Ko Mladina pritrdi Ireni Vadnjal

V zapisu, od katerega se je stranka NSi najprej distancirala, potem pa ga je umaknila, je Irena Vadnjal med drugim zapisala:

[Homoseksualni lobiji so] izdelali strategijo, pravo kulturno vojno, kot navaja Scott Livelly, ki  se začne z zahtevo po tolerantnosti in sprejetosti, nadaljuje s paradami in nasilnim delovanjem ter kaznovanjem za tiste, ki se z njimi ne strinjajo.

V odzivu v Mladini Jure Hederih naredi prav to. Grozi s kaznovanjem. Piše (tudi tu podčrtal Ž.T.):

Kazenski zakonik v 297. členu določa: »Kdor javno spodbuja ali razpihuje narodnostno, rasno, versko ali drugo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, ali spodbuja k drugi neenakopravnosti zaradi telesnih ali duševnih pomanjkljivosti ali spolne usmerjenosti, se kaznuje z zaporom do dveh let.« in pa »Če je dejanje iz prejšnjih odstavkov storjeno z objavo v sredstvih javnega obveščanja se kaznuje tudi urednik oziroma tisti, ki ga je nadomeščal, s kaznijo iz prvega ali drugega odstavka tega člena, razen če je šlo za prenos oddaje v živo in dejanj iz prejšnjih odstavkov ni mogel preprečit.« Sam nisem pravnik, a zdi se mi, da se ga. Vadnjal in NSi sprehajajo po tankem ledu.

Dobra ironija mi je bila vedno všeč.

***

Je pa cena za to ironijo žal tudi prizadetost ljudi. Temu bi se bilo dobro z več občutka in empatije izogibati.

Sedem vrst vsegliharstva. In katero moti vas?

Za diskvalifikacijo neprijetnih mnenj ali sogovornikov se zadnje čase pojavlja oznaka "vseglihar". Vsegliharstva je več vrst.

1. Indolentno vsegliharstvo

Indolentno vsegliharstvo je utrjevanje prepričanja, da je vse isto in da med nutelo in jetrno pašteto ni pomembnejših razlik. Da pač obe mažemo na kruh. Da kruh pade na tla z namazano stranjo, pa če je na njej nutela ali pašteta. Saj je vseeno.

Vsegliharstvo je posledica intelektualne lenobe človeka, ki se ne potrudi iskati razlik, niti ne poskuša narediti nekaj miselnega reda v svetu okrog nas. Takšno pisanje je popularno, ker ne terja miselnega napora. Ljudem se ni treba opredeljevati, zavzemati stališč.

Oboroženi z modrostjo “vsi so isti" se lahko vključijo v debato o kateremkoli političnem vprašanju. Modrost bo naletela na prikimavanje v vsakem bifeju in vsaki čajni kuhinji in včasih — in to skrbi — tudi ob čaju, ki ni iz filter vrečke.

2. Zvijačno vsegliharstvo

Zvijačno vsegliharstvo je pisanje, v katerem pisec, ki velja za ljubitelja nutele, poskuša nekaj dopovedati ljubitelju jetrne paštete. Ljubitelji jetrne paštete so razmeroma zadrti in vajeni brati samo paštetarske časopise, kjer je veliko kritike nutele — predvsem zaradi visoke vsebnosti sladkorja. Če jim hočemo nekaj dopovedati, si moramo pridobiti njihovo zaupanje.

Vseglihar si ga poskuša pridobiti tako, da najprej pove nekaj kritičnega o nuteli. Recimo to, da svetovni neoliberalni kapital v nutelini proizvajalni verigi izkorišča turške otroke za obiranje lešnikov. S tem ustvari videz samokritičnosti, objektivnosti in nepristranskosti — potem pa pove še tisto, kar misli o pašteti.

Bralca naskoči, ko je njegova odpornost na nutelarijance oslabljena in mu je zato verjetno mogoče celo nekaj dopovedati.

3. Zaničljivo vsegliharstvo

Zaničljivo vsegliharstvo je pisanje, v katerem pisec pove grenko resnico o pašteti in nuteli. Objektivno, od strani, pravzaprav od zgoraj — ker on ne jé ne ene ne druge. V bistvu oboje z gnusom zavrača. Jé samo tatarski biftek. Ne piše nujno samo dobro in ne nujno samo slabo. Se pa pritoževanje nad nutelo ali pašteto veliko bolje prodaja.

Američan gleda trailer trash na Jerry Springer Showu in se potem dobro počuti, češ, drugi so še bolj zblojeni od njega. Slovenec — naj bo paštetar ali nutelarijanec — pa namesto tega na Facebooku pritrjuje kolumnam, v katerih mu razlagajo o njegovih napakah. Avtor je nad temi napakami vzvišen. Bralec tudi. On ni tak, kot ga opisuje vseglihar. Drugi so taki.

4. Hohštaplersko vsegliharstvo

Hohštaplersko vsegliharstvo je tisto, ko pisec premisli, kaj bi mu prineslo več pozornosti, kako bo bolj obsijan z zanimanjem javnosti. Če je večina za pašteto, bo on za nutelo; če za nutelo, potem pač obratno. Odvisno, kaj se nosi. Naloga pravega intelektualca je, da je drugačen, da je proti. Kako sicer razlikovati med in-telektualcem in in-štalaterjem?

5. Uravnoteženo vsegliharstvo

Uravnoteženo vsegliharstvo je pisanje, v katerem vseglihar pove nekaj dobrega in nekaj slabega tako o jetrni pašteti kot o nuteli. Podobno je torej zvijačnemu ali hohštaplerskemu vsegliharstvu, vendar z drugimi motivi. Če je namreč motiv prvega prepričati neprepričane in motiv drugega demonstrirati lastno večvrednost, je motiv uravnoteženega vsegliharstva v ohranitvi avre objektivnosti in morda službe v kakem mediju, ki ne nagrajuje talibanske gorečnosti do nutele ali paštete. Takih ni veliko.

6. Dolomitsko vsegliharstvo

Dolomitsko vsegliharstvo je tisto, kar piše neljubitelj paštete, ki je sicer tudi bralec ne mara, vendar ne piše dovolj pravilno. Dolomitski vseglihar je nasprotnik mojega nasprotnika, ki pa je tudi moj nasprotnik. Zakaj?

Prvič je moj nasprotnik zato, ker je moj posel, da si ustvarjam nasprotnike. To najbolje znam. Rad sem v vlogi žrtve z veliko nasprotniki. Jaz sem pravi le v primeru, če obstaja tudi dovolj napačnih. In še bolj sem pravi, če odkrivam napačne.

Drugič, ker je vendar znano, da je pisec speči udbovski agent in komunistični plačanec.

Tretjič pa pisec ne zagovarja stoinenprocentno “našega" mnenja. S tem slabi “enotnost osvobodilne borbe, ki jo slovenski narod bije na življenje in smrt", in seje dvom v tiste, ki imajo “avantgardno vlogo v slovenskem osvobodilnem gibanju". Odkod so citati, pove pridevnik tovrstnega vsegliharstva.

7. Semantično vsegliharstvo ali vednogliharstvo

Semantično vsegliharstvo je tisto, ko vsi mislijo in govorijo isto oz. glih. Morda to povejo z različnimi besedami, si pa med seboj in sami sebi skozi čas obilno pritrjujejo. Pravzaprav tekmujejo v pritrjevanju. Tak govor je vsegliharski samo v svojem pomenu, nikoli pa ne dobi take oznake, niti govorci niso prepoznani kot vsegliharji. Lahko bi mu rekli tudi vednogliharstvo, ker je vedno eno in isto. Prebereš avtorja in naslov, pa bolj ali manj veš, za kaj gre.

Sklep

Večina oblik vsegliharstva predstavlja intelektualno podlago za mostograditeljstvo. Zanj pa vemo, kako se je končalo. Janez Podobnik je z mosta (na Dragonji) dobesedno padel.

Vsegliharstvo ni oznaka, ki bi si jo ljudje dajali sami, ampak jim jo dajejo. Skupno vsem oblikam je, da ljubitelju nutele podtaknejo tudi kakšno kritično misel o nuteli. Verjetno je znak določene negotovosti v ljubezni do nutele tisto, kar bralca tako vznemiri, da avtorja diskreditira kot vsegliharja.

Če je najprej diskreditacija, argumentacija niti ni več potrebna. #umotvor

Razkritje relevantnih dejstev: Da bi bilo to besedilo v svojem vsegliharstvu notranje konsistentno, opozarjam, da je pomen besedila enak, tudi če besedo “pašteta" povsod zamenjate z “nutelo" in “nutelo" s “pašteto". To seveda ne pomeni, da eden od teh dveh namazov avtorju ni ljubši, vendar za samo sporočilo ni bistveno. Res ni. Avtor jé oboje — toda paštete nikoli na prazen želodec.

Najprej objavljeno v vsegliharskem Fokuspokusu.

Neoliberalni boarding (FP)

Na večini Adrijinih letov dlje časa kot sam let traja vožnja z avtobusom do letala, vkrcavanje na letelo in izkrcavanje iz letala. Precej rezerve je pri času, ki je potreben, da potniki napolnijo in izpraznijo letalo. To sicer ne bo rešilo podjetja pred bankrotom, ampak plačljive kavice ga tudi ne bodo. Lahko pa nam potnikom prihrani kako minuto.

Spodnje ideje veljajo za Canadaire, ki imajo po 2+2 sedeža v vrsti, bi se jih pa smiselno dalo uporabiti tudi za "velikanski" Airbus 219, ki ima sedeže postavljene v razporedu 3+3.

Diagnoza

Čas se izgublja zato, ker čakamo ljudi, da se slečejo in spakirajo prtljago na polico (in obratno). Za vsakim, ki to dela, čaka množica, ki bi rada mimo njega. Množica čaka vsakega posebej, da se bo usedel, ali da bo vstal.

Vkrcanje

Najprej bi se morali vkrcati tisti, ki sedijo pri oknu. V poljubnem vrstnem redu. Če kdo sedi bolj zadaj, se mu, med tem, ko se slačite in trpate prtljago v prtljažne police, umaknite med sedeže, da gre mimo. Ker se krcajo samo tisti, ki sedijo pri oknu, tam prostor bo. Ko se kasneje krcajo tisti, ki sedijo na prehodu, se lahko umaknejo na prostor pred svojim sedežem.

Izkrcanje

Ko je letalo parkirano, naj vstanejo, poberejo svojo prtljago in obleko tisti, ki so sedeli ob prehodu. In pripravljeni čakajo, da se vrata letala odprejo. Da dostavijo ročno prtljago. Potem vsi ti zapustijo letalo.

Če je za vami nekdo, ki je pripravljen, da gre ven, se mu ne vrivajte, ne iščite svoje prtljage, vrečke z nakupi, šala.

Ne izkoriščajte tistega njegovega predsodka, ki gre nekako tako:

če se že vozim z letalom sodim med Oberezehntausende, kupijem v Duty Free in Victoria's Secret in lahko galantno, socialno čuteče in tolerantno dam prednost tistim, ki so sedeli pred menoj, čeprav bo še dolgo minuto trajalo, preden bodo pripravljeni za izhod. Nisem eden tistih, ki se prešvicani vozijo v LLPju in se v dog-eat dog hočejo prvi in preko trupel prekomolčiti do vrat. I am a bigger man than that!

Ne izkoriščajte tega!

Po tem, ko letalo zapustijo vsi potniki iz prehoda, naj isto ponovijo tisti, ki so sedeli ob oknu. Če ste potovali v paru, se počakajte v letališki zgradbi. Ali na avtobusu. Boste vsaj malo zadihali.

Skratka

Vse bi potekalo dosti boljše, če bi ljudje mislili samo nase. Če bi prevladovala racionalna sebičnost tistih, ki so pripravljeni na izkrcanje in ne solidarnost s tistimi, ki še niso. Tudi zadnji potnik, najbolj depreviligirana žrtev nepravičnega checking sistema iz sedeža 22F (pri WCju), bi letalo zapustil hitreje kot ga zdaj.

Svoboda misliti. Tudi v javnem sektorju.

V petek je časopis Delo objavil grožnjo zaposlenim v javnem sektorju, posebej učiteljem na fakultetah, ki bi se do privatizacije opredelili podobno kot zadnje vlade Republike Slovenije, a drugače, kot revija Mladina, Studio City, Združena levica in SVIZ.

Prof.dr. Matjaž Gams je zapisal, da je dolžnost zaposlenega v javnem sektorju, da služi »predvsem blagostanju Slovenije«. In ker je po njegovem za blagostanje Slovenije najboljše, če je država lastnik kar največjega deleža gospodarstva, morajo uslužbenci v javnem sektorju lastništvo države zagovarjati. Ali biti vsaj previdno tiho in se ukvarjati s svojo stroko. Sicer naj dajo sami odpoved.
Razumem, da zato, da jih iz javnega sektorja ne bo treba nagnati.

Presenečen sem, da profesorski kolega in celo član Inženirske akademije tako slabo razume osnove svobode govora in mišljenja ter akademsko svobodo in odgovornost. In da take buharinovske ideje leta 2015 sploh dobijo prostor v osrednjem slovenskem časopisu.

Najprej, naloga zaposlenih v javnem sektorju je kvalitetno opravljanje storitev, ki jih javnih sektor nudi državljanom. To ni tako visokoleteče kot "služenje blagostanju Slovenije", ampak nekdo mora tudi plužiti ceste, vrtati zobe in mladim razložiti povezavo med Fibonaccijevim zaporedjem, zlatim rezom in Partenonom.

Drugič, tudi zaposleni v javnem sektorju imamo svobodo, ne samo prepričanja, ampak tudi govora. Če mislimo, da je ena rešitev boljša od druge, smemo to brez strahu javno povedati. Časi, ko si zaradi napačnega mnenja ali izpričane politične ali verske pripadnosti izgubil službo, so menda mimo. Ali pač ne? Mora biti vera tlačana enaka veri zemljiškega gospoda? Mora biti politično prepričanje zaposlenega enako političnemu prepričanju direktorja ali sindikalista? Ali pa bi ga moral skrivati? Obdržati v polju zasebnosti?

Tretjič, razmišljujoči ljudje nimamo samo pravice ampak tudi državljansko dolžnost, da se oglasimo, če mislimo, da se stvari v državi ne premikajo v pravo smer. Še posebej smo dolžni skrb za državo izražati tisti, ki smo plačani iz denarja davkoplačevalcev. To mora biti brez strahu, da razmislek kateremu od ajatol ne bo všeč.

In nenazadnje, najbolj svet kraj svobode misli in govora je univerza. Akademska svoboda je vgrajena v samo njeno bistvo. Zato je napad na svobodo prepričanja in izpričevanja tega prepričanja zaposlenih na univerzi dejanje, do katerega mora veljati ničelna toleranca.

Nekateri pač mislimo, da je za blagostanje Slovenije boljše, če so podjetja zasebna in da bi bilo za državo dobro, da vanjo pride svež denar, znanje, tehnologija in dostop do novih trgov. Drugi mislijo drugače. Kvalitetne rešitve se bodo oblikovale ob soočenju različnih idej. Zato je svoboda razmišljanja, govora in pisanja dragocena. Zato je bistveno, da svoje mnenje lahko povedo tudi tisti, ki se motijo. Za marsikatero idejo se šele čez leta izkaže, kdo je bil to.

Nobenega vrhovnega razlagalca, kaj je pravzaprav "blagostanje Slovenije", ni. Še najbližje temu so volivci, ki izberejo politike. Politika mora vsa mnenja slišati, pretehtati, se odločiti in na naslednjih volitvah prevzeti politično odgovornost za svoje odločitve.

Bilo bi popolnoma neodgovorno, če bi ji bilo omogočeno slišati samo mnenja z ene strani. Ampak udobno pa. Z utišanjem druge strani bi bilo prvi dosti lažje zagovarjati tudi polpametne ideje.

Časovna distanca slovenskega stanja duha

Ko je leta 2008 Slovenija dosegla 92% povprečja Evropske unije (merjeno po bruto domačem dohodku na prebivalca) je prof.dr. Pavle Sicherl isti podatek predstavil na drugačen način - s časovno distanco. Ne da zaostajamo za osem odstotnih točk, ampak, da za povprečjem EU zaostajamo dvanajst let. Od takrat je minilo sedem let. Zaostanek pa smo med tem povečali in ne zmanjšali.

Eden od razlogov za to je stanje duha.

Ilustrira ga ostra javna polemika o dveh vprašanjih - privatizaciji in šolstvu - pri katerih so se nasprotja narisala ob natanko tistih črtah, na katerih se je pred stoletji leti spopad za dušo pravne države.

Nanjo obstajata dva pogleda, namreč, da je pravna država tukaj zato, da državo varuje pred državljani ali zato, da državljane varuje pred državo.

Magna Carta Libertatum

Zahodna Evropa je smer reševanja te dileme vzpostavila v 13. stoletju, ko si je plemstvo pri kralju Johnu izgovorilo Magno Karto, dokument, s katerim je omejil svojo samovoljo. Posebej anglosaksonska tradicija nadaljnjega vzpostavljanja razmerij med vladanimi in vladajočimi je šla v smeri omejevanja samovolje vladarja in izpostavljanja pravic vladanih.

Splošni princip dobro ilustrira pregovor, da je vladanim dovoljeno vse, kar ni posebej prepovedano. Vladajočim pa prepovedano vse, kar ni posebej dovoljeno. V avtoritarnih režimih je bilo ravno obratno. Podložniki so smeli samo tisto, kar je bilo posebej dovoljeno. Vladarjem je bilo dovoljeno vse.

Na začetku so dokumenti urejali razmerja med ljudmi, med osebami, torej med "civlinimi" državljani in tistimi, ki jim vladajo ali ki so podaljšana roka slednjih - torej sodniki, orožniki, vojaki.

Med tem se je rodilo še nekaj takega kot je pravna oseba, torej firma, organizacija, inštitucija. Tudi med temi so na eni strani zasebne in na drugi državne. Svobodoljubni princip urejanja odnosov med pravnimi osebami je bil enak kot pri urejanju odnosov med fizičnimi osebami. Kot so družbene pogodbe fizične osebe varovale pred samovoljo uradnih oseb oz. države, so bile zasebne inštitucije zavarovane pred državnimi.

Na tem mestu je morda zanimiv medklic o ločitvi cerkve od države. Cerkev je bila ena prvih inštitucij, ki se je ponekod že pred več tisočletjem znebila vmešavanja države vase in si vzela pravico, da sama imenuje škofe, ne pa, da se v to vtika država. Od tukaj ta koncept ločitve izhaja. Dosti kasneje se pojavi težnja po tem, da se cerkev ne vmešava v državne zadeve.

Vse dovoljeno kar ni prepovedano

V naših krajih smo petinštirideset let živeli v sistemu, ki mu je bilo dovoljeno vse. Državljanom pa je bilo vse prepovedano, razen, kar jim je bilo posebej dovoljeno. In teh petinštirideset let je prišlo na nekaj stoletij kontinentalne tradicije razmerij med vladajočimi in vladanimi.

Ker naš cesar ni bil samo posvetni cesar ampak kot glavar svetega rimskega cesarstva tudi naslednik rimskih cesarjev, katerih naloga je bila obramba krščanstva, je imel proti omejevanju svoje oblasti dodaten argument.

Posledica je, da v naši družbi živi prepričanje, da je država in državno tisto, kar je treba varovati. Kar naj bi pravna država, politika, sistem ... zaščitila pred državljani ali zasebnimi inštitucijami.

Izobraževanje

In je zato minister Gaber v Zakon o financiranju vzgoje in izobraževanja zapisal člen, ki državne šole ščiti pred zasebnimi, ki državne pravne osebe varuje pred zasebnimi. Namesto, da bi bilo obratno. Nekateri boste jezni, da ne uporabljam uradno uveljavljenega evfemizma "javna šola", "javna RTV", "javni interes" ipd. O tej lepi besedi, ki jo pridenemo tudi straniščem, hišam in dolgovom moram kdaj napisati kaj več.

Pravzaprav Zakon državne šole varuje na dva načina. Najprej tako, da zasebne izvajalce uradnih šolskih programov financira samo 85%, stroške prostorov pa 0%. In potem še tako, da zasebnega ponudnika uradnega programa ne sme biti, če bi zato državna šola postala nepotrebna.

Zakon varuje kralja (državo) pred podložniki (zasebniki). In to pri dejavnosti, za katero nimamo nobenih dokazov, da jo more kvalificirano izvajati samo državna ustanova. Pač še vedno skladno z maksimo, da je (zasebnikom) prepovedano vse, kar jim ni izrecno dovoljeno. In izrecno dovolil je tudi Gabrov zakon kar nekaj. Za tiste čase je bil zakon pravzaprav pluralen in strpen.

Privatizacija

Vprašanje, ki izhaja iz evropske demokratične tradicije ni, ali je primerno, da se država neha ukvarjati s ponudbo storitve telefoniranja. Breme argumentacije bi bilo na drugi strani. Zakaj je neobhodno potrebno, da se država ukvarja s storitvijo telefoniranja? Je res treba državi dovoliti, da se ukvarja s telefoniranjem. Ker ji mora biti vse prepovedano, kar ji ni dovoljeno.

Mora biti podjetje za telefoniranje v kraljevi lasti in bo kralj upravljal z njim? Kaj to pomeni za podjetja za telefoniranje, ki niso v lasti dvora? Bodo zato v podrejenem položaj? Bo kralj zlorabljal svoj interes? Nastavljal svoje dvorjane? Omogočal, da jarke za telefonske kable kopljejo njegovi prijatelji? Popačil še trg pri tistih, ki zidajo bazne postaje za mobilno telefonijo?

Nazadnjaki na barikadah

Nekatere države so imele srečo, da so s temi zadevami začele razčiščevati pred stoletji. Za omejevanje samovolje oblasti so se borili tisti, ki so celo v naših zgodovinskih učbenikih označeni kot napredni.

Ampak skrajneži na tistem polu političnega prostora, ki se deklarira za naprednega, so danes na strani monarha. Varujejo državo pred državljani. Varujejo državna podjetja pred zasebnimi. Varujejo državne šole pred zasebnimi. Kot so se bili navadili varovati diktaturo proletariata pred proletarci.

V svobodnih družbah varujejo zasebnike in zasebno pred državo. Proces se je začel z Magno Carto Libertatum leta 1215. Časovna distanca slovenskega stanja duha je torej natanko 800 let.

Najprej objavljeno v Časniku 2.2.2015.