Pretežke šolske torbe?!

Teža šolskih torb je kar naenkrat politična tema številka ena. Ali dve. Takoj ob zdravstveni reformi. Kar zgražajte se nad nekdanjim šolskim ministrom, ampak za tole nimam prav nobenega posluha.

Poraz demokratov ni poraz demokracije

Zdaj po Brexitu, Trumpu in referendumu v Italiji, ko ljudje niso sledili »mnenjskim voditelje«, se le-ti sprašujejo, kako se je to moglo zgoditi. Priročen razlog – poleg makedonskih blogerjev in ruskih hekerjev – je, da demokracija ne deluje. Da je že Platon vedel, da ljudem ne gre preveč zaupati. Ampak ponovimo še enkrat: demokracija ni sistem, v katerem bi ljudje odločali o politikah, demokracija je sistem, ki vzpostavlja zaupanje med vladajočimi in vladanimi. To zaupanje se ne ruši tako, da ljudje izberejo drugače, kot bi po mnenju »mnenjskih voditeljev« morali. To zaupanje se ruši tako, da se poskuša diskreditirati odločitev ljudi. In natanko to zdaj »mnenjski voditelji« počnejo, poražencem na volitvah v uteho in družbam v pogubo.

Za demokracijo je od »napačnih« odločitev volivcev slabše samo splošno nezaupanje v demokracijo, saj vodi v samovoljo. Kot je za pravno državo od napačnih sodniških odločitev slabše samo splošno nezaupanje v pravno državo, saj vodi v brezpravje.

»Mnenjske voditelje« z zadovoljstvom sistematično dajem v narekovaje. Na nek način jim privoščim, da mnenjski voditelji niso več. Skoraj vsi so bili na strani tistih, ki so volitve in referendume izgubili. Dobro je, da so se ljudje otresli »mnenjskih voditeljev«, teh miselnih pastirjev, ki so s pomočjo starih medijev prevzeli vlogo, ki je pred stoletji imela cerkev. Ljudje so mislili s svojo glavo.

Ne gre za to, koliko so mislili. Morda so izbrali narobe, ampak na napakah se učimo. Verjetno se je zdelo, da so časi taki, da si lahko privoščijo glasovati drugače, kot so jim dobronamerno svetovali. Da lahko pokažejo, da so oni, ljudstvo, oblast. Da imajo stvari pod kontrolo. Ne samo politiki, vsi ljudje imajo radi občutek, da imajo stvari pod kontrolo.

In ljudje so odločili drugače, kot so napovedovali merilci javnega mnenja. Pokazali so nepredvidljivost. Rezultati niso bili znani vnaprej. Še so mogoča presenečenja. Še se odloča na volilni dan. In to kljub temu, da nikoli prej ni bilo toliko podatkov iz socialnih medijev, o tem, kaj ljudje mislijo. Ljudje imajo moč odločati – to ostane pod črto Brexita, Trumpa in refereduma v Italiji. V oligarhijah eden (ali eni) mislijo za vse. V demokracijah misli vsak zase. Za demokracijo bi se zadeva težko izšla boljše.

Kriza intelektualcev

Zato je vitje rok, ki še kar traja, nesmiselno. V veliki meri gre za nečimrno užaljenost progresivnih intelektualcev, ker se svet kar naenkrat ne vrti več tako, kot oni, na svoj MacBook Air tipkajo in na svojem iPhonu všečkajo, med tem ko srebajo starbucksovo pravično latte. S svojo multikulturnostjo, promocijo identitet manjšin in razsvetljeno racionalnostjo so pretiravali in iz tega naredili praktično edino agendo. Ljudje so to nekaj časa prenašali. Nekaj časa.

Tudi v Sloveniji so z različnih strani precej hvalili članek Marka Lille o koncu identitetnega liberalizma. Bil je na desnem robu tega, kar je v New York Timesu še mogoče objaviti. Poraz Clintonove pripisuje dejstvu, da so se demokrati preveč zanašali na glasove manjšin oz. skupin kot so črnci, latinoameričani, ženske, geji ipd. in katerih identiteto so razpihovali ter se predstavljali kot njihovi zaščitniki.

Pravi, »da je obsedenost progresivcev z različnostjo opogumila belo, ruralno, verno Ameriko, da je o sebi začela razmišljati kot o prikrajšani skupini, katere identiteta je ogrožena ali zanemarjena. Taki ljudje v resnici niso reagirali proti realnosti različnosti v Ameriki, saj vendar živijo v homogenih področjih države. Ampak reagirali so proti vsepovsod prisotni retoriki o identitetah, kar razumejo kot politično korektnost«.

S prvim stavkom se strinjam, ostanek pa je, se bojim, pobožna želja progresivca, ki si zatiska oči pred človeško naravo. Ja, so reagirali proti različnosti. A ne tako, da bi se uprli politiki identitete, torej delanju politike iz tega, kaj kdo je. Pretirano nagovarjanje identitet podskupin je zbudilo skupno oz. prevladujočo identiteto Amerike, ki je vendarle severnoevropska, bela in krščanska. Niso reagirali proti retoriki identitete – tako napredni na podeželju Pensilvanije še niso – ampak so se z eno identiteto postavili nasproti drugim identitetam.

Če komu ni všeč, da ljudje taki so, nikomur ne naredi nobene usluge, če se pretvarja, da niso. Nič boljši človek ni, kdor noče verjeti, da ljudje niso popolni. Ali, kot je učil Hayek, uspešni so sistemi, ki so narejeni za nepopolne ljudi in se nepopolnosti prilagodijo. Problem identitete se obvlada npr. tako, da politika (z veliko mero tankočutnosti do manjšin in sosedov) goji najširšo, skupno identiteto države oz. naroda. Ta povezuje, druge delijo.

Vsi drugačni, vsi enakopravni

Na tem mestu se lahko spomnimo plakatiranja Slovenije z geslom »vsi drugačni, vsi enakopravni«. To je bila slovenska predhodnica progresivne politike identitete, ki je kasneje kulminirala z družinskimi zakoniki, namigovanjem na nove ustavne manjšine in podobno. Lilov dobronameren nasvet progresivcem, ki so svoj politični uspeh populistično gradili na razpihovanju takih identitet, je bil, namesto identitete se lotite resnih politik: ekonomije, delovnih mest, sociale, zdravstva, varnosti. S tem se strinjam. Recept velja za vse, ki bi se radi borili proti »populistom«, ne samo za progresivce.

Si pa tudi mislim, zakaj se progresivci tega niso oprijeli. Ker je v jedru njihovih politik prerazporejanje ustvarjenega. Kako pa ustvariti več, za to pa nimajo prav uporabnih predlogov. In za prerazporejanje potrebujejo družbo, ki je razdeljena na segmente, med katerimi bi prerazporejali oz. zanje skrbeli. Zato geslo »vsi drugačni, vsi enakopravni«. Da bi nekdo lahko ustvarjal enakopravnost za različne. Sicer bi bilo geslo prav lahko tudi »vsi drugačni, vsi državljani Slovenije«. Izkazuje spoštovanje do različnosti in hkrati krepi skupno.

Novice o koncu demokracije na Zahodu so torej preuranjene. Je pa napovedovanje njenega konca samouresničujoča prerokba. Zato previdno s tem.

Časnik, 13.12.2017

Konec identitetnega liberalizma?

Tudi v Sloveniji so z različnih strani precej hvalili članek Marka Lille o koncu identitetnega liberalizma, ki je bil kar pogumen glede na progresivno linijo, ki v New Yourk Timesu prevladuje. Poraz Clintonove pripisuje dejstvu, da so se demokrati preveč zanašali na glasove manjšin oz. skupin kot so črnci, latinoameričani, ženske, geji ipd. in katerih identiteto so razpihovali ter se predstavljali kot njihovi zaščitniki.

Strategija nesvobode govora?

Vlada si piše Medijsko strategijo. Minister pravi, da je glavni namen Strategije "nova definicija medija in iz nje izhajajoče osnovne usmeritve za uresničevanje javnega interesa". Prevod: na novo bomo definirali, kaj je to medij in temu primerno na novo napisali zakonodajo, ki ureja medije. 

Ne morem si kaj, da ne bi seciral, kako razumejo to dvoje. Po prebranem ugotavljam, da je obdavčenje interneta morda samo rdeča cunja, v katero naj bi se zaganjali, ob tem pa spregledali mnogo težje stvari.

Čestitke Trumpu

Po – za nekatere presenetljivi, za druge šokantni, za tretje pa celo apokaliptični – zmagi Donalda Trumpa je bilo zanimivo brati čestitke.

Francoski predsednik Hollande mu je čestital, ker da se to med »voditelji demokratičnih držav spodobi« in ga opozoril na skupne osnove obeh držav: »demokracijo, svobodo in spoštovanje posameznika«.

Nemška kanclerka Merklova je Trumpu napisala celo predavanje: »Nemčijo in Ameriko povezujejo skupne vrednote – demokracija, svoboda, kot tudi spoštovanja vladavine prava in dostojanstva vsakega posameznika, ne glede na njihovo poreklo, barvo kože, vero, spol, spolno usmerjenost ali politična stališča. Na podlagi teh vrednot ponujam tesno sodelovanje, tako z mano osebno in med vladama obeh držav.«

Evropske inštitucije so naredile – kot običajno – kompromis med francosko in nemško rešitvijo. Predsednik Evropska sveta Tusk in Evropske komisije Juncker sta ga opozorila, da ima sodelovanje med Evropo in ZDA korenine v vrednotah, ki jih delimo: »svoboda, človekove pravice, demokracija in vera v tržno gospodarstvo«.

Kdor je spremljal Trumpove eskapade v kampanji, bo hitro našel zvezo med odpredavanim v čestitkah in spotakljivimi Trumpovimi volilnimi sporočili. Tusku in Junkerju npr. se je zdelo potrebno, da ga opozorita na tržno gospodarstvo, torej upanje za TTIP v Evropi le še ni čisto mrtvo. Za vsako od vrednot, ki jih je nanizala Merklova, bi lahko našli kritiko kakšne od Trumpovih t.i. fašističnosti – v zvezi z Mehičani, črnci, Muslimani, ženskami …

Vsi štirje, in še kdo, mu je odrecitiral, kaj da so naše skupne vrednote. Lahko da smo različni, ampak spoštovanje teh vrednot da je tisti skupni imenovalec, ki nas povezuje, ki omogoča sobivanje. Te vrednote da so univerzalne. Nespoštovanje teh vrednot da pomeni razpad liberalnega reda sodobnega sveta in vodi v kaos in vojno.

Konec neke samoumevnosti

Nalašč sem v zgornjem odstavku pisal v pogojniku. Eno od globljih sporočil Trumpove zmage je, da te samoumevnosti postavlja pod vprašaj. Namreč, so to res tiste vrednote, na katerih temelji sodobna družba? Je to res tisto, kar povezuje ZDA in Evropo? Se morata ZDA in Trump k temu vrniti, da bo mogoče sobivanje v svetu?

Ali pa je to napaka. Ali pa to niso vrednote, ki povezuje ljudi v družbe in države ter države med seboj. Če niso, potem bi to lahko bila razlaga za poraz demokratov in še bolj za nerazumevanje demokratov, zakaj so izgubili. Če niso, potem ZDA in Evropa potrebujeta drugačne, boljše temelje. Če niso, potem se da skupno v družbi izboljšati tudi v Sloveniji.

Osebno mislim, da to so zelo pomembne vrednote; da se jim ne smemo odpovedati; da si moramo prizadevati za »svobodo, človekove pravice, demokracijo in tržno gospodarstvo«. In da ni bilo narobe Trumpa na to opozoriti.

Niso pa to vse vrednote. So še druge. Empirični dokaz za to, da niso vse, je Trumpova zmaga. Trumpu je bilo zelo lahko očitati, da je tacal po naštetih vrednotah. A je vseeno dobil ogromno glasov. Ker se je naslonil na neke druge vrednote.

Primer zanje najdemo v Trumpovi povolilni izjavi, s katero skuša pritegniti tiste, ki ne sprejmejo poraza in razgrajajo po Ameriki. Nek citat kroži po internetu, kjer Trump pravi, »zamislite si, kaj bi lahko dosegli, če bi začeli delali skupaj, kot en narod, pod enim Bogom, ki pozdravlja eno zastavo.«

Nas, ki živimo v Platonovi votlini in smo vajeni samo senc, ki nam jih projicira progresivni politično-medijsko-izobraževalni konsenz, te besede kar malo spečejo. Si predstavljate, kaj bi Slovenci lahko dosegli, če bi delali skupaj, kot en narod, pod enim Bogom, pod eno zastavo? Speče, ne? Ampak, ali je razen argumenta, v katerem se pojavi Hitler, s povedanim kaj resnega narobe?

Konservativni amandma

Trump se naslanja na vrednote, ki družbo povezujejo. Naslanja se na človeški občutek za pripadnost. S pripadnostjo Ameriki poskuša nevtralizirati politike identitete, ki so jih demokrati razpihali o manjšinskih identitetah svojih volivcev – afroameričanov, latinoameričanov, islamomeričanov, lgbtqameričanov, ženskoameričanov (trudim se za politično korektne oznake). Zakaj bi bila pripadnost domovini, narodu ali veri, ki povezuje vse, slabša od pripadnosti spolu, etniji, spolnim preferencam ali barvi kože, kar povezuje le nekatere? Zato, ker lahko slednje skrijemo za fasado človekovih pravic?

Seveda ni pripadnost Ameriki nekaj, kar je skupno obema, Ameriki in Evropi, Ameriki in Nemčiji. Je pa pripadnost svoji domovini, svoji kulturi, svoji civilizaciji, svojemu bogu tudi skupna lastnost človeških skupnosti. Saj zato pa so skup-nosti. Tudi če nimamo vsi iste domovine, iste kulture, iste civilizacije, istega boga, ampak imamo vsak svoje, imamo podobne občutke. Ki so skupni, čeprav različni. Ni univerzalno samo to, kar je vsem skupno, ampak je univerzalno tudi to, kar je vsem različno!

Ampak o tem raje ne govorimo. To pometejo pod preprogo. V čestitki ne napišejo , da nas povezuje »svoboda, človekove pravice, demokracija, vera v tržno gospodarstvo ter pripadnost naši kulturi, ljubezen do naše domovine, spoštovanje naše tradicije in vere«.

Progresivni univerzalizem se dela, da tisto v drugem delu – od besedice »ker« naprej, ne obstaja. Da tega ni. Če pa že obstaja, pa je škodljivo, nevarno, in je treba pomesti pod preprogo, demonizirati ali celo prepovedati.

In s tem se globoko ne strinjam. Zagotovo obstaja. Škodljivo pa postaja samo v primeru, če ni zmerno. Kot je škodljiva tudi npr. nezmerna svoboda ali nenadzorovani trg. Nezmerno postane takrat, ko se ne zna, noče, ne more ali ne sme izraziti v zmerni obliki. Če se bodo tudi zmerne konservativne sile, ki jim pripadajo Merklova, Tusk in Juncker, pretvarjale, da tega ni, bodo odpirale prostor skrajnežem.

Skrajneži bodo »liberalnemu« ustroju sveta, ki naj bi temeljil na eni polovici vrednost, postavili nasproti svojo vizijo sveta. Ta bo imela drugo polovico vrednot in tudi te bodo edine. Prepad v družbi bo popoln.

Rešitev zato ni predavanje o tem, katere vrednote so edino prave, ampak priznanje, da tisto, o čemer so spoštovani evropski voditelji poučevali Trumpa, ni vse, kar nas druži in ni vse, na kar zmerna politika lahko opre svoja sporočila.

Časnik, 15,11.2016

Uber prekarnost

V naši dolini se dviguje šentflorjansko zgražanje, češ, vozniki, ki jim Uber najde vožnje in opravlja billing, so prekraci. In to da je strašno. Obravnavati da bi jih bilo treba kot uslužbence Uberja. Naj jih lepo Uber vzame v službo od sedmih do treh, s plačanim dopustom, odmorom za malico in plačilom prevoza na delo.

Ljudje iz posebne snovi

V prvi sceni prve epizode prve sezone nadaljevanke House of Cards bodoči predsednik ZDA Francis Underwood s svojimi golimi rokami zadavi sosedovega psa, ki ga je povozil avto. Morda mu skrajša trpljenje, morda se samo za vedno reši nadležnega laježa s sosedovega dvorišča. Hladnokrvno ga zadavi. Tega ne zmore vsak. To zmorejo samo ljudje iz posebne snovi. Potem je Frank Underwood ubil še kongresnika in pod kolesa podzemne železnice potisnil novinarko, uriniral po očetovem nagrobniku in podobno. Frank Underwood je človek iz posebne snovi.

Ampak pustimo sedanjost ameriške fikcije in poglejmo realnost slovenske preteklosti.

Iz te preteklosti je v javnem prostoru spet nekaj bolj prisotno tisto, kar bi sicer večina najraje potisnila v narodovo podzavest. Med nami so zločini Krimske in Hude jame, usoda družin Hribar, Praprotnik in podobni konkretni primeri gromozanske morije, ki je Slovenijo zajela med leti 1941 in 1945.

Kar, upam, druži Slovenke in Slovenke je želja, da se kaj takega ne sme ponoviti. In če se ne sme ponoviti, je na mestu vprašanje, kako se je to sploh lahko zgodilo. Kako je mogoče, da je revolucija v Ljubljanski pokrajini do ustanovitve prvih vaških straž terjala blizu tisoč žrtev med razrednimi sovražniki in da se nasilje po tem do jeseni 1945 samo še stopnjevalo. In kako je mogoče, da so bile smrti tako krute – da so nosečnicam otroke rezali iz trebuhov, da so ljudi še žive metali v kraške jame ali zazidali v rudniške jaške.

Se je v ljudeh kaj premaknilo, da so bili sposobni take krutosti? Od kod so se vzeli ljudje, ki so bili tega sposobni? Profesor Justin Stanovnik pravi, da so bili to ljudje iz posebne snovi. So med nami tudi zdaj? Bi, če bi bile razmere prave, spet ponovili isto? Kaj lahko danes naredimo, da se to ne bi zgodilo jutri?

Psihologom je znano, da je v družbi določen procent ljudi, ki so prikrajšani za občutek empatije, za občutek sočutja, za zavedanje, kaj je prav in kaj narobe. Ta občutek zdravim ljudem brani, da bi bili kruti do soljudi in živali; brani, da bi zadavili sosedovega psa.

Vsi niso zdravi. O mučenjih živali beremo v črnih kronikah. O pripravljenosti za mučenje ljudi beremo na spletnih forumih. In jo gledamo, pripravljenost, v obešenih lutkah na dravskem mostu.

Ljudje iz posebne snovi torej so med nami, ampak prevladujočega vpliva na družbo nimajo. Njihova krutost in brezobzirnost praviloma ni prednost pri napredovanju na družbene ali podjetniške položaje. Če pa je, spone civilizacije preprečujejo, da bi se neobčutljivost za sočloveka razvila v brezobzirnost, brezobzirnost v krutost in krutost v zločin. V vseh uspešnih inštitucijah družbe obstajajo varovalke, ki preprečujejo da bi napredovali kruti in brezobzirni. Napredujejo sposobni in ker so sposobni, je tudi inštitucija ali organizacija, v kateri so, uspešna. Francis Underwood je filmski lik.

Obstajajo pa skupnosti, kjer teh varovalk ni, saj so zunaj zakona. Kjer žrtev ne more na policijo, če se ji zgodi krivica. V takih okoljih so brezobzirni nasilneži v prednosti, sposobni nasilneži še posebej. Na vrh se ne vzpenjajo samo s svojo sposobnostjo, ampak tudi s pomočjo svoje krutosti. Tipično tako okolje so kriminalne združbe.

Tako okolje je bila – pred drugo svetovno vojno – tudi jugoslovanska in slovenska partija. Ne trdim, da je bila kriminalna združba. Bila pa je izven zakona, saj je bila kot politična stranka zakonsko prepovedana. S podobnimi težavami se je na svojih začetkih ubadala tudi ruska komunistična partija in nemška nacionalsocialistična delavska stranka. Verjetno tudi ISIS. Če se je članu teh strank zgodila krivica, ni mogel na policijo, kot bi šel lahko član kakšne dovoljene stranke. Zadevo je moral urediti z lastno fizično silo. Lahko pa je jugoslovanski partijec odšel na Kominterno oz. k Stalinu. Tožariti in ovajati svoje tovariše. Ilegalne razmere so bile naravno gojišče in mehanizem naravne selekcije za vzpon ljudi iz posebne snovi. Skoraj mistične razsežnosti zla, ki bi ga kdo zapisal z veliko začetnico, ima skorajda naravoslovno razlago.

Na vrhu partije so se pred začetkom druge svetovne vojne znašli ljudje, ki so s svojo konkurenco počistili s pomočjo krutega Stalinovega partijskega aparata. Za tovariša Tita je to obsežno dokumentirano v knjigi Titova skrivnostna leta v Moskvi. Na vrh partije so se prebili posebni ljudje, ki so bili sposobnosti krutosti napram svojim konkurentom. V zavetju vojne jih nič več ni oviralo, še najmanj pa partnerji iz Osvobodilne fronte, da te svoje krutosti niso izvrševali proti svojim sodržavljanom. Po revoluciji so si uredili sistem, ki je bil ljudem iz posebne snovi naklonjen – partokracijo.

Vprašanje za sedanjost in prihodnost je, koliko je naša družba ostala naklonjena ljudem iz posebne snovi. Faktorja, ki govorita v prid tej naklonjenosti, sta splošno nizko zaupanje v institucije in nedelovanje mehanizmov pravne države. Nezaupanje v institucije je objektivno izmerljivo. Institucije so varovalka, ki preprečuje, da bi se brezobzirneži vedli brezobzirno. O pravni državi je bilo dosti napisanega. Nedelovanje vabi k delovanju na robu ali prek roba zakona, k jemanju pravice v svoje roke.

Edini način, da so vpliv in dejanja ljudi iz posebne snovi omejeni, je mir, je normalnost. Kjer je poudarek na korenu besede normalnost, ki pomeni normo, pravilo, zakon. Edini način, da ne pride do naravne selekcije ljudi iz posebne snovi proti vrhu, je pravni red civilizacije namesto brezpravja mafije ali ilegalcev.

Časnik, 18.1.2016

Kolaboranti

Oni dan je slovenska carina na tviterju objavila sliko prtljažnika polnega kave. Švercer jo je poskušal spraviti v državo, pa so ga dobili. Ne, ne letos, slika je bila stara. Bila je iz tistih časov, za katere nastaja vtis, da so bili boljši od današnjih. “V socializmu je bilo boljše”, je pogosto objavljen komentar v dominantnih medijih. V vzhodni Nemčiji pojav poznajo pod imenom “Ostalgie”. Prejšnji teden je nostalgiji za časi in izdelki iz socializma pisal celo The Economist in sicer v duhu rekla “Prvič kot tragedija, drugič kot farsa”. The Economist pač izhaja v Londonu.

To so bili časi …

Boljši časi so bili časi, ko smo se vozili po režimu par-nepar, ene dneve vozila s parnimi registrskimi tablicami, druge z neparnimi, ko je zdaj zmanjkovalo bencina, zdaj sladkorja in olja, pa smo se postavljali v vrsto, zdaj v marketu, zdaj pred bencinskimi črpalkami; ko se je po kavo, kaubojke, pampers plenice, kakav, margarino, maslo, riž … hodilo v tujino. Doma so kavo prodajali v paketu s kakšno robo, ki sicer ne bi šla v promet. Ko se je to kupovanje v Lipnici, Celovcu, Trbižu, Gorici in Trstu le preveč razpaslo, so za prehod meje uvedli kavcijo, takso oz. depozit. Ali pa počasneje delali na meji. Kolona za prehod Ljubelja se je včasih začela že pri Malleju. Naj vam starši pokažejo, ko se boste naslednjič peljali mimo. Za nov avto se je čakalo leta, podobno za stanovanje, zdravnika …

Dinarje se je menjalo v marke, te pa hranilo v nogavici ali čez mejo, ker slovenskim bankam smo zaupali le toliko, da smo nakazali kake devize za konsignacijski nakup uvožene robe. Po dolgem čakanju v dolgi vrsti. Konsignacije so bile trgovine, kjer se je dalo za visoko provizijo in carino za devize kupiti uvožene izdelke, npr. televizor ali avto, pa tudi prve računalnike. Zdaj imam občutek, da so ta podjetja vodili najbolj zaupanja vredni udbovci. Lahko pa se tudi motim.

Svobode govora in tiska ni bilo. Tudi svobode mišljenja ne. Če si rekel kaj čez oblast, si dobil najmanj črno piko in največ strel v glavo. Vmes so bila šikaniranja v službi, odpovedi, deložacija iz stanovanja, šikaniranje žlahte nekaj kolen naokrog in kazanje s prstom otrok v šoli, preprečevanje napredovanja v službi, zapor, brezposelnost …

Bolj ko jih tepeš, rajši te imajo

Zato se mi zdi zanimivo vprašanje, zakaj se ljudje tistih časov tako radi spominjajo, zakaj je toliko nostalgije po naših povezavah z balkanskimi narodi iz nekega drugega civilizacijskega okvira, po čudaški megalomaniji neuvrščenosti in predvsem po neprijaznem, nehumanem in krutem socialističnem sistemu. Zakaj je tega pri nas in v Rusiji veliko, v drugih ex-socialističnih državah pa precej manj.

Odgovor je, da zaradi avtohtonosti tega sistema (Ker socializem ni odšel z ruskimi tanki) ter zaradi kolaboracije nas vseh s tistim režimom.

V politiki in družbi se je vedelo, kaj se sme in česa ne. Za proste spise v osnovni šoli nikoli nisem dobil prav visoke ocene. V zadnjem razredu osnovne šole pa sem le pametno usmeril svoj intelekt in dobil čisto petico za politično več kot primeren spis o tem, kako sem hvaležen partizanom za svojo svobodo. Zaključil sem s “hvala vam, tovariši” in učiteljica pod to ni mogla zapisati druge ocene kot petice. Tako sem se rešil, da bi imel slovenski jezik zaključen s trojko, ki bi mi sicer pokvarila odlIčno spričevalo.

Če si bil priden, če nisi stegoval jezika, če nisi imela kake črne ovce v žlahti, nisi imel težav. Gledali so ti skozi prste, ko si kupoval marke in švercal pralni prašek, z devizami so trgovali celo (morda predvsem) informatorji tajne policije, ker so vedeli, da so “na varni strani radarja”.

Vsak je že kje imel občutek, da je dobil nekaj več, kot mu pripada. Dovoljeno se je bilo znajti. Če vas je kdo preskočil pri nakupu avta, ste ga vi preskočili pri vrsti pri zdravniku – ker ste pač tam imeli zveze. Če niste imeli sreče pri tem, ste morda morda kje koga poznali, pa vam je vzel otroka v službo. Ali pa ste imeli prijatelja v trgovini in vam je prihranil karton olja ali sladkorja, ki se ga sicer ni dobilo.

Za malo več denarja v mesnici niste dobili malo boljšega kosa mesa. Ampak ste ga dobili, če ga je mesar posebej za vas prihranil pod pultom. Ker vam je bil dolžan uslugo. Priznajte, pogrešate, da dobite kaj izpod pulta!

Ogromnemu številu ljudi je inflacija izničila anuitete pri nakupu stanovanj, tistim, ki se takrat niso znašli, jim jih je podaril Jazbinšek … Zato še danes poljubnostni odnos do dolgov in obresti. Že res, da je teorija eno, ampak kolektivna podzavest se spominja, da so vsa posojila za kockaste hiše, ki so posejane po podeželju in socrealistične soseske, preprosto izginila. In tako naj bi izginil tudi dolg države, ki ga puščamo otrokom.

Vsak je že nekje dobil neko uslugo ali posebno milost. V zameno za kolaboracijo je oblast gledala skozi prste pri kavi, margarini in drobni, enakomerno porazdeljeni in vsem dostopni korupciji, klientelizmu in nepotizmu na vseh nivojih. Morda so bile najboljše službe rezervirane samo za partijce, ampak tudi za kakšne slabše je prav prišla kakšna zveza ali poznanstvo.

Vsak je dobil nekaj več, kot bi mu pripadalo, in je zato še zdaj vesel. In vsak je kršil že kak zakon ali predpis in bi ga zato vsak trenutek lahko preganjali. A ga niso, za kar je še zdaj hvaležen. Nekaj malega korenčka in palica za hrbtom, pa Slovenec sodeluje.

Rezultat je bil sistem, za katerega se učeno reče, da ima visoke transakcijske stroške. Da ne deluje ne trg izdelkov ne trg delovne sile. Gospodarsko smo ves čas nazadovali. Slovenija, večino zgodovine bogatejša od Avstrijske Koroške, je po Celovcu hodila z odprtimi usti in obložena s polivinil vrečkami.

Zadnja generacija

Tega se iz prve roke zadnja spomni naša generacija. Mlajši o tem poslušajo iz ust kolaborantov. Poslušajo junaške zgodbe o tem, kako so prešvercali spectruma ali na črno zgradili hišo. Cement so seveda dobili po zvezah. Tudi junaška zgodba.

Če k temu dodamo efekt apologije zločinov revolucije (to sem razložil v Dragi) in živalsko privlačnost socializma (tule), je jasno, da je naša pot v normalnost strma, spolzka in da ob njej vihrajo zastave prejšnjega režima. Kar bi bila zanimiva kurioziteta, če se za temi praporji ne bi skrivalo nadaljevanje kolaborantskih navad.

Ampak, če se ne bomo pretvarjali, da je vse normalno, če se ne bomo obnašali, kot da imamo demokracijo, če ne bomo govorili, kot da imamo svobodo govora, kot da lahko brez strahu napišemo, kar mislimo, potem bomo od normalnosti samo še dlje.

Časnik, 20.9.2016

Internet na koncu svojega začetka

Internet je v Sloveniji nekaj mlajši od slovenske države. Za Slovenijo radi rečemo, da ni izpolnila naših pričakovanj. Tudi internet jih ni. Ker jih je na vse mogoče načine presegel. Leta 1993 si ni nihče, niti šef Microsofta Bill Gates, ni predstavljal, kaj bo iz tistega nastalo.

Obstanek

Ko sem na plaži še bral plažo, je bil Stephen King garant za solidno, napeto, strašljvo branje. Odkar podrobneje spremljam dogodke povezane s politiko, se pogosto spomnim na njegov roman »The Stand«. Za silo ustrezen slovenski prevod bi bil »Obstanek«. Zelo za silo.

Zgodba je naslednja.

Iz ameriškega vojaškega laboratorija uide virus supergripe, ki pomori skoraj celotno prebivalstvo planeta. Peščica preostalih tava po svetu in išče preživele rojake. Zgodba je postavljena v Severno Ameriko. Preživeli se ne iščejo čisto brezciljno. Enim se prikazuje mati Abagail – črnska babica – in jih v sanjah vodi v državo Kolorado. Druge nekakšen vrag v človeški podobi – Randall Flagg – usmerja v Las Vegas. Sin City – mesto greha pač. Dobri so ločeni od slabih, med Boulderjem v Coloradu in Las Vegasom je visoko skalno gorovje. Dobro in slabo je postavljeno eno proti drugemu. Kajn proti Ablu. To je ta »The Stand«, soočenje, tu gre za še eno verzijo arhetipskega mita, ki ga je Trubar ubesedil kot »stati inu obstati«.

Vedo drug za drugega. Dobri se bojijo slabih. Skupina iz Boulderja poskuša organizirati obrambo, ampak so videti precej nebogljeni v primerjavi z ekipo iz Las Vegasa. Ti so usposobili tamkajšnjo elektrarno, šarijo po ameriškem vojaškem arzenalu in so videti nepremagljivi. Zaupanje v Flagga je v Las Vegasu veliko, njegov najbolj zvesti privrženec je zmešanec po imenu Trashcan Man. Da bi se Flaggu posebej priljubil, poskuša usposobiti jedrsko konico, ki jo je privlekel iz nekega vojaškega silosa brez straže. Žebrajoč prisego zvestobe Flaggu, »moje življenje zate, moje življenje zate« visoko radioaktivno konico pripelje pred Flaggov hotel v Las Vegas. Kjer bolj ali manj po nesreči eksplodira in v ognjeni krogli uniči vso zalego, ki se je tam zbrala. Skupina na drugi strani gora v Boulderju si lahko po tem, ko na zahodnem nebu vidi gobast oblak, oddahne.

Slabo je uničilo samo sebe, dobro bo živelo naprej.

Podoben mehanizem zmage dobrega nad zlim – da namreč slabo uniči samo sebe – je staro kot svet. Bolj znani primeri so še v Kralju prstanov, v Kralju Learu, pa v Aristotlovem reklu »Zlo uniči celo sebe«. Zgodba na nek način pove tisto, ker upamo, da je res. Da dobro na koncu zmaga. Da če daš slabim dovolj vrvi, se sami obesijo; da če jim daš v roke bombo, jim bo eksplodirala v rokah in jih pokončala.

Seveda se zdaj cenjeni bralec sprašuje, kakšno zvezo ima to z našim sedanjim trenutkom.

Ali bolj konkretno, kdo so Flagg, Trashcan Man in mati Abagail? Kje je Las Vegas in kje je Boulder? Kaj je atomska bomba? Slovenska javnost je nekako razdeljena na tiste v Boulderju in na tiste v Las Vegasu. Med nami hodijo ljudje, ki so bomba na dveh nogah. Nikoli se natanko ne ve, kje jih bo razneslo, v čigavi bližini. In kaj vse bo kolateralna škoda. Ampak to lahko prepustimo domišljiji bralca. Povedati je treba nekaj drugega.

Težava, ki nastopi v realnem svetu je, da med dobrim in slabim ne stoji Veliko skalno gorovje. Da je dobro in slabo pomešano med seboj. Da ni verjetno, da bomo znali človeka z bombo usmeriti tja, da bo eksplodirala med njegovimi somišljeniki.

Boj tudi ne poteka samo med dobrim in zlim. Tudi ni vse boj – v tistem vojaškem smislu absolutnih prijateljev in sovražnikov, absolutnih zmagovalcev in poražencev. Je soočenje. Poteka med pametnim in neumnim, produktivnim in neproduktivnim, uporabnim in neuporabnim. In pač lahko upamo, da na koncu tisti, ki sprejmejo več dobrih odločitev prosperirajo, preživijo, izpodrinejo tiste, ki jih ne.

Ni nujno, da slepi podporniki napačnih rešitev nosijo okrog jedrske konice. Zadostujejo neumne ideje. Ne bodo eksplodirala v ognjeno kroglo z gobo, ampak bodo povzročile blažjo škodo. A kaj, ko slaba odločitev vlade neke barve ne prizadene samo njenih pristašev, ampak vse ljudi. Zato si čisto v lastnem interesu ne moremo privoščiti, da ljudje, kot je Trashcan Man delajo škodo. Zato tem slabše ni tem boljše.

V totalitarnih režimih ima oblast možnost totalno zavoziti in pognati narod v katastrofo. To se je zgodilo Nemcem pod Hitlerjem, skoraj se je zgodilo Rusom pod Stalinom, dokončno pa so šle stvari v franže pod Gorbačovom. To se je zgodilo v Jugoslaviji. To se zdaj dogaja v Venezueli. Zvesti privrženci lokalnih Flaggov delajo škodo in v absolutističnih sistemih je škoda absolutna.

V demokraciji je drugače. Opozicija opozarja, vlaga amandmaje, če drugega ne, je nekaj strahu, da bi prevelike neumnosti pozicije privedle do izgubljenih naslednjih volitev. Pametni Flaggi zato Trashcan Mane brzdajo, držijo na distanci.

»Čudna apatija je legla na slovensko dušo«, je bil nekaj tednov nazaj naslov kolumne, ki si ga je Erik J. Kirsch sposodil pri Zorku Simčiču. Če mehanizem iz romana The Stand deluje, potem se morda kljub malodušju in pasivnosti še kaj lahko spremeni na bolje. Slabo uniči samo sebe in stvari gredo na bolje. Same od sebe.

V romanu. V realnem življenju pa ni tako.

Časnik, 24.8.2016.

Spoštovano uredništvo Reporterja

menda na vas pritiskajo, pa ne murglje, da se znebite Maje Sunčič.

Pri pisanju jo praviloma zanese ad-hominem, olika v senci jeze zaostane za omiko, ampak vendarle kolumnistka predstavlja dragocen ventil za vse tiste, ki so nekje globoko v sebi izgubili upanje, da desnica še kdaj pride na oblast, pa najdejo uteho vsaj v tem, da nekdo dovolj glasno treska po mizi. Podobno je menda v nemilosti tudi Bošjan Marko Turk.

Vse tiste na desni, ki se čez ta dva spotikajo, je treba spomniti, da sta samo najbolj skrajen produkt klime, ki ves čas išče, kdo je zares naš, kdo pa udbaš, vrinjenec, podtaknjenec, Kučanov človek, vseglihar ipd. Del politične publike na desni nagrajuje tovrstno diferenciacijo, zato podobno pišejo tudi mnogi drugi, a z manj talenta kot najbolj ostri peresi Reporterja. In, kot kaže, z bolj ubogljivo izbiro tarč.

Z medsebojnim najedanjem, sitnarjenjem in slabo voljo je zastrupljena celotna scena na desnici. Tudi zato ni privlačna. Ampak tega problema ne bo rešila ne izključitev Boštjana M. Turka iz Zbora za republiko ne utišanje Maje Sunčič v Reporterju. Rešitev tudi ni enoumje, ampak dostojna in argumentirana polemika v kateri se brusijo ideje in ljudje.

Sam se nikakor ne strinjam z načinom pisanja, kjer pri obračunavanju z npr. Peterletom, Ruplom in Jambrekom pomanjkanje argumentov nadomestijo z zmerjanjem, a vseeno raje vidim, da se gospa Sunčič tedensko spotika ob moje tako imenovano vsegliharstvo, kot da bi se desnica odpovedala svobodi govora in transparentnosti stališč njenih mnenjskih voditeljev.

Rusija je evropska država

Foto: 24ur.com

Ko so se nazadnje odnosi z Rusijo zaostrili, sem napisal kolumno, v kateri sem zagovarjal članstvo Rusije v Evropski Uniji. Ne, ni bil cinizem. Če prav premislimo, je EU pod svojo debelo preprogo pometla spore med srednje in zahodno-evropskimi državami, predvsem za drobiž, ki se nahaja med veliki državami, kot so Nemčija, Francija in Italija. V tem smislu evropski projekt ni dokončan in spori so ostali na mejah velike evropske sile, ki ni članica EU. Rusije.

Koliko je članstvo ali vsaj približevanje realno, je seveda vprašanje. Nekateri pravijo, da gre za državo iz neke druge - pravoslavne - civilizacije, drugi, da je Rusija prevelika, tretji, da se itak obrača proti Aziji, četrti, da se slabo obnaša, ko poskuša nadomestiti ozemelje, ki ga je izgubila po porazu v hladni vojni.

Svoboda – enakost – bratstvo ali smrt

Nica – Istanbul – Ansbach in smrt

Ko je v Nici islamist s tovornjakom zapeljal v množico in ubil 84 ljudi, 303 pa ranil, se ni sprožil običajni refren, češ, gre za »napad na naš način življenja«, na kofetkanje, ples in bikini kopalke. »Naš« način življenja namreč ni Angleška promenada v Nici, kjer so med drugim restavracije z dvema Mihelinovima zvezdicama, hoteli s petimi, ter kavarne in bari, kjer pivo težko dobite za manj kot 7€. Naš način življenja je Portorož, z kebabđinico in štanti cenene kitajske plastike na najbolj elitni lokaciji.

Zakaj terorizem v Nemčiji?

Odmevi TV Slovenija niso kakršnakoli poročila. Redno pobirajo Viktorje za najboljšo informativno oddajo. V številnem uredništvu je zbran cvet slovenskega TV novinarstva. Če kdo, potem so to ljudje, ki odražajo stanje duha slovenskega medijskega mainstreama.

Postavljajo okvir za zgodbe, določajo na kakšen način, iz kakšne perspektive, iz katere smeri sploh gledati na problem. In čemu obrniti hrbet. Včasih jim moramo biti hvaležni za besede, kjer kratko in jedrnato povzamejo vso zgrešenost tega okvirja. To jim je uspelo včeraj, ko so oddajo napovedovali z vprašanjem:

"Zakaj napadi tudi v Nemčiji, ko je to vendar država, ki je najbolj gostoljubna do beguncev".

Podmena v ozadju vprašanja je, da islamisti napadajo države zato, ker niso gostoljubne. Ker prišlekov ne sprejemajo. Terorizirajo, da bi se maščevali za ksenofobijo domorodcev. Za napade naj bi bili krivi tisti, ki niso bili dovolj gostoljubni, ki se drznijo podvomiti v prevladujočo doktrino gostoljubja. Ker je treba ljudem povedati, da se bomo napadom izognili edino tako, da bomo migrante sprejemali odprtih rok. Čim več, tem bolje.

O tem, da je vprašanje napačno, v sami oddaji sploh ni bilo govora. Gledalcem so prodali napačno izhodišče. Kar so kasneje pametnega povedali Preac, Prebilič in Gobčeva, je precej vseeno. Padlo je v napačen okvir. Neprijetna resnica namreč je, da več kot je muslimanov, večja je nevarnost terorizma. Na Japonskem npr. ga ni nič, ker je zaprta za priseljevanje, še posebej za priseljevanje muslimanov. Napadi so tam, kjer so velike koncentracije muslimanov iz okolij brez sekularne tradicije. 

Prednost Nemčije pred Francijo je doslej bila, da so njihovi muslimani pretežno prihajali iz za silo sekularne Turčije. V Franciji in Belgiji pa prevladujejo Arabci brez domače sekularne izkušnje.

Z množičnim prihodom migrantov lani in letos tudi v Nemčijo prihajajo ljudje, ki so kulturno-civilizacijsko še bolj drugačni in zato bodo večji tudi problemi. Nemci si morda domišljajo, da je njihova arijska kri dovolj močna, da jim bo kos. Ali pa se motijo.

Če 1400 let zgodovine konfliktov med Zahodom in Orientom kaj pove, je to, da Muslimani nikoli in nikjer niso dolgo v miru živeli skupaj s Kristjani. Razen, če so bili prvi na oblasti. Verjetno zato, ker so Muslimani delali na tem, da bi prišli na oblast - kot se je to zgodilo npr. v Indoneziji, kot so poskušali v Indiji, kot se dogaja v podsaharski Afriki. Tradicionalni Islam pač ne zna biti ločen od države in hoče državo ugrabiti.

V Sloveniji imamo srečo, da so naši sodržavljani muslimanske veroizpovedi še bolj sekularizirani kot turški in, sami po sebi, ne predstavljajo prav nobenega problema ali tveganja. Problematičen je lahko edino uvoz zgledov in ideologij od zunaj, kar lahko z nestrpnostjo ali metanjem vseh v isti koš še poslabšamo.

***

Če še vedno ne razumete, premislite o naslednjem:

"Zakaj poplave v Angliji, ko pa je tam vendar padlo največ dežja?"

Branje 2016

Knjige so rešitev pred smrtjo od dolgočasja na sredozemskih plažah. Če se le da, berem na Kindlu, ker omogoča udobno branje na soncu in v senci. 24ur.com me sprašuje, kaj letos berem. Tole sem odgovoril, če so objavili, pa ne vem:

Roger Scruton, Fools, Frauds and Firebrands

Roger Scruton je eden izmed vodilnih konservativnih akademikov, ki se še bojujejo proti vedno hujšemu monopolu, ki ga imajo progresivnimi misleci tudi na zahodnih univerzah. V knjigi obračuna z intelektualnim socializmom Dworkina, Habermasa, Sartra, Derride, Lacana, Badiouja, Žižka in drugih. Očitek, ki se vleče skozi celotno knjigo je, da so uničili jezik kot orodje za soočenje argumentov in da njihova resnica vzdrži samo v njihovem lastnem miselnem okviru, takoj, ko je izpostavljena vzvodu, ki ima oporišče zunaj progresivnega, ko trči na resničnost, pa razpade. Citati njihovih nesmislov bi bili smešni, če ne bi bili žalostni. Žižku prizna, da ima, ko piše o tekočih dogodkih, vedno kaj »izzivalnega in zanimivega povedati«. Da ima pred zahodnimi kolegi to prednost, da je bil v socializmu deležen dobre izobrazbe. Zdi se, da ga je za razliko od Badiouja in Lacana ne uvršča med norce in bleferje.

Erika Jazbar, Dejan Valentinčič: Ivan Oman, Za naš dragi dom in rod, Založba Družina 2016.

Ivan Oman je morda edini slovenski osamosvojitelj in demokrat, ki uživa spoštovanje celotnega političnega in ideološkega prostora v Sloveniji. Zraven je bil v epskih časih rušenja slovenskega berlinskega zidu in osamosvajanja - kot predsednik prve demokratične stranke in kot član predsedstva Republike. Po tem, ko je ustvarjanje zgodovine prešlo v umazano politično preigravanje, se je Oman vrnil na svoje posestvo, zato je ostal živa legenda. Knjiga pravzaprav prinaša dolg intervju z njim. O vsem. Življenju, družini, vojni, politiki, vrednotah … Spoznamo misel razgledanega, domoljubnega, trdnega kmeta, kakršni so slovenstvo držali pokonci stoletja. In občudujemo njegovo modrost. Ni vse v doktoratih in funkcijah.

Seinfeldia, How Show About Nothing Changed Everything

Amazon se spominja, da sem nekoč kupoval DVDje s serijo Seinfeld in me je oni dan brez težav pregovoril v nakup knjige o najboljši sitcom seriji vseh časov. Nek kritik je napisal, da je »knjiga precej povprečna – pa ne da bi bilo s tem kaj narobe«. Feni ste v zadnjem stavku spoznali citat iz serije. Kot je tisti, da »so prave in spektakularne«. In še na kakšnega knjiga spomni. Sicer pa poučno branje o tem, kako serije nastajajo, kako se je ta počasi prebila na vrh, in kako je ugasnila, ko je bila na vrhu. Seinfeld je serija konca prejšnjega stoletja, fin de siecle, sicer dvajsetega, pa vseeno cinična, vzvišena, nekorektna, inteligentna. Takrat je bilo to še poslovno mogoče in moralno primerno.

Diferenciacija v Agrostroju

Pred 25 leti smo – velikanska večina Slovencev – komaj čakali na osamosvojitveno slovesnost. Na Trg republike smo hodili gledati celo generalke. S hupami smo poskušali preglasiti bombnike Jugoslovanske ljudske armade, ki so nekajkrat nizko preletela Ljubljano. In po slovesnosti je bila Stara Ljubljana polna veselih, optimističnih, razposajenih ljudi. Kot je bil rekel predsednik Kučan, bile so dovoljene sanje. Naslednje jutro je bil nov dan. In novih dni se je nabralo za 25 let. Sanj je bilo čedalje manj. Zadnja leta smo veseli, če ni preveč morasto.

V moro se spreminjajo tudi državni prazniki. Državna proslava za nekatere ni dovolj državotvorna in organizirajo svojo. Letos ni bilo prvič. Zakaj pa ne? Saj smo, vsaj na papirju, svobodna družba. Moti edino to, da nekateri zagovorniki posebne proslave na ljudi pritiskajo, naj se državne ne udeležijo in jim s tem omejujejo svobodo izbire. In drugi podobno v zvezi s posebno proslavo. Naj cveti tisoč cvetov, bi rekel Deng Xioping.

Agrostroj

Novost letos je bila ta, da se delitve niso nehale na ločnici levo-desno ali pomlad-zima, ampak je do diferenciacije prišlo znotraj tako imenovanega pomladnega tabora. Z diferenciacijo imamo »na teh prostorih« kar nekaj izkušenj. Naslednji odstavek si izposojam iz glasila občine Šiška Tribuna iz leta 1983:

V delovni organizaciji Agrostroj v zadnjem času teče intenzivna politična aktivnost, katere cilj je diferenciacija komunistov znotraj osnovnih organizacij Zveze komunistov. (…) Diferenciacija znotraj osnovnih organizacij ZK temelji na konkretnih postopkih in ravnanjih posameznikov, njen cilj pa je ugotavljanje krivcev za sedanje politične razmere, pa tudi za napake iz preteklosti. Osnovne organizacije ZK so ob intenzivni pomoči članov predsedstva že ugotovile nekatere nosilce konkretne odgovornosti v posameznih okoljih. V veliki meri je onemogočen oportunizem znotraj osnovne organizacije ZK, pomanjkanje kritike in samokritike, iskanje krivcev izven TOZD in delovne organizacije.

Danes seveda nimamo ne Agrostroja in ne Zveze komunistov, imamo pa »krivce za sedanje politične razmere, pa tudi za napake iz preteklosti«. Tudi nosilce »konkretnih odgovornosti« znotraj nekdanjega Demosa so že ugotovili. »Oportunizem je v veliki meri onemogočen«, saj so ljudje kar naprej podvrženi izbiranju med zvestobo in lastno pametjo. Z edino koristijo, da se vrste očistijo omahljivcev.

Diferenciacija je uspela do te mere, da so udeležbo na alternativni proslavi odpovedali nadškof Zore, član takratnega predsedstva Oman in predsednik Demosove vlade Peterle. Ne vem, kako naj bo neka opcija privlačna za povprečnega volivca, če je skregana med seboj? Hodite z veseljem na obiske v družine, kjer se mož in žena kar naprej prepirata, otroci pa vreščijo? Za prepir sta potrebna dva in oba sta mi 25. letnico osamosvojitve precej pokvarila.

Osamosvojitelji

Pučnik, Bavčar, Bučar, Janša, nadškof Šuštar, Oman, Peterle, Rupel in drugi so bili pred 25 leti naši heroji. Nekaj časa je bil naš tudi Kučan. Bili so skoraj kot mitični grški junaki pred Trojo, naši vitezi okrogle mize, sile dobrega, ki so se borile proti silam zla. Zdaj naj bi verjeli, da sta »naša« samo še dva, z nekaj dobre volje trije.

Predstavljal sem si, da Trg republike nekoč niti simbolno ne bo več trg revolucije, kar po spomenikih tam naokoli še vedno je. Eden od teh spomenikov je spomenik Edvardu Kardelju. Učitelj samoupravnega socializma in, kot pričajo viri, naročnik revolucionarnega nasilja v letih 1941-42, je tam prvi med enakimi – v družbi svojih samoupravljavcev.

Prav podoben in prav tam bi bil lahko spomenik osamosvojiteljem. Boljše lokacije od tistega trga ni. Pučnik bi stal malo bolj spredaj, Kučan malo bolj pri strani, ampak vsi, z Drnovškom vred, bi bili skupaj. Lepo bi bilo, če bi bili. Državotvorno. Primerno za legendo, tudi če ni v vseh podrobnostih resnična. Legende nikoli niso. Ampak glede na to, kako so se uspeli do danes skregati, bi bilo na ploščadi med skupščino in Ljubljansko banko komaj dovolj prostora za vse, z dovolj razmaka med njimi. Vsakih 5 metrov eden. Kot skladatelji na Vegovi, ki pa niso bili del istega podviga. Vsi veliki, vsi samostojni, vsak sam.

Ali pa se bo v naslednjih 25 letih le kaj spremenilo na boljše.

Najprej objavljeno v Časniku 28.6.2016.

Čisti Kitajec

Težava kitajskega proizvajalca telefonov Xiaomi je, da si domišlja, da je novi Apple in na telefone ne namešča standardnih Googlovih programčkov. Tako kot Apple, ima svojo trgovino za programčke, glasbo in filme, svoj mail, svojo denarnico, svoje zemljevide, vse svoje ...

Kupec takega telefona je pred dilemo:

• ali kupiti originalnega Kitajca,
• ali pa trgovca prositi, da namesti, kar je na Androidu običajno, torej mednarodno verzijo, ki pa tovarniško ni dostopna za vse modele.

Dobra stran mednarodne verzije je, da se telefon iz škatle ven obnaša kot običajen Android. Običajno je urejen tudi vmesnik v slovenskem jeziku, tipkovnica ... Slaba stran pa je, da trgovec na telefon natakne neko verzijo Androida, ki je unikat in ki se praviloma ne obnavlja.

MIUI 7.

Ko sem nabavljal zadnjega Xiaomija, ga je trgovec poslal z MIUI 77.0.19.0, kar je bila v bistvu za Evropo pokrpana verzija MIUI 7.0.19.0. Imela je nekaj problemov, predvsem pa se nikoli ni obnovila. Kar že zaradi varnostnih lukenj v Androidu ni dobro.

Odločil sem se, da namestim tovarniški MIUI ROM, ki obstaja samo za Kitajski trg - v dveh kitajskih jezikih in angleščini. Ki mi kot jezik za pogovor z napravami povsem ustreza. Lahko bi se sicer odločil tudi za katero od neuradnih predelav za Evropo, ampak ne znajo nič takega, kar bi potreboval, so pa na slabem glasu glede posodobitev in bloatware-a.

Na spletu je kup navodil (tu, tu, tu, tu, video, boljši video in še en španski), ki dajejo vtis, da gre za nevaren postopek, ki iz telefona lahko naredi neuporabno opeko. In res postopek spominja na jailbreaking iPhona. Zaženeš nek program na PCju, tiščiš neke tipke na telefonu, nekaj časa počakaš, potem v pravem trenutku pritakneš USB kabl, šteješ do deset in spustiš tipke na telefonu ...

Tega me je bilo malo strah, odlašal sem tudi zato, ker sem v pol leta telefon ravno prav nastavil in ker je pravzaprav vse delovalo. No, le WiFi je tupatam brez razloga padel.

Redmi Note 3: iPhone 6 Plus za ceno rabljenega iPhone 5 minus.

Let za temno stranjo meseca

Vse skupaj je teklo dosti bolj gladko, kot sem bil pričakoval:

• Prek USB kabla sem na računalnik prekopiral fotografije in še par zadev iz mapice PhoneStorage.
• Naredil sem backup telefona skozi Settings - Addittional Settings - Backup and reset in ga prenesel na računalnik 
• Naredil sem backup Moon+ bralnika (kot se to naredi v njegovih nastavitvah) in še ročno backup mapice, v kateri ima knjige - eBooks. Gre namreč za to, da knjige podčrtujem in tega nočem izgubiti.
• Kontakte imam pri Googlu, v zvezi s tem nisem naredil nič posebnega.
• Z AppListBackup sem shranil seznam inštaliranih programčkov.
• Z SMS Backup isto za SMSe in klice (za to zadnje dvoje se je izkazalo, da je bilo nepotrebno).

Google Installer.

Do tu nič nevarnega torej. Potem sem med mnogimi upošteval tale slovenska navodila. Treba se jih je pač natančno držati. Povedo vse, kar je treba vedeti. Morda bralcu prihranim nekaj živcev, če dodam, da se po kopiranju novega sistema telefon prvič postavlja bistveno dlje časa kot običajno. Trenutki negotovosti pač, da se Apollo 13 vrne izza temne strani meseca. Ali pa se vrne kot opeka.

Sledilo je nameščanje Googlovih aplikacij, po istih navodilih in z isto izbiro vira za Googlov installer. Oni drugi je kitajski.

Najbolj prijetno presenečen sem bil nad restavriranjem tistega, kar sem bil shranil s sistemskim MIUI backupom. Ko se je zadeva odvrtela, je bil telefon skoraj tak kot pred nadgraditvijo. Nobenih gesel ni bilo treba ponovno vnašati, ničesar nastavljati. Edino vidžite sem moral namestiti ponovno. In nekaj zapletov je bilo z Googlovimi aplikacijami. Verjetno bi naredil bolje, če bi najprej naredil restore in potem namestil, če bi bilo sploh še treba, Google Play.

Če bi vedel, da je tako enostavno, bi to naredil prej. Od včeraj dalje kupujem originalne kitajske telefone in jih sam predelam za Evropo.

Uporniki z rumenega pasu

Na nekaterih ljubljanskih vpadnicah so rumeni pasovi. Avtomobilofobi, ki z neprikritim sadizmom vodijo ljubljansko prometno politiko, so dosegli, da običajna vozila po rumenih pasovih ne smejo voziti niti ob sobotah in nedeljah, ko javnega prometa tam praktično ni. Pogosto se poleg praznega rumenega pasu v koloni vozim iz Šiške proti Centru. Predvsem popoldne in ob vikendih, torej zunaj konic.

Tu pa tam mimo po polžje premikajoče se kolone po rumenem pasu švigne osebno vozilo, ne taxi, kot v posmeh vsem nam, ki se ubogljivo drenjamo tam, kjer je to edino dovoljeno. Prav zanima me, kaj si moji sotrpini ob tem mislijo. Možni sta nekako dve reakciji. Prvo včasih opazim, saj jo spremlja trobljenje, blendanje ali kriljenje z rokami: »Kaj si pa ta misli, da je, če mi vsi lahko čakamo, naj čaka pa še ta.« Bolj polnokrvni Slovenec si ob tem še zaželi, da bi kršitelja rumenega prometnega pravila ustavila policija. Druga reakcija pa gre nekako takole: »Super, da se pelje po rumenem pasu, je manj gneče na našem«.

Sumim, da je več Slovencev v prvi skupini, podatkov o tem pa nimam.

Ampak to so samo trapasti rumeni pasovi.

Nekaj popolnoma podobnega se dogaja v zdravstvu. Zadnjič so bile objavljene povprečne čakalne vrste. Fizioterapija: 110 dni, pregled vida za očala 143 dni, revmatološka ambulanta leto in dva meseca, operacija kile 220 dni, operacija krčnih žil 480 dni, operacija hrbtenice skoraj dve leti, ultrazvok srca skoraj pol leta. Mimogrede, čakalne dobe pri veterinarjih so manj kot deset dni za karkoli.

Logika je jasna: po treh mesecih, kolikor se čaka na fizioterapijo, te menda sam od sebe neha boleti križ ali koleno. Revmo imajo stari ljudje, morda bodo med čakanjem na ambulanto umrli. Ultrazvok srca – če bo človeka infarkt – in to do konca, bo naredil velik plus za pokojninsko blagajno, saj je celo življenje plačeval, potem pa bo šel brez velikih stroškov neposredno na Žale.

Čakalne vrste so glavni mehanizem za zmanjševanje stroškov v slovenskem zdravstvu. Pač upajo, da bodo ljudje čudežno ozdraveli, umrli, ali pa, da si bodo storitev plačali iz lastnega žepa. In za delanje stroškov ostanku države – blagajni za brezposelne, bolniško, socialno pomoč – kot da vir denarja ne bi bil isti. Mar ni škoda, da človek dve leti bolan čaka na operacijo hrbtenice, namesto, da bi bil dve leti zdrav?

Glede teh plačljivih storitev se Slovenci obnašamo podobno, kot tisti šoferji, ki žugajo ponosnim udeležencem v prometu, ki se požvižgajo na barvo pasu. Zasebno zdravstvo je bau-bau, pa čeprav bi tisti, ki bi se zdravili zasebno, razbremenili javni sistem. Vsak ultrazvok srca, ki se opravi samoplačniško, skrajša vrsto tistih, ki čakajo na storitev v sistemu javnega zdravstva.

No, saj s tem, »pa naj si plačajo sami«, bi se tudi kdo od tistih, ki upajo, da bo upornik na rumenem pasu plačal kazen, strinjal. Slovenski ljudje imajo radi, da jim je boljše na tuje stroške. Tudi otroke bi dovolili poslati v samoplačniške zasebne osnovne šole. Ampak ne gre tako. Zakaj bi nekdo najprej plačeval zdravstveni davek (ki mu rečejo zavarovanje) potem pa bi si še sam plačal zdravnika. Iz tistega denarja, ki mu ostane po vseh davkih in prispevkih. To bi bilo podobno, kot če bi nekdo, ki si je plačal kasko zavarovanje avtomobila, iz svojega žepa plačal popravilo. Ker se tiste mehanike, ki imajo pogodbo z zavarovalnico pri kateri je bil sklenjen kasko, pač dolgo čaka? Ne prav verjetno. Saj enkrat so že plačali, zakaj bi dvakrat?

In vendar se to pričakuje od zdravstvenih zavarovancev. Da najprej plačajo zdravstveni davek, potem se pa umaknejo v samoplačniške ambulante. Namesto, da bi si človek lahko izbral, pri kateri zavarovalnici se bo zavaroval, katere dodatne pakete bo plačal, in imel potem vsaj tako kvalitetno storitev, kot jo imajo psi in avtomobili. Ampak to menda ne gre, ker zdravje je naše največje bogastvo.

In nazaj k rumenim pasovom. Kateri voznik ste vi, tisti, ki se veseli, da nekdo na lastne stroške razbremeni običajni pas ali tisti, ki je na te borce z rumenega pasu jezen, ker je nepravično, da gredo eni hitro, drugi pa počasi?

Najprej objavljeno v Časniku 1.6.2016.

Vse za zdravje

Bila je deževna nedelja. In sem moral v trgovino. Kamilični čaj, prepečenec, med drugim. Pa prileti SMS, naj skočim še v lekarno. Lekarna je na drugi strani parkirišča trgovine, kjer praviloma kupujemo. Takoj na vhodu trgovskega centra, približka tega, kar v tujini poznajo pod imenom »shopping mall«. Tudi ob nedeljah lahko tam do treh popoldne kupimo vse – od šivanke do kosilnice.

Ampak lekarna je bila zaprta. Lahko bi kupil pralni stroj, svinjske zarebrnice, planinske čevlje, zaročni prstan, original nemško Nutello, srajco Boss ali vietnamske spodnje hlače, gnojilo za travo, žvečilne gumije za psa, celo trak proti bolham za mačko.

Ampak lekarna je bila pa zaprta. Delajo ob sobotah, ob nedeljah pa ne. Dežurna je sredi mesta, tam pri urgenci. Važno, da ljudje lahko na Gospodov dan kupijo viski, cigarete in mažo za mazanje smuči, po zdravila morajo pa v eno in edino trgovino, kjer niti parkiranje ni udobno.

Zadeva spominja na čase pred 30 leti. Takrat so bile ob nedeljah vse trgovine zaprte. Delo je imelo čast in oblast. In oblast je rekla, da trgovci ob nedeljah ne delajo. Dežurna lekarna je bila najprej na Prešernovem trgu in kasneje na Miklošičevi. Dežurna trgovina je bil tisti supermarket pod stavbo, ki je bila nekoč znana kot Metalka, še prej pa neka trgovina tam pri Filharmoniji. Ena trgovina, kamor si šel po olje, če ga zmanjkalo, in ena lekarna za aspirine.

Imitacija kapitalizma

Potem je imitacijo komunizma zamenjala imitacija kapitalizma. Trgovine so odprte tudi ob nedeljah. Trgovci se trudijo, da imajo odprto takrat, ko bi ljudje kupovali. Zaprto je menda samo na Veliko noč, Božični dan, Novo leto in 1. maj. Razen tistih, ki se jim za kupce ni treba truditi. Prejšnjo soboto sem se naučil, da pošte ob sobotah zapirajo ob 12:00, da imajo zaposleni kaj od vikenda. Da imajo poštarji kaj od dneva, raznašajo pošto dopoldne, ko so vsi v službah. Po priporočene pošiljke hodimo popoldne sami.

Podoben monopol kot nekoč Mercator imajo Lekarne Ljubljane. In so edina trgovina v trgovskem centru, ki je bila v nedeljo zaprta. Edina. Pasjo hrano se jim splača prodajati, zdravil pa ne. Ker zdravje je naše največje bogastvo in za zdravje se pa človek že potrudi do lekarne, ki je edina dežurna. Ker sicer bi mislili, da so zdravila tržno blago. Nekdo bi prišel na idejo, da bi aspirine in vitamine kupovali kar v supermarketih. Na eni polici čajčki, na drugi aspirini in vsa ostala zdravila, ki niso na recept. Zakaj pravzaprav ne morem aspirina sam nesti s police do blagajne, ampak mi ga mora farmacevtka iz podjetja, ki ima monopol.

Zadnje čase nisem videl boljše ilustracije našega polovičarskega sprejemanja kapitalizma oz. tržnega gospodarstva od tistega vhoda v Supernovo. Na eni strani vrvež trgovin, bleščava reklam, kupci, ki z vrečkami tekajo sem in tja. In na drugi strani zatemnjen lokal Lekarn Ljubljana, z napisom »zaprto« in obvestilom, da je dežurna lekarna nekje na drugem koncu mesta. Na eni strani zasebna podjetja, na drugi javno podjetje. Zasebna se trudijo, da bi bila javnosti všeč. Javnega podjetja pa javnost ne zanima niti toliko kot prodajalca hrane za živali.

Da je poslovalnica Lekarn Ljubljana zaprta v nakupovalnem središču, bije še toliko bolj v oči zato, ker je politika takih središč, da imajo vse trgovine enak delovni čas. Da se vse odpira in zapira ob isti uri. Dvomim, da bi se zasebna lekarna lahko izpogajala drugače. V BTCju vztraja zasebna lekarna je bila v nedeljo odprta.

Ampak Lekarne Ljubljana so občinske lekarne tiste občine, na terenu katere se nahaja nakupovalno središče. In nakupovalno središče mora biti v dobrih odnosih z mestom. Kdo ve, koliko časa bi jim sicer popravljali kakšno cesto, ki vodi tja. Da so lekarne v dobrih odnosih z županstvom, vemo iz neke druge zgodbe.

In seveda, če bi smel še kdo drug po Ljubljani odpirati lekarne, bi morda imel odprto tako, kot vse druge trgovine. Kar bi ogrozilo mestno podjetje. Zato dovoljenja ne dajo kar vsakemu. Celo zunaj Ljubljane Lekarne Ljubljana tekmujejo z zasebno ponudbo in celo z javnimi lekarnami drugih občin. V neenakopravnem boju. Kot bi se lokalni trgovec spopadal z Mercatorjem, ki bi imel za povrh za sabo še gorjačo države. Bilo bi zanimivo analizirati, kdo pobira rento, ki jo ustvarja monopol, javno podjetje, ali zasebni dobavitelji oz. grosisti, ki zdravila kupujejo na svetovnem trgu in jih preprodajajo naprej.

Pravilo, ki ga potrjujejo izjeme

Čisto podobni zgodbi z lekarnami so drugi monopoli. Na gospodarskih področjih se počasi topijo, če ne drugače zaradi evropske zakonodaje. Ostajajo pa na področjih, za katere so nas prepričali, da so v javnem interesu. Kar je absurdno.

Zakaj za popravljanje avtomobilov mehaniki tekmujejo, kdo bo bolj prijazen? In zakaj zdravnikom, ki skrbijo za moje zdravje, tega ni treba? Zakaj me po obisku servisa za avto vsakič nekdo pokliče in povpraša, kako sem bil zadovoljen s storitvijo, po obisku zdravnika pa nihče? Zakaj pri zavarovanju hiše vem, kaj krije polica in kako hitro bo povrnjena škoda, pri zavarovanju zdravja pa ne? Zakaj ima otrok na izbiro množico različno kvalitetnih plačljivih tečajev španščine in karateja, nima pa izbire, kje se bo učil vse ostalo? In še tisto malo konkurence, ki jo predstavljajo zasebni ponudniki javnih šolskih programov država zatira z neenakopravnim, neustavnim financiranjem.

Morda zato, ker sta zdravje in izobraževanje v ustavi, avtomobilov in španščine pa ni? Morda zato, ker v odprtih družbah ustave varujejo zasebno pred državnim, zaprte pa državno pred zasebnim? Morda zato, ker zdravje, znanje, voda, les ipd. ni naše največje bogastvo, ampak največje bogastvo tistih, ki so si to vzeli zase?

Najprej objavljeno v Časniku 3.5.2016.

Molitev za Bruselj

Nekaj dni po terorističnih napadih v Bruslju je nekdo na rob televizijske razprave o tem tvitnil (vir): »Molitev za Bruselj ne bo dovolj. Potrebno je spremeniti svet.« Avtorju je uspelo, da je v manj kot 140 znakih dokumentiral bistvo nekega odziva na terorizem.

Vsi bi spreminjali svet

John Lennon je leta 1968 v komadu Revolution pel, »You say you want a revolution / Well you know / We all want to change the world«.

Spreminjanje sveta je tisto, kar prinaša napredek. Če ljudje sveta ne bi spreminjali, bi še zdaj živeli na drevesih in jedli banane. Kaj bi bilo lahko narobe s spreminjanjem sveta? Sploh če se zgodi nekaj tako strašnega, kot teroristični napad na srce Evrope v katerem umre nekaj deset ljudi.

No, narobe je vse.

Na terorizem reagirati z »modrostjo«, da je »potrebno spremeniti svet«, je na najkrajši možen način dokumentiran napačen odnos do terorizma. Lepo se sliši ob kitari, »hočeš revolucijo / veš, tako je / vsi bi radi spremenili svet«, z rožami v laseh in pesmijo na ustih, ampak če se lepo sliši, še ni nujno pametno. Pravzaprav bi bilo bolje samo moliti za Bruselj, kot pa se zaradi Bruslja lotiti spreminjanja sveta.

Svet bi namreč radi spremenili teroristi. Oni niso zadovoljni s tem, kakšen je. Predvsem ta svet, tukaj, na zahodu. In nas bi radi spremenili. Z ustrahovanjem. Z bombami.

Teroristi niso edini, ki bi spreminjali svet. Vsaj od Marxove maksime bi ga spreminjali tudi filozofi, ki so do zdaj svet samo različno razlagali. To se je prijelo tudi novinarjev, ki so do zdaj o svetu samo različno poročali, zdaj bi ga pa tudi spreminjali, pa učitelje, ki so do zdaj otroke samo različne stvari o svetu učili, zdaj gre pa za to, da se otroke nauči svet spreminjati. Celotna poštena inteligenca je okužena s tem spreminjanjem sveta. Tudi dobronamerni ljudje kot zgoraj omenjeni tviteraš, se ujamejo v to past. Revolucionarjem pa je to poklic in jim je vsak izgovor dober.

Ta svet je kar v redu

Ta svet pa je, kot sva oni dan ugotovila s kolegom, najboljši, kar so ga ljudje do zdaj imeli. Zato previdno s spremembami! Še posebej, ker so spremembe rade na slabše. In ker se tiste na slabše – od francoske preko oktobrske do jugoslovanske revolucije – praviloma začnejo s terorizmom.

Ena od glavnih sprememb sveta, ki si jih želi politični terorizem je, da v skupnosti, ki jo ustrahuje, povzroči razdor. Taka je namreč šibkejša pri uporu temu, kar terorizem zares hoče. Islamski terorizem del skupnosti najprej obrne proti lokalnim muslimanom. Ki dobijo zasluženo podporo vsaj dela večinskega prebivalstva. In že je tu kal razdora med ljudmi.

Dalje bi eni razlagali, drugi pojasnjevali, tretji že kar zagovarjali vzroke za terorizem, in četrti bi šli spreminjati svet, da bi odstranili »vzroke«. Eni bi se odzvali tako, drugi drugače. Spreminjali bi svet, ne strinjajo pa se kako. Premišljen cilj naslednje bombe lahko debato, ki jo je prva bomba začela, uspešno usmerja.

Zato že Lennon pravi: »But when you talk about destruction / Don’t you know that you can count me out«. No, tistim, ki bi revolucijo, pa tudi to prav pride.

Kriminal, trk civilizacij in nič vmes

Zato je učbeniški odziv na terorizem, da se ga ne obravnava kot politično, ampak kot kriminalno dejanje. Tak je bil odnos Italijanov in Nemcev do Rdečih brigad in Britancev do IRE. V zvezi s kriminalom se menda vse sile v državi strinjajo, da ga je treba zatreti. Zaradi kriminala ne bo ena stran prirejala javnih shodov, češ, poiskati je treba roparje in morilce; in druga stran ne bo organizirala kontrashodov, ker bi bilo nekoliko bebavo na ulici zagovarjati kriminalce. Da je treba morilce poloviti in pozapreti je medna stvar konsenza. V trenutku, ko sem nam teroristi svoje vprašanje podtaknejo kot politično vprašanje, so dosegli svoj namen.

Zato je treba na islamski terorizem gledati v dveh kontekstih – civilizacijskem in kriminalnem. Tisto prvo poudarja resnost vprašanja – konec koncev le ne gre za mafijo, ki je jezna, da letališče ali podzemna postaja ni plačalo »zavarovanja«. Tisto drugo prepreči kontaminacijo politike z vprašanji, ki so onstran političnega.

Zaradi kriminalcev države menda ne bodo menjale svoje zunanje politike, odpoklicale svojih bombnikov ali ekspedicijskih sil. Kriminalcem država menda ne bo plačevala »zavarovanja« v obliki političnih koncesij, kot kar gostilničar mafiji v šopih bankovcev. Kriminalci da bi nam krojili zunanjo, notranjo, socialno politiko? Kriminalci z ustrahovanjem?

Kaj politika dela pod mizo, je seveda nekaj drugega. Tudi Britanci so se z IRA na koncu zmenili, ampak načelno velja ignorirati morebitni politični program teroristov. O političnem se pišejo knjige in protiknjige, kolumne in protikolumne, streljanje pa ni politika ampak kriminal.

Od politike je treba zahtevati, da državljanom zagotavlja varnost. Če je zato potrebne več Evrope, zaradi mene tudi prav. Bolj važno je, da imamo skupne varnostne strukture kot skupne standarde za zakrivljenost kumaric ali nevtralnost interneta. In skupne civilizacijske temelje. Iz preambule evropski ustavi so jih izbrisali. To je tema za kakšno drugo kolumno.

Nočni čuvaj

Oni dan sem napisal, da po Evropi ugašajo luči (vir). Torej bomo potrebovali boljšega nočnega čuvaja. Tako vlogo naj bi imele države v svobodnih družbah. Več Evrope na tem področju bi koristilo.

Svet je seveda treba spreminjati. Svoj svet ljudje spreminjamo. To delamo, odkar smo ljudje. To nas loči od živali. Proces ni bil linearen, ampak v splošnem ga spreminjamo na bolje. Še posebej hitro naš svet spreminjamo na bolje, odkar smo izumili demokracijo in kapitalizem. In spreminjati ga bo treba še naprej. Marsikje živijo slabše, kot bi lahko. In tudi na Zahodu je prostor za izboljšanje. Če je kaj judovsko-krščanska tradicija dala svetu, je to ideja, da se stvari razvijajo, da na koncu nismo spet na začetku.

Ampak ničesar ne bomo spreminjali – ne sebe ne sveta – zaradi terorizma. Zaradi terorizma pač ne.

Najprej objavljeno v Časniku 5.4.2016.

Beseda ni konj

V zagovor omejevanju svobode govora je oni dan nekdo napisal, da so besede kot kamen, kamor padejo, pustijo sledi. In tega bodo zagovorniki omejevanja svobode govora izpeljali, da je treba govor sankcionirati enako kot fizična dejanja. Nekdo je s kamnom razbil šipo in bo zato kaznovan. Drugi bo z besedo razbil idejo, prepričanje, sožitje in bo zato kaznovan. Mar res?

Z analogijami je tako, da lahko z njimi argumentiraš karkoli. Ker sta A in B podobna v lastnosti X, sta si podobna tudi v lastnosti Y. Kar kamen pusti sled v oknu, ga tudi beseda v ideji. In ker je metanje kamna v okna kaznivo, je tudi metanje besed v ideje lahko kaznivo.

Zato je pri takem sklepanju pomembno preiskati tudi razlike, v tem primeru med kamnom in besedo. In ključna razlika je naslednja: kamen pušča posledice v snovnem svetu. Ali je šipa razbita ali ne, se da objektivno ugotoviti in izmeriti. Ali je nastala posledica ali ne, ni prepuščeno oceni kakšnega samozvanega sveta ali celo kazenskega sodnika, ampak je posledica vsem očitna.

Posledice besed so vedno subjektivne. Besede dobijo pomen šele po tem, ko jih nekdo prebere oz. sliši. Dobijo lahko različen pomen, pač glede na posameznikove okoliščine. Da bi si državni represivni aparat vzel za dolžnost, da išče »uradne« interpretacije besed in na tej podlagi vrši represijo nad govorci, ne da bi obstajali konkretni ljudje, ki jim je beseda naredila škodo, je izjemno nevarno in prav je, da je v naši obstoječi zakonodaji prag za kaj takega postavljen visoko.

Resnica

Da bi namreč država lahko preganjalo besedo, bi morala biti v posesti Resnice. To pa je tisto, kar običajno progresivna (ali regresivna) levica očita konservativni desnici. Namreč, da si jemlje pravico razlagati, kaj je to Resnica. Je pa ogromna razlika, ali Resnico razlaga ena civilnodružbena skupina, pa tudi če je to cerkev, ali pa, če si monopol nad resnico vzame država. Slednja ima v posesti celoten represivni aparat za prisiljevanje v to Resnico in ustrahovanje tistih, ki jih ta Resnica ne prepriča.

Da bi beseda dobila sodne posledice v materialnem svetu – denarno ali zaporno kazen – je to lahko samo v primeru, da je – onkraj razumnega dvoma – jasno, da je beseda povzročila konkretno posledico v materialnem svetu. Ker je npr. nekdo nekoga očrnil v časopisu, ta ni dobil službe. Ali je nekdo nekoga z besedami napeljeval na kaznivo dejanje, ki se je oz. bi se odrazilo še kje drugje kot v doživljajskem svetu posameznika, o katerem je tekla beseda.

Zagovorniki svobode govora smo v težkem položaju zato, ker nas dialoško nekorektni nasprotniki svobode poskušajo postaviti v položaj zagovornikov grobega, neciviliziranega, nespodobnega, žaljivega, umazanega govora. Argumentacije gre nekako tako: Janez je rekel, da je Peter cepec. In Pavel se zavzema za to, da ima Janez svobodo govora, torej se strinja, z Janezom, da je Peter cepec. Ali vsaj, da ni nič narobe, če je Janez rekel, da je Peter cepec. Če ne drugega, Pavel velja za enako neolikanega kot je Janez.

Strašilo

Nekorektno je to zato, ker se temu reče napad na slamnato strašilo. Ne polemiziraš s stališčem avtorja, ampak mu pripišeš stališče, ki ni njegovo in s katerim je laže debatirati. Zagovorniki svobode govora samo trdimo, da ne sme biti prepovedano ali kaznivo reči, da je Peter cepec. Da to npr. ni prekršek za 50€ kazni ali nekaj dni zapora, kot npr. prehitra vožnja z avtomobilom.

In seveda, če je Peter užaljen, naj toži Janeza in naj prepriča sodišče, da ga je Janez užalil. Ampak sodišče ne bo odločalo o tem, ali je beseda »cepec« objektivno vzeto žaljiva, ker Resnice o tej besedi ne pozna. Odločalo bo samo o tem, ali Peter zaradi izrečenih besed v zaznavnem zunanjem svetu trpel posledice, ki so vredne odškodnine. In ki so posledica izrečenih besed. Vsaj v anglosašekm svetu velja, da človeka ne moreš užaliti ali obrekovati, če govoriš resnico. Če je Peter res cepec, potem ga Peter ni žalil ampak opisal.

Če bi država Janeze preganjala kar tako, pa to pomeni, da si domišlja, da ve, kakšne posledice besede puščajo na ljudeh. Kar je, za veliko veličino primerov, skrajno domišljavo.

Spolzka brežina

Druga oblika argumentacije proti svobodi govora gre nekako tako: Branili ste, da je Janez govoril, da je Peter cepec. Peter ga je potem udaril, na koncu sta se spopadli z noži in eden je v boju podlegel. Seveda je zagovornik svobode govora kriv, da je do tega prišlo, saj je vendar ni preprečil, da bi Janez žalil Petra. Na nek način ga je celo spodbujal.

V bolj ekstremni različici smo zagovorniki svobode govora, kjer se npr. nekdo razpiše proti kapitalistom, krivi, da na koncu kake vojne kapitaliste pomečejo v jame. Ali pa naj bi bil za to kriv kar Karl Marx. No, takega sklepanja niste slišali veliko, z druge strani pa kar nekaj. Ker se dopušča neprijazen govor npr. do migrantov, da pride do požiga kakšnega migrantskega doma.

Da je takega iskanja krivcev dosti več na levi kot na desni je povezano s kolektivističnim instinktom, ki je na levi močnejši kot na desni. Za leve je vedno kriv nekdo drug, po možnosti je kriva kar »družba«. Desni so krivi sami ali pa je kriv posameznik. Eni prelagajo odgovornost, drugi jo sprejemajo. V tej simbiozi so desni krivi.

Skratka

Skratka, beseda ni konj. Kar pa ne pomeni, da jim ne moremo gledati v zobe. Besedam namreč. Če nedostojno pisanje ni kaznivo, to še ne pomeni, da je treba tako pisati. Če ne bi bilo dovoljeno biti nedostojen, celo sovražen, ne bi vedeli, da nekateri to niso. Po zaslugi svobodne besede vidimo, da je večina ljudi dobrih in spodobnih. Če bi bila spodobnost zapovedana, o tem ne bi vedeli ničesar.

Najprej objavljeno v Časniku 8.3.2016.

Hitra varnost

Nekaj nasvetov pogostega potnika, kako čim hitreje skozi varnostno kontrolo na letališču:

1. Če lahko izbirate vrsto, izberite tisto, v kateri so moški in pogosti potniki. Moški so nagnjeni k tekmovanju in bodo tekmovali tudi, kdo bo šel skozi kontrolo hitreje. Pogosti potniki so to večkrat trenirali.
2. Še ko čakate, izpraznite žepe (telefon, denarnica, ključi) ter uro v torbo. Stvari ne boste pozabili na traku za rentgen in ne boste se zamujali z odlaganjem tega v posodice in pobiranjem iz posodic.
3. Skozi rentgen najprej pošljite računalnik in pas, za tem torbo, za tem plašč in suknjič in na koncu kovček, če ga imate. Na drugi strani si boste prostih rok najprej nadeli pas, dali računalnik v torbo, se oblekli, med tem bo prišel tudi kovček. Vrečke s kozmetiko nimate, ker tekočin sploh ne nosite seboj. Če jih bo zmotila zobna pasta v kovčku, ga boste odpirali, ko boste že lepo oblečeni.
4. Naštudirajte, kateri čevlji ne piskajo. To je težko, ker osebni skener ne piska samo, če gre skozenj kaj železnega, ampak tudi naključno. Vseeno pazite, da obujete cele nogavice.
5. Če potujete s partnerko, naj gre skozi kontrolo prva. Recite, da zato, ker ste kavalir.

Morda vas zanima tudi, kako hitro iz letala.

Ločitev kulture od države

Kultura je vgrajena v temelje slovenske državnosti. To je hkrati blagoslov in prekletstvo. Za kulturo in za državo. Škoda, da v zadnjih 25 letih nismo uspeli kulture razbremeniti njene družbeno-politične vloge in ji omogočiti, da bi bila samo kultura – v najbolj žlahtnem pomenu te besede.

Nekaj takega sem povedal, ko so te dni zbirali mnenja bivših ministrov za kulturo o kulturi v zadnjih petindvajsetih letih. Modrejši od mene so se odgovoru izognili, kot tviteraš pa si domišljam, da se vendarle kaj bistvenega da povedati tudi na kratko. In se zavedam, da je tvite treba včasih pojasniti.

Temelj države

Da sta slovenski narod in slovenska država utemeljena na kulturi, je stavek, ki ga slišimo vsakič, ko beseda nanese na državo in kulturo. Še posebej pogosto jo slišimo okrog kulturnega praznika in pa takrat, ko je govora o proračunskih sredstvih za kulturo. Če ne bi bilo slovenske kulture, da ne bi bilo Slovenske države. Reči karkoli drugega je bogokletno. In je tudi zmotno, a zmotno je zato, ker je samoumevno. Ne vem, ali kje obstaja kakšna država, ki bi zase trdila, da nima svoje kulture. Ozemlje je hardver, kultura je softver države. Brez hardvera in softvera ni države.

Zanimivo vprašanje zato je, zakaj se tej samoumevnosti kar naprej zaklinjamo. Stalno poudarjanje te samoumevnosti je za nekaj dobro, za nekaj pa slabo, če uporabim blažje besede. Za državo in za kulturo.

Za državo se seveda lepo sliši, če je vzpostavljena na kulturi, ne pa npr. na truplih staroselcev, krvavih vojnah in krutih vladarjih. In za državo je slabo, če nima razen pesnikov in pisateljev pokazati ničesar drugega. Ni res, da Slovenci ne moremo pokazati svojega plemstva, vojskovodij, ki so Turke pometali v Kolpo, podjetnikov, ki so razvili kraje ob železnici Dunaj-Trst, znanstvenikov ipd.

Da vse te spuščamo in omenjamo samo kulturnike (mislimo pa umetnike), je morda zato, ker so bili pesniki in pisatelji še najmanj politično sporni za prejšnji režim. Kako naj bo Slovenija utemeljena na plemstvu, meščanstvu, trdnih kmetih in sposobnih podjetnikih, če pa so razredni sovražnik? V zadnjih petindvajsetih letih smo naredili premalo, da bi temelje države razširili še na kaj drugega in pustili kulturi nekaj svobodneje dihati, po tem, ko je dolgo igrala vlogo nadomestka državnosti.

Sled svetosti sveta

Da je nekaj tako tankočutnega in občutljivega, kot je umetnost, temelj države, mora biti naporno. Aleksander Zorn je nekje napisal, da sta filozofija in umetnost v laični družbi »sled izgubljene svetosti sveta«. Torej tistega sveta, ki se izogiba razumu, ki ga dojemamo na ravni občutkov, čustev in vrednost. Koliko to sled svetosti zapaca dejstvo, da se nanjo naslanja cela država s politiko vred?

Gradbeniki imamo do temeljev kar nekaj strahospoštovanja – to je tisto kar cela teža stavbe prenaša na zemljo. In če država celo svojo težo preko kulture prenaša na zemljo, to tudi za kulturo ne morebiti samo dobro.

No, včasih seveda je dobro. Ko je treba, kot sem rekel, zagovarjati več proračunskih sredstev za kulturo. Tudi gradbeniki se bodo strinjali, da je treba najbolje skrbeti za temelje. Če so temelji šibki, lepa fasada nič ne pomaga. In seveda temelji potrebujejo svoje ministrstvo, svoje uradništvo, svoje proračunske postavke, svoje nagrade, svoje zaslužne pokojnine, svoje državne štipendije ipd.

Bolj kot je kultura temelj države, bolje je to za materialno preživetje kulturnikov. Samozaposleni v kulturi imajo zato zagotovljen nekakšen univerzalni temeljni dohodek, ne pa tudi npr. samozaposleni znanstveniki, inovatorji, humanitarci ipd.

Ampak po drugi strani – ali si je res za želeti to odvisnost države od kulture in kulture od države. Kup posameznikov in dejavnosti je, ki bi si želeli biti čim dlje stran od države in politike, biti čim bolj odrasli, svobodni in neodvisni. Mar ni svobode za ustvarjanje več, če ni ministra, ki ima 24 ur časa na dan, da se vtika v kulturo, kulturne ustanove in kulturnike. Mar ne pomeni to večje neodvisnosti od politike?

Na nek način me zato čudi (na drug pa ne), da niso ustvarjalci takrat pozdravili, da (samostojnega) ministrstva za kulturo ni. Da so nekaj bolj svobodni in neodvisni od politike. Zakaj ta želja biti tam zaradi države, katere temelj menda si? Zakaj ne biti tam zaradi umetnosti, ustvarjanja, premišljevanja? Zakaj namesto stika z državo ne iskati stika s svetim?

Prekletstvo

Duša je stik mesa in krvi s svetim. Nekaj faustovskega je v tem našem paktu kulture in države. Kultura je prodala nekaj svoje duše za to, da je lahko državo-tvorna. Smola, da se država zdaj, kot je duša prodana, izogiba izstavljenim računom.

Zato je ta vloga, ki smo jo kulturi namenili dati v Sloveniji, tudi breme. Zakaj ne bi kultura mogla biti samo kultura, čisto nagovarjanje plemenitih občutkov v ljudeh. Zakaj bi morala še kar naprej podpirati zgradbo, ki ji pravimo država. Mar ne bi bila osvobojena tega svobodnejša, ustvarjalnejša in žlahtnejša?

Kaj pa če bi kulturi namesto simboličnih, državnih in poceni nagrad namenili več sredstev? Mar ne bi bila bogatejša, če bi davčno spodbudili, da bi več sredstev za kulturo prišlo od zasebnih donacij, manj pa bi jih razdelili uradniki skozi proračun. Mar ni to, da enkrat letno kulturo odkljukamo s simboličnimi priznanji ob prisotnosti državnega vrha in dela prostim dnevom odpustek, da je ne cenimo – simbolno in evrsko – vse leto?

Mar nam ne bi bila, če kultura ne bi bila tako državotvorna, prihranjena politizacija kulture. Morda bi bil kak Janez Janša manj, kakšna Prešernova nagrada niti podeljena niti vrnjena, kakšna umetniška inštalacija zgolj huliganstvo … če bi bila kultura »samo« kultura. Mar ni, če je kultura »samo« kultura, le ta bolj kulturna, kot če drži štango politiki oz., kot se temu lepše reče, je v temelju slovenske države. Če bi bila kultura samo kultura, bi bilo imenovanje knjižnice po Francetu Balantiču tak problem kot je, ko se nekateri bojijo, da nam bo to spridilo temelje slovenske države?

Kulturni boj

Ker je kultura v temeljih slovenske države, je kulturni boj boj za temelje slovenske države. In za temelje se velja boriti, zato je ta boj tako neizprosen. Če bi država imela še kak drug temelj, recimo, če bi bila utemeljena na svobodi in razumu, bi bil boj morda celo nepotreben.

Če je umetnost sled izgubljene svetosti sveta, potem ima kultura nekaj skupnega s Cerkvijo. Ta je ločena od države in za vero je to samo dobro. Kultura malček razbremenjena svoje državotvorne vloge je lahko bolj kulturna in njena umetnost bolj žlahtna.

PS. Odlična ilustracija te faustovske poroke med kulturo in državo, ter med politiko in umetnostjo v glavah umetnikov samih, je izjava avtorja Prešernove nagrade, ki smo jo gledali po koncu letošnje proslave.

Najprej objavljeno v Časniku 8.2.2016.

Xiaomi drugič: Večje je še boljše

Dobi se ga v treh barvah,
črni (za fantke), beli (za punčke) in zlati (huh?!).

Od novega leta imam še enkrat dražji telefon. Skoraj. Redmi 1s sem zamenjal za Redmi Note 3. Za 230€ dostavljeno na dom. Zakaj sem menjal telefon, ki sem ga hvalil in s katerim sem bil zelo, zelo zadovoljen?

Da bi imel večji ekran!

Dokler sem imel iPhone (4), sem stvari, če je bilo mogoče, delal drugje. Na sestanke sem nosil ali tablico ali prenosnik. Poleg telefona. Mobilnik je za nujne zadeve zadoščal, bil pa je premajhen. Na Redmiju je bil vzorec drugačen. Tudi če sem imel tablico (izjemoma celo računalnik) na dosegu roke, sem pogosto ostal kar na telefonu.

Da so tablifoni oz. fablice (na tem mestu prijazno pozdravljam čuvaje slovenskega jezika) zanimiv format, so potrdili tudi Apple (iPhone 6 Plus), Google (Nexus 6) in Samsung (Note). To so vse telefoni z velikostjo zaslona med 5.5 in 6 palci. Nekje med 5 in 6 palci je tudi tista meja, ko je zadevo še mogoče upravljati z eno roko. Kar se mi zdi bistveno. Za svojo roko (rokavice kupujem številko 9 ali 9.5) sem ugotovil, da je 5.5 palca še udobno za enoročno uporabo.Ko zdaj premišljujem nazaj, se mi zdi, da bi šlo tudi s 6.

Čiste linije, ergonomski profil.

Drugi kriterij velikosti je, ali gre telefon v sprednji žep vsakdanjih hlač in da se z njim lahko usedeš v avto. Zadnji žep odpade, ker so telefoni ploščati, riti pa okrogle. Sprednji pa do neke velikosti gre, od nekje dalje pa ne. Spet odvisno od konfekcijske številke in kroja hlač.

Zato ni pomembno, kako velik je zaslon, ampak v kako veliko ohišje je spravljen. Skratka, kakšno je razmerje med površino zaslona in površino telefona. Širina je pomembna za to, ali bomo s palcem dosegli črko q. Višina je pomembna za to, ali bo šel v žep. Tapkanje v zgornji levi vogal zaslona na Androidu niti ni tako pogosto kot na iOSu, ker ima Android sistemsko tipko za nazaj čisto spodaj desno.

Xiaomi je po obliki in dimezijah optimalen. Ob enaki velikosti zaslona je 8mm krajši, 2mm ožji in 1.5 mm debelejši od iPhone 6s plus. Pri čemer debelina ni problem. Redmi ima čez 72% velikosti zaslon, iPhone Plus samo čez 68%.

Hvalim

• Dizajn. Tak bi bil lahko iPhone 6 Plus. Kamera ne štrli iz ohišja, deli so med seboj staknjeni brez debelega fugiranja. Ja, fugiranja. Govori applov dizajn jezik, ne pa jezika indijskih limuzin iz šestdesetih let, kot npr. samsungi. 
• Kvalitetno izdelavo iz peskanega aluminija. Videti je kot premijski telefon. Definitivno. Ampak če bi ga delal Apple prst ne bi zaznal prehoda med zaobljenim in ravnim delom hrbta. 
• Mere in težo. 30g oz. 20% lažji je od iPhone 6 plus.
• Odlično sedi v roki, ker od strani ni polkrožen ali oglat, pač pa zaobljen samo v smeri, kjer se dotika roke, ne pa proti zaslonu.
• Pametno nameščen (na zadnji strani pod kamero), zanesljiv in hiter senzor za prstni odtis. Ne dela le, če imam mokre roke.
• Zdržljivo baterijo. 4000 mAh mi daje do 9-10 ur dela s telefonom. Delo pomeni, da je zaslon prižgan. Ko sem ga bom malo naveličal, ga bom verjetno polnil na tri dni.
• Hitro polnjenje … cca. 40% v eni uri. Pri čemer se s 40% zdrži cel dan.
• Prostor za dve micro SIM kartici. Za službeno in privatno npr., domačo in turistično.
• IR oddajnik, s katerim lahko krmilim televizijo. Ker telefon je vedno pri roki, daljinec pa vedno požre črna luknja.
• 3GB RAM, 32 GB ROM, kar je čez glavo dovolj, razen, če bi v žepu nosili vse fotografije, ki ste jih kdajkoli posneli.
• MIUI. Čeprav baziran na Androidu 5.x je boljši od čistega Androida, lepše narisan in z nekaj funkcijami, ki jih nima ne Android ne iOS.

Dovolj dobro

• Zaslon je s 1920x1080 odličen, premijski telefoni imajo še več, ampak s prostim očesom se komaj vidi razlika.
• Kameri sta 13 in 5 MB. Zaostajata za Appli in Soniji, sta pa velik napredek od Redmi 1s. Predvsem dinamika občutljivosti za svetlobo je po občutku zelo dobra.
• Procesor je Helio X10 in ne Snapdragon. Baje je manj zmogljiv za igrice in se bolj greje. Ampak igram se malo.
• Ni vtičnika za SD kartico, ampak pri poceni telefonih se vgrajenega spomina ne preplačuje.
• Evropski trgovci ga ne prodajajo z original ROMom (ki zna samo kitajsko in angleško) ampak z neko verzijo mednarodnega ROMa, kjer so vsi živi jeziki ipd. Ni pa pure MIUI.

Moti

• Na začetku je sem in tja (enkrat, dvakrat na dan) vrgel ven WiFi. Po tem, ko sem odstranil bloatware, s katerim je telefon prišel prednaložen, za občasni izpad wifija ne morem več kriviti telefona, ampak kavarno ali hotel.
• Sem in tja telefonu udari ven, da je Kitajski. Tako me recimo rad napelje na MIUIjev App Store, ne na Googlov. Drugi primer je, če bi mu rad zamenjal celostno podobo, je vmesnik v kitajščini. Ampak tega ne delam. Tretjega primera se ne spomnim.
• App za SMSe pri eni od izbranih pisav ne pokaže zgornih 25% prve vrstice.
• Priključek za USB ni spodaj na sredini, ampak spodaj levo. Sitno, če ga dam na držalo v avtu.

Ga priporočam? 

Samo ljudem, ki se v zvezi s telefonom nikoli, ampak res nikoli, ne obrnejo na službo za pomoč uporabnikom, ampak vse poštimajo sami. Pozanimajte se tudi o garanciji in menjavi kupljenega blaga. Nekdo je kupil Xiaomija, pa kamera ni znala fokusirati na neskončno. Na netu so svetovali, da jo pogreješ s fenom in malo zasukaš lečo!  Zgroženi? A ni fajn imeti telefon, ki ga popravljaš kot stoenko? Ampak to je bilo za eno od verzij Redmija za dobrih 100€

Prav nobenega razloga se ne spomnim, da bi za Androida plačal več kot 250€. Tudi dostop do iTunes in nekaj boljših programčkov ni vreden tri ali štirikrat višje cene. Razen, če imate dovolj denarja vsaj za telefon, če že za Rolexa ne.