit, ki je sledil v isti niti, "To ne pomeni, da ni segrevanja. Ampak da še več socializma ni rešitev".

V komentarju ste mi duhovito podtaknili trditev, da je globalno segrevanje izmišljeno za potrebe socialistične revolucije. Temu zadnjemu moram odločno oporekati. Izražanje dvoma v globalno segrevanje je v sodobni demokratični družbi lahko nevarno. Segrevanje je resnično, v veliki meri je posledica naše tehnologije. Najbolj učinkovite rešitve za segrevanje pa bo našel gospodarski sistem, ki zna najbolje razporejati omejena sredstva med različne probleme in želje. To ni socializem ampak svobodno tržno gospodarstvo. Treba je samo postaviti realno ceno tovrstnega onesnaževanja. Npr. s fiskalno nevtralno davčno reformo, ki bi DDV in trošarine na razvade deloma prevedla v obdavčenje toplogrednih izpustov.

Žiga Turk, gradbeni inženir

Prazni božiči nekega državnega sekretarja

Letošnja voščilnica.

Fotografijo z besedilom "Vesel božič, umazane živali" je na božični večer na tviterju objavil dr. Jernej Štomajer, »politolog, Fulbrighter, aktivist, antifašist, upornik, borec« in državni sekretar na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport Vlade republike Slovenije.

Je drugi človek tistega ministrstva, ki se na vse kriplje trudi, da ne bi pravično financirali zasebnih šol z javnim programom – med katerimi je nekaj katoliških. Je drugi človek tistega ministrstva, katere minister v »praznični poslanici« vošči izključno novo leto.

Je tisti Štromajer, ki nosi rdečo zvezdo, v Kopru protestira proti Možini in se navdušuje nad morilcem Che Guevaro. Je tisti Štromajer, ki za božič vsako leto provocira, včasih celo duhovito. Božiča ne razume, pa brcne v grad iz mivke. Ampak, kot pravi Woody Allen, if it bends, its funny, if it breaks, it is not. Letos ni bilo smešno.

Ljudje so bili nad letošnjim voščilom ogorčeni. Razumeli so, da gre za provokacijo, za žalitev, morda celo za zbujanje sovraštva in nestrpnosti zaradi verskega prepričanja. Razumeli so, da gre državnemu sekretarju na živce to trkanje po prsih, da se praznuje Božič, da se vošči za Božič, da naj imamo vesel Božič, da Božič ni več družinski praznik, kakršnega si je bil zamislil Jože Smole, ampak da Božič sili ven iz vsake reklame za kokakolo.

In je voščil vesel božič zaplankancem zarukanim. Kot ga vošči antifašist, ki se na levem krilu socialnih demokratov z Levico bori za glasove butlsocialistov*.

Smo Štromajerja sploh razumeli

Lanska voščilnica.

Ali pa je bil dr. Štromajer pač na božičnih počitnicah v Londonu, spil pivo ali dve, se sprehodil čez Leicester Square, tam opazil napis in ga takole za hec objavil na tviterju. Da se pohvali, kje je, svetovljan. Da vošči svoji klapi, ki ga bo cel božični večer žurala, kot se to za trde ateiste spodobi. Menda bodo bralci spoznali, da gre za (potvorjen) citat iz filma Sam doma – kjer kak negativec, preden se mu zdi kaj hudega, sliši »vesel božič, umazana žival«. V ednini in brez implikacije, da bi bilo sporočilo naslovljeno na neko skupino ljudi zaradi njenega verskega prepričanja.

Morda se ima dr. Štromajer za tako širokega in strpnega, celo naklonjenega katoličanom, da ni niti pomislil, da bi lahko kdo njegovo objavo razumel kot žalitev. Konec koncev njegova stranka, odkar se je preimenovala, ni z bencinom polila nobenega duhovnika in tudi sicer se na vsakem shodu pod rdečo zvezdo zavzemajo za strpnost.

Seveda se je na internetu razvilo tekmovanja v zgražanju in zgroženosti na eni strani in dociranje z druge strani, da zahojeni ruralci pač nismo prepoznali klasičnega citata svetovljanske pop kulture, s katero je našo časovnico obogatil naš doktor državni sekretar. Crnkovič nam je celo očital, da »smo na nizki stopnji razumevanja jezika in sposobnosti komuniciranja«, če smo pomislili, da je bilo voščilo »MERRY CHRISTMAS YA FILTHY ANIMALS« namenjeno prav nam katoličanom. In ne pujsom v Ihanu?

Ta vojna lahko traja še nekaj dni in je povsem nebistvena.

Se sploh razumemo

Bistveno je, da sploh ne gre za razumevanje jezika, ampak gre za razumevanje človeka. Razumeti hočemo pisca, ne besedila. Bistveno vprašanje je, ali smo kot družba postali tako razdeljeni, je prepad med nami tako globok, da nismo sposobni razumeti sporočila z druge strani, če ni dovolj eksplicitno zapisano in postavljeno v kontekst.

Bi bila npr. reakcija enaka, če bi tako sliko objavil jaz? Ali celo Crnkovič? Ali pa bi bralci vedeli, da gre za sarkazem, za šalo, za to, da je pisec moral misliti kaj drugega, ne pa žaliti ali provocirati. Upal bi staviti, da velikanska večina od mene tega ne bi vzela kot žalitev. Iskali bi drugo interpretacijo. Kar potrjuje tisti pregovor, da ni vseeno, kdo kaj reče.

Se sploh hočemo razumeti

Problem poznam iz lastnih izkušenj. Novinarski aktivisti na Mladini, Večeru in MMCju imajo z mojimi tviti veliko veselja, ker včasih napišem kaj takega, da bi se dalo predstaviti drugače, kot je bilo mišljeno. Zadnji tak primer je bilo tisto, da je podnebno ogrevanje najnovejši izgovor za svetovno revolucijo. Kar so obrnili v izjavo, da je segrevanje izmišljeno za potrebe svetovne revolucije, kljub temu, da je naslednji tvit v isti niti jasno povedal, da je segrevanje resnično, ampak da več socializma ni rešitev.

Oborožen s to izkušnjo pogosto nalašč nerazumljenega desničarja se sprašujem ali smo z drugega brega sposobni prav razumeti razne štromajerje. Ali jih hočemo prav razumeti. Včasih je kar težko gledati, kako temu ali onemu iz nasprotnega pola izrežejo izjavo in ji povsem spremenijo pomen. Podtikanje zlih interpretacija je postala stalna praksa medijskih aktivistov na levi in desni. Razpaslo se je, da se drugi strani podtakne interpretacija, ki se jo z dosti truda in sprevračanja da nekako zagovarjati, četudi se iz letala vidi, da ni resnična.

Če nameravati ob novem letu sprejeti kak sklep, kako se boste poboljšali, je tule en predlog: polemizirajte s tem, kar je nasprotnik res mislil in rekel, ne z neko neresnicoljubno interpretacijo, ki jo zmorete napadati.

In če začnem pri sebi, ali sem tako krivico, ki se pogosto dogaja meni, sam naredil Štromajerju, ko sem opozoril na njegov tvit?

Nisem

Voščilnica iz leta 2014. Skratka, če malo pobrskate,
boste videli, da mož za božič redno provocira,
včasih celo duhovito.

Naši spori imajo tri epistemološke izvire: včasih se res ne razumemo, včasih se nočemo razumeti, včasih pa prav dobro razumemo, a se ne strinjamo. Edini racionalni prepir je v zvezi s tem zadnjim. In pri najboljši volji ne vidim, da bi pri zadevi Štromajer lahko šlo za kaj drugega kot za to zadnje.

Ampak dnevi so tisti, da je treba zaključiti dobronamerno in optimistično – primer kaže, da nismo tako razdeljeni, da se ne bi razumeli. Razumevanje razlik pa je pol uspeha. Antifašist Štromajer ne misli, da smo katoličani umazane živali. Se je pa v svoji kratki a bogati funkcionarski karieri navadil, da se nestrpnost do katoličanov pri nas splača.

* če je koga užalila beseda butlsocialist - mislim, da je zelo mila za nestrpneže, na katere se nanaša; ki bi torej Štromajerju njegovo čestitko šteli v dobro.

Nova sredina

Priznam, poleti me je zbodlo, ko je Nova Slovenija razglasila, da je od zdaj naprej pa sredinska stranka. Dalo bi se namreč razumeti, da so se uklonili glasu ulice, ki v Sloveniji desnega ne mara. Kjer o desnem širijo slab glas že od leta 1945 naprej. Je pa desnica na slabem glasu povsem po krivici. In ker sem rad na strani ponižanih in razžaljenih, mi je bližje trmasto poudarjanje, da je desno dobro in prav. V germanskih jezikih je to vgrajeno celo v jezik – za desno in prav imajo isto besedo. Desnica, konzervativizem, tudi reakcionarnost v Sloveniji potrebujejo rehabilitacijo. Dokler tega ne bo, ne bo nujnega soočenja med tistimi, ki bi uvajali novotarije in tistimi, ki bi s spraševanjem o koristnosti novotarij skrbeli za selekcijo med njimi.

Pomirilo pa me je, da po tem, ko je Nova Slovenija razglasila svojo sredinskost, ni bilo opaziti kakšne posebne spremembe v njihovem delovanju ali vrednotah. Še vedno so v podnaslovu krščanski demokrati. Še vedno med njimi ne bosti našli podpornikov ubijanja nerojenih otrok ali neumrlih starcev. Še vedno bodo videli razliko med pravicami človeka in živali. Še vedno bodo spoštovali očetovstvo, materinstvo, družino, domovino …

S tem, ko se je Nova Slovenija razglasila za sredinsko stranko, se ni dosti spremenilo za Novo Slovenijo, spremenila se je geometrija slovenskega političnega prostora. Tisto, za kar stoji Nova Slovenija, je razglašeno za sredino. Ni se Nova Slovenija pomaknila levo, ampak se je izhodišče koordinatnega sistema premaknilo v desno. Tule bom utemeljil, da povsem upravičeno.

Obrazi sredine

Sredino se da iskati na več načinov. Lahko bi npr. izvoljene poslance razporedili od najbolj levega do najbolj desnega in pač za sredino proglasili tistega, ki je vrednostno na pol poti med Žanom Mahničem in Miho Kordišem. V katero stranko vladnega peterčka bi to padlo, niti ni pomembno. Pomembno je, da tako statistično iskanje sredine povsem spregleda od revolucije povzročeno premaknjenost slovenskega političnega kompasa v levo. Sever ni tam, kjer ljudje v povprečju pokažejo z roko, ampak kamor kaže od propagande neodvisna magnetna igla.

Drug način določanja sredine je potniški. Če v avtu sedite zadaj in imate na levi in desni soseda, sedite pač na sredini. Nova Slovenija ima na desni zanikovalce klimatologije, na levi pa zanikovalce ekonomije. Drugače povedano, da desni ima tiste, ki ne verjamejo v globalno segrevanje, na levi pa tiste, ki ne verjamejo v tržne zakonitosti. Kar sredince zavezuje k temu, da verjamejo v oboje. Kar ni nek poseben dosežek – v zadevi ni potrebno verjeti, ampak zadostuje, da se upoštevajo dognanja tiste (podnebne in ekonomske) znanosti, ki nista podlegli političnim oz. ideološkim pritiskom.

Tretji način določanje sredine je pragmatičen. Sredina so tisti, ki lahko sklepajo zavezništva na vse strani – na levo in na desno. To ne pomeni nujno, da imaš prepričanja in cilje, je pa verjetno, da jih boš lahko udejanjal. V tem je sporočilo Nove Slovenije dragoceno – zbuja upanje, da bo nekdo z normalnimi pogledi na družbo in gospodarstvo morda kdaj sodeloval v kakšni vladi in vplival, da čisto vsi ukrepi ne bodo šli revizionistično v smer Ljudske republike Jugoslavije. In glede česar se zdi sedanja opozicija, kljub 32 poslancem, povsem nemočna.

Sredinska je tista politika, ki družbo drži skupaj. Ki politike ne dela s potenciranjem nasprotij, sovraštva, nezadovoljstva, zavisti in zamer, ampak nasprotno, ki vsa ta nasprotja v družbi gladi in rešuje.

Četrti način določanja sredine je programski. Sredina je tista, ki je za kompromis med delom in kapitalom, blagostanjem in okoljem, novotarijami in tradicijo. Tej sredini volivce pobirajo tekmeci, ki so za delo, tekmeci, ki so za kapital, tekmeci, ki so za okolje, pa tisti za blagostanje … Ta sredina je pripravljena dodati vse mogoče pridevnike pred tržno gospodarstvo, npr. eko, socialno, pravično. Ta sredina je za srednjo pot med komunitarizmom (torej postavljanju interesov skupnosti pred interese posameznika) in individualizmom (torej postavljanje interesov posameznika pred interese skupnosti). Pri čemer so pravi šampioni enega in drugega drugje.

Ta sredina je vladala Zahodni Evropi v obliki socialnih ali krščanskih demokratov, dokler niso drug drugemu postali tako podobni, da volivci v izbiri med njimi niso več videli alternative. Ta sredina je v krizi, ki jo kaže nazadovanje sredinskih strank v Evropi in članicah.

Ko je sredina v krizi, je trenutek, da se vprašamo, kaj je pa res sredina.

Sredina

Vse zgornje definicije sredino definirajo v odnosu na druge. Sredina je vmes med drugim. Odvisna od tistih drugih. Te sredine so brez lastne identitete, vizije, programa, vrednot. Te sredine so vedno kompromis z nečem, kar je bolj jasno in odločno. So vedno zmernejša, obrušena, razvodenela verzija nečesa drugega, kar je jasno, ostro in pekoče.

In vendar je sredina več kot napol prazen oz. napol poln kozarec mlačne vode. Sredinska je tista politika, ki družbo drži skupaj. Ki politike ne dela s potenciranjem nasprotij, sovraštva, nezadovoljstva, zavisti in zamer, ampak nasprotno, ki vsa ta nasprotja v družbi gladi in rešuje. Sredina je sredotežna sila, ki Yeatsovega sokola vleče nazaj k sokolarju, »ko v vse širših krogih se obrača / sokol, več ne sliši sokolarja; / vse razpada; središče več ne drži; svet preplavlja popolna anarhija«.

To je tista sredina, ki varuje, da ne bi svetopisemsko »izdal v smrt brat brata in oče sina«. Da ne bi »otroci vstajali zoper starše in jih izročali v smrt«.

Sredina dela politiko tako, da povezuje. Ne predvsem strank v koalicije in idej v kompromise. Ampak ljudi in družbene skupine med seboj. Potrjuje, da je ta naš svet v glavnem v redu. Da gredo stvari na boljše. Ne da je vse idealno, da pa je treba včasih kaj potrpeti in počakati. Da, kot pravi Sveto pismo, »učenec ni nad učiteljem in služabnik ne nad svojim gospodarjem«. Da če bomo delovni in složni, da bo šlo še naprej na boljše. Da neplodno prepiranje stane. Stane v denarju, s katerim bi šlo lahko ljudem na boljše.

Levo in desno od take sredine je politika, ki gradi na razpihovanju nezadovoljstva

Tiste, ki nimajo, ščuva proti tistim, ki imajo – pa naj gre za denar, pravice, status, ugled. Šepeta jim na uho, da si zaslužijo. Da jim pripada. Da bi bilo pravično. Ščuva delavce proti podjetnikom, ženske proti moškim, mlade proti starim, alternativno-spolne proti običajno-spolnim, drugo- proti prvorazredim, črne proti belim, domačine proti tujcem … Ne zanima jih, kako pomiriti zavist, ampak zavist razpihujejo. Ne zanima jih, kako pomiriti ljudi, ampak kako jih razburiti. Ne trudijo se razlik pojasniti, ampak obljubljajo, da bodo razlike izničili.

Jezna, nezadovoljna, zavistna, skregana družba ne napreduje. Ne gre na boljše. In če ne gre na boljše, je nezadovoljnih še več. Nezadovoljstvo in jeza sta olje na ogenj strank, ki so levo in desno od sredine.

Skratka

Sredina ne ščuva. Je zadovoljna s tem, kar imamo. Je hvaležna našim prednikom, da so nam do tu pomagali. Je zavezana potomcem, da jim zapustimo še boljši svet kot starši nam. Sredina ne išče prepirov, ampak predlaga rešitve. Škoda, da ni sredinskih strank več.

Objavljeno na Časniku 10.12.2019

Bedaki, bleferji in razgrajači

Pri založbi Družina je letos izšla knjiga angleškega misleca Rogerja Scrutona »Fools, Frauds and Firebrands – Thinkers of the New Left« s slovenskim naslovom »Zablode, prevare, hujskaštva – misleci nove levice«. Morda vas prepričam, da je odlično božično darilo za razmišljujočo osebo, ki jo imate radi. Izvedeli boste, (1) da je zabloda, da gre za znanost; (2) da lahko blefirajo, ker so uničili jezik; in (3) da hujskajo k razgrajanju tako, da razpihujejo zavist in druge zamere, ki jih imajo ljudje med seboj.

Bedaki

Roger Scruton je eden izmed vodilnih konservativnih akademikov, ki se še bojujejo proti vedno večjemu monopolu progresivcev na univerzah. V knjigi obračuna z intelektualnim socializmom Dworkina, Habermasa, Sartra, Derride, Lacana, Badiouja, Žižka in drugih.

Vsaj od Marxa naprej se leva politična misel legitimira s svojo znanstvenostjo. Marksizem naj bi bil znanost in vse njegove rešitve znanstveno utemeljene; za razliko od tako imenovanega tradicionalizma, zakristijskosti in zaplankanosti desnice. Meščanska desnica naj bi se šla ideologijo, levičarstvo pa naj bi bilo znanstveno. In kdo bi se v sodobnem svetu sploh upiral znanosti. Sir Roger naravnost zapiše, da je »najbolj zvijačna poteza Marxizma, da se je uspel prodati kot znanost«.

Če ima knjiga eno sporočilo, potem je to, da misleci nove levice niso nobeni znanstveniki, pač pa aktivisti. Njihov edini kriterij za pravilnost neke teorije je ali pomaga spodkopavati obstoječi red. Vsaka še tako za lese privlečena ali povsem nesmiselna teorija je dobra, če lahko pomagati uničevati npr. pomen družine, vlogo dela, svetost življenja, vladavino zakona, nacionalno sožitje in druge elemente obstoječega reda. Oni bi zgradili nov red, seveda boljšega, ki bi ga vodili znanost in stroka, se pravi misleci, kot so oni. Filozofi so do zdaj svet samo različno razlagali, oni pa bi ga spreminjali.

Bleferji

Da bi meglo lahko prikazali kot znanost, tako Scruton, je bilo treba uničiti jezik – torej tisto orodje, ki ga človek ima, da ločuje miselno zrnje od plevela. Misleci nove levice so uvedli novorek. Naloga novoreka je, da gospodarji jezika postanejo tudi gospodarji družbenega dialoga. Tako npr. politično korektni jezik onemogoča racionalno debato o pomembnih družbenih vprašanjih – od migracij prek multikulturnosti do enakopravnosti in solidarnosti. Nekatere stvari so postale neizrekljive – besede so prepovedane. Druge so ugrabljene – dali so jim pomen, ki ga nimajo. Pravičnost, solidarnost, enakost, naprednost so dobile nov, aktivistično nabit, pomen.

V normalnih družbah je jezik namenjen sporazumevanju, iskanju kompromisov, sožitju. Novorek je namenjen delitvi ljudi na nedolžne in krive, zatiralce in zatirane, nazadnjaške in napredne. Nesmisli so cesarjeva nova oblačila, ki pokrivajo znanstveno luknjičavost nove levice, razprave o megli v nesmiselnem jeziku pa lahko zapolnijo razumnikovo bibliografijo in knjižne police njegovega delodajalca.

Žižku Scruton prizna, da ima, ko piše o tekočih dogodkih, vedno kaj »izzivalnega in zanimivega povedati«. Da ima pred zahodnimi kolegi to prednost, da je bil v socializmu deležen dobre izobrazbe. Zdi se, da ga je za razliko od Badiouja in Lacana ne uvršča med bedake in bleferje.

Razgrajači

Razgrajanje, pa še kaj hujšega - npr. revolucija - ima svojo podlago v zavisti, zamerah in užaljenosti ljudi napram tistim, ki so na boljšem. Levica, nova in stara, je v teh občutkih prepoznala tisti instinkt, na katerega je naslonila svojo javno delovanje. Misleci sami namreč ne morejo spremeniti sveta, zato so potrebni ljudje, ki so pripravljeni na ulice, ne samo v časopisne stolpce.

Misleci nove levice imajo nalogo pripraviti znanstveno podlago nezadovoljstva in delitev ljudmi.

Zavist je tako stara kot človeštvo, verjetno pa še starejša. Naloga civilizacije je, da človeške grehe – pa če so še tako naravni – brzda. No, to ne uspe niti razgrajačem med mnenjskimi »voditelji« na desni, ki za svojo popularnost brenkajo na zamere »drugorazrednih«. Na levi pa je to uradna doktrina.

Konservativec Scruton piše, da je treba družbeno življenje organizirati tako, da pride resentiment čim manj do izraza. Scruton novi levici očita, da zavist in zamere načrtno podžiga. Da so iz zavisti naredili vrednoto – v novoreku je to »občutek za pravičnost«. Da so na zavist in zamere postavili socialni populizem. Da kar naprej išče nove in nove skupine volivcev, ki bi utegnili imeti kakšno zamero.

Ne gre samo za mobilizacijo revnih proti bogatim, delavcev proti meščanstvu, gre za hujskanje žensk proti moškim, barvnih proti belim, mladih proti starim, tako-spolne proti drugače spolnim, partizane proti domobrancem, mehke č-je proti trdim č-jem … Misleci nove levice imajo nalogo pripraviti znanstveno podlago nezadovoljstva in delitev ljudmi. Kar je povsem nasprotno od prizadevanja vseh civilizacij do zdaj, namreč, »da vodi življenje tako, da do zamer ne pride«. Da je zavist greh in ne vrednota.

1989

Če bi kdo mislil, da je nova levica stvar preteklosti, da je izgubila hladno vojno ter finančno in moralno bakrotirala leta 1989 s padcem Berlinskega zidu, se moti. Tako pravi Scruton: »V luči 1989 je nekaj časa izgledalo, kot da je bila komunistična agenda poražena, da to dokazuje odločna zavrnitev idej, ki so zasužnjile ljudi Vzhodne Evrope po vojni. Ampak mašinerija nesmislov se kotali naprej, da bi povozila poganjke racionalne debate, da bi vse prekrila z meglico negotovosti in da bi oživila idejo […] da prava revolucija šele prihaja.«

Če bi radi poznali prepoznali zablode, prevare in hujskaštva revolucije, ki prihaja, berite »Zablode, prevare in hujskaštva« Rogerja Scrutona.

Sejem naprednosti

Pred dnevi je po internetu zaokrožila peticija, da naj se nekomu* ne dovoli nastopiti na Knjižnem sejmu. Zanimiva je zato, ker odlično ilustrira način razmišljanja napredne inteligence. Ta živi v zablodi, da je novotarija napredna, kar je napredno, pa da je avtomatično dobro.

Poglejmo nekaj cvetk:

Zatorej ne razumemo najbolje, kako se je na eni izmed vaših prizorišč znašel nasprotnik naprednih družbenih sprememb ... 

Pomagajmo razumeti. Če je nekaj novo, torej se napredni inteligenci zdi napredno, še ni nujno dobro. Velika večina vseh patentov, izumov, tehničnih inovacij in produktov je neuspešna. Velika večina vseh genskih mutacij v živih bitjih je neuspešna. Šele soočenje z okoljem novotarijo potrdi kot koristno. Zato je nujno, da se v javnem prostoru pojavljajo nasprotniki novotarij. Samo tako se vrši selekcija med koristnimi in škodljivimi "naprednimi družbenimi spremembami" - po domače rečeno novotarijami.

[ta in ta] je v intelektualnih krogih poznan po svojih reakcionarnih pogledih in nazadnjaških vrednotah.

Dikcija kot taka bi bila prav lahko del kartoteke razrednega sovražnika iz arhiva UDBE izpred 1989, ampak pustimo to.

Ja in? So reakcionarni pogledi in nazadnjaške vrednote kaj slabega? Mar niso to pogledi, s katerimi se je človeštvo razvilo do točke, na kateri smo. Če bi bili pogledi slabi, bi jih bila družbena evolucija že izločila. Morda jih še bo. Ampak dosedanje funkcioniranje nazadnjaških vrednot mora biti v demokratični družbi zadosten razlog, da imajo pravico do zagovornika in da se jih menja samo, če smo resnično prepričani, da je sprememba nenevarna za obstoj skupnosti in znamo utemeljiti, da je sprememba koristna.

Njegove antifeministične izjave o različnosti moških in žensk ter zagovarjanje podrejenosti žensk so nazadnjaške, škodljive, degradirajoče.

Ne bi se rad spuščal v bizarnost vsebinske debate, pade pa v oči, da so nesporne ugotovitve biološke znanosti o različnosti moških in žensk označene kot "nazadnjaške, škodljive in degradirajoče". Znanstvena dejstva ne morejo biti nazadnjaška ali škodljiva. Tako pač je.

[ta in ta] torej ne samo, da je skrajno žaljiv in nima ustrezne izobrazbe za javno izražanje stališč ampak ...

Pisci zagovarjajo, da je javni prostor odprt samo za ljudi, ki imajo ustrezno izobrazbo. Gre za zvijačo, ki je v literaturi znana kot "zvijača sklicevanja na avtoriteto" (appeal to authority fallacy). V normali javni razpravi morajo argumenti seveda stati sami zase, ne da bi se sklicevali, da ima njihov zagovornik tako ali drugačno titulo. Še posebej je sklicevanje na avtoriteto nevarno, ko se uporabnik zvijače odpove znanosti, kot se je zgoraj.

V kolikor je razlog za povabilo [tega in tega] na Slovenski knjižni sejem tržne narave, je tak razlog še posebej skrajno problematičen in neutemeljen, saj bi morala biti primarna skrb sejma širjenje znanja, ne pa širjenje publicitete s širjenjem laži in promocijo neznanja.

Dvomim, da avtorjem ni jasno, da je sejem "prireditev ... na kateri se prodaja in kupuje raznovrstno blago", da je to bistvo tržnosti sejma in da "širjenje laži in promocija neznanja" ni v nikakršnem konfliktu s tržno naravo. Je pa v konfliktu s tržno naravo, če bi se pretvarjali, da je skrb sejma širjenje znanja - namreč "pravega" znanja, namreč indoktrinacija.

Časi, ko se je vse vrtelo okrog tega, kako človeka pripraviti do tega, da bo znal ceniti napredno novotarijo in so nas ob vsaki priliki posiljevali s propagando, so minili. Očitno pa se spet pojavljajo ideje, ki potrebujejo stalno sistematično "širjenje znanja" in skrbno varovanje pred dvomljivci.

Meni se zdi, da to kaže na trhlost teh idej, ne na njihovo moč.

* ne bom ga omenjal, ker se z njim pretežno ne strinjam.

Tri zablode socializma

V soboto smo demokrati praznovali dan zmage. Nad socializmom. Mnogi pa niso praznovali ničesar. Ker Berlinski zid v njihovih glavah še stoji. Ker utopija socializma ostaja privlačna. Takole sem napisal za Domovino (vir):

Živijo v zablodi, da ideja [socializma] je bila že v redu, samo izvedba je imela nekatere »stranpoti«. Nacisti da so z zločini uresničevali zločinsko idejo, komunistom pa da so se primerile »napake«, ko so uresničevali plemenito idejo. To zavajanje je postalo po bankrotu komunizma celo lažje – plemenite utopije niso motila dnevna poročila o gospodarski stagnaciji, bedi ljudi, delovnih taboriščih in streljanju ljudi na mejah. Nemogoči cilji terjajo neskončno nasilje. Zatirati skoraj vse ljudi, zato, da bi bili enaki drugim, je podobno, kot zatirati nekatere ljudi, da ne bi bili enaki z drugimi.

Jordan Peterson je nekje napisal, da ni prav nobenega opravičila za vztrajanje pri zagovarjanju socializma po tem, ko so Solženicin in drugi opisali umiranje v sovjetskih gulagih. Da so Huda jama, Goli otok, ukrajinski holodomor, kitajska kulturna revolucija, polja smrti v Kambodži ipd., ipd. idejo povsem diskreditirali. Ampak se to ni zgodilo. Socializem ostaja privlačen. Tule bom razmišljal, zakaj je ta plevel tako trdoživ.

Terminološka opomba: za sisteme, ki jih poznamo pod imeni boljševizm, stalinizem, leninizem, komunizem ali socializem bom uporabljal slednjo besedo. Razlike so v niansah, v osnovi pa so vsi utemeljeni na zatiranju naravnega bistva človeka. Države, v katerih so izvajali naštete zločine, so se vse imenovale socialistične. Da tisto ni bil pravi socializem, je izgovor, ki želi utopijo odvezati odgovornosti za njene zločine.

Socializem pa seveda ni socialna demokracija. Razumem, da slednja aksiomatično pristaja na svobodo posameznika, kot je zagotovljena v mednarodnih konvencijah in na rezultate te svobode, ki se kaže v neenakosti na številnih področjih, ne vpliva pa ne enakost pred zakonom.

Privlačnost socializma ima tri temelje. Zavist, voljo do moči in napuh razuma.

1. Zavist

Podporo najširših množic si socializem zagotavlja tako, da nagovarja človeško zavist oz. kot bi lahko temu lepše rekli, željo po enakosti vseh ljudi. V nekem smislu ljudje smo enaki in ta nauk je prispeval k popularnosti krščanstva antični družbi neenakosti. Vsi ljudje, bogati in revni, ženske in moški, Judje in Grki, smo narejeni po božji podobi. V tem smo enaki. In pred Bogom smo vsi enaki.

Ideja je počasi iz sveta vere in morale prodirala v civilno sfero zakonodaje in prava. Meščanske revolucije so uzakonile zemeljsko enakost ljudi pred pravom – enako-pravnost. Koncept enakosti ni bil več od božjega kraljestva, ampak je njegov pomen določalo tuzemstvo. Enakost je postala stvar družbenega dogovora. Dokler so se dogovarjali pretežno verni, je še šlo. Ko niso bili več verni, je enakost lahko pomenila karkoli. Npr. enakost ne pred Bogom, ne pred zakonom, ampak pred bančnim okencem. Če so vsi ljudje enaki, naj stanujejo v enakih stanovanjih, enako naj se hranijo, hodijo naj v enake šole, skratka, materialne razlike med ljudmi naj bodo kar se da enake.

Civilizacija je en sam dolg napor, da se čez podedovane moralne instinkte zgradi kompleksnejši red, ki naredi skupnost za uspešnejšo od drugih. Krščanstvo je zadnjih dva tisoč let bistvena opora temu naporu. Od človeka ustvarjeni sistemi, kot je socializem, ta red negirajo. 

In zdaj se krščanskim in nekrščanskim socialistom, ki to berejo, zdi, da je tako celo prav. Pravično da je, da so razlike kar se da majhne. Ta bralčev občutek dobro ilustrira, kako velikansko delo je civilizacija naredila skozi tisočletja, da je ljudi sprijaznila z materialno neenakostjo. Ilustrira, kako malo je potrebno, da zavist postavimo v temelj družbene pogodbe. Težnja po enakosti je namreč prirojena. Za ljudi-opice je bila evolucijska prednost, če so nabrano sadje ali ujeto divjad delili enako med vse. Ker so trop sestavljali sorodniki, je genetski material preživel, ne glede na to, kdo je preživel. Moralna intuicija, s katero pridemo na svet, nosi spomin na te čase. Družinsko življenje, ko imata oče in mati vse otroke enako rada, ko igračko dobijo vsi otroci, ali pa nobeden, tudi pomaga k promociji enakosti.

V sodobni družbi pa seveda nismo vsi ena velika družina, pa če se to še tako lepo sliši. S pojavom kmetovanja, zasebne lastnine in inoviranja je evolucija nagradila ureditve, kjer so uspešni zmogli prehraniti več svojih otrok. Kulture, ki so dopuščale neenakost, so izrivale in vojaško premagovale kulture, ki boljšim niso prepuščale več besede, premoženja in hrane. Etični sistemi, ki so nadgradili moralne intuicije, so bili usmerjeni v brzdanje zavisti na eni in pohlepa na drugi strani. Ravnotežje med tem dvojim skupnosti ni izčrpavalo v notranjih sporih.

Kapitalizem, lepše rečeno socialno-tržno gospodarstvo, je sistem, ki to ravnotežje ves čas – s pomočjo demokratičnih mehanizmov – išče. In praviloma tudi najde.

2. Volja do moči

Lažje kot iskati ravnotežje je zapovedati enakost. In to so socialistični režimi naredili tako, da so se naslonili na neko drugo človeško slabost. Voljo do moči. Željo po oblasti. Krvoločnosti. Vse te lastnosti so tudi bile evolucijska prednost v nekih bolj divjih časih: da se je rod obranil pred sosedi, izropal njihova lovišča, si podredil njihove ženske. V kameni dobi je to delovalo, potem pa so evolucijska prednost postajale druge lastnosti – ustvarjalnost, delavnost, sodelovalnost, zaupanja vrednost. Proces civiliziranja človeštva je proces zmanjševanja nasilja, zmanjševanja družbenega in materialnega položaja nasilnežev. In tudi tej evoluciji je oporo dajala vera, ki je omejevala nasilje. Moška telesa so zato v nekaj tisoč letih postala manj robustna, saj evolucija ni izbirala tistih, ki prenesejo težak udarec z gorjačo, ampak tiste, ki so ustvarjalni, pametni in zaupanja vredni.

Nagnjenost k nasilju pa je v človeku ostala in vsak kaos, vsaka revolucija je odstranila zavore, ki jih je postavljal red civilizacije. Ne socialistom, ne nacistom se ni bilo treba posebej truditi, da so našli ljudi z voljo do moči. In tudi taki z voljo do krvi in nasilja so se jim z veseljem pridružili. Niso pogoste priložnosti, ko moreš biti krvoločen tako rekoč po službeni dolžnosti.

3. Napuh razuma

Zadnji gradnik, ki naredi socializem tako privlačen, je pretirano zaupanje v človeški razum. V to smer je predvsem intelektualce zaneslo od razsvetljenstva naprej. Marxov izrek iz tez o Feurebachu, da ne gre za to, da bi filozofi svet samo različno razlagali, ampak da gre za to, da bi ga spreminjali, odlično ilustrira zablodo, da filozofi in intelektualci lahko načrtajo boljši svet, kot se je izbrusil skozi procese družbene evolucije. Načrtajo npr. socializem. Ali nacionalsocializem. Ali ekosocializem. Vržejo skozi okno inštitucije, navade in koncepte, ki jih je človeštvo oblikovalo tisočletja. Demontirajo družino, uničijo koncept spola, črtajo zasebno lastnino. In za svojo novotarijo pridobijo politike z voljo do moči. Ti pa se naslonijo na kamenodobne instinkte v ljudeh – na težnjo k enakosti in nasilništvo.

Red, ki negira tisto, kar se je v človeških družbah samo od sebe oblikovalo skozi tisočletja je mogoče ohranjati samo z nasiljem. Nacistična uničevalna taborišča in socialistični gulagi to ilustrirajo.

Skratka

Zaradi napačnega razumevanje enakosti, razpihovanja zavisti, sle po oblasti in krvi, je bil red, ki ga je oblikovala civilizacija, ves čas ogrožen. Civilizacija je en sam dolg napor, da se čez podedovane moralne instinkte zgradi kompleksnejši red, ki naredi skupnost za uspešnejšo od drugih. Krščanstvo je zadnjih dva tisoč let bistvena opora temu naporu. Od človeka ustvarjeni sistemi, kot je socializem, ta red negirajo. Padec Berlinskega zidu je pokazal, da je ta od človeka narejen sistem slabši od tistega, ki nastaja spontano. Ali ki je, kot je napisal Burke, rezultat »skrivnostnega pohoda Boga skozi svet«. Dobljena je bila bitka. Vojna pa traja.

Objavljeno v Časniku 12.11.2019.

Dan zmage

Berlin že cel prvi teden novembra praznuje dogodke izpred tridesetih let, ki so privedli do padca Berlinskega zidu, do konca gladne vojne, do uničenja še zadnjega totalitarizma dvajsetega stoletja in do smrti še zadnje zločinske ideologije. Imel sem srečo, da sem bil tam. Vse mesto spominja na zgodovinske dogodke.

Dekomunizacija se dogaja na vsakem koraku. Na fasade blokov na Alexanderplazu, kjer se je 4.11. vse skupaj začelo, projicirajo dokumentarne posnetke tistega časa. In ne samo tam. Celo sredi najlepšega berlinskega nakupovalnega središča »Mall of Berlin« so postavili repliko zidu s stražnim stolpom vred. Je nekaj simbolike v repliki zidu z logotipi prestižnih blagovnih znamk zahodne družbe blagostanja v ozadju.

Svetloba je zmagala. Svoboda je zmagala. Kapitalizem je zmagal. Devetega novembra 1989. Od oktobrske revolucije je preteklo 72 let in dva dni. Preveč za tiste, ki s(m)o to živeli, premalo, da bi lahko še naprej kazali na razliko med utopijo in distopijo.

Bankrot neke ideje

9. november bi morali demokrati vsega sveta praznovati vsaj tako energično kot osmi maj. Majski dan v letu 1945 označuje polčas boja proti totalitarizmom. 9. november 1989 označuje konec vojne. Ampak energija nekako ni ista.

Prvi izgovor je, da hladne vojne Zahod ni dobil vojaško, da Zahod niti ni zmagal, ampak se je Vzhod sam od sebe sesul vase. Celo padec zidu je ilustracija kronične nekompetentnosti in neučinkovitosti sistema. Komunistični aparatčik, ki je na tiskovni konferenci pojasnjeval, kako se je partija odločila glede demonstracij, je bleknil, da so meje odprte od tega trenutka dalje. Ljudje so ga vzeli resno, pazniki meje tudi, in so navalili skozi Checkpoint Charlie, Bradnenburška vrata in druge mejne prehode. No, Angela Merkel je šla raje v savno. Američani niso osvobodili gulagov in sveta niso obkrožile fotografije trpečih. Solženicina in Bukovskega so brali redki.

Drug izgovor je, da komunizem ni propadel z enim pokom, ampak se je skvaril, kot so se kvarili trabanti, jugoti in škode. Malo tukaj, malo tam, nikoli ni nič prav funkcioniralo. Dogodkov razkrajanja je več – ustanovitev Solidarnosti, izvolitev Gorbačova, padec Zidu, usmrtitev Ceausescuja, praška pomlad, odstavitev Gorbačova, večstrankarske volitve v Sloveniji, razpustitev Sovjetske zveze … Vsak lahko najde svoj datum in v njem nekaj, s čemer se lahko sprijazni.

Tretji izgovor za zadržano praznovanje je obzirnost do ne tako maloštevilnih, ki bi radi še naprej verjeli idejo, ki se je novembra 1989 sesula. Živijo v zablodi, da ideja je bila že v redu, samo izvedba je imela nekatere »stranpoti«. Nacisti da so z zločini uresničevali zločinsko idejo, komunistom pa da so se primerile »napake«, ko so uresničevali plemenito idejo.

To zavajanje je postalo po bankrotu komunizma celo lažje – plemenite utopije niso motila dnevna poročila o gospodarski stagnaciji, bedi ljudi, delovnih taboriščih in streljanju ljudi na mejah. Nemogoči cilji terjajo neskončno nasilje. Zatirati skoraj vse ljudi, zato, da bi bili enaki drugim, je podobno, kot zatirati nekatere ljudi, da ne bi bili enaki z drugimi.

Slovenski izgovor

Slovenski izgovor, da se 9.11. ne praznuje, je, da menda nismo bili del tistega sveta. Da se to nas ne tiče. Da nismo bili za železno zaveso. Da nismo imeli totalitarnega režima. Ki ga učbeniki definirajo kot sistem, ki ima imajo eno dominantno ideologijo, eno dominantno stranko, tajno politično policijo te stranke, centralno-plansko gospodarstvo in nadzor nad mediji.

Vse to smo imeli. In imamo nak nek način še. Sicer ne bi mediji v teh dneh govorili o koncu hladne vojne, o geopolitičnih vidikih, ne pa, da smo po zmagi nad fašizmom leta 1945 dobili še zmago nad socializmom/komunizmom leta 1989.

In še drugače se nas Berlin tiče. Še kako smo bili odvisni od tega, kako bi se razpletle zadeve v Berlinu in Moskvi. Biti bi moralo popolnoma jasno: če se ne bi v Berlinu zgodilo to, kar se je, se tudi v Sloveniji ne bi zgodilo nič. Čisto nič. Lahko ponavljamo, da je Tito rekel Stalinu ne, ampak jugoslovanski (in slovenski) trdorokci, so se do konca ozirali na vzhod po podpori. Če ne bi padel zid, bi slovenski komunisti bi v ospredje namesto zmernežev postavili trdorokce in zadeva bi bila opravljena.

Padec zidu je tista točka, po kateri poti nazaj ni bilo. In ni bilo poti naprej za vse komunistične partije po Evropi, pa četudi so se imenovale zveze komunistov. Zato bi 9.11. moral biti praznik tudi v Sloveniji.

Dan zmage.

Najboljše stranke najboljšega soseda

V četrtek smo v oddaji Tarča gledali dokumentarno oddajo o mahinacijah ljubljanskega župana pri gradnji športno-trgovskega kompleksa Stožice. Zgražanja je bilo veliko na levi in na desni. In vendar ostaja kot župan trdno v sedlu. Ker ve, kdo je na slovenskem gospodar. In temu primerno posluje njegova trgovina.

Pred časom je Jankovićeva oblast na mestne vpadnice ponovno namestila rdeče drogove z zvezdami. Če se o tem ne bi pisalo, ne vem, če bi jih sploh opazil. Originalno so bili postavljeni v svinčenih časih, ko je oblast z ikonografijo sistematično krepila socialistični izgled krajine. Verni ljudje so postavljali kapelice in znamenja, verniki v ideologijo pa drugačne opomnike. V sivini tistega časa so bili nekaj metrov visoki drogovi s kričeče rdečimi zvezdami na vrhu vidni povsem drugače kot danes. Bilo so nekaj barvitega, kar je štrlelo iz brezbarvnega, neambicioznega ozadja. Danes se moram prav potruditi, da jih v kontekstu bleščavih jumbo plakatov, pisanih vozil in utripajočega neona sploh opazim.

Ujeti v rdečo žico

Rdeči drogovi so postavljeni na mestih, kjer trasa žice okupirane Ljubljane križa vpadnice. Zgodovinar Damjan Hančič v članku Revolucionarno nasilje v Ljubljani v letih 1941 in 1942 (Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor 86=51(2015), 2–3, str. 63–86) ugotavlja, da je od julija 1941 do konca oktobra 1942 revolucionarna stran v mestu Ljubljana likvidirala 173 Slovencev, približno polovico znotraj teritorija, ki ga je februarja 1942 odrezala žica, druge pa v takrat še primestnih vaseh. V istem obdobju so trojke na istem ozemlju ubile tri italijanske vojake, tri policijske agente, enega nemškega šoferja in eno fašistko, skupaj torej osem (s številko 8) ljudi. Nekatere od teh menda po pomoti. Ena proti dvajset je bilo torej razmerje med bojem proti okupatorjem in bojem proti razrednemu sovražniku.

Ob žici je povsem prijetna sprehajalna pot, pohod ob žici lepa družinska rekreacija, vračanje revolucionarnega značaja pa ljudi deli. Črna žica je po koncu vojna postala rdeča. Nova oblast jo je po osvoboditvi uporabljala še nekaj mesecev, da ji ne bi ušel kak bodoči politični nasprotnik. In v rdečo žico smo simbolno spet ujeti. Ker se županu splača. Ne nepremičnine, ne Mercator, ne mestna podjetja, rdeče zvezde so županov najboljši posel. Za rdeče zvezde ima najboljše kupce.

Jankovićev monopoly

Vsi poznate igro Človek ne jezi se. Mečeš kocko in možičke podiš po igralnem polju. Igra Monopoly je nekaj bolj komplicirana. Igralno polje je mesto, kjer zidaš hiše in hotele, skrbiš za vodo, kanalizacijo, železniške postaje in podobno. Tudi v tej igri podiš svojega igralca okrog, kupuješ, prodajaš, investiraš, skubiš soigralce ali pa te oni skubijo. Če pristaneš na določenem polju, izvlečeš karto z naključnim dogodkom – nenadna dediščina, nepredvideni davki in podobno. Morda moraš v zapor in si za nekaj časa izločen iz biznisiranja. Ena od kart je tudi karta za izhod iz zapora. Če igralca doleti, da mora v zapor, si s to karto kupi takojšen izhod iz zapora in lahko biznisira naprej.

Županov najboljši prodajni artikel so rdeče zvezde. Ker so kupci zanje pripravljeni plačati vsako ceno.

V pravem monopoliju so županova podjetja pridelala vsaj 30 mio izgube. Kar ni ravno poslovna referenca. Bolj je uspešen pri zbiranju pravih kart. Kot verjetno mnogi tajkuni slovenske tranzicije, se je tudi Janković gibal po tanki črti, ki loči dovoljeno od prepovedanega. Vsi ti tajkuni so imeli na plačilnem listu najboljše odvetnike, ki so skrbeli za to, da bi bili posli zakoniti. Ali da bi se jih z nekaj dobre volje dalo interpretirati kot take. Med zadnjo krizo je dobre volje zmanjkalo. Danes so nekateri tajkuni v zaporu, drugi so zvezde družabne kronike. Eden je celo župan glavnega mesta. Ima dobre karte.

Taka karta je, da ne dovoli pokopa žrtev revolucionarnega nasilja na Žalah. Da podeljuje častna meščanstva pravim ljudem. Da prave ljudi, njihove sinove in nečake jemlje v službo ali za svetovalce. Da podpira vsako rdečo veselico, ki se zgodi v Ljubljani in širše. In da je postavil nazaj tiste rdeče zvezde na vpadnice.

Najboljši sosedje

Narobe bi bilo to kolumno razumeti kot še eno v vrsti kritik ljubljanskega župana. Spoštujem in cenim, kar je bilo v mestu v njegovem času narejeno. Moti me sicer način, tudi kakšna rešitev, ampak poanta je drugje.

Osebno dvomim, da ima župan kakšna posebno globoka znanja ali trdna prepričanja o dogajanju v Sloveniji med 2. svetovno vojno. Je pa dobro ocenil, kje je v Sloveniji resnična oblast. In se ji poklonil. Da bi lahko delal po svoje, si kupuje odpustke. Županov najboljši prodajni artikel so rdeče zvezde. Ker so kupci zanje pripravljeni plačati vsako ceno.

Pred tedni je bil velik halo, da družinskim podjetjem Jankovićev odpustili 30 mio dolga. Ne vem, če jim je kaj drugega preostalo. Če ta denar slučajno kje je, je dobro skrit. Problem je drugje: da je namreč sploh lahko naredil tak dolg. Bralcu tega besedila nihče ne bo dovolil, da bi naredil 30 mio dolga. Kar poskusite v banki. Morda boste dobili 50.000, če bo še vsa žlahta pomagala z garancijami. Njemu pa so. Ker se je smejal med rdečimi zvezdami. Quid pro quo. Tit for tat. Roka roka umije.

Manjši problem je, da on to počne. Na nek način mora človek občudovati sposobnost, da je tranzicijsko Slovenijo tako dobro naštudiral in si jo spravil v žep. Problem je, da za njegove rdeče zvezde obstaja trg, da obstaja povpraševanje. Tri četrt stoletja po vojni in revoluciji. To povpraševanje, ta potreba po stalnem lakiranju zgodovine izkrivlja pravno državo, gospodarski trg, politični trg … vse. Janković ni edini igralec na tem trgu, je pa najspretnejši.

Ena od žrtev te trgovine je tudi partizanski boj. Partizanski boj namreč take trgovine z odpustki ne potrebuje. Revoluciji pa nobena trgovina ne more pomagati.

Objavljeno v Časniku 9.10.2019.

Kdor visoko leta ...

Adrije ni pokopal kapitalizem, pokopal jo je socializem. Pravzaprav socialistična hohšaplerija. Pokopalo je ni trg, ampak prepričanje, da je trg mogoče nadmudriti. Pokopal jo je moralni hazard vseh dosedanjih lastnikov, ki so utemeljeno verjeli, da ima v Sloveniji javni interes prednost pred kmečko pametjo. Vsaka šola nekaj stane, mi pa ponavljamo razred. Večkrat.

Z Adrio sem veliko preletel. Konec koncev je imela letališču Jožeta Pučnika praktično monopol in skoraj vsako potovanje se je začelo z Adrio. Tako dolgo sem že na tviterju, da sem tam napisal, da človek na poti v tujino zadnjo dobro kavo spije na Adriji. To so bili časi, ko so še stregli letalske obroke v tistih modrih plastičnih tasah. Kuhan pršut, nekakšna skuta, bombica kruha, kumarica, paradižnik in menda še čokoladni bonbon.

Kava je bila tako dobra zato, ker so skuhali zares gost neskafe. Okus, ki ga praviloma raztopimo v 2-3 deci vode, je bil v skodelici za turško. Potem so začeli šparat in so brezplačno stregli samo še vodo.

Da novi lastnik ne more biti kaj prida, sem prvič pomislil, ko se po spremembi lastništva ni nič spremenilo. Prijaznost osebja lahko samo pohvalim, da so pa pri čezoceanskih cenah letov v Bruselj ljudem zjutraj niso postregli niti kave, pa je neodpustljivo.

Ko bi moral z Adrijo leteti predzadnjič, sem raje kupil karto na Wizzair; za 30€. Za vsak slučaj, če bi stavkali. In ker sem si živalski vrt v Frankfurtu že ogledal. Zadnjič sem z Adrijo letel v soboto 19.9. v Frankfurt. Cel teden sem bil na trnih, ker so gangsterji lete odpovedovali zadnji trenutek in si človek ni mogle brezplačno menjati karte. Da bi npr. v Frankfurt letel iz Trsta ali Zagreba. In ko so lete odpovedovali levo in desno, je bil tisti moj za Frankfurt samo zamujen. Za debelo uro. Spet sem tekel po tistem podzemnem hodniku med terminalom A in B.

30. bi se z Adrio moral iz Frankfurta vračati v Ljubljano. Gangsterji spet niso in niso odpovedali leta, ampak je v računalniških sistemih bilo vse sončno. Malo je manjkalo, pa bi me na letališču dali na fantomski let, ki ga je Adrija napovedovala za zvečer. In bi prišel domov 24 ur kasneje. Če. K sreči Kitajci delajo ob nedeljah in so mi lahko karto menjali v tisto za Trst. Lufthansa je postregla s kavo – slabšo od Adrijine – in velikim piškotom s koščki čokolade. In vodo. Vse brezplačno.

Lufthansa ni letela v Ljubljano. Ker je zanjo v Ljubljano vozila Adrija. Sumim, da tako poceni, da se Lufthansi ne bi splačalo. Konec koncev, zakaj pa bi, velike prevoznike zanima, da jim nekdo v Munchen, Dunaj, Bruselj, Zurich, Franfurt, London, Pariz pripelje potnika za nadaljevanje leta. Naštel sem jih v vrstnem redu prijetnosti prestopanja.

Adrija je bila lahko poceni, ker potniki nismo plačevali polne cene, ampak je k vsaki vozovnici nekaj primaknila država. Pravzaprav ne država, ampak podjetja, ki niso delala izgube. Ali pa zbiralci dobrodelnih zamaškov iz svoje dohodnine.

Nikoli ne bomo prav vedeli, kako bi šlo Sloveniji, če država ne bi sistematično jemala denarja podjetjem, ki jim gre dobro in ga dajala podjetjem, ki jim gre slabo. Kar je bistvo socializma: socializem jemlje uspešnim in daje neuspešnem. V kapitalizmu je ravno obratno, uspešni prevzemajo neuspešne. V kapitalizmu se stvari izboljšujejo, v socializmu slabšajo. Slovenija je nekje vmes. Zato stagniramo. Nevidna roka trga deluje v pravo smer. Ne skrbi, da vsako podjetje posebej obstane, ampak da slabo odmira in dobro cveti. Da je tisto, kar je, boljše od tistega, kar je bilo.

Adria ni bila dobro podjetje. Ves čas je vozila z izgubo in ves čas smo ji to izgubo davkoplačevalci pokrivali. Tako sistematično je država to počela menda samo še z izgubo zdravstvene blagajne.

Zdravje nima cene, letenje je pa očitno takoj za zdravjem. Da ni treba pokrivati stroškov, da gre za neko višje poslanstvo, da je letenje nekaj posebnega, je bilo tako rekoč v Adrijinem DNA. Kot bi bili v 60ih letih v filmu »Catch me if you can« z Leonardom di Capriom. Da je letenje nekaj posebnega, gosposkega, boljšega, je bilo del kulture tega prevoznika. Potnike so streznili plačljiva kava, polomljeni kovčki in živinska razdalja med sedeži. Pa nekatera letališča, ki so bila čedalje bolj podobna avtobusnim postaja.

Adrija je bila »too big to fail«, »prevelika, da bi propadla«. Za Slovenijo. Tudi zadnji lastnik je moralno hazardiral. Gledal je, kako stvarem strežejo v Sloveniji in opazil, da sta tukaj dve poletji in ena zima, če je le za javni interes za to. In je upal, da bo na koncu obveljalo, da Adrije nimamo zato, da dela dobiček, ampak da se ljudje vozimo; in da bo država pokrila izgubo. Pa se – in to je sreča v nesreči – ni izšlo. Lastniki so upali, da bo vlada podlegla pritiskom javnega interesa, pa ni. Kdo ve, kakšen bi bil rezultat, če ne bi imeli Falcona. Ampak vlada ve, da ranjence lahko vozimo tudi brez Adrije. To ji je dalo nujno potrebno samozavest za odločitev, da ne naredi nič. Kar tudi sicer počne najbolje.

Če bi Adrija že kdaj prej bila normalno podjetje, ki mora prinašati dobiček, se vse to ne bi zgodilo. Morda bi kaj več naredili na stroških. Morda bi bile karte držaje. Morda bi se zato še komu splačalo leteti v Ljubljano. Morda ne bi izgube, ki so jo delali po Jugoslaviji, financirali z linijo v Bruselj. Morda bi se za normalno podjetje zanimal normalen kupec. Morda bi si multiplikatorje izmišlali za denar, ki bi ostal ljudem v žepu.

Skratka

Škoda, da je Adrija bankrotirala. Trajalo bo, da bo Ljubljana imela tako dobre povezave s svetom, kot do zdaj. Ampak vsaka šola nekaj stane. Če je ne bomo razumeli, bomo razred ponavljali. Z državnim prevoznikom. In še kar upali, da bomo ukanili naravne zakonitosti, če si bomo to le dovolj želeli. In se bo dvakrat letelo po poletnem voznem redu, ko so letala bolj polna, in samo enkrat po zimskem.

Kulturni boj v 21. stoletju

16. februarja leta 1600 so na Campo de’Fiori v Rimu na grmadi zažgali duhovnika, teologa in astronoma Giordana Bruna. Splošno prepričanje je, da je končal na grmadi zaradi zagovarjanja heilocentričnega sistema, ki ga je nekaj let pred tem v knjigi posvečeni papežu predpostavil poljski služabnik cerkve Nikolaj Kopernik. In zaradi katerega naj bi Galilei več dni (3) preživel v inkvizicijski ječi in pri oseminsedemdesetih umrl v udobnem hišnem priporu. Ker so od 19. stoletja dalje nekateri ščuvali znanost in cerkev, je manj znano, da je imel Giordano Bruno nekaj bogokletnih pogledov na nauk katoliške cerkve, ki je v tistem času z reformacijo tekmovala, čigava vera bo bolj ortodoksno povzemala sveto pismo. Med drugim je na podlagi študija spisov egiptovskih hermetskih besedil učil, da je bil Jezus »nadarjen čarovnik«, da ni bil brezmadežno spočet in podobna bogoskrunstva.

26. januarja 1943 je v koncentracijskem taborišču v sovjetskem Saratovu od lakote umrl botanik Nikolai Vavilov. Dokazoval je, da rastlina izvira od tam, kjer je v naravi najti največjo genetsko raznovrstnost. Zbral je vzorce za tedaj eno največjih semenskih bank. Zapletel pa se je v spor z tedaj uradno cerkvijo v sovjetski botaniki, ki jo je s Stalinovim blagoslovom vodil Trofim Lysenko. Ta je učila, da organizmi, tudi rastline, na potomce prenesejo izkušnje iz svojega življenja. Podobno – in drugače kot Darwin – je učil Lamarck. Lysenko je obetal, da bo z »učenjem« rastlin rešil Sovjetsko zvezo lakote, ki jo je povzročila kolektivizacija. Za bogoskrunstvo – torej nepristajanje na uradno doktrino, ki bo vendar državo rešila lakote – so Vavilova poslali v gulag.

Skrb za moralni prav prevzemajo nekakšne vaške straže

26. oktobra 2007 so odstopili predstojnika laboratorija Cold Spring Harbor, Nobelovega nagrajenca James D. Watsona. Nobelovo nagrado je – skupaj z dvema sodelavcema – dobil za odkritje dvojne vijačnice, kemične strukture DNA, ki je nosilec genetskega zapisa in velja za eno največjih znanstvenih odkritij 20. stoletja. Kasneje je vodil projekt razvozlavanja človeškega genoma. Kot znanstveniku, ki je navajen delati s podatki, mu je večkrat ušla kakšna hipoteza – v smislu, morda pa le imajo biološke oz. genetske razlike kaj vpliva – od vloge žensk v znanosti do razlik v libidu ali inteligenci med rasami. Zaradi neprimernih (tudi jaz mislim, da so bile neprimerne) izjav o črncih, so mu letos odvzeli vse častne naslove in nazive.

Ker so od 19. stoletja dalje nekateri ščuvali znanost in cerkev, je manj znano, da je imel Giordano Bruno nekaj bogokletnih pogledov na nauk katoliške cerkve, ki je v tistem času z reformacijo tekmovala, čigava vera bo bolj ortodoksno povzemala sveto pismo.

Zgornji primeri imajo nekaj skupnega in nekaj razlik. Skupno vsem je, da so s svojim strokovnim delom dregnili v nekaj, kar je bilo v tistem času nezaslišano. In da jih je bilo zato potrebno uničiti, onemogočiti ali vsaj utišati. Resničen greh ni bila znanstvena (ne)resnica, ampak moralna nesprejemljivost povedanega. Zakaj, pojasnjuje ameriška poslanka Demokratske stranke Alexandra Ocasio Ortez. Skrbi jo, »da več ljudi zanimajo natančni podatki, dejstva in pomenska pravilnost kot pa moralni prav«. In to da je slabo.

Razlike so v tem, da trend kaže, da je nasilnost obračunavanja z drugače mislečimi upadala – od grmade preko gulaga do upokojitve. In razlike so v tem, da se skrb za moralni prav »podružblja«. Bruna in Vavilova je še preganjala oblast – cerkvena ali državna. Dandanes pa skrb za moralni prav prevzemajo nekakšne – vaške straže.

Vaške straže so neupravičeno na slabem glasu, še posebej, ker se menda lotevajo nasilnega varovanja državne meje. Drži – monopol nad nasiljem naj bi imela država. Imamo pa vaške straže tudi na internetu, v podjetjih in v javnem prostoru in te so morda še večja grožnja človekovim pravicam kot zaostrovanje zakonodaje. Zastraševalni učinek, ki ga imajo pogromi nad ljudmi, ki so se v nekem trenutku izrazili v nasprotju z dogmo, so dandanašnja verzija grmad. Brisanje vsebin z interneta, prepoved oglaševanja nekaterih člankov pa sodobna verzija zažiganja knjig.

Kulturni boj je vojna in nekateri kulturni bojevniki ne izbirajo sredstev

Strateg Trumpovega volilnega uspeha Steve Bannon je dejal, da je politika nizvodno od kulture. Da ideje tečejo od kulture proti politiki. Da bo jasno, mislil je na kulturo, ne na umetnost. V tej luči je kulturni boj predhodnik političnih bojev. Politika pa je, če parafraziramo von Clausewitza, nadaljevanje vojne z drugimi sredstvi.

Kulturni boj je torej vojna in nekateri kulturni bojevniki ne izbirajo sredstev. Pravega kulturnega bojevnika ne zanima, kaj o Jezusovem življenju pravijo poročila egiptovskih modrecev iz 2. stoletja, niti ga ne zanima, kaj kroži okrog česa, niti ga ne zanima kako se lastnosti rastlin, živali ali ljudi dedujejo, niti ga ne zanima, kaj se je res dogajalo v Sloveniji med drugo svetovno vojno, niti ga ne zanima, zakaj so res propadle indijanske kulture v Ameriki, niti ga ne zanima, v čem so res enakosti in razlike med spoloma. Zanima ga obramba narativa, zgodbe, zelo verjetno neresnične oz. izmišljene, pa vendarle centralne za njegovo prepričanje.

Vse tiste, ki resnice, dejstev, podatkov ne vidijo kot orožja v boju idej kulturne vojne, dejstva in argumenti ne zanimajo. Pomembnejše je, kaj se sliši bolj moralno, etično ali napredno. Seveda v etičnem koordinatnem sistemu, kot bi ga postavili oni. Niti jih ne zanima racionalna diskusija. Zanima jih utišanje nasprotnika. Tu je odgovor na vprašanje Blaža Podobnika, na vprašanje, zakaj si inteligentni levičarji ne želijo takšnega sogovornika, kot sem jaz (vir). Če braniš nekaj, kar je v razkoraku z resničnostjo, si ne želiš racionalne razprave ampak si želiš utišanja racionalne razprave.

Skrajno orodje za utišanje je v demokraciji državna cenzura

Orodja za cenzuro pripravlja novi medijski zakon. Če bo ta zakon sprejet, bo o nedopustni vsebini in njenemu zažigu odločal kar nek uradnik, ki ga bodo imenovali Šarec, Židan, Cerar, Bratuškova in drugi člani vlade.

Obstaja pa veliko bolj zvitih načinov – umazan posel cenzure lahko opravljajo zasebne družbe kot sta Twitter in Facebook. Zgodila se je že tudi tako dostojnemu mediju, kot je Časnik. In utišati lahko poskušajo vaške straže na internetu.

Še enkrat. Ne gre jim za soočenje idej. Gre jim za uničenje, diskreditacijo ali utišanje nosilca ideje. Da bo tiho, ali da bo 1000x premislil, kaj bo rekel, ali da mu nihče ne bo verjel, če bo kaj rekel. Zato kot lačni volkovi prežijo na vsako besedo, vsak tvit in si razbijajo glavo, ali bi jo bilo mogoče uporabiti za diskreditacijo ali zastraševanje pisca, ki je nevaren njihovi miselni hiši iz kart.

Zato ne iščejo, kaj je res rekel, kaj res želi povedati – ker ima podatke na svoji strani, diskusija na tem nivoju vodi v poraz. Iščejo, ali bi bilo pisca mogoče obtožiti bogoskrunstva in ga sežgati na grmadi, ki jo pripravi drhal na družbenem omrežju.

Skozi vso zgodovino so obstajale ikone, dogme in tabuji, ki so bili v tistem trenutku nedotakljivi. Uspešne civilizacije niso bile tiste, ki so se vsem dogmam in tabujem odpovedale, ampak tiste, ki so znale razlikovati med tistimi zmotami, katerim se lahko odpovedo in tistimi »zmotami«, ki jih je vredno ohraniti.

Izjemno redko pa se je dolgoročno obneslo izmišljanje novih zmot, dogem, fetišev in tabujev. Zato jih je treba podvreči vljudni, utemeljeni, na podatke in izkušnje utemeljeni kritiki, včasih tudi za ceno kakšne osebne diskreditacije. Kulturni boj v 21. stoletju ne bo med levimi in desnimi, ampak med tistimi, ki si soočenja idej želijo, in tistimi, ki bi ga prepovedali.

Objavljeno v Časniku 13.8.2019.

Migracije spreminjajo svet na boljše

Med naprednimi državljankami in državljani se spodobi, da zagovarjajo ilegalne migracije. S tem človek signalizira, da je boljši od drugih ljudi. Takole je napisal tviteraš Toš: »Migracije spreminjajo družbe in svet in vedno so ga. Običajno na boljše.« Kako lepo povedano! Kaj je sploh lahko boljše in plemenitejše od spreminjanja sveta na boljše? Človek bi jim kar v gozdu pri Ilirski Bistrici pustil kakšen sendvič, da bi smel biti del tega veličastnega projekta spreminjanja sveta na boljše.

Povabljene in nepovabljene migracije

Pa šalo na stran. Kar je napisal Frano Toš – desničarji morajo zdaj malo zajeti sapo - drži. Migranti spreminjajo svet na boljše. Tisti povabljeni in tisti nepovabljeni. Če migrant pride povabljen, je povabljen zato, ker je za domorodno skupnost koristen. Ker ima znanje, ki je tam potrebno. Tako so se priselili trgovci, razni obrtniki in bankirji. Tako so migrirali naši rojaki v ZDA, Nemčijo in drugam. Tako še danes mladi zapuščajo Slovenijo in v Slovenijo ljudje prihajajo od drugod.

Pogosto so se poskušali seliti tudi nepovabljeni migranti. In tudi ti so spreminjali svet na boljše. Če jim je uspelo ostati, torej če je bila migracija uspešna, so ali poselili teritorij, ki ga staroselci niso znali izkoristit, ali pa so staroselce izrinili oz. so se ti utopili med prišleki. To je bilo mogoče samo v primeru, če so bili prišleki na nek način sposobnejši od staroselcev. Morda so bili boljši vojaki, morda so bili boljši kmetje, morda so bili boljši starši. Sposobnejša kultura se je okrepila, manj sposobna je nazadovala. In na tak način se je svet spreminjal na boljše.

Da ne bi bili poraženci, so se skupnosti od nekdaj upirale nepovabljenim migracijam. Gradili so zidove in ograje, kurili ognje na hribih, postavljali utrdbe in izpopolnjevali vojaško tehniko. In so tudi napredovali. Zato vse migracije niso bile uspešne. Razen 50.000 let nazaj, ko je človek zapuščal Afriko, se kasneje ni mogel kdorkoli preseliti kamorkoli. Praviloma so ga povsod pričakali na nož. Ali vsaj na mejnem prehodu.

Zato, ker je slabo odmiralo in dobro uspevalo, včasih z ledeniško počasnostjo, včasih hitreje, se je, kot pravi Frano Toš, svet spreminjal na boljše. In sem Tošu na tviterju pritrdil, »Drži. Uspešne migracije so tiste, kjer sposobnejša kultura izpodrine manj sposobno. Npr. evropska indijansko v Ameriki«. In dodal »Neuspešne pa tiste, kjer se domačini ubranijo osvajalcev. Npr. Otomanov v avstrijske dežele. "Uspešnost" seveda nima nobene moralne konotacije. Če je nekaj uspešno, ne pomeni, da je prav.«

To bi bil lahko uvod v razumno debato

Ampak ne. Ena Nekoretna tviterašica (tak psevdonim si je izbrala) me je opozorila, da zdaj bo pa padalo. Takrat nisem čisto dobro razumel, zakaj. Navedel sem očitno dejstvo, da nezaželena migracija lahko uspe samo, če je prišlek sposobnejši od staroselca. Navedel sem primer, kjer je sposobnejša kultura izpodrinila manj sposobno. Kar se je v resnici zgodilo.

Celo potrudil sem se, da nisem dajal vrednostih ocen, ker sem navajen, da na družbenih omrežjih nekateri ne polemizirajo s tem, kar človek napiše, ampak s tem, kako bi se dalo, z veliko podtikanja, tisto predstaviti. Bil sem natančen. Nisem napisal, da je višja kultura premagala nižjo, razvitejša manj razvito, bolj napredna manj napredno, boljša slabšo … Sposobnejša manj sposobno. In sposobnost se je bila dokazala v uspešnosti – torej dovršitvi - migracije.

Tudi se nisem vrednostno opredeljeval do uspelih migracij. Če bi se hotel, bi napisal, da so migracije, kjer sposobnejši izpodrine manj sposobnega npr. dobre, slabe, pozitivne, negativne, zaželene, nezaželene, moralne, nemoralne, pravične, nepravične. Ampak sem se vrednostne ocene vzdržal. 

Uspešna je migracija, kjer migrant na cilju potovanja ostane, neuspešna je, če ga preženejo. In ostane, če je na nek način sposobnejši.

Niso mogli ali hoteli razumeti

Težava zagovornikov neoviranih migracij je bila naslednja. Trdijo, da so migracije fajn, da je svet zato boljši. In potem se v tem kontekstu pojavi migracija Evropejcev v Ameriko. Ki je imela za posledico uničenje indijanskih kultur in iztrebljenje Indijancev. Ki se vsakemu normalnemu človeku smilijo. Še bolj se smilijo takim, ki so indoktrinirani z Rousseaujevo idejo o plemenitih divjakih in ne ve, da so Indijanci krvavo vojskovali med seboj. In še bolj takim, ki se, zavestno ali ne, spominjajo sovjetske propagande, ki je na vsako kršenje človekovih pravic v ZSSR odgovarjala, že, že, ampak kaj pa genocid na Indijanci.

Če mižimo na obe očesi in se pretvarjamo, da so stvari lepše, kot so v resnici, nismo bolj moralni ampak bolj slepi.

Skratka, usoda domorodcev je bila kruta. Priznati bi si bilo treba, da migracije, gledano v celoti morda spreminjajo svet na boljše. Kar pa ne pomeni, da je vsaka skupina posebej na boljšem. Da zato, da bi bil svet boljši, nekaj raste in drugo izumira. In da se ravno zato staroselci migracijam upirajo. Kar tudi ustvarja novo znanje, novo tehnologijo in spreminja svet na boljše.

Bi lahko do civiliziranja Amerik (torej uvedbe načinov, ki na tistem ozemlju omogoča preživetje 15x večjega števila ljudi) lahko prišlo na bolj human način? Teoretično lahko, praktično pa zgodovina ni tekla tako. Če mižimo na obe očesi in se pretvarjamo, da so stvari lepše, kot so v resnici, nismo bolj moralni ampak bolj slepi.

Nekaterim so pregorele varovalke

Zgodil se je šolski primer kognitivne disonance, to je (po Wikipediji)  »duševno nelagodje, ki ga doživi oseba, ki ima dve ali več nasprotujočih si prepričanj, idej ali vrednot«. Razmisleki, kot so bili nanizani zgoraj, so bili težja pot iz zagate, da so migracije hkrati dobre in slabe. Lažja pot je zagato odmisliti. Diskvalificirati avtorja, da se ne bi bilo treba ukvarjati z ukrivljenosti svoje resničnosti, ki je potrebna, da to dvoje spraviš skupaj.

In so mi v jezi svoje nemoči zmetali v obraz, da sem fašist, rasist, in kup drugih pridevnikov. Nemoči premisliti o tem, da je sicer lepo verjeti, da imajo migracije same odlične učinke na vse strani, da pa to utegne ne biti res.

V tej zagati so si v celoti in povsem izmislili, da častim genocid nad Indijanci! Nič ne bi moglo biti dlje od resnice. Napisal sem, da ima uspešna migracija žrtve. Noben slovar ne pomaga, če si umislijo, da »uspešno izpeljati X« pomeni, »prav je, da so izpeljali X«, ali »dobro je, da so izpeljali X«. Slovarji so jasni. Uspeh je definiran kot »pozitiven rezultat kakega dela, prizadevanja« in ne »rezultat dela ali prizadevanja za kaj pozitivnega«.

Pomilovanja vredno je, koliko energije so investirali v prepričevanje sebe in drugih o odtenkih besede »uspešno«, da bi se izognili nasprotju med svojo željo, da migracije spreminjajo svet na boljše, in v oči žgočo ugotovitvijo, da je zato kdo lahko precej na slabšem.

In vsega prezira je vredno, če so ves čas vedeli, da ne častim genocida nad Indijanci, se jim je pa zdelo, da bi mi bilo mogoče tako obtožbo lažno pripisati; in da bi se lahko, če jo bodo dovolj ponavljali, prijela. Tem so popustile varovalke pred hudobijo. Ali pa jih nikoli niso imeli.

Kaj je boljše?

Vprašanje, kateri migranti so v Evropi dobrodošli in kateri niso, je aktualno. Migracije niso igra ničelne vsote, niso pa praviloma vsi zmagovalci. Kakorkoli se bo izteklo, pa bodo pa spremenile svet na boljše. Tudi če bosta princ Harry in Meghan Markle imela samo dva otroka, in bodo nekateri staroselci sledili zgledu, bo imel pa kdo drug več otrok.

In ti otroci, ki jih bo nekdo imel (ne tisti, ki jih ne bo) bodo na koncu odgovorili na vprašanje, ki skozi celo kolumno visi v zraku. Kaj pomeni »boljše«?

Podobno, kot zmagovalci pišejo zgodovino, preživeli napišejo, kaj je dobro in prav. Ker tisto, kar je prav, družbam skozi stoletja in tisočletja omogoča preživetje. Zato je prav. Civilizacij in družb, ki so kot prav učile nekaj, kar jim je škodilo, ni več. Ker so druge imele boljši(!) prav.

Je to prav? To je vprašanje za neko drugo pisanje.

Kolesarska steza ali kolesarski pas?

Vodnikova pred rekonstrukcijo.
Če bi še malo pločnika odščipnili za kolesarski pas, bi bilo idealno.

Z velikim zanimanjem spremljam rekonstrukcijo Vodnikove ceste v Ljubljani. Tam blizu sem preživel otroštvo in sem zgrožen. Vodnikova je bila cesta. Ne ulica. Široka. Pretočna. Razen na mestu, kjer je nanjo postavljene pol hiše. Zdaj jo ožijo povsod in na vsaki strani gradijo kolesarsko stezo. Mislim, da delajo napako.

Rad se vozim s kolesom, včasih sem se več. In vem, kako nadležno je zavijati okrog zelenic in parkirnih prostorov, skakati gor in dol na vsakem uvozu na cesto, kako strese vsak sicer utopljen robnik, kako oprezaš, kje bo kdo skočil iz pločnika na kolesarsko stezo.

Peruzzijeva po dveh rekonstrukcijah. Zdaj z dvojno kolesarsko stezo.

Zato mislim, da je delati ločene kolesarske steze na ulicah in cestah, ki niso štiripasovnice, kjer se kar naprej nekaj dogaja - v smislu uvozov in izvozov iz hiš - napaka. 

Primer take napake je Peruzzijeva. Tam je mesto pred leti cesto rekonstruiralo tako, da je zožilo cestišče, razširilo pločnike, na pločnikih pa narisalo prostor za kolesarje. Pešcev tam praktično ni, kolesarji so imeli cel pločnik zase. 

Riharjeva po starem. Odlična rešitev.

Ampak so vozili po cesti, ker niso na balanci in sedežu čutili vsakega uvoza in izvoza, vsakega ovinka. In so se verjetno pritožili na mesto, ki je zadevo rešilo s čopičem. Na zoženem cestišču je narisalo kolesarski pas. Če bi nekdo prej premislil, bi naredil širše cestišče, narisal na njem kolesarski pas in vsi bi bili zadovoljni.

Tako so zadeve še urejene npr. na Jamovi in še bolje na Riharjevi. Če je vozišče dovolj široko, so kolesarji varni, tudi če niso fizično ločeni od vozišča.

Napoved. Po novi Vodnikovi se bodo kolesarji vozili po vozišču (kjer zanje ne bo pravega prostora in bodo ustvarjali zastoje) in nekateri še po kolesarski stezi. Povsem možno je, da bo Vodnikova končala kot Peruzzijeva. 

Sramota!

Do četrtka, 10. julija 2019, smo najbolj dobronamerni optimisti še lahko verjeli, da živimo v demokratični, pravni, pluralni državi. Lahko smo verjeli, da s tem, ko se pretvarjamo, da živimo v normalnem okolju, prispevamo k normalnosti tega okolja. Da s svojim prepričanjem ustvarjamo resničnost in pomikamo resničnost v smer, da bo nekoč boljša, kot je danes.

10. julija 2019 je večina v Državnem zboru prestopila rdečo črto, ki loči pluralne demokracije od nestrpnega avtoritarnega režima. 42 poslancev Socialdemokratov, Levice, Liste Marjana Šarca, Stranke Alenke Bratušek in Desusa je poteptalo sveta ustavna načela. To so naredili z isto oblastno aroganco, s katero s njihovi predhodniki vladali po letu 1945, in z isto nestrpnostjo in sovraštvom do drugače mislečih, s katero so njihovi predhodniki sprožili boljševiško revolucijo v letih 1941/42.

Tudi tokrat so v boju šli do konca, tako kot gre lahko do konca samo »novi človek«. Človek, ki je ostal brez vseh civilizacijskih zavor. Evolucija je živali navadila, da se za mesto v hierarhiji ne pobijejo do konca. Borbe med Petersonovi raki ali pa Laibachovimi gamsi niso na smrt. Niso do konca. Zahodne demokracije pustijo poražencem dihati. Volilne zmage tam niso totalne. Najde se kompromis. Novi človek, ki so ga za svoje projekte opogumili totalitarizmi 20. stoletja, je pa brez zavor. Gre do konca. Gre na 0 % procenta financiranja. Do dna. Ker nižje ne gre.

Proti civilizaciji

Skupina državljanov se je, prepričana, da se jim godi krivica, obrnila na sodišče. Sodišče jim je pritrdilo in naložilo izvršni oblasti, da krivico odpravi. Ampak izvršna oblast krivice ni odpravila. Niti ni naredila koraka v smeri, da bi krivico odpravila. Nasprotno. Skupino državljanov se je odločila kaznovati in je uzakonila rešitev, ki tiste, ki so šli na sodišče po pravico, postavlja v še slabši položaj. Na 0 % za jutranje varstvo in podaljšano bivanje, ki je za šolo obvezen.

0% za kazen. Ker so se drznili pritožiti, da so drobtinice z mize premalo. V opomin vsem drugim, ki bi se utegnili pritoževati, da je stopnja pluralizma pri nas premajhna. Da ne bi še kdaj komu padlo na pamet, da ne bi s hvaležnostjo gledal na malenkosti, ki jih sistem dopušča v smeri normalne demokratične države. Cilj je zastraševanje. Da ne bi še kdaj komu padlo na pamet, da bi ogrozil, kar je nedotakljivo.

Gospodarstvo je dotakljivo. Dopuščajo nekatere pojavne oblike kapitalizma. Na splošno je sistem do podjetnikov neprijazen, se pa da dobro poslovati, kjer oblast lahko svojim prijateljem pomaga do zaslužkov. Prirejeni razpisi, preplačevanje storitev ali zakonsko ustvarjene potrebe nekaterim kompenzirajo visoke davke in neprijazno gospodarsko okolje. Tudi subvencija redkim tujcem, ki le pridejo v Slovenijo, pomaga k dajanju vtisa tržnega gospodarstva.

Šolstvo, sodstvo in mediji, to je pa nedotakljivo in mora biti trdno v rokah kontinuitete. Ne 99 %, pač pa 100 %. Sedem šol od sedemsto je preveč. Ker sicer bi se lahko opazilo, da je žaba v topli vodi. Da je voda, ki se vsem ribam zdi nevtralna, neideološka, laična … pravzaprav slana. Ker sladke sploh ne poznajo in nikoli ne bodo smeli v njej plavati.

Zato so povozili odločitev Ustavnega sodišča, mnenje Službe vlade za zakonodajo, mnenje zakonodajno-pravne službe parlamenta, mnenje uglednih pravnikov …

Proti naravi

In gre še za več kot za pravo. Gre za naravno pravico staršev, da otroke izobražujejo in vzgajajo po svoje. Ta pravica je stara toliko, kolikor je star koncept staršev – da se torej otrok rodi očetu in mami in ne kar tropu. Da ga vzgajata oče in mama in ne kar cela vas. To je pospešilo prenos znanja med generacijami, nekatere »večne« resnice pa so omogočile, da so se, zaradi svoje trajnosti, obrusile v času. Ker so bile nespremenljive, so se izkazale, ali pa ne, skozi daljše časovno obdobje. 50.000 let človeštvo napreduje po zaslugi tega, da se otroci učijo od staršev. Da starši spoštujejo, kar so vedeli dedje in pradedje.

Enakopravnost ljudi je novejšega datuma. Svoj izvor ima v enakosti duš oz. enakosti pred Bogom. Še utrdila je enakopravnost staršev, da svoje otroke vzgajajo po svoje in ne po navodilih tistih, ki imajo več pravic.

Enakopravnost pravnih oseb, torej raznih inštitucij, podjetij, je še mlajša. Od Magne Carte dalje pa Zahod oblast dela odgovorno, podložno in nikakor ne privilegirano pred podložniki. Inštitucije oblasti – razen kot gre za ustvarjanje reda – niso privilegirane pred institucijami ljudi. Kralj ali grof ne smeta trgovati pod boljšimi pogoji kot njuni podložniki.

In čisto na koncu se potem pojavi brezplačno osnovno izobraževanje. Z njem se poskuša vsem ljudem zagotoviti neko minimalno izobrazbo. Od nekdaj je bil skriti cilj šol tudi ustvarjati »družbo« in kohezivnost v njej. Šole so bolj ali manj prikrito privzgajale ljubezen do Boga, cesarja, naroda, diktatorja, ideološkega kulta ali vsiljevale določeno filozofijo. Pri čemer je treba povedati, da se bog Jehova raznim ljudstvom očitno obnese že 4000 let, ta ali ona pravkar izmišljena politična ideologija pa preizkusa časa še ni opravila.

Moč Evrope

Ampak moč Evrope je bila vedno v tem, da je iskala napredek v različnih smereh. In je zato več inovirala kot npr. Indija, Kitajska ali Islam. To pomeni, da je v naši kulturi, da je treba tudi pri izobraževanju otrok dopustiti pluralizem. Res je, da evropske države na različne načine financirajo šole. Nikjer pa ni šolstvo tako enobarvno, kot v Sloveniji. Tako je enobarvno, da te barve sploh več ne vidijo. Kot ribe v morju ne čutijo, da so v slani vodi.

Ker obstaja naravna pravica staršev, da otrokom izberejo šolo skladno s svojim prepričanjem in ker smo kot civilizacija sprejeli, da državno ne more imeti prednosti pred zasebnim, in ker smo se socialno odločili, da naj bo šolanje brezplačno, je seveda nujno, da se financiranje izobraževanja izenači, ne glede na to, ali ga izvaja vladna ali nevladna šola.

Druga rešitev pa je, da država organizira waldorfske, Montessori ali katoliške šole. Oz. da starši s tem, da so finančno povsem enakopravne nevladne šole prazne, dokažejo, da vladne šole v celoti uresničujejo njihovo pravico, da se otroci izobražujejo skladno z vrednostnim sistemom staršev. Vse drugo je necivilizirano.

Sramota

Skratka, predlagatelja pobalinskega zakona in tistih 42 podpornikov bi moralo biti pošteno sram. Ampak jih seveda ni. Ker so hodili v take šole, ki so jim privzgojile, da je to v redu. Bomo videli, če so v Državnem svetu kaj bolj spoštovanja vredni.

Objavljeno v Časniku 15.7.2019.