Stroka v Črni vasi

Včeraj sem na koncu Peruzzijeve opazil vojsko s pontonskimi mostovi. Zdaj v Financah berem, da so se pripravljali, da bi rešili Črno vas:

Kot nam je pojasnil eden od domačinov Andrej Vidmar, so se včeraj na podlagi strokovnih mnenj odločili, da je cesto treba podreti. S tem bi po njegovem rešili okoli 400 ljudi. "Nato pa je prišel načelnik načelnik oddelka oddelka za zaščito, reševanje in civilno obrambo Robert Kus in rušenje preprečil. Vprašanje zdaj je, ali bo odločala stroka, ali politika," je dodal. 

 Andrej Vidmar je strokovnjak s prav tega področja. Ampak imamo tudi drugačne strokovnjake:

Na Ižansko cesto, kjer so se zbrali domačini, ki bi radi prebili cesto, da bi voda odtekla iz njihovih hiš, je prišel ljubljanski župan Zoran Janković. Povedal jim je, da ceste ne morejo prebiti in da voda ne bo nič hitreje odtekla, če jo prebijejo. Hkrati pa obljubil, da bo voda odtekla najkasneje v petih dneh.

Medtem ko domačini trdijo, da bi s prebitjem ceste pridobili vsaj en dan oziroma da bi odteklo vsaj pet centimetrov vode več, kot je je odteklo doslej, Jankovič pravi da pet centimetrvo ne pomeni ničesar. Na vprašanje enega od domačinov, če mu tudi en dan ne pomeni ničesar, je le skomignil z rameni.

Dodajmo, da je bil v dopoldanskih urah že narejen zarez ceste, pripeljali so tudi pontonski most, nakar je s strani MOL prišlo navodilo, da se ceste ne sme prebiti.

Za telebane

Na spodnji sliki se lepo vidi, kako z nepremišljenimi posegi v prostor povečujemo poplavno nevarnost. Spodaj sta z mordo barvo označeni Iška in Ljubljanica, ki ta del Barja osušujeta. Po tem je človek postavil dve cesti (rdeče), ki preprečujeta, da bi voda, ki se ujame mednju, odtekla.

Stroka torej predlaga, da bi se cesto prebilo proti Ljubljanici (dodatna modra puščica spodaj). Strah tistih na severni strani Črnovaške ceste je razumljiv. Vode bo tekla na njihovo stran. Ampak Ljubljanica je blizu in mogoče je izračunati, kakšen mora biti ta preboj, da gre voda samo do Ljubljanice in da se ne razliva. To bi morali ljudem razložiti. Ljubljanica je bila včeraj vsaj en meter nižja kot dan prej.

Lahko pa se seveda tudi čaka, da voda počasi odteka skoz zamašene prepuste pod obema cestama in med tem obilno napoji zidove poplavljenih hiš. 

80cm

Ob Ižanki levo in desno jezero. Nekje na sredi se čez cesto preliva 10 cm vode. Cesta skozi Črno vas neprevozna. Menda je na cesti 80 cm vode. Rešujejo s čolni.

Ubogi ljudje.

Kolegica si je tako želela hišo. Edino v Črni vasi je bila zemlja še dovolj poceni. Sem in tja sem jo srečal v Leclercu. Kako je bila vesela in ponosna nanjo. Danes ima v dnevni sobi gotovo meter vode.

Ljubljana pod vodo

Če ima človek srečo, da je na suhem, si velja te stvari od blizu ogledati, poslikati in za vse večne čase postaviti na Picaso, da si jih zapomnimo, ko se bo treba odločati med kozmetičnim lepšanjem nabrežij in poplavnim urejanjem vodotokov.

Kriza nam je španska vas

V začetku tedna sem bil na zaključni revizije projekta EU FP6 I3CON v Sevilli. Sestanek je gostilo eno največjih gradbenih podjetij v Evropi, Dragados. Ko bi bilo treba uspešen zaključek več milijonov evrov težkega projekta zaključiti na kakšni dobri večerji, so nam gostitelji povedali, da gre njihovi firmi sicer dobro, da pa je gradbeništvo v Španiji v krizi, da nekateri odpuščajo, in da so zato ukinili popolnoma vso reprezentanco, pa čeprav bi jo lahko prikazali kot strošek na EU projektu.

Sodeč pri gneči v gostilnah pri nas naročilnice tudi še kar pojejo. S Pahorjevo kavo si pa tudi ne bomo dosti pomagali.

Kandidiram za mestni svet MOL ...

... in sem si v ta namen naredil spletno stran.

Tri paradigme razvoja mest

Mejá med državami ni več. Politike držav so se vse bolj podobne. V Evropi se obeta skupna ekonomska vlada. Mesta so tista, ki se zdaj med seboj borijo za konkurenčnost, namreč, katero bo ponudila najboljše možnosti bivanja in razvoja svojemu človeškemu kapitalu. Betonska in bakrena paradigma razvoja nista več dovolj.

Konkurenčnost mest

Svet prehaja v ekonomijo znanja in ustvarjalnosti. Meje med državami izginjajo, gospodarske in davčne politike držav se zbližujejo, države imajo vse manj vzvodov za tekmovanje med seboj. V Evropi se odkrito pogovarjajo o skupni ekonomski vladi.

Vse pomembnejši postaja človeški kapital – ljudje. Ljudje pa živijo pretežno v mestih. Zato mesta, ne države, postajajo tista, ki se med seboj borijo za konkurenčnost. In sicer tako, da pritegnejo ljudi, skrbijo za prijetno bivanje in človeškemu kapitalu nudijo možnosti razvoja.

Forum

Na včerajšnjem sestanku Gospodarskega foruma SDS smo govorili o tem, kaj lahko mesto naredi za ustvarjalnost in podjetnost, kako se mora razvijati mestno tkivo, da je privlačno za ljudi, ki bodo ustvarjali delovna mesta z visoko dodano vrednostjo, kako lahko Ljubljana postane za ljudi z idejami od blizu in daleč.

SDS v svojem programu za Ljubljano načrtuje 15000 novih delovnih mest in obrat v razmišljanju o tem, kaj je razvoj. V Ljubljani prevladuje prepričanje, da je mesto tu samo zato, da naredi komunalo, promet, morda kak vrtec ali šolo, pa da se zida, npr. trgovske centre. Trgovski centri ne ustvarjajo dodane vrednosti.

Danes celo vasi tekmujejo, katera bo podjetjem ponudila boljšo obrtno poslovno cono. Tudi mesta med seboj tekmujejo, katero bo gospodarstvu ali pa znanju ponudilo boljše pogoje razvoja. To niso obrtne cone, to niso nove trgovine. To niso bifeji za turiste in brezdelneže. To so četrti, v katerih se delajo in se srečujejo ustvarjalni ljudje vseh mogočih poklicev. Kjer nastaja koncentracija in kritična masa. Kjer nastaja nekaj novega.

Betonska paradigma

Ne kaže, da bi v Ljubljani to razumeli. Razvoj niso gradnje, ni beton, nova delovna mesta niso slabo plačani, če sploh, zidarji. Krize se se ne premaguje tako, da damo delo uvoženim delavcem.

Bakrena paradigma

Iz bakra kujejo denar, baker je v elektronskih vezjih in telefonskih žicah. Ljubljana potrebuje razvojni program, ki bo povezal talente na univerzah, inštitutih, akademijah, poslovneže in finančnike. Program, ki bo pritegnil podjetnike, ki ustvarjajo delovna mesta z visoko dodano vrednostjo.

Konkretne priložnosti so pri sodelovanju znanosti in industrije pri električnih vozilih za javni promet, pri novih materialih, tehnoloških rešitvah in poslovnih modelih za energetsko učinkovito gradnjo, pri rešitvah za fotovoltaične elektrarne na javnih stavbah.

Priložnosti so pri vzpostavljanju Ljubljane kot sejemskega, kongresnega in poslovnega središča za širšo regijo. Do zdaj ne le, nismo gradili, tudi nič nismo naredili, da bi tuje multinacionalke svoje sedeže za EMEA, vzhodno Evropo ali vsaj Balkan imele v Ljubljani. In zakaj mesto ne bi podprlo nove univerze?

Ampak vse to poznamo, vse to pozna marsikdo. Veliko vprašanje pa je, kako do izdelkov in storitev, ki jih danes še ne poznamo; ki jih je treba šele ustvariti.

Zlata paradigma

Mestno tkivo se mora razvijati tako, da vzgaja, pritegne in povezuje človeški kapital – ustvarjalne in podjetne ljudi različnih profilov – znanstvenike, inženirje, designerje, umetnike, humaniste, podjetnike, finančnike.

Ljubljana mora postati privlačna za ustvarjalne ljudi. Ne potrebujemo bleščečih tehnoloških parkov z marmorno notranjostjo, izoliranih od okolice in dolgo birokratsko proceduro, da se pride tja. Dovolj imamo industrijskih prostorov, ki so prazni, in ki bi jih z minimalnim vložkom lahko prenovili, da bi bili uporabni za nova podjetja; kjer dobiš pisarno za nekaj mesecev s stiskom roke.

Tehnologija tudi ni vse. Potrebujemo kreativni park, kreativno središče, oskupaj z design centrom, galerijami, kavarnicami, barčki, stanovanji … Ni treba dosti zidati, samo obstoječemu prostoru in stavbam je treba dati nove vsebine; z nekim načrtom; s koncentracijo ljudi in vsebin, ki bo rodila nekaj novega in niti ne vemo kaj. Morda kake nove WC metlice.

Koncentracija mesta ni to, da se zazida in poasfaltira vse, kar je še zelenega, pa magari na Drenikovem vrhu, na področju, kjer naj bi zadrževali poplavne vode ali kjer naj bi mesti parki imeli stik z Polhograjskimi dolomiti. Mesto mora ustvariti pogoje za druženje talentov, za koncentracijo, ne pa, da je npr. fakulteta na enem koncu mesta, njej blizu kulturna ustanova na drugem, knjižnica na tretjem in najbolj priljubljeni lokali za kak kozarček in debato na četrtem.

Človeški kapital, vsaj tisti najbolj ustvarjalni in propulzivni ljudje, iščejo prijetne razmere za delo in bivanje. Če tega ni, bolj potrpežljivi otopijo in ustvarjajo manj kot bi lahko, najbolj zahtevni pa se odselijo. Odidejo tja, kjer imajo možnost za prijetno bivanje, dobro družbo, urejeno infrastrukturo, kjer je nasploh okrog njih visoka kakovost življenja. Ta pa zanima vse ljudi.

Mislim, da kar nekaj ljudi blizu zdajšnjega župana to zlato paradigmo pozna, nisem pa prepričan, da jo župan razume.

Ljubljana vodi

Ljubljana vodi vso Slovenijo. Če bo njen razvojni model še naprej ta, da javni uslužbenci v trgovskih centrih zapravljajo svoje plače, bo to slabo za Ljubljano in za celo Slovenijo.

Postavljeno med konzulstvom Benita Musolinija

Prepričan sem, da Musolini ni samopašno zahteval, da se na stavbe, mostove, kipe, ki so bili postavljeni v njegovem času, zapiše, da je bilo to narejeno pod njegovim konzulstvom. Je pa vzpostavil klimo, v kateri so vedno prilagodljivi investitorji čutili, da je pametno, da se nekako uguzijo velikemu vodji. In so sami od sebe na objekte postavljali temu primerne table.

Amerika bolj evropska?

Prejšnji teden sem na isti dan bral dva komentarja, ki sta se tako ali drugače ukvarjala z Evropo in Ameriko. Ervin Hladnik Milharčič si je v Dnevniku oddahnil, saj da se Amerika evropeizira:

"Nevarnost amerikanizacije Evrope je dokončno minila. Evropa je zmagala. New York se je začel zgledovati po Ljubljani".

Da se Amerika evropeizira je ugotovil tudi glavni direktor podjetja Intel, ki izdeluje srca za igračke, ki so nam vsem - pro- in anti- amerikancem - tako všeč, le da v evropeizaciji Amerike ni videl nič pozitivnega:

"The U.S. legal environment has become so hostile to business, that there is likely to be an inevitable erosion and shift of wealth, much like we're seeing today in Europe".

Oba pisca se strinjata o pomembnosti imigracijske politike. Samo nobenega vzroka ni, da bi si v Evropi domišljali, da smo v tem kaj bolj človekoljubni od Američanov. Tudi nimam občutka, da bi v Sloveniji z delavci iz Bosne delali kaj bolje kot v Arizoni z Mehičani.

Tri leta kasneje na Rudniku

Oktobra 2007 sem pisal o tem, kaj bi bilo res nujno postoriti, preden nam nakupovalni center Rudnik vsem skupaj zraste čez glavo in naštel nekaj najbolj nujnih zadev. Če se na blogu pritožujem, je prav, da tudi povem, ko so stvari urejene. Nič od naštetega ni nikakršen presežek, dolgo je trajalo, tudi kaka napaka se najde, dejstvo pa je, da je seznam župan izpolnil več kot 80%.:

• Nakupovalni center Rudnik je dobil samostojno povezavo z Dolenjsko cesto.
• Peruzzijava bo dobila poseben pas za zavijanje levo, pomembnejša Jurčkova pa žal ne.
• Povezava Jurčkova - Cesta v mestni log je bila narejena.