Čas je za uro

Amazfit GTR 2e

Še globoko srednjem veku je cerkev v zvonike cerkva postavila zvonove, ti pa so začeli z bitjem okolici naznanjati čas. In je kar naenkrat postalo sodelovanje med ljudmi lažje - mogoče je bilo namreč dogovoriti, kdaj naj bi se nekaj zgodilo. Recimo srečanje kupca in prodajalca. V sedemnajstem stoletju so Nizozemci pogruntali uro na nihalo in kmalu za tem še uro na vzmet. Napravico za merjenje časa je bilo mogoče spraviti v žep.

Sredi osemnajstega stoletja so angleži naredili uro, ki je bila dovolj natančna, da je ni preveč zmotilo zibanje ladje in jo je bilo mogoče uporabiti za določanje zemljepisne širine. Če veš, koliko prej ali kasneje je sonce najviše glede na Greenwich, veš koliko si vzhodno ali zahodno. Na dan je tista ura zaostajala ali prehitevala za tri sekunde. Od srede prejšnjega stoletja naprej smo dovolj natančno uro lahko nosili na zapestju.

Pred petimi leti je Apple naredil iWatch in začela se je revolucija zapestne informatike. Cene tistih se gibljejo med 200 in 400€ letno. Zakaj letno? Če ste nekomu za darilo kupili Omego, je bila to ura za vse življenje. Pri digitalnih napravah je tako, da jih je treba menjati na leto, dve. Še posebej če gre za nezrelo tehnologijo, kar ure so (laptopi npr. pa ne več). Skratka, v desetih letih boste za iWatch dali toliko, kot za uro zgornjega srednjega razreda, ki bi jo skoraj lahko zapustili vnukom.

Xiaomi Mi Band 2

Kar pa ne pomeni, da niso glavne prednosti računalnika na zapestju dostopne tudi skromnim ljudem. Tri leta nazaj sem investiral 20€ v Xiaomi Mi Band 2. To je zapestnica, ki kaže čas, šteje korake, meri srčni utrip in vibrira, če se na telefonu dogaja kaj posebnega. Imel bi jo dlje, pa je zaslon po enem letu izgubil veliko svetlosti. Za podoben denar sem nabavil Mi Band 3 in mi je dobro služila skoraj dve leti. Polnil sem jo na dva, tri tedne. 

Potem so mi rekli, da starejšemu zdravemu belemu moškemu ne pritiče taka zapestnica in sem razvezal mošnjo za Amazfit GTR 2e - 120€. Tudi kitajska firma, nekako povezana s Xiaomijem. Tole pišem, da povem, da so digitalne ure končno postale uporabne.

Xiaomi MiBand 3

Zakaj? Ker se končno za spodoben denar dobi napravo, ki je ura, ki ima stalno prižgan zaslon in kjer baterija zdrži več kot en teden. To je bistveno. Ker imam vedno pri sebi telefon, ni treba, da na uri poganjam facebook. Imam pa na zapestju rad napravo, ki jo ošvrknem s pogledom in vidim, koliko je ura. Ne da bi na sestanku, obisku ali doma s kriljenjem z rokami demonstrativno gledal na uro. Diskretno, da ne pokažem, da mi je dolgčas.

Ne predstavljam si, da bi uro polnil dnevno. Ponoči, kot telefon, ne gre, ker mora analizirati spanje, pa zavibrirati, če je kaj res nujnega. In seveda opravljati vlogo diskretne budilke. Napolniti npr. vsak petek v pisarni, ko je itak vsa ostala elektronika v polnem pogonu, pa je nekaj, česar se bo prav lahko navaditi. Poraba je za cca. 10% na dan. V osmih dneh 83%.

Analizira spanje, meri utrip, šteje korake, motivira me, da hodim peš in to veliko, glede kupa drugih funkcij za športanje, barometer, termometer, nasičenost krvi s kisikom ipd. mi je precej vseeno. Tekačem bo verjetno všeč, da ima tudi GPS in ni treba imeti telefona seboj za natančno merjenje poti. Pešci bi zdržali tudi brez tega. Kar se meni prileže, je, da diskretno zavibrira, ko se na telefonu kaj pomembnega zgodi. In lahko tudi na uri pogledam, če je kaj važnega.

Skratka, za malo denarja kar nekaj muzike. Kombinacija plastike in aluminija pa ni ravno primerna za vašega birmanca.

Xiaomi drugič: Večje je še boljše

Dobi se ga v treh barvah,
črni (za fantke), beli (za punčke) in zlati (huh?!).

Od novega leta imam še enkrat dražji telefon. Skoraj. Redmi 1s sem zamenjal za Redmi Note 3. Za 230€ dostavljeno na dom. Zakaj sem menjal telefon, ki sem ga hvalil in s katerim sem bil zelo, zelo zadovoljen?

Da bi imel večji ekran!

Dokler sem imel iPhone (4), sem stvari, če je bilo mogoče, delal drugje. Na sestanke sem nosil ali tablico ali prenosnik. Poleg telefona. Mobilnik je za nujne zadeve zadoščal, bil pa je premajhen. Na Redmiju je bil vzorec drugačen. Tudi če sem imel tablico (izjemoma celo računalnik) na dosegu roke, sem pogosto ostal kar na telefonu.

Da so tablifoni oz. fablice (na tem mestu prijazno pozdravljam čuvaje slovenskega jezika) zanimiv format, so potrdili tudi Apple (iPhone 6 Plus), Google (Nexus 6) in Samsung (Note). To so vse telefoni z velikostjo zaslona med 5.5 in 6 palci. Nekje med 5 in 6 palci je tudi tista meja, ko je zadevo še mogoče upravljati z eno roko. Kar se mi zdi bistveno. Za svojo roko (rokavice kupujem številko 9 ali 9.5) sem ugotovil, da je 5.5 palca še udobno za enoročno uporabo.Ko zdaj premišljujem nazaj, se mi zdi, da bi šlo tudi s 6.

Čiste linije, ergonomski profil.

Drugi kriterij velikosti je, ali gre telefon v sprednji žep vsakdanjih hlač in da se z njim lahko usedeš v avto. Zadnji žep odpade, ker so telefoni ploščati, riti pa okrogle. Sprednji pa do neke velikosti gre, od nekje dalje pa ne. Spet odvisno od konfekcijske številke in kroja hlač.

Zato ni pomembno, kako velik je zaslon, ampak v kako veliko ohišje je spravljen. Skratka, kakšno je razmerje med površino zaslona in površino telefona. Širina je pomembna za to, ali bomo s palcem dosegli črko q. Višina je pomembna za to, ali bo šel v žep. Tapkanje v zgornji levi vogal zaslona na Androidu niti ni tako pogosto kot na iOSu, ker ima Android sistemsko tipko za nazaj čisto spodaj desno.

Xiaomi je po obliki in dimezijah optimalen. Ob enaki velikosti zaslona je 8mm krajši, 2mm ožji in 1.5 mm debelejši od iPhone 6s plus. Pri čemer debelina ni problem. Redmi ima čez 72% velikosti zaslon, iPhone Plus samo čez 68%.

Hvalim

• Dizajn. Tak bi bil lahko iPhone 6 Plus. Kamera ne štrli iz ohišja, deli so med seboj staknjeni brez debelega fugiranja. Ja, fugiranja. Govori applov dizajn jezik, ne pa jezika indijskih limuzin iz šestdesetih let, kot npr. samsungi. 
• Kvalitetno izdelavo iz peskanega aluminija. Videti je kot premijski telefon. Definitivno. Ampak če bi ga delal Apple prst ne bi zaznal prehoda med zaobljenim in ravnim delom hrbta. 
• Mere in težo. 30g oz. 20% lažji je od iPhone 6 plus.
• Odlično sedi v roki, ker od strani ni polkrožen ali oglat, pač pa zaobljen samo v smeri, kjer se dotika roke, ne pa proti zaslonu.
• Pametno nameščen (na zadnji strani pod kamero), zanesljiv in hiter senzor za prstni odtis. Ne dela le, če imam mokre roke.
• Zdržljivo baterijo. 4000 mAh mi daje do 9-10 ur dela s telefonom. Delo pomeni, da je zaslon prižgan. Ko sem ga bom malo naveličal, ga bom verjetno polnil na tri dni.
• Hitro polnjenje … cca. 40% v eni uri. Pri čemer se s 40% zdrži cel dan.
• Prostor za dve micro SIM kartici. Za službeno in privatno npr., domačo in turistično.
• IR oddajnik, s katerim lahko krmilim televizijo. Ker telefon je vedno pri roki, daljinec pa vedno požre črna luknja.
• 3GB RAM, 32 GB ROM, kar je čez glavo dovolj, razen, če bi v žepu nosili vse fotografije, ki ste jih kdajkoli posneli.
• MIUI. Čeprav baziran na Androidu 5.x je boljši od čistega Androida, lepše narisan in z nekaj funkcijami, ki jih nima ne Android ne iOS.

Dovolj dobro

• Zaslon je s 1920x1080 odličen, premijski telefoni imajo še več, ampak s prostim očesom se komaj vidi razlika.
• Kameri sta 13 in 5 MB. Zaostajata za Appli in Soniji, sta pa velik napredek od Redmi 1s. Predvsem dinamika občutljivosti za svetlobo je po občutku zelo dobra.
• Procesor je Helio X10 in ne Snapdragon. Baje je manj zmogljiv za igrice in se bolj greje. Ampak igram se malo.
• Ni vtičnika za SD kartico, ampak pri poceni telefonih se vgrajenega spomina ne preplačuje.
• Evropski trgovci ga ne prodajajo z original ROMom (ki zna samo kitajsko in angleško) ampak z neko verzijo mednarodnega ROMa, kjer so vsi živi jeziki ipd. Ni pa pure MIUI.

Moti

• Na začetku je sem in tja (enkrat, dvakrat na dan) vrgel ven WiFi. Po tem, ko sem odstranil bloatware, s katerim je telefon prišel prednaložen, za občasni izpad wifija ne morem več kriviti telefona, ampak kavarno ali hotel.
• Sem in tja telefonu udari ven, da je Kitajski. Tako me recimo rad napelje na MIUIjev App Store, ne na Googlov. Drugi primer je, če bi mu rad zamenjal celostno podobo, je vmesnik v kitajščini. Ampak tega ne delam. Tretjega primera se ne spomnim.
• App za SMSe pri eni od izbranih pisav ne pokaže zgornih 25% prve vrstice.
• Priključek za USB ni spodaj na sredini, ampak spodaj levo. Sitno, če ga dam na držalo v avtu.

Ga priporočam? 

Samo ljudem, ki se v zvezi s telefonom nikoli, ampak res nikoli, ne obrnejo na službo za pomoč uporabnikom, ampak vse poštimajo sami. Pozanimajte se tudi o garanciji in menjavi kupljenega blaga. Nekdo je kupil Xiaomija, pa kamera ni znala fokusirati na neskončno. Na netu so svetovali, da jo pogreješ s fenom in malo zasukaš lečo!  Zgroženi? A ni fajn imeti telefon, ki ga popravljaš kot stoenko? Ampak to je bilo za eno od verzij Redmija za dobrih 100€

Prav nobenega razloga se ne spomnim, da bi za Androida plačal več kot 250€. Tudi dostop do iTunes in nekaj boljših programčkov ni vreden tri ali štirikrat višje cene. Razen, če imate dovolj denarja vsaj za telefon, če že za Rolexa ne.

Mi rdeči

Kupil sem ga. Najcenejšega iz tiste disertacije. Kitajca. Itak so skoraj vsi telefoni danes narejeni na Kitajskem. V Republiki ali v Ljudski republiki. Nekaj jih je narejenih še v Koreji. V tisti, ki ni ljudska ampak človeška.

Na Finskem jih praktično ne delajo več. Ker nacionalni šampioni tam dobivajo zgolj prehodno zastavico. In zdaj jo ima podjetje, ki izdeluje frače za maltretiranje ptičev. Virtualnih. Tako se obrestuje vlaganje v raziskave in razvoj. Tako sodelujeta znanost in gospodarstvo!

Na desno. Z rdečimi zastavami

Kitajska je bila v nekem trenutku na razpotju, ko se je bilo treba odločiti med levo in desno potjo, med revščino in blagostanjem, med komunizmom in kapitalizmom. Deng Xiao Ping je vozniku avta naročil, naj vklopi levi žmigavec, zavije pa desno. In so mahali z rdečimi zastavami, zvezdami in praporščaki, uvedli pa tržno gospodarstvo. Ki mu sicer še marsikaj manjka, ampak ljudem gre hitro na bolje.

Tudi v Jugoslaviji smo bili na razpotju.
In vklopili levi žmigavec in zavili levo.
Avto je zdaj pokvarjen.
Kot je bil običajno tale na sliki.

Uspelo jim je, a ne samo s poceni šivanjem oblek in vlivanjem plastičnih figuric. Kitajska ima v svojem izvozu višji odstotek visoke tehnologije kot Slovenija. Samo ameriški znanstveniki napišejo v znanstvene revije več člankov od Kitajskih in samo ZDA v raziskave in razvoj vlagajo več od Kitajske. 

Če kdo misli, da bi kar vsak znal po ameriških načrtih izdelovati iPhone, se moti. Da celo Američani tega niso več sposobni, da ne znajo, je pokojni Jobs nekoč razložil Obami.

Zanimal me je proizvod Kitajskega znanja. Ki ga dela podjetje, ki mu pravijo kitajski Apple in ki je po zaslugi prodaje v Aziji tretji največji proizvajalec telefonov na svetu. Za Applom in Samsungom. In bi bil rad prihodnje leto drugi.

Od jabolk to prosa

Še en način za to, da se spravi tehniko do naroda.

Xiaomi (izg. šaoumi) ni kitajsko ime za kakšno sadje ampak za proso. Razume pa se ga lahko tudi kot Xiao Mi. "Mi" naj bi stal za Mobilni Internet, Xiao pa za budistični koncept, da je "eno samo zrno riža budista veliko kot gora". Moram kar malo obstati ob tej globoki misli.

(...)

Kakorkoli, naučili so se, da mora za vsako plastiko dandanes biti zgodba, pa plastika ni več tako plastična. Začeli so kot podjetje za izdelavo modificiranih android ROMov, torej sistemske programske opreme za telefone. Softvera.

Zanima me, kako kapitalistična Kitajska dandanes izvaja program "tehniko narodu" in kako prav po šolsko demonstrirajo tisto geslo, da "kapitalizem iz luksuza dela vsem dostopno potrošno blago". Kitajski kapitalizem je iz luksuza, kar je Apple pametni telefon na začetku bil, naredil commodity. Odločil sem se za najcenejšega Xiaomija, za Redmi 1S (uradna stran). 

Red Mi

Saj je vse rdeče!

Rdeča je bila nacionalna barva Kitajske še v času cesarjev in Mao je dodal samo zvezdice. Rdeč je tudi moj telefon. Rdeče tapete sem že nastavil, na rdeč hrbet telefona pa še čakam.

Če bo uspela slovenska strategija pametne specializacije, bom patriotsko kupil lesen hrbet za ta telefon. Ker imamo dosti gozda. Če ga bo kdo s pomočjo subvencij na račun pametne specializacije izdeloval.

Kitajsko ime telefona je Hongmi, kar naj bi pomenilo rdeči riž. Na mednarodnih trgih ga tržijo pod imenom Redmi. Torej rdeči mobilni internet. Ali rdeči mission impossible. Pa je mission impossible?

Po tem uvodu, kjer mi boste očitali, da še pri telefonih ne morem brez politike, pojdimo k tehniki, stroki.

In kaj kupi 125€ ?

Ko sem v ponedeljek pogledal na mobileshop.eu, je bila cena 20€ nižja od običajne. Z brezplačno dostavo na dom in brez carine ipd. Da telefona ne bom naročal iz Azije, sem se bil odločil že prej, nekaj zaradi nezaupanja do rokovanja z mojo kreditno kartico, predvsem pa zaradi nepredvidljivosti naše carine. 

Bodo verjeli računu? Bodo zaračunali odpiranje paketa? Bodo zaračunali zapiranje paketa? Selotejp? Plačilo via Paypal. V torek zjutraj so me že klicali iz UPSa, kam lahko prinesejo.

Izboksanje

Ekološko!

Škatlica je skoraj kot tista za iPhone, ampak iz okolju prijaznega, recikliranega papirja. Ali pa je vsaj videti recikliran. Knjižica z navodili v ovitku, kot pri Applu. In spet ... reciklažna rjava. V škatli sta USB kabel in baterija, USB polnilca pa ne. Tudi ekološko. Saj se ga lahko polni s tistim Applovim. So mi pa zraven iz meni neznanega razloga dodali konverter, ki angleškega porabnika lahko priključi v slovensko električno vtičnico. Iz škatle je razvidno, da je telefon namenjen za HongKongški trg.

Telefon ima vtičnika za dve običajni SIM kartici. V drugo bi uporabili npr. za to, da na dopustu uporabljamo lokalno podatkovno kartico za dostop do interneta. Ali pa za ločevanje službene in zasebne porabe.

Oblika kot star model pasata

Xiaomi Redmi 1S. Volkswagen Passat.

Na zunaj ni Redmi nič posebnega. Za 125€ tudi ne more biti. Plastične hrbte se da menjavati. Za cca. $5 s poštnino vred jih prodajajo na AliBabi Express; da gre deklicam bolje k oblekici. Ker je hrbet malo zaobljen, lepo sedi v roki. Težak je skoraj natanko toliko kot iPhone 4, pa precej večji. Človeka ima, da bi ga upravljal z dvema rokama, čeprav gre tudi z eno. Ker ima Android sistemski tipki za "nazaj" in za "meni", se je redko treba stegnti do vrha zaslona.

Zaslon je videti še najmanj odlično, kadar je ugasnjen. Poceni zaslon (verjetno steklo ali plastiko, ki je pred LCD panelom) spoznate po tem, da ugasnjen ni čisto črn, ampak malce vleče proti sivo-rjavi. Redmi ima Gorilla 2, ne Gorilla 3 steklo. Ne vem, če se mi da (spet za kake tri dolarje) naročiti stekleni zaščitnik zaslona. Kaj bi ščitil telefon za 125€ ?!

Odličen zaslon

Z obvezno rdečo tapeto.

Prižgan je zaslon zelo dober, kontrasten, natančen. Pri diagonali 4.7" in ločljivostjo 720x1280 piksli izginejo. Ta gostota je praktično taka kot na iPhone 6. Softver omogoča nastavljanje temperature in nasičenosti barv. Tega iz iPhona nisem navajen. Tam še iz fabrike pride nastavljeno tako, kot je edino prav.

Good job?

Sicer so tehnični podatki na spodnji meji za sodoben telefon. 1GB delovnega pomnilnika (isto kot iPhone 6) in 8 GB trajnega.

Po tem, ko sem naložil vse programčke, ki jih uporabljam, mi ostane še cca. 3GB. Z SD kartico se pomnilnik da razširiti na 64GB.

Antutu benchmark mi pravi, naj bom ponosni lastnik high-end telefona. Rezultat je 20000, kar je malo. Najhitrejši se bližajo rezultatu 60.000. Še najbolj to pride do izraza pri igrah, ki jih pa ne igram.

Zadovoljiva baterija

Še najbolj me je skrbelo, kako bo z baterijo. Na androidu nikoli ne veš, ali je ne bo kak programček v času mirovanja naprave izpraznil. In imamo seveda polno orodij, da to analiziramo, rišemo grafe, izvažamo v Excel ... Na iPhonu se pač samo zgodi, da se ti zdi, da se zadnje čase baterija nekaj hitro prazni, ampak izmeriti se pa tega ne da. 

Redmi baterija ima kapaciteto nekaj čez 2000mAh. Poraba se giblje med 0.5% na uro (standby na 2G, vse kar ga naredi pametnega izklopljeno) do 20% na uro (intenzivno igranje, ampak ne igric). Ko se ga bom naveličal, bo morda zadostovalo polnjenje vsako drugo noč. Zdaj ga polnim vsako noč. MIUI sicer daje na voljo kup orodij, kako varčevati z elektriko.

Poraba baterije. Cca. 50% porabi zaslon.
Spodbudna je praktično ravna črta v času pripravljenosti. 

Me you I - like

Prva stran izstrelišča programčkov.
Spodnji štirje so na vseh straneh isti.
Sicer na prvi strani tudi okence v koledar 
(z izmišljenimi dogodki za zarotarjance)
in glavnimi programčki
na lažje dostopni desni.

Najbolj prijetno pa je presenetilo tisto, kar je pri telefonu pravzaprav najbolj originalno - operacijski sistem oz. uporabniški vmesnik (UI), ki Xiaomije loči od ostalih Kitajcev.

Izpeljanki se reče MIUI, kar lahko pomeni UI za Mi ali pa "me you I". MIUI je pobral najboljše iz androida, iOSa in scene modificiranih android ROMov.

Rezultat je okolje, ki ne daje vtisa, da so ga oblikovali slovenski črnograditelji ali občinarjem prilagodljivi urbanisti. Kjer niti dve ikoni istega avtorja (Google), ki hočeta biti iste oblike, nista enako veliki.

Občutek je, da ga niso delali samo programerji, da se je nekdo potrudil, kako zadeve izgledajo. Ko gre za obliko, si obilno izposojajo od Appla. Ko gre za varnost, kontrolo, nadzor, upravljanje, si izposojajo najboljše iz mod-scene v kateri skupnost izboljšuje Android.

Osnova je Android in celotna googlova mašinerija. Telefon bodo lahko otroci in pubertetnice v celoti skinale. Še posebej dobro informirano izbirate, če berete kitajske pismenke. To je tudi edina točka, kjer telefon zaide k svojim koreninam.

Zelo lepo je rešeno obveščanje, dostop do glavnih nastavitev ... Nameščanje programčkov je kot na iPhonu - torej vsi so na katerem od ekranov uporabniškega vmesnika, ni še dodatnega abecednega seznama vseh, do katerega se dostopa preko velevažne ikone sredi vsakega zaslona.

Obvestila in bližnjice do nastavitev.

Tipke za meni, domov in nazaj so harverske in ne odžirajo zaslona. In ja, dve pomanjkljivosti: vse skupaj je narejeno na Androidu 4.3 Jelly Bean, sistemske tipke pa niso osvetljene. Lollipop menda pride, neuradno je že na voljo.

Vsi sistemski programi so bistveno lepše narisani od tovarniškega androida. Bolje je poskrbljeno za varnost in zasebnost. Primer: običajni android vas ob nalaganju programčka seznani, da npr. program za vklop LED svetilke zahteva dostop do vaših kontaktov. Tule sicer Play Store naredi isto, ampak potem sistem za vsak dostop posebej vpraša. In dostop npr. Twitterja do fotoaparata lahko dovolite enkrat za vselej, do kontaktov pa naj kar vsakič posebej moleduje.

Lepo narisane in funkcionalno močne nastavitve.

Če je telefon rutan, se v sistemu pojavijo dodatne možnosti kot del "uradnega" sistema. Je pa dosti tistega, zaradi česar se telefone sicer ruta, vdelano v sistem. Recimo branje in pisanje na USB ključek, omejevanje, kateri programček se zažene ob zagonu telefona, kateri ga sme zbuditi ipd. ipd.

Skratka, igrišče za tiste, ki se radi igramo z nastavitvami.

Orodjarni.

Kamera

Fotoaparat je soliden. Čas bo pokazal več. Zadnjih nekaj slik na mojem Instagram profilu je posnetih že s tem telefonom. Žal se ne da naložiti tovarniške android foto aplikacije. Je pa Gallery boljša od tovarniške. Pa slabša, ko gre za popravljanje fotografij.

Programčki, ki jih uporabljam, sicer delajo brez problemov, dovolj hitro in tekoče ... Ne vem, kaj lahko twitter, facebook, gmail, instagram delajo na šestkrat dražjem telefonu bolje.

Skoraj bi pozabil na telefoniranje. Ima dva mikrofona za zmanjševanja šuma. Dovolj glasen zvočnik za prostoročno telefoniranje. Se mi je pa dvakrat zgodilo, da je bil klic prekinjen. Mogoče so vzrok udbomafini iz murgelj, mogoče pač omrežje, mogoče pa šlampast telefonski del aparata. Na iPhonu sem intimno okrivil omrežje ali osebo na drugi strani, nikoli pa telefona.

Redovalnica

• spletna trgovina, nakup, dostava, pakiranje ... 5
• oblika, izdelava ... +3-4
• zaslon ... +4 (ker ni Gorilla 3)
• telefon -4
• silicij (procesor, pomniki) ... 3
• kameri ... 3-4 (zelo solidna za svojčke, snemanje FHD oz HD videa)
• baterija ... -3 (ker so dobra orodja za nadzor)
• softver ... 4-5 (čista petica, ko pride Lollipop)
• cena/kvaliteta ... 5

Show me yours and I will ŠouMi mine

Redmi 1S ni telefon za vsakega. Ne berite tega zapisa kot priporočilo. Za vaše odločitve ne prevzemam nobene odgovornosti. Konec koncev za podoben denar in z nekaj vezave pri lokalnih telekomih dobite stare modele Korejcev. Na obroke. Verjetno s slabšim zaslonom in Androidom, ki ga nikoli več ne bodo nadgradili.

Imeli boste urejen servis in prijatelja z istim telefonom, če se bo kaj zapletlo. Pri ceni 125€ je bil moj pristop, da ne more biti tako zanič, kot je poceni. Po videnim bi verjetno tvegal tudi z njihovim top modelom - Xiaomi Mi4, če bi se kako lahko zanesel na servis in garancijo. Predvsem, ker je MIUI rešil problem enoročne uporabe velikih zaslonov: sliko zaslona pomanjša v spodnji desni (ali levi za levičarje) vogal.

Veliko vas (nas) seveda razmišlja tudi o high-end modelih za 600-1000€. Nekako v stilu tistih besed Johna Lennona na nekem koncertu Beatlov, "nekateri lahko ploskate, drugi pa žvenketajte z nakitom". Koncert ... torej internet, programčki ... so skoraj do pike enake na Redmiju ali na iPhonu. Je pa res, da je iPhone dober tudi za ego.

(A da ni? Da telefon rabite zaradi funkcij? Koledarja, pošte, beležke? Res? No, to dela tudi na Redmiju).

Podaljšek ega je tudi Redmi, a na drug način. Čeprav prihaja iz komunistične kitajske, ima rdeče ime, ki ga povezujejo celo z Maovim geslom "proso in puške", in je socialno čuteče poceni, to ni telefon za ipad socialiste in združeno levico.

To je telefon za nas, ki imamo radi v žepu opozorilo, da Azija prihaja z velikimi koraki in da slovenski delavec, kmet in javni uslužbenec že posega po istih izdelkih kot revne množice v Indiji in na Filipinih.

In je dokaz, da 125€ kupi natanko toliko igrače kot 900€.

Nexus 7 2013: Vrhunska in ljudska tablica

Pred slabim letom sem iz iPada presedlal na Nexus 7 in ni mi bilo žal. 7 palcev je za tablico prava velikost. Gre v žep, dovolj je lahek, da se ga da dolgo držati v rokah. Kot knjigo.

iPad mini? Ne gre v žep. V žensko (ali "moško") torbico pač. iPad maxi? Namesto 9 ali 10 palčne tablice je pametneje vzeti v naročje ali na sestanek notesnik. Na njem je mogoče delati, torej napisati članek, oblikovati prosojnice, napisati daljši odgovor na mail. Resno mislim: če se pred televizor usedete z notesnikom, boste morda celo kaj naredili. S tablico boste "naredili" tvit ali dva. Ja, pa všečkali (všečkali!) boste obilno na fejsbuku. Gre z enim prstom. Glede napetost v državi tudi s srednjim.

iPad mini in Nexus 7. Vir: pcAdvisor

Nexus 7 2013

Letos pozno poleti je prišla na trg izboljšana različica. Googlov marketing ji ni dal novega imena. Očitno so se odločili, da bo tako kot pri avtomobilih. Corvette je corvette, pa če je 1963 ali pa 1997. 

Novi Nexus je tanjši, ožji (še lažje gre v žep suknjiča), malenkost daljši in 50 g lažji (pod 300g). Kot se za Moorov zakon spodobi, so podvojili RAM. Procesor je hitrejši cca. 50%, dostop do pomnilnika za 100% (merjeno s programčkom Benchmark & Tuning Free). Kaže, da bo baterija zdržala nekaj dlje kot pri starem modelu.

Dosti boljši je zaslon - iz cca. 216 ppi je prišel na 323ppi. Na sedmih palcih ima toliko pixlov, toliko podrobnosti, kot vaš HD televizor. Ali pa 23 palčni računalniški monitor. Ppi so pixli oz. točke na palec. 300 so jih imeli prvi črno-beli laserski tiskalniki. Za moje oči je imel že stari Nexus tudi za dolgotrajno branje dovolj gladke črke (česar za iPad 1 pač ne morem trditi). Ampak na N7 2013 je zaslon fenomenalen. Preden naredijo še boljši zaslon moram k zdravniku po boljše oči.

vir: Redmondpie.

iPad mini je kritičnih (za suknjiče) 2 cm širši in nekritičnih 0,127 cm tanjši. Tudi težji je. Ima praktično enako gostoto pixlov na zaslonu. Cena je skoraj dvojna.

V roko mi novi Nexus ne sede še tako domače kot stari. Tanjši je, robovi so ostrejši. Hrbet ima slabši oprijem. Je pa dovolj ozek, da se ga da držati kot telefon, med palcem in ostalimi prsti. Morda pa se moram samo navaditi.

Oblikovanje je kar se da racionalno. Črna plastika, Gorilla Glass 3. Brez ambici za Red Dot. Inženirsko in prav nič za hohštaplerje.

Migracija

Ker sem ob prvih vtisih hvalil, namreč, da takoj vse dela, da ni nobene potrebe po iTunes ali čem podobnem, se pri prehodu iz ene na drugo androidno tablico izkaže kot ne tako zelo odlično. Ja, vse iz googlovega ekosistema je bilo v prvi minuti prenešeno, celo wifi gesla za lokale, ki jih nova tablica še nikoli ni obiskala. V nasprotju s pričakovanjem in reklamo, da Android vse nastavitve vseh programčkov spravlja v oblak, jih ne.

Na roke je bilo treba namestiti vse programčke na novo. Ni jih bilo treba ponovno kupiti, pač pa jih je bilo potrebno ponovno nastaviti. Se spomniti gesla ... Kaplja čez rob je bil Falcon Pro, ki mu je zaradi fašistične politike Twitterja zmanjkalo pravic za registracijo novih uporabnikov. Twitter hoče namreč uporabnike prisiliti, da uporabljajo njegov programček, ki pa ni nič prida. Če se ne bi znašel, Falcona na novem Nexusu sploh ne bi mogel uporabljati.

Kot se za vsak odprt sistem spodobi, rešitve za te probleme so. Kot se za demokratično odprt sistem spodobi, je rešitev celo več, in ne en sam iTunes. Je pa za te rešitve potrebno vzeti v roke težje kladivo in tablico neoliberalno odkleniti oz. si omogočiti "root" dostop. Root je ime uporabnika, ki mu je na sistemu unix dovoljeno čisto vse. Ime menda pride od tega, da je smel spreminjati korenski, torej root imenik datotek.

Koreninjenje

Lepa slovenska beseda za rootanje bi lahko bila koreninjenje. Na Androidih v zvezi s koreninjenjem ni take histerije kot pri Applu, kjer poteka stalno nadmudrivanje med hekerji, ki skušajo iOS odkleniti in Applom, ki maši varnostne luknje, skozi katere se to dela. Odklepanje na iOS omogoča dvoje: nalaganje programov mimo AppStora in zaganjanje programov z "root" pravicami. Na Androidu je prvo omogočeno "serijsko", motiv za koreninjenje je zaganjanje programov z večjimi pravicami ter nalaganje alternativnih ali "mutiranih" operacijskih sistemov.

In če naj bi en program prebral nastavitve drugega programa, npr. da bi naredil varnostno kopijo ali pa če naj bi program A spreminjal nastavitve programa B, npr. da bi restavriral varnostno kopijo, potrebuje večje pravice od povprečnega programčka, ki seveda ne sme šariti po podatkih drugih programčkov, ampak samo po svojih. Sicer bi se Android sesipal tako, kot se srednje z virusi okužen Windows sistem.

Domišljam si, da se na računalnike pa še kaj spoznam, ampak očitno nisem več rosno mlad. Navodila, kako se vkoreniniš v Android sistem so sicer manj adrenalinska od tistih za "lomljenje aresta" na iOS. Tam je cela znanost s podpisanimi SSH blobi, verzijami, potrebna je prstna spretnost - tišči ta gumb 5 sekund, potem tega in tega skupaj 12 sekund ... - in seveda gre nekaj živcev, ko na koncu ne veš, ali bo iz iPhona nastala opeka ali bo po lomljenju aresta še delal.

Tipična navodila za vkoreninjanje Androida terjajo kup raznih downloadov, za vsak korak svoj software za PC, pa svoj za Android ... komplicirano. In še razpaslo se je, da silno radi navodila objavljajo na YouTube. Zakaj že? Saj ne kuhamo chili con carne.

Kingo, Helium, Airdroid ...

Nexusa sem vkoreninil z orodjem "Kingo Android Root". Ne uvršča se prav na vrh rezultatov iskalnikov, dela pa odlično. In kar je bistveno, za razliko od drugih metod, ne zbriše celotne tablice oz. telefona. Nasprotno, Nexus je nedotaknjen, samo do pravic uporabnika "root" se pride. Seveda ne prevzemam nobene odgovornosti, če boste sledili temu blogu in si na svoji napravi kaj pokvarili.

Backupe posameznih programčkov sem potem naredil s Helium Backup. Dal na Dropbox, vzel z Dropboxa ... Vem, po internetih piše, da je zlati standard za backup "Titanium", ampak tisto se mi je zdela ena taka androidovska podrtija od grdega softwarea, za katero je Steve Jobs imel pridevnik - "crappy".

Povežeš s kablom in klikneš na gumb "root". Slika ni moja.

Root pravice izkoriščam še s "StickMount". Ja, USB disk ali bralnik SD kartic lahko "montiram" na Nexusa in ta vidi, vse kar je tam gor, recimo fotke, filme, dokumente ... Ali pa iz Nexusa nekomu nekaj zapišem na ključek. Poskusite to z iOSom!

Tretji "root" programček je "Wifi Key Recovery". Izpiše gesla WiFijev, ki se jih tablica spomni, jaz sem jih pa pozabil, jih pa moram vtipkati v kako drugo napravo. Če bom kdaj imel več kot eno Android napravo, si bom namestil še AppSync, ki sinhronizira nastavitve in podatke med programčki. Namestiti moram še AdBlock.

Na tem mestu naj pohvalim še AirDroid za prenašanje podatkov med PCjem in tablico ter System Monitor. Ta da vedeti, da 1% baterije porabi v 6 minutah oz. da baterija zdrži dobrih deset ur. Kuri pa Android več od iOSa v "mirovanju".  

Odprto, ampak ...

   

Če je hardversko Nexus 7 prepričljivo boljši od iPad minija, glede softvera stvari niso tako enoznačne. Opisal sem jih že lani. Android ostaja nekaj grše narisan kot iOS. V bistvu najbolj moti, da ikone niso vse enake oblike in velikosti, pa da je v PlayStore dovoljeno prodajati še tako odurno oblikovane programčke. Po drugi strani ima vidžite, torej namesto ikone za mail lahko v zaganjalnik izpiše najnovejših 5 mailov; ali pa del koledarja, zadnje tvite, trenutno vreme ... Tega iOS menda še ni vzel.

Zares dobra ideja je tudi tipka "nazaj". Če bi jo imel iPad, bi mami marsikdaj laže pomagal. Po drugi strani, spet, se ne spomnim, da bi kak vrhunski programček bila najprej narejen za Android, da bi Android premikal meje. Denarja imajo uporabniki iOS več, zato je razvoj tam. Obstaja pa za Android vse.

Ker me je najbolj motilo, da na Androidu informacije ne drsijo tako mehko, kot na iOS, se je zelo zelo izboljšalo. Bi bilo pa lahko še boljše. In, da uravnotežim, na res cool način Nexus ugaša zaslon. Kot dobri stari CRT. Skratka, sem in tja se kakemu inženirju utrne dobra ideja, manjka pa jim tečnež in tiran tipa Jobs, ki bi naredil red.

Sklepno

Tablice postajajo blago. Commodity. Vgrajujejo jih celo v avtomobile in fotoaparate. Take, z nekaj slabšimi karakteristikami se prodajajo celo za manj kot 100 dolarjev.

Nexus 7 je najboljša 7 palčna tablica na trgu. Njena cena v neoliberlanih državah je še 40% nižja kot v državah, kjer so kupci računalniške opreme bolj socialno odgovorni. Nexus 7 je celo najdražja 7 palčna tablica z Androidom.

Nič ne kaže, da bi šel pri tablicah nazaj na iOS. Nisem pa še prepričan, da bi štiri leta star iPhone zamenjal za Androida. Preveč ključna reč je telefon, uporabljamo jo, ko delamo še kup drugih zadev, in delovati mora perfektno.

In kaj mislite vi?

Plus ena za zvezo sedem

Oni dan si nisem mogel kaj, da nisem izvlekel plačilne kartice in odštel 250€ za Google Nexus 7. Nekaj za v žep zna priti prav in Android se mi je po kratkem igranju z nekim telefonom zdel vreden zanimanja.

Vir: Google.

Od prvega trenutka naprej je občutek ta, da so vse naredili prav, kar Apple dela narobe. Inicializacija steče iz škatle, nobenih iTunes, nobenega vnašanja kreditnih kartic, nobenih komplikacij z odločanjem med ameriško in slovensko trgovino z aplikacijami. Vneseš gmail ime in geslo in vse bistveno dela: pošta, kontakti, koledar ... Po WiFiju se je zadeva nadgradila na Android 4.2.1. Ne vem, katera sladica je to in me tudi ne zanima.

V petnajstih minutah sem imel gor celoten ekosistem, ki sem ga navajen na mobilnih napravah (in ki je vse bolj podoben namiznemu):

1. Gmail. Kovačeva kobila je sicer bosa, nekaj slabši je kot na iOS. Je pa zelo uporaben pripadajoči widget.
2. Koledar. Odličen, tudi z widgetom.
3. Chrome, takoj na razpolago z vsemi gesli in zaznamki kot povsod drugje.
4. Kontakti. Tudi. Kasneje sem ugotovil, da zna vsakega poklicati skozi moj najljubši app. za IP telefonijo.
5. Epistle. Nadomestek za PlainText ali WriteUP. Kompromis, ki omogoča, da na iOS kaj napišem in se mi to brez doktorata sinhronizira na vse telefone in računalnike. Recimo zapiske kakega sestanka, seznam stvari, ki jih moram urediti, osnutek kakšnega besedila, ki nastaja malo na telefonu, malo na tablici, malo na PCju ... Kompromis je v tem, da znajo ti programi delati samo z ASCII besedili. In markdownom.
6. Dropbox. Check. Še iščem verzijo, ki bi mi na Nexusa sinhronizirala celoten dropbox. 32GB ne rabim za filme.
7. Office, KingsoftOffice. Zastonj in na prvi pogled boljše od česarkoli za iOS. Vis-a-vis Dropboxa se obaša kot Epistle & co. Bravo!
8. Flipboard. Odkljukano. Obnaša se telefonsko, ne tablično.
9. Twitter. Žal Tweetbot ne obstaja. Kolobarim med Plume, Tweetcaster in uradnim Twitter klientom. Plume ima vodotesen client-side block. Menda prvi kleint, ki to zna. Obstaja iOS verzija?
10. Kindle. Zinio, Instagram, Skype, Google+ ... Odkljukano.

Ampak zadeva se mi je usedla v srce zaradi par zadev, ki na iOS niso, pa niso delale, kot bi morale:

1. Android ima za vse appse odprt datotečni sistem. Na iOS dva appsa ne moreta delati z isto datoteko, ampak vsak s svojo kopijo. Tako, da na koncu nihče ne ve, katera je zadnja. Tako, kot na namiznem računalniku, se da isto datoteko napadati z več programi. To pomeni, da se na Androidu da delati. Da ni bralnik. Da lahko nek file potegnem iz Dropboxa, ga popravim, in bo šel avtomatsko nazaj v Dropbox.
2. Za Android obstaja TotalCommander. To pomeni, da imam nadzor nad vsebino naprave. Datoteka je na napravi, lahko jo odprem s čemer hočem, pa bo še vedno samo ena. Na iOSu ima vsak malo bolj zahteven app svoj način, kako dela red med večjim številom dokumentov.
3. Ko Nexus z USB kablom priklopim na računalnik, ga vidi kot disk. Če bi rad dal kar gor ali vzel dol, se obnaša kot USB ključek. Nobenih moroničnih interakcij z iTunes ali kakšnim drugim programom. Seveda gre za običajen USB kabel iz Hoferja.

Minus ena glede na iOS

• Ni tako lepo narisan. Solidno, ne pa vrhunsko.
• Skrolanje ni tako mehko kot na iPadu, tudi patentiranega odboja na koncu ni.
• Hardware je soliden, ampak tak primerek industrijskega oblikovanja kot iPad, pa pač ni. Ampak menda bolje prenese, če ga vržete na tla.
• Gostota pixlov je manjša kot na iPadu z retina zaslonom, pa boljša kot na iPad miniju (1024x768 proti 1280x800). Je pa to dovolj, da se da gledati normalne desktop spletne strani. In 30% pixlov več, kot na iPad miniju, je 30% več informacij.

vir: techreport.com

Plus ena za odprtost

• Operacijski sistem je v osnovi boljši. Bistveno boljši. Android je sistem za laptop, ki so ga prilagodili manjši napravi. Ni sistem za MP3 player, ki ga krpajo v nekaj več.
• Widgeti na domačih zaslonih pridejo zelo, zelo prav. Tako imam na naslovni strani seznam pošte iz priority inboxa ter naslednjih 5-7 dogodkov iz koledarja ter 7 appsov za delo.
• Narejen za znalce: je računalnik ne aparat. Ima kup funkcij, ki so v iOS skrite, da stvar ne bi bila preveč komplicirana. Recimo, za kaj je porabil energijo, kaj požira pomnilnik in cel kup drugih tehnikalij, v katerih bi se blondinka zaplezala, nam, ki znamo zamenjati tesnilo na vodovodni pipi, je pa všeč, da imamo stvar pod kontrolo.
• Prost je Applovih idiotizmov. Recimo, knjigo za Kindle lahko kupim direktno iz Kindle appa. Open source programi tipa VLC so portirani. Ipd.
• Baterija. V prvem ciklu intenzivnega igranja, testiranja, inštaliranja ... je bil zaslon prižgan 7 ur in dve minuti. Spodobno.

Plus ena za ceno

Najcenejši s 16GB v ZDA stane $199, 32GB v Evropi stane cca. 250EUR, to je skoraj pol manj od iPad minija. Še en dober primer demokratizacije tehnologije in prispevek k zmanjševanju socialnih razlik, ki je za računalništvo značilno od prvih hišnih računalnikov (ja, vem, nenavadne besede za nekoga, ki se ga predalčka kot desničarja).

Plus ena za format

Pri celi stvari je to morda najboljše. Skoraj povsod gre lahko zraven, omogoča pa dosti več kot 3 ali 4 palčni zaslonček od telefona. Gre v žep od plašča, bunde, suknjiča, spomladanskega površnika, tudi v zadnji žep normalnih kaubojk. iPad (mini ali maxi) je treba nositi v torbici, kar ženski še nekako pritiče, moški pa imamo zgodovinsko roke radi proste za gorjačo ali sulico. Če pa že nosim aktovko, pa ne vem, zakaj ne bi imel v njej notesnika.

Skratka, kulturni boj se lahko začne. Android je soliden tekmec.

Nadmudrivanje globalizacije

Enkrat sem že napisal, da je MacBook Air računalnik, ki ga skoraj ni. Tako tanek je, da ne sede v nobeno torbo za notesnike. Zaželel sem si ovitek, da ga lahko dam kamorkoli.

Globalizacija

Na Amazon.com mi je padel v oči ovitek Incipio. Kupil sem ga z enim klikom. 23.13€ za ovitek in 11.56€ za FedEx poštnino. To je bilo 22.11.

Nadmudrivanje

Že 24.11. naj bi dobil v podpis "uvozno dispozicijo", pa je zašla v spam. Mail z dolgimi navodili in petimi(!) priponkami sem končno dobil 1.12. Človeka popolnoma splaši cenik po katerem ni nič jasno, kakšne stroške naj bi si odrezali v Sloveniji za posredovanje pri uvozu, ležarino, stroške pregleda ...

No, pa sem le izpolnil carinsko deklaracijo (kjer nisem napisal nič takega, kar ni bi bilo že v spremnih papirjih od Amazona). Potem sem dobil obrazec za plačilo carine (7€ s stroški banke). Plačal sem na kliku in potrdilo o plačilu poslal fedexu. In končno, včeraj, so mi prinesli paket. Zaračunali so mi 15€ stroškov. Kar je bilo manj, kot sem se bal.

Če povzamem:

• 23€ cena ovitka
• 11€ transportni stroški
• 7€ carina
• 15€ manipulativni stroški

Ne da bi v Sloveniji naredili karkoli koristnega, so zaslužili skoraj toliko, kot sem plačal Amazonu za blago. Papirne vojne in izgube časa pa je bilo za dva velikostna razreda več.

Ni zmagala globalizacija, zmagali so butalci.

Kako udobno tvitati iz iPada

Če kaj zanimivega preberemo, tviteraši to radi priporočimo svojemu družabnemu okolju. Kljub programčkom še vedno veliko beremo v brskalnikih, zato je orodje za udobno tvitanje ven iz brskalnika pomembno. Na desktop brskalnikih se to uredi z bookmarkleti - kratkimi programčki v JavaScriptu, ki so shranjeni med zaznamki. Tule je en tak bookmarklet.

Težava z bookmarkleti na iPadu je, da se jih ne da iz spletne strani potegniti med zaznamke ali v vrstico orodnimi zaznamki (boomarks toolbar). Malo se je treba potruditi:

1. V programčku Settings v razdelku "Safari" nastavite tako, da prikazuje orodno vrstico ("always show bookmarks bar" damo na ON).
2. V Safariju naredite nov zaznamek, lahko kar na tole stran. Sistenete na Add Bookmark, spremenite naslov zaznamka npr. v "Tweet!", kategorijo v Bookmarks Bar, URL pa za zdaj pustite pri miru.
3. Označite in skopirate tole besedilo:
   javascript:var%20d=document,w=window,enc=encodeURIComponent,e=w.getSelection,k=d.getSelection,x=d.selection,s=(e?e():(k)?k():(x?x.createRange().text:0)),s2=((s.toString()=='')?s:('%22'+enc(s)+'%22')),f='http://bit.ly/',l=d.location,p='?v=3&u='+enc(l.href)%20+'&s='+enc(d.title)+'%20'+s2,u=f+p;try{if(!/^(.*\.)?tumblrzzz[^.]*$/.test(l.host))throw(0);tstbklt();}catch(z){a%20=function(){if(!w.open(u))l.href=u;};if(/Firefox/.test(navigator.userAgent))setTimeout(a,0);else%20a();}void(0)
   
   
4. V Safariju se prebijete do Bookmarks Bar, Edit, se odločite, da bi popravili tisti "Tweet!" bookmark in mu v drugo polje, link na blog.zturk.com prepištete s tem, kar ste pravkar skopirali.
5. Gotovo.

Potlej samo še odprete ne stran, pobarvate neko besedilo, ki bi ga citirali, stisnete na bookmark "Tweet!" v orodni vrstici in Safari bo odprl novo okno, kjer bo pripravil obrazec za to, da članek s tem citatom posredujete na enega ali več vaših Twitter računov ali pa na Facebook.

Posredujte kaj branja vrednega!

Literatura in več informacij: Tale stran.

 

Oba palca gor za iPhone 4

Bralci mojega bloga veste, da me je MacBook razočaral. Bobu-bob - presežek je zgolj in samo aluminijasto ohišje. OS X ni nič posebnega. iPad ima svoje pluse, a mnogih mojih pričakovanj ni izpolnil. iPhone 4 pa je čisti zadetek.

Najboljše pri iPhonu je, da je to iPad, samo manjši zaslon ima. Najslabše pri iPadu je, da je to samo iPhone z večjim zaslonom a brez telefoniranja. Najboljše pri MacBooku je, da je boljši kot iPad s tipkovnico, kar pa ne pomeni nič.

Telefon ne odpušča

Telefon je zahtevna naprava. Biti mora majhen, lahek, baterija mora zdržati vsaj en dan, upravljati se ga mora dati z eno roko, med tem ko počnemo kaj drugega, npr. hodimo po cesti, vozimo kolo ... Telefon ne odpušča in pri telefonu pridejo do izraza vse prednosti totalne kontrole, ki jo ima nad svojimi izdelki Apple: lastna strojna oprema, lastna programska oprema, ki je napisana posebej za to napravo, lastna trgovina za programčke in medije ter stroga cenzura. Operacijski sistem je bilo treba napisati za natanko eno napravo, z enim procesorjem, eno ločljivostjo zaslona, enim naborom gumbov. V tako kontroliranem okolju je mogoče stvari optimizirati. Namizni računalnik prenese marsikaj, telefon pa mora biti optimiziran in Apple je to opravil perfektno.

Design ohišja verzije 4 je vrhunski. Morda bo postal klasika, kot je bil to npr. prvi Sony Walkman. Pa kaj, če antena ne dela dobro (nisem opazil). In ja, če pade na tla, bo malo kriza, ampak tudi kaka keramična ura Rado (nimam, grde so mi) ni ravno da bi jo ljudje po tleh metali kot kako Casio. Ima natanko tiste tipke, ki so nujno potrebne in res dobro je premišljeno, kaj delajo. Primer briljantnega Apple designa je tipka za izklop programčkov (appsov). Kako se v programu kaj naredi, bodo ljudje že pogruntali. Važno je, da telebani znajo priti ven.

Zaslon je res natančen. Črke so gladke. Prvič v življenju na računalniku vidim gladke črke. Po izkušnji na iPhone 4 je prav mučno na iPadu in računalnikih gledati s prostim očesom vidne bajsaste piksle. Podobno ločljivost, tistih cca. pedeset pikslov na stopinjo, bomo zdaj zahtevali tudi na drugih napravah. Mimogrede, HD televizor kaže po tej formuli gledati tako, da zasede cca. 40 stopinj vidnega polja. Če sedite dlje, ne vidite vsega! Za iPad 2 bi se spodobilo 1920 pixlov po horizontali.

Uporabniški vmesnik je pregleden, perfektno odziven, vgrajeni programčki imajo konsistenten vmesnik. Tipkovnico nese proti desni tipki, a morda je to stvar navade iz Samsung Omnie. Tam sem se zatipkal manj. Večopravilnost je prednost iOS 4 pred tem, kar zna iOS 3 za iPad. Včasih je moteče, da program ostane natanko tam, kjer si ga zadnjič zapustil. Morda bi lahko naprogramirali, da če se v program vrnem po več kot n urah, da me postavi na začetek. Naj idejo patentiram? Ali pa, da se jih da na več načinov ugašat. Podobno kot v backgrounderju za iPad. Saj morda se da, pa ne znam.

Fotoaparat je odličen. Tule je nekaj slik za primer. Na začetku je "control freak" v meni pogrešal, kje se nastavlja ločljivost, format ipd. Ampak res. Zakaj ne bi vsega poslikal na maksimalni ločljivosti. Piksle lahko mečem stran tudi kasneje. Twitter klienti sami stisnejo, včasih sicer manj, kot bi jaz sam na roke. Sumim tudi, da uporablja akcelerometer, da sliko osvetli trenutku, ko se telefon preveč ne trese. Bistro!

V zvezi z iPhone 4 so veliko reklamirali FaceTime, ki pa se mi ne zdi nič posebnega. Dela samo med iPhoni, samo, če je človek na WiFi omrežju, za povrh pa iPhone ne zmore standardnih GSM videoklicev. Halo?

iPhone je iPod, ki zna telefonirati

Večina drugih pametnih telefonov so telefoni, na katerih se da prebrati pošto, poslušati glasbo, narediti fotografijo ali oddati tvit. Na iPhonu večino časa ne telefoniramo. Telefoniranje in pošiljanje SMSov sta samo dve od ziljona programčkov. Razočara kakovost vgrajenega zvočnika pri ušesu. Pri nekaterih frekvencah nekaj pride v resonanco in cinglja kot kak čriček v armaturni plošči stoenke. 

Druga stvar, ki jo iščem, pa ne najdem, je, da bi kontakt postavil kot ikono na desktop. Verjamem, da obstaja kak programček, ampak to bi moral omogočiti sistem. Sploh je hecno, da na desktop lahko postavljam bližnjice za Safari, ne pa recimo bližnjice do nastavitve za "Airplane Mode" ali za vklop in izklop WiFija. Morda velja "there is an app for that", ampak to bi moralo biti vgrajeno in zastonj. Sploh pa je geslo ni "there is an app for that" ampak "there is $ to be spent for that".

Telefoniranje ni prioriteta. Če bi koga poklical moram (1) pritisniti tipko za vklop, (2) odkleniti telefon, (3) morda zapustiti program, v katerem sem bil, ko sem telefon nazadnje ugasnil, (4) zagnati programček za telefoniranje, (5) prikazati seznam priljubljenih kontaktov, (6) poklicati priljubljeni kontakt. Meni se zdi to malo preveč, verjamem pa, da fanboyem to samo podaljša taktilne užitke pri uporabi telefona.

iPhone klient za mail zna vsej pošti dodati hvalisav pozdrav "Poslano iz mojega iPhona", programček za pošiljanje SMSov pa ne zna na vsak poslani SMS nalimati "LP Žiga". #fail.

In ko se ravno pritožujem ...

Barabinska je politika, da se iPhone in iPad nočeta povezati preko BlueTooth - da bi bil iPhone internet modem za iPad. Ne vem, če zna biti internet modem za katerokoli drugo napravo. Ampak ta dva se sploh ne vidita! Če so zadaj kake mućke z ameriškim AT&T, ni nobenega vzroka, da to ne bi delalo drugje po svetu. Steve, kupi si globus. There is an app for that!

Barabinska je tudi politika, da v AppStore ne dovolijo programčka, ki bi povezavo vzpostavil preko WiFi in ki bi iz iPhone-a naredil WiFi hotspot. Tudi to je žrtev sodelovanja z AT&T, ki nudi "all you can eat" podatkovni paket za iPhone. In če bi bil iPhone modem za računalnik, bi ljudje požli preveč. Ampak jaz nisem niti na "all you can eat" paketu, niti na AT&T. Briga jih zame!

Barabinsko je tudi, da aplikacije nimajo "money back" garancije. Res je, da stanejo po nekaj dolarjev, ampak praviloma človek kupi tri, štiri, preden res najde tisto, ki dela to kar hoče. Tehnično vračanje appsov in denarja ne bi smel biti prav nikakršen problem.

In ker se Apple do mene tako slabo obnaša, si jemljem pravico, da bom iPhone ob prvi priliki odklenil. Tule v mislih dvigam nek drug prst, ne palcev!

Še to (dodajam dan po objavi): Barabinska je tudi cena. iPhone 4 v prosti prodaji stane približno še enkrat toliko kot iPod Touch, hardware pa je iz izjemo antenskega sklopa za telefonijo isti. Apple v ceni operaterjem očitno vračuna promet, ki ga bo iPhone operaterju naredil, in na njem skozi ceno telefona participira. Mimo naročniškega razmerja pa telefon ne sme biti cenejši kot je za AT&T in podobne. Je pa seveda to skladno s principi kapitalizma. Zakaj bi prodajal poceni, če lahko drago.

Kje je volkswagen med telefoni?

iPhone sem nabavil v Barceloni. Slučajno so tam teden prej odprli Apple Store, pa mi ni dalo, da nisem do tja naredil ovinka. Refleks še iz socializma. Če se česa ni dobilo, smo se postavili v vrsto za vsak primer, tudi, če zadeve nismo potrebovali.

Na letališču pa sem, kot za nalašč, opazil telefon znamke Bic (ja to so tisti, ki delajo razirke in kemične svinčnike). Za 15EUR, brez vezave ali česa podobnega. iPhone je 40x dražji.

Pa ni nujno, da je tako. Dalo bi se narediti telefon, ki bi znal vse to, kar je res koristnega na iPhonu, na slabšem zaslonu, z manj dodelano grafiko, slabšimi animacijami in drsanjem po zaslonu. Znati mora telefonirati, pošiljati SMSe, dostopati do Google Maila, in še pol ducata drugih servisov na oblaku. Za to ne potrebujemo celega Androida, ki zdaj tekmuje za high end z iOSom. Apple je naredil Rolls Royca, zdaj mora nekdo naredit Ford model T. Za vse ljudi!

Android to ni. Saj sem razmišljal, da bi šel na Androida, ampak zakaj bi se učil dveh sistemov, če že imam iPad. In zakaj bi tuhtal, kateri hardware bi izbral in s čigavo navlako (HTC Senese, Samsung Widgets) bi se spet boril. iPhone ni udobna platforma samo za Apple, udobna je tudi za avtorje programčkov. Nič spraševanja, kateri hardware, katere gumbe ima, kateri procesor je spodaj, ali je spodaj prava verzija Application Frameworka, kakšna je ločljivost zaslona ... ampak ena platforma. Zato bo vsak zadevo najprej napisal za iOS. Najmanj dela za največ kupcev. Programčkov je na tisoče, ampak ponosno izjavljam, da je vseh, ki jih rabim, za manj kot dva zaslona, vključno z vgrajenimi.

Napredek?

Kljub pritožbam (ne, nisem fanboy) je iPhone 4 vendarle daleč najboljši pametni telefon, kar sem jih kdajkoli imel. Pa sem uporabljal Motorolo M1000, nekaj HTCjev in Samsungov. iPhone je tudi najdražji, med najtežjimi in z najmanj zdržljivo baterijo. Ampak vse moje jamranje odtehta dejstvo, da teče gladko in zanesljivo. Najbolj zaželen pametni telefon je tisti, pri katerem gladko delovanje in zanesljivost nista žrtev razraščanja plevela za silo pokrpanih programčkov in navlake "featurjev".

Je to napredek? Mar nismo nekoč to že vedeli, pa v imenu "razvoja" pozabili?

Zakaj ne iPad 3G

O iPadu sem že pisal, verjetno še bom. Tule naštevam razloge, zakaj mi ni prav nič žal, da nimam verzije s 3G:

• iPad ne more nadomestiti notebooka na službenih poteh; v tujini zagotovo ne. Prvenstveno torej potrebujem 3G dostop za notebook.
• iPad potrebuje posebno "micro SIM" kartico, ki je ne morem uporabljati na drugih napravah. Da jo imam, je povezano z 15-30 EUR dodatnega mesečnega stroška, ki reši samo povezljivost iPada, ne pa tudi notebooka.
• Če k temu dodam še višjo ceno 3G modela, si za razliko že lahko kupim MiFi usmerjevalnik, ki ne reši samo problema povezljivosti iPada ampak vsake WiFi naprave. Če bi že bil heavy user ali pa imel vikend brez zemeljskega interneta, se to splača.
• Če sem dlje časa v tujini, poskušam kupiti predplačniški podatkovni paket. Tipično se dobi kak giga prenosa za 10-15 EUR, skupaj s SIM kartico, kar zadostuje za normalen dostop do neta za kak teden. Za iPad bo treba vsako tako kartico obrezati. In kot rečeno, razen morda na dopustu bolj kot iPad potrebujem notebook.
• iPad le ni naprava, ki bi jo nosil povsod seboj. Doma WiFi imam. Na lokacijah, kamor pretežno hodim na sestanke, je tudi. Odkar imam iPad, sem pozoren na lokale z WiFi in jih je veliko. Za med vožnjo je pa iPad res nevaren.

Namesto iPad-a 3G bom pač pazil, da bom imel tak telefon, ki se zna pokazati kot brezžični WiFi router.  Poveže se z mobilnim podatkovnim omrežjem, WiFi sklop pa uporabi kot strežnik. In na WiFi se iPad seveda zna priklopiti, ne glede na to, da so tethering preko bluetooth onemogočili, da bi namolzili več denarja iz 3G verzij in več podatkovnih naročnin.

Večina Windows Mobile telefonov to že zna. Tudi brezplačne rešitve so. Menda to prihaja tudi na Android 2.2 in novi iPhone. Tudi za "iz suženjstva vstali" iPhone obstaja softver za to. Za Slovenijo je rešitev idealna, ker ne potrebujem nobene dodatne pogodbe, nobene nove SIM kartice, le dodatni podatkovni promet nekaj malega plačam.

iPad - prvi vtisi - čarobni, revolucionarni, umazani in zli

Prejšnjo nedeljo, »first thing in the morning«, sem se naivno odpravil v trgovino po iPad, v Pentagon City Mall. "First thing" s 6 urami časovne razlike pomeni, da je čas tudi za ogled Pentagona. Da hočem iPad, sem vedel 20 sekund po tem, ko sem ga v trgovini vzel v roke. Sem se že videl, da si bom pri govoru namesto s točkami na papirju pomagal kar z iPadom.

Pa ga seveda niso imeli. Da se najbolj splača naročiti po pošti. Čas dobave: 5-7 dni. Preveč, glede na predviden čas obiska v ZDA. 5-7 dni prepozno sem tudi zvedel, da srečanje Evroatlanstkega partnerstva zaradi prahu z Islandije sploh bo.

So pa povedali, da ga lahko naročim v trgovino. Če imam Apple ID. In da me bodo po mailu obvestili, ko pride. Če pride. Na enem od macov sem se vpisal. In imel naslednje dni razlog več, da sem kar naprej preverjal email.

Izložba: "Meet iPad" in ne "Get iPad" ali "Buy iPad". 

Mail je prišel v sredo popoldne, malo pred odhodom na letališče. Seveda sem skočil v Pentagon City. Kjer so me legitimirali, če sem res ta, ki ga je naročil. In plačati sem ga moral s kreditno kartico. Menda na ta način kontrolirajo, da ista oseba ne kupi več kot dveh. Kot sladkor in kavo v stari jugi. Ampak ... kakšen fantastičen dan!

Na letalu ga nisem mogel preskusiti, ker ga je najprej treba "aktivirati", tako, da se ga priključi na iTunes. Ni mi jasno, zakaj. Ampak gotovo obstaja dober razlog. Kot za vse pri Applu. Tako mora bit!

Morda zato, da pomahaš s kreditno kartico. Doma sem uredil tudi to. Upam (upam!) da sem pazljivo poklikal in da se mi zdaj iTunes ne bo zaganjal za predvajanje tega ali onega. Nazadnje, ko sem ga nameščal, se mi je vsedel čez VLC. Ampak nobena cena ni previsoka, nobeno vreme preslabo …

Na iPadu so res zelo osnovne aplikacije.Bistveni sta App Store in iTunes, kjer te molzejo dalje.

Safari je, oprostite, pohabljen. Ne samo, da ne dela Flash (ne da se gledati videa na Delu, Dnevniku, RtvSlo pa se sploh dela pametno in pokaže stran za mobilne naprave). Na delo.si mi ni uspelo odpreti PDF verzije (verjetno flash). Huje je, da na polno ne deluje Gmail. Ne delajo Google docs. Tudi koledar se pokaže v svoji mobilni in ne v polni verziji. Pa za to ni razloga, ker je zaslon dovolj velik, procesor pa dovolj zmogljiv. Edino, kar pade na pamet je, da Apple ubija svetovni splet. Zakaj bi bilo nekaj na spletu zastonj, če se da za podobno reč skozi iTunes and App Store zaračunati.

O ostalih vgrajenih aplikacijah ne kaže zgubljati besed, ker so uporabne samo, če ste se popolnoma predali Apple univerzumu.  

Zabava se začne na App Store. Ki mi je napisal, da iPad ni podprt v "moji državi". Apple se obnaša kot The Soup Nazi. "No soup for you". "No apps for you!" Potem je bilo treba ogoljufati Apple Store in iTunes in se predstaviti kot Američan. Fake name generator je kar uporabna storitev! Kar nekaj programčkov je zastonj, v splošnem se pa na iPadu, tako kot na drugih Applovih zadevah, z nakupom strojčka stroški šele začnejo.

Dobro ...

• Oblika in format, ki ga lahko vzamete na sestanek, ga postavite na mizo na kavi ali na pivu, tudi na poslovnem kosilu. Če boste isto naredili z laptopom ali netbookom, vas bodo imeli za čudaka.
• Lepo oblikovan. Kot smo pri Applu že navajeni.
• Lepo "narisane" aplikacije. Podobno kot na OS X imaš človek občutek, da se nekdo potrudil tudi za obliko, ne le za funkcionalnost.
• Zelo odziven, snappy, posebej kinetično premikanje in obračanje je dodelano in odzivno. Užitek gledati, kako se stvari skrolajo, počasi ustavljajo, kako se vse skupaj obrne, ko napravo obrnemo.
• Virtualna tipkovnica je zelo, zelo dobra. Mislim, da bi na njej lahko tipkal celo hitreje kot na običajne tipkovnice. Verjetno zato, ker itak nimam strojepisnega tečaja. Napisati č,š ali ž je pa razmeroma komplicirano. Pričakujte zapise v "turccici".
• Nekaj aplikacije je preprosto genialnih. Ampak o tem na koncu, da vse skupaj zaključim s pozitivno noto!

 Zaslon se zdi za blendo svetlejši od MacBook-a in dve blendi od netbooka.

Slabo ...

• Za držati v roki kar težak, v ovitku ga je še posebej nerodno držati. Mislim, da se bo razvila nova verzija karpalnega sindroma. Da bi ga dolgo pestoval za branje knjige ali gledanje filma ... kaj pa vem. Če to delam na laptopu, mi ni treba ničesar držati v roki.
• Razmeroma slaba ločljivost zaslona. Ni OLED. 1024x768 je toliko, kot ima slab netbook. Na tako veliki površini ne da kaj prida gostote pixlov. Zato je dolgotrajno branje besedila utrujajoče. Znaki na spletnih straneh v portretnem načinu so zelo stopničasti. Če imam na telefonu imam OLED z 800x480 bi Apple lahko šel na kakih 1024x1400.

• Velika arhitekturna hiba naprave je, da so namesto normalnega datotečnega sistema aplikacijski silosi. Vsaka aplikacija ima svoje datoteke. Ne kaže, da je možno, da se dva programa ukvarjata z isto datoteko. Razen s tistim, kar je podprto skozi sistem (fotografije). Npr. da jo GoodReader prenese na iPad, Pages jo pa popravlja. BTW, Pages so jetra. Pišejo, da skvarijo Word datoteke in niti slučajno ne bom investiral $9.99.
• Posledica take arhitekture so medijski silosi. Brez posebnega truda imam že jaz štiri knjižne police. iBooks za Applove knjige, Kindle za Amazonove knjige, Marvel za Marvel stripe (ampak ne za ostale stripe), in FreeBooks za zastonjske knjige (ampak ne za zastonjske iz iBooks ali Kindle). Vsak program ima svoj vmesnik, malo drugačen. Pa za božjo voljo, knjiga je knjiga. Isto sranje se bo verjetno dogajalo s časopisi, glasbo … 
• Aplikacije kot paradigma so pogosto korak nazaj. Če je mali telefonski zaslon še lahko izgovor, da se za recimo CNN naredi aplikacija, na iPadu tega izgovora ni. Po novem velja »There is an app for everything«. Včasih je veljalo »there is a web page for everything«. Skozi brskalnik na enak način delamo zaznamke, si zabeležimo v Evernote, delimo vsebino na twitterju, facebooku, pošljemo po mailu ... Te stvari ima vsaka aplikacija urejena po svoje. Če jih sploh ima. Praviloma ne.
• iTunes so jetra. Nikakor ne znam prenesti slik iz iPada na PC. Nikakor. Da se ubijem. Ali sem pa spregledal kak thingy na zaslonu. Sinhronizacija dela samo v drugo smer. Morda zato, ker iPad nima kamere. Ampak da se pa narediti posnetek zaslona!
• Zaslon je svetel ampak za branje zunaj, razen v debeli senci precej naporen. Bleščavost pomeni veliko zrcalnega odboja. Po drugi strani tudi v temnem prostoru ni prav prijeten, ker aktivno sveti. Podobno kot računalniški zasloni. Na sliki levo se vidi, kako tak zaslon vidi fotoaparat. Človeški možgani se znajdejo bolje, lahko berejo, kar piše na zaslonu. Z nekaj nezavednega napenjanja možganov. In se sprašujemo, zakaj ležimo, beremo in smo utrujeni.
• Brez Dropboxa ali podobne rešitve za brezžično sinhronizacijo datotek med osebnimi računalniki za resno rabo ni primeren. Pika. Prenašanje oz. sinhronizacija po USB kablu skozi iTunes je kamenodobno
• Da ni multitaskinga je moteče v le toliko, da se v ozadju ne spremlja, da je prišlo novo instantno sporočilo, tvit ... Copy-paste med urejevalnikom besedila in brskalnikom ni moteč.
• Apple naj bi bil špica za user interface design, ampak za božjo voljo, se res ne bi dalo zapirati aplikacij kako drugače kot s pritiskom na fizični gumb? Tisti črni okrogli, ki je enkrat spodaj, drugič, desno, levo, zgoraj ... Sem spregledal kako gesto s prsti?
• Presenetljivo je tudi, da »nazaj« v številnih aplikacijah ne gre z gesto s prsti, ampak je nekje zgoraj levo, odročna ikona, na katero je treba pritisniti. Res štorasto. Steve, pa saj to ste na Macu že vzeli!
• Večino programčkov je treba kupiti. Cene praviloma niso visoke. Zelo pa moti, da se ne da dobiti preskusne, zastonjske verzije. Ali pa, da zadevo lahko daš nazaj in ti jo refundirajo. Glede na totalitarno naravo iTunesov, bi bilo to tehnično popolnoma izvedljivo. Tako pa človek kupi dve, tri stvari, preden najde nekaj, kar za silo dela. 
• Za iPad ni ne Firefoxa, ne Dropboxa ne solidnega (več identitet) zastonj Twitter klienta. Prvi med raznimi napravami sinhronizira gesla, zaznamke, zgodovino, drugi datoteke. Skratka, ne morem nekam z iPadom in se zanesti, da imam vse potrebno seboj.
• Za $499 bi pa krpico za čiščenje zaslona lahko dodali.

Skratka ...

Vse kar že kje dela – pošta, splet, predvajanje filmov, glasbe, pisarniške zadeve, tvitanje, celo branje knjig – dela na iPadu slabše, ne boljše. Glasbo se bolje posluša na iPodu, filme se gleda na računalniku ali televiziji, dela se na netbooku. Klasične knjige in časopisi na Kindlu manj utrujajo oči. Prednost je morda ta, da kje daleč od doma te stvari lahko za silo počnete brez računalnika. Ampak za silo gre tudi na pametnem telefonu. Ko bo delal Dropbox tako, da bo sinhroniziral VSE in bom Office datoteke lahko neškodljivo popravljal, bom mnenje spremenil.

Čarobnost in revolucionarnost iPada je v programih, ki jih za druge platforme sploh ni. Kjer naparava odpira nekaj popolnoma novega.

Vedno sem si želel dobro igrico za cestno dirkanje. Enkrat je bila vdelana v sedež na letalu pred mano. Na poti London - SanFrancisco sem toliko šofiral, da sem imel še nekaj tednov (tednov!) omrtvičeno konico kazalca. Na RealRacing se mi to ne bo zgodilo. Edino rama me še vedno malo boli.

In vedno sem si želel igrati kak inštrument. Na MagicPiano ne igram nič slabše kot Lang-Lang. In potem so tu take reči kot zemljevid sveta National Geographic, Star Walk ...

... in to je šele začetek.

Omnia drugič

Na posodo sem dobil Omnio 2. O enki sem že pisal. Saj sem bil kar zadovoljen, edino tipkati se ni dalo udobno nanjo in ko se mi je z njo zgodila nesreča, sem prav z veseljem presedlal nazaj na BlackJack.

Optimalen hardver

Omnia 2 ima impresiven hardware. Zaslon z 800x480 pixli pomeni, da se da praktično gledati iste spletne strani kot na osebnem računalniku. Tehnologija zaslona je AMOLED. Njeno bistvo je v tem, da v ozadju ni ves čas prižgan bolj ali manj močan vir svetlobe (backlight) ampak pixli aktivno svetijo. Tisti, ki niso črni. To pomeni, da temen zaslon pokuri bistveno manj dragocene baterije od svetlega. Črna je res črna, vse barve so bistveno globje kot na iPhone ali MacBooku. Bistveno! Na soncu se vse dobro vidi. Vgrajen je zelo soliden fotoaparat s 5 megapixli in (kar je v resnici pomembno) avtofokusom. Kamera snema videe do 720x480 in jih sproti zelo dobro stiska. Piše, da imam prostora še za osem ur najbolj kakovostnega videa! Vgrajen je tudi GPS, ki te skupaj z Google Maps pripelje kamorkoli. Seveda ima WiFi in Bluetooth. Baterija zdrži dva do tri dni normalne rabe oz. en dan smučanja s stalnim sledenjem po GPSu. 8GB je vgrajenih, pa še slot za microSD kartico ima. Spomina torej neomejeno. Zaslon je dovolj širok in tipkanje po zaslonu je zelo učinkovito. Praktično brez napak. Upal bi si trditi, da Omnio 2 poganja optimalen telefonski hardware, kar jih je ta hip na trgu, na prav vsaki točki boljši od iPhone.

Pokrpan softver

Na omnii 2 tečejo Windows Mobile 6.5, ki so sami po sebi verjetno čisto OK, so pa v osnovi razviti za naprave, ki jih upravljamo s paličico in ne s prsti. In Samsungu se je verjetno zdelo, da goli Windows Mobile niso dovolj vizualno atraktivni, pa so nekaj zadev naštrikali čez. Slabo.

• Telefon ima tri ali štiri lupine iz katerih se zaganja programe. Ena, pa tista dobro delujoča, bi bila popolnoma dovolj. Slike so spodaj.
• Odzivnost preprostih a pogostih operacij je slaba. Debele sekunde tečejo med tem, kot SMS prejmeš, ga prikažeš, odpreš, se lotiš odgovora. Sploh prikazovanje SMSov v fancy obliko z oblački ni vredno časa, ki ga telefon za to porabi.
• Nekaj operacij terja dosti preveč klikanja. Recimo, ko dobiš SMS pa bi osebo poklical. In obratno. Bližnjice bi morale to omogočati v eni, dveh potezah.
• Sem in tja izgine funkcionalnost levega in desnega gumba oz. leve in desne izbire na dnu ekrana. Verjetno zato, ker zanju skrbi Windows 6.5, za vse ostalo pa neka Samsungova nadgradnja.
• Sem in tja crkne akcelerometer in zaslon telefon ne reagira več, če ga postaviš postrani.
• Sem in tja postane gumb za nastavljanje glasnosti telefona neodziven in je telefon treba prestaviti npr. v brnenje na zapleten način skozi menije.
• Fotoaparata se nikakor ne da utišati. Kamere tudi ne. Zadnjič sem posnel nekaj v glasbeni šoli, in vedno, ko sem začel in končal ... biiiip ... biiiip. Moteče, ker ni bil ravno rock koncert.
• Pol-pritisk na sprožilec fotoaparata, tipke za glasnost telefona ipd. ne delujejo, dokler ni izbrana "samsung tipkovnica" za tipkanje SMSov. Ki s fotoaparatom nima nobene zveze. Kaže pa, kako obupno shekan je operacijski sistem.
• Ni snappy in to je za telefon vsaj tako nerodno kot če v McDonaldsu čakaš na hamburger.

Zadevo rešijo dobre spletne storitve. Brskalnik je soliden, prostora na zaslonu veliko. IE mi je dosti bolj všeč od Opere. Gmail teče. PockeTwit je boljši od marsikaterega desktop klienta. Življenje rešujejo tudi storitve, ki kontakte ipd. sinhronizirajo s spletom. Povezava telefona s PCjem deluje tako, da telefon vidim kot še en disk. Office datoteke se da lepo pregledovati, pomanjkljiv pa je vmesnik s prsti. Cenovno je Omnia 2 na okrog 2/3 iPhona, kar se zdi kar primerno.

Skratka

Pametni mobilni telefoni so danes nekje tam, kjer so bili osebni in hišni računalniki pred 20,30 leti. Ogromno proizvajalcev, kjer vsak dela nekaj po svoje. Program za Atari ST ni delal na Amigi, Macu, PCju, Sinclair QLu. Nujno bo moralo priti do konsolidacije, ki jo s svojimi nepreglednimi akcijami sicer preprečujejo mobilni operaterji. Če bo šla ta v smer tesne povezanosti med izdelovalcem naprave in softvera, bomo še videli. Nekaj znakov - Apple, Google, RIM - kaže na to in Omnia II daje dober argument za to smer. Tudi pri igralnih konzolah je bil vzorec podoben. Po drugi strani so vsi prej našteti high-end hišni računalniki imeli svoj sistem. Razen PCja. Od njih je ostala samo izjema za potrjevanje pravila.

PS. Nekaj fotk in video posnet z Omnia 2. Fotke solidne, video slab.

McBook: ko računalnik ni več investicija

En teden sem bil zasebno v ZDA. Le nekaj dni manjka do bankrota države, pa sem si rekel, poglejmo še enkrat, preden gre dežela k vragu. MacBooka nisem vlačil seboj. Malo iz strahu, da bi se mu kaj zgodilo, malo zato, ker tako lahek pa spet ni. In pomenil bi samo še eno skrb več. Ampak kot za nalašč je bila dve ulici stran od hotela radio koča (Radio Shack) z netesnikom Lenovo IdeaPad s10e v izložbi. Vsak dan sem šel vsaj dvakrat mimo. Če ne širikrat. $299 (+tax ... v ZDA na vsakem koraku skrbijo, da davkoplačevalec ve, koliko davka plača, in tudi, da strežba ni vključena v ceno).

K netesnikom me je že dolgo vleklo. Nekatere stvari enostavno ne morejo biti tako zanič kot so poceni! No ja, kako vino v tem smislu se najde. Zadnji dan sem popustil. Kaj se dobi za, preračunano, 235 EUR? Toliko ti New York mimogrede izpuli, npr. za dve dobri karti za broadwaysko predstavo (ki je ameriški reveži ne subvencionirajo).

Klasičen netesnik

Intel Atom inside, prekleta nalepka outside (pa kaj jim je s temi nalepkami, in kje so dobili lim zanje?), designed for Windows XP (tudi nalepka!), 1GB Ram, 160 GB disk, 2xUSB, čitalec spominskih kartic (in sem sproti točil iz fotoaparata in že obrezal in popravil), expreš (tipkal sem v zziga notaciji in kasneje zamenjal) slot. Ameriška QWERTY !@#$% tipkovnica (kot bog zaukaže), ameriški XP Home windowsi (priznam, sit sem jih). Tipkovnica 90% normalne velikosti. Moteče za kako daljše pisanje, ampak za twitter, bloganje, pisanje tega zapisa in odgovarjanje na maile pa kar uporabno.

Presenetljivo dober, bleščeč, z LED osvetljen zaslon z diagonolo 10.1 palca. 1024*576 pixlov (perfektnih 16:9 - če komu to kaj pomeni). 24 pixlov zmanjka do 600. Škoda. Če ga pogledam pod pravim kotom je črna tako črna kot na Macu. Če ga pogledam bolj od vrha (kot človek običajno gleda) pa ne. 3 celična baterija zdrži dobre tri ure. Vgrajena VGA kamera žal brez led diode, ki bi kazala, ali je aktivna. Login skoze face recognition. Se borim, da bi odstranil. Da bi le imel še SIM slot. Pa HDMI. Ampak za poceni konja solidni zobje.

še nekaj slik iz serije McBook

Po obliki se mi je IdeaPad vedno zdel eden bolje oblikovanih netesnikov. Ni namrec vse na okroglo in debelo zaobljeno kot pri Acerju ali Asusu. Tanek je 27 mm in to povsod. Še eno prednost imajo nestesniki - v Micky Mouse klasi na Delti (ampak bilo je ceneje kot z Adrijina vikend tarifa za Bruslej) je dovolj prosora za "delo". In tudi konzum zastonjskega piva in vina s strani neizprosnega kapitalizma ameriških letalskih prevoznikov vajenih sopotnikov ne plaši.

Med kavo kot doma

Dobra stran Amerike je, da se vedno kje najde kak zastonji WiFi. In netesnik je dovolj majhen in poceni, da ga vzameš seboj na turistično ogledovanje. V McDonaldsu, Starbucksu (recesija - ledena kava $2) ali kaki podobni ustanovi pa poišceš internet.

Ko sem si pretočil Dropbox sem imel vse svoje bistvene delovne zadeve pri sebi. Potem Firefox, Total Commander, Picasa, Google Gears, Skype ... Komajda se je 'nougat grande' pohladila, pa je bilo vse skoraj kot doma.

Na disku je bila demo verzija za Office 2007. Skrb, da strojček ne bi požiral, je bila odveč. Le kvadrature zaslona manjka, ob vseh tisith novih orodjarnah še posebej (pa zakaj ne naredijo compatibility mode s prejšnjo verzijo!). Tudi pri Picasi ali predvajanju filmov do DVD kvalitete se ne zatika. Igric ne igram, verjetno pa bi bila s kakimi Sims 3 kriza. Pri HD filmih (HD, ne YouTube "hd") odpove.



Tehnološki recesionizem

Za večino netesnik ne more biti edini računalnik, a bi bil lahko. Zato je bistveno to, da gre vendarle za net-esnik, torej računalnik, kjer je vse, kar je res važnega, na mreži. Skakanje iz stroja na stroj, iz službenega na zasebnega, dopoldanskega in popoldanskega, delovnega in počitniškega, postane zelo enostavno.

Z normalno tipkovnico, miško in priklopom na navaden zaslon (nese do 2048 x 1500) postane čisto uporaben računalnik za vse vrste pisarniških in komunikacijskih opravil. Verjetno ne za post procesiranje filmov. Brez posebnega strahu ga vržeš tudi v torbo za na plažo, pa po njem pobrskaš v McDonaldsu (tam je hamburger tudi poceni verzija prave zadeve) ali pa postaviš predse na sestanku, na katerem bi se z običajnim prenosnikom izpadel ... nastopaško (kakega zapisnikarja ali pomočnika z računalnikom še tolerirajo, druge pa imajo za čudake). Strojček za always-online kulturo, za "osamljenost 2.0" in za recesijo.