Da bi bilo vsako leto malo boljše

Najtežje vprašanje, ki sem ga dobil med to volilno kampanjo, je sledilo dolgi debati o vseh mogočih politikah. Namreč, dobro, zdaj smo slišali visokoleteče ideje, ampak kaj naj povemo volivcem, zakaj naj gredo na te volitve, zakaj naj glasujejo prav za Novo Slovenijo?

Ne vem, če sem z odgovorom ljudi navdušil, ne vem, če jih je odgovor prepričal. Ampak mislim, da gre za naslednje.

Če želimo, da bomo še naprej, leto za letom počasi napredovali, če želimo, da bodo naši otroci živeli bolje, kot smo živeli mi, da bomo mi imeli mirnejšo starost kot jo imajo naši starši, skratka, če želimo, da bo še naprej vsako leto malo boljše, potrebujemo red in mir.

In to ni samoumevno.

Nasprotno, zdi se, da je slovenski politični prostor razdeljen med oboževalce Viktorja Orbana in Ernesta »Che« Guevare. Prvi mislijo, da so edini problem migranti, migracije, Blut und Boden. Drugi z malikovanjem zločinca dajejo vedeti, da se niso odpovedali revoluciji. S sliko Che Guevare so paradirali Levica, Socialni demokrati, pod njo so se slikali celo kandidati stranke Alenke Bratušek.

Glas za Novo Slovenijo ni glas ne na Orbana ne za Che Guevaro. Čeprav spoštujemo, da je Orban zavaroval evropske zunanje meje, pa njegova demokracija preveč spominja na to, kako so v Sloveniji nekateri z leve ugrabili državo in javne podsisteme. Krščanska vera zavrača pohlep in uči sočutje, ko gre za socialne politike, a ne na način latinskih revolucionarjev.

Red in mir

Evropski red in mir ogrožajo ideje, ki se pojavljajo na skrajni levi in skrajni desni in celo na sredini. Nekateri na liberalni sredini bi evropski red, kakšnega imamo zdaj in ki zadovoljivo deluje, obrnili na glavo. Spremenili pogodbe. Zgradili Združene države Evrope. Pa naj stane kar hoče. Tudi, če bodo zato sprli zahod in vzhod Evrope, evropski center in periferijo. Samo zato, ker se »vedno tesnejša unija« tako lepo sliši. Drugi smo mnenja, da mora Unija rasti od spodaj navzgor, da se nobenega združevanja ne da za dolgo časa vsiliti. Kar konec koncev dokazujejo Češkoslovaška, Sovjetska zveza in Jugoslavija.

Strinjamo se, da se meje prestopa s potnimi listi in da je veljavna viza potrebna preden se odpravimo na pot.

Na skrajni desni bi se do oblasti dokopali tako, da ustvarjajo paniko pred migracijami in kličejo na boj pod nacionalnimi zastavami. Ja, strinjamo se, da v Evropi ni prostora za vse, ki bi se radi sem preselili. Strinjamo se, da se meje prestopa s potnimi listi in da je veljavna viza potrebna preden se odpravimo na pot. Da je potrebno okrepiti nadzor na zunanjih mejah EU, tudi z evropskim denarjem in policijo. Ampak to naj naredijo oblasti. Tisti, ki imajo v demokracijah monopol nad uporabo sile. Vojska in policija.

Nobene potrebe ni, da med ljudi sejemo mržnjo in sovraštvo. To ni krščansko. Iz besed nekaterih politikov veje odpor ali celo gnus do drugih ljudi – ko jim pravijo »izmečki tretjega sveta«, »podsahelski negroidi« ali pa »semitske horde«. Migrante primerjajo s psi. Altruizem je za njih patološki. Svet da je židovska zarota. Glas, ki vanjo podvomi, da je glas holokavstologije.

Nobene potrebe ni, da se problem migracij rešuje na ulicah in trgih. Le država oz. Unija naj opravi svojo nalogo. Nekdo pametnejši od mene je rekel, če meja ne bomo zavarovali demokrati, jih bodo fašisti. In ko bo zmanjkalo »negroidov« in »semitskih hord«, pridemo na vrsto domačini. Ko se enkrat odpre spirala sovraštva, jo je silno težko ustaviti.

Da bi lahko delali

Ni zastonj kosil. Ni čarobnih palic. Ni jela brez dela.

Desni populizem sovražnika išče pri tujcih. Levi ga išče doma. Pri bogatih. Levica je ljudi že davno prepričala, da so mogoča brezplačna kosila. Kdor verjame v brezplačna kosila, ga lahko prepričate tudi, da bi Brexit rešil angleško zdravstvo. Ali da se da z »2000€ na migranta« rešiti slovensko socialo. Ni zastonj kosil. Ni čarobnih palic. Ni jela brez dela.

Levi del političnega prostora je prepričan, da se da dobro živeti brez dela. Da je treba denar samo bolj pravično razdeliti. Da bi morali imeti vsaj 1000€ plače. Ali pokojnine. Ali da bi imeli vsi v EU isto minimalno plačo. Ali vsaj določeno na enak način. Najnižja plača da bi morala biti 20% višja od življenjskih stroškov.

Pri tem pozabijo, da so v življenjske stroške vključene tudi plače – učiteljev, policajev, zdravnikov, delavcev, trgovcev … Če jim dvignemo plače, se bodo dvignili tudi življenjski stroški in tako naprej v spiralo inflacije, ki se jo dobro spomnimo iz Jugoslavije.

Ampak ni pa nemogoče, da se plače dvignejo, niti, da je minimalna 20% nad življenjskimi stroški. Da bi imeli več denarja, je pač treba več narediti.

To verjamemo na desni. Da moramo biti v Evropi bolj produktivni. Rast produktivnosti zahteva raziskave, razvoj in inovacije. In podjetnost. Novo znanje nič ne pomaga, če ostane v laboratoriju. Dilema – ali ljudje ali kapital – je lažna. Potrebujemo ljudi, ki vedo, kam vložiti kapital, torej prihranke, sredstva skladov iz katerih se plačujejo pokojnine, da se bo čim bolje obrestoval. Če kapital ne bo investiran pametno, bomo izgubili prihranke, pokojnine in ne bomo zvišali produktivnosti.

V Novi Sloveniji smo mnenja, da je torto dosti težje speči kot jo razrezati. Zanimajo nas recepti za čim boljše torte, radi bi pekli čim večje torte. In smo za to, da potem vsak dobi malo večji kos. Pohlep je eden od sedmih naglavnih grehov.

Preference

Upajmo torej, da se bo v evropskem parlamentu oblikovala večina zmernih strank, ki bodo Evropi zagotavljale stabilnost. Ni pa izključeno, da bo naslednjih pet let precej bolj burnih od zadnjih – apetiti za preurejanje EU so veliki, na obzorju so nove trgovinske vojne, vprašanje migracij ni dokončno rešeno, skrajneži, ki bi Evropo razbijali bodo močnejši kot kdorkoli, avanturisti, ki bi jo silili preveč tesno skupaj vedno bolj ambiciozni.

Ni nepomembno, kakšno ekipi ima v tem viharnem morju Slovenija. Ni nepomembno, koga pošljemo v Bruselj, da bo naš poslanec. Naših osem res predstavlja samo dober procent vseh evropskih poslancev, je pa teh osem 100% vseh slovenskih poslancev. In, čez palec, vsaj tretjina sil, ki jih ima Slovenija v Bruslju.

Mehanizem preferenčnih glasov daje volivcu na evropskih volitvah odločilen vpliv. Poslanci v evropskem parlamentu so zelo samostojni. Zato ne izbirajte strank, izbirajte ljudi, izberite tistega ali tisto na svojem političnem polu, za kogar mislite, da bo najbolje zastopal vaše interese in poglede. Ki je v Sloveniji s srcem in razumom. In s starši, ki bodo potrebovali zdravnika in z otroki, ki upajo na dobro šolo in plačano službo. Ko se izbira osem ljudi in bosta največ dva iz iste stranke, to ni strankarska tekma.

Predvsem pa: pojdite na volitve. Če tiha večina ne bo izbrala zmernih in konstruktivnih, bo jezna manjšina na levi in desni izbrala skrajneže. In ne bo reda in miru. Da bi lahko delali. Da bi nam šlo malo boljše.

Objavljeno v Časniku 23.5.2019.

Za red in mir. Da bi lahko delali.

Najtežje vprašanje, ki sem ga dobil med to volilno kampanjo, je sledilo dolgi debati o vseh mogočih politikah. Namreč, dobro, zdaj smo slišali visokoleteče ideje, ampak kaj naj povemo volivcem, zakaj naj gredo na te volitve, zakaj naj glasujejo prav za Novo Slovenijo?

Ne vem, če sem z odgovorom ljudi navdušil, ne vem, če jih je odgovor prepričal. Ampak mislim, da gre za naslednje.

Če želimo, da bomo še naprej, leto za letom počasi napredovali, če želimo, da bodo naši otroci živeli bolje, kot smo živeli mi, da bomo mi imeli mirnejšo starost kot jo imajo naši starši, skratka, če želimo, da bo še naprej vsako leto malo boljše, potrebujemo red in mir. Da bi lahko delali.

In to ni samoumevno. Nasprotno, zdi se, da je slovenski politični prostor razdeljen med oboževalce Viktorja Orbana in Ernesta »Che« Guevare. Prvi mislijo, da so edini problem migranti, migracije, Blut und Boden. Drugi z malikovanjem zločinca dajejo vedeti, da se niso odpovedali revoluciji. S sliko Che Guevare so paradirali Levica, Socialni demokrati, pod njo so se slikali celo kandidati stranke Alenke Bratušek.

Glas za Novo Slovenijo ni glas ne za Orbana ne za Che Guevaro. Čeprav spoštujemo, da je Orban zavaroval evropske zunanje meje, pa njegova demokracija preveč spominja na to, kako so v Sloveniji nekateri z leve ugrabili državo in javne podsisteme. Krščanska vera zavrača pohlep in uči sočutje. Za to ni potrebna revolucija.

Če želimo, da bo vsako leto malo boljše, potrebujemo red in mir. Da bi lahko delali.

Red in mir

Evropski red in mir ogrožajo ideje, ki se pojavljajo na skrajni levi in skrajni desni in celo na sredini. Nekateri na liberalni sredini bi evropski red, kakšnega imamo zdaj in ki zadovoljivo deluje, obrnili na glavo. Spremenili pogodbe. Zgradili Združene države Evrope. Pa naj stane kar hoče. Tudi, če bodo zato sprli zahod in vzhod Evrope, evropski center in periferijo. Samo zato, ker se »vedno tesnejša unija« tako lepo sliši. Drugi smo mnenja, da mora Unija rasti od spodaj navzgor, da se nobenega združevanja ne da za dolgo časa vsiliti. Kar konec koncev dokazujejo Češkoslovaška, Sovjetska zveza in Jugoslavija.

Na skrajni desni bi se do oblasti dokopali tako, da ustvarjajo paniko pred migracijami in kličejo na boj pod nacionalnimi zastavami. Ja, strinjamo se, da v Evropi ni prostora za vse, ki bi se radi sem preselili. Strinjamo se, da se meje prestopa s potnimi listi in da je veljavna viza potrebna preden se odpravimo na pot. Da je potrebno okrepiti nadzor na zunanjih mejah EU, tudi z evropskim denarjem in policijo. Ampak to naj naredijo oblasti. Tisti, ki imajo v demokracijah monopol nad uporabo sile. Vojska in policija.

"Če meja ne bomo zavarovali demokrati, jih bodo fašisti".

Nobene potrebe ni, da med ljudi sejemo mržnjo in sovraštvo. To ni krščansko. Iz besed nekaterih politikov veje odpor ali celo gnus do drugih ljudi – ko jim pravijo »izmečki tretjega sveta«, »podsahelski negroidi« ali »semitske horde«. Ko migrante primerjajo s psi. Ko postane altruizem patološki. Ko je svet židovska zarota. Ko je glas, ki vanjo podvomi, holokavstologija.

Nobene potrebe ni, da se problem migracij rešuje na ulicah in trgih. Le država oz. Unija naj opravi svojo nalogo. Nekdo pametnejši od mene je rekel, če meja ne bomo zavarovali demokrati, jih bodo fašisti. In ko bo zmanjkalo "negroidov" in "semitskih hord", pridemo na vrsto domačini. Ko se enkrat odpre spirala sovraštva, jo je silno težko ustaviti.

Desni populizem sovražnika išče pri tujcih. Levi ga išče doma. Pri bogatih. Levica je ljudi prepričala, da so mogoča brezplačna kosila. Kdor verjame v brezplačna kosila, ga lahko prepričate tudi, da bi Brexit rešil angleško zdravstvo. Ali da se da z »2000€ na migranta« rešiti slovensko socialo. Ni zastonj kosil. Ni čarobnih palic. Ni jela brez dela.

Da bi lahko delali

Levi del političnega prostora je prepričan, da se da dobro živeti brez dela. Da je treba denar samo bolj pravično razdeliti. Da bi morali imeti vsaj 1000€ plače. Ali pokojnine. Ali da bi imeli vsi v EU isto minimalno plačo. Ali vsaj določeno na enak način. Najnižja plača da bi morala biti 20% višja od življenjskih stroškov.

Pri tem pozabijo, da so v življenjske stroške vključene tudi plače – učiteljev, policajev, zdravnikov, delavcev, trgovcev. Če jim dvignemo plače, se bodo dvignili tudi življenjski stroški in tako naprej v spiralo inflacije, ki se jo dobro spominjamo iz Jugoslavije.

Ampak ni pa nemogoče, da se plače dvignejo, niti, daje minimalna 20% nad življenjskimi stroški. Da bi imeli več denarja, je pač treba več narediti.

"V Novi Sloveniji smo mnenja, da je torto dosti težje speči kot jo razrezati".

To verjamemo v Novi Sloveniji. Da moramo biti v Evropi bolj produktivni. Rast produktivnosti zahteva raziskave, razvoj in inovacije. In podjetnost. Novo znanje nič ne pomaga, če ostane v laboratoriju. Dilema – ali ljudje ali kapital – je lažna. Potrebujemo ljudi, ki vedo, kam vložiti kapital, torej prihranke, sredstva skladov iz katerih se plačujejo pokojnine, da se bo čim bolje obrestoval. Če kapital ne bo investiran pametno, bomo izgubili prihranke, pokojnine in ne bomo zvišali produktivnosti.

V Novi Sloveniji smo mnenja, da je torto dosti težje speči kot jo razrezati. Zanimajo nas recepti za čim boljše torte, radi bi pekli čim večje torte. In smo za to, da potem vsak dobi malo večji kos. Pohlep je eden od sedmih naglavnih grehov.

Preference

Upajmo torej, da se bo v evropskem parlamentu oblikovala večina zmernih strank, ki bodo Evropi zagotavljale stabilnost. Ni pa izključeno, da bo naslednjih pet let precej bolj burnih od zadnjih – apetiti za preurejanje EU so veliki, na obzorju so nove trgovinske vojne, vprašanje migracij ni dokončno rešeno, skrajneži, ki bi Evropo razbijali bodo močnejši kot kdorkoli, avanturisti, ki bi jo silili preveč tesno skupaj vedno bolj ambiciozni.

"Ne izbirajte strank, izbirajte ljudi, izberite tistega ali tisto na svojem polu, za kogar mislite, da bo najbolje zastopal vaše interese in poglede".

Ni nepomembno, kakšno ekipi ima v tem viharnem morju Slovenija. Ni nepomembno, koga pošljemo v Bruselj, da bo naš poslanec. Naših osem res predstavlja samo dober procent vseh evropskih poslancev, je pa teh osem 100% vseh slovenskih poslancev. In, čez palec, vsaj tretjina sil, ki jih ima Slovenija v Bruslju.

Mehanizem preferenčnih glasov daje na evropskih volitvah volivcu odločilen vpliv. Poslanci v evropskem parlamentu so zelo samostojni. Zato ne izbirajte strank, izbirajte ljudi, izberite tistega ali tisto na svojem polu, za kogar mislite, da bo najbolje zastopal vaše interese in poglede. Ki je v Sloveniji s srcem in razumom. In s starši, ki bodo nekoč potrebovali zdravnika in z otroki, ki upajo na dobro šolo in plačano službo. Ko se izbira osem ljudi in bosta največ dva iz iste stranke, to ni strankarska tekma.

Predvsem pa: pojdite na volitve. Če tiha večina ne bo izbrala zmernih in konstruktivnih, bo jezna manjšina na levi in desni izbrala skrajneže. In ne bo reda in miru. Da bi lahko delali. Da bi nam šlo malo boljše.

Volitve za demokracijo!

Dr. Žiga Turk je redni profesor na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani, prodekan za področje kakovosti in razvoja ter vodja programske skupine eGradbeništvo. Je univerzitetni diplomirani inženir gradbeništva, magister računalništva in informatike ter doktor tehniških znanosti. Vse naslove je dobil na Univerzi v Ljubljani. Poleg akademskih ima nekaj političnih izkušenj. Dvakrat je bil minister v Vladi Republike Slovenije. Starejše generacije računalničarjev ga poznajo kot enega od ustanoviteljev revije Moj mikro. V prostem času na internetu rad komentira politično dogajanje v Sloveniji in svetu.

Kakšna je vaša prva misel ob besedi Evropa oziroma Evropska unija?

Evropska unija je prostor reda, miru in varnosti. Je inštitucija, organizacija, katere smisel je v negovanju in razvoju evropske kulture. To je tiste kulture, ki je v zadnjih 2000 letih našla globalno najuspešnejši recept za napredek. Sloveniji nudi urejeno okolje za razvoj, podjetnikom dostop do trga s pol milijarde potrošnikov, mladim odpira kontinent priložnosti. Kako to izkoriščamo, pa je notranjepolitični problem

Katerim področjem boste kot evropski poslanec namenili največ pozornosti in zakaj?

Moje prioritete so: (1) trdne meje in večja varnost, (2) živahnejša in večja globalna konkurenčnost gospodarstva, (3) večja geopolitična vloga Evrope in (4) nenazadnje, negovanje in razvoj evropske kulture v najširšem smislu. Če bi bil izvoljen, bi se največ ukvarjal z 2., v prostem času pa s 4. prioriteto.

Kako Evropsko unijo bolj približati vsem njenim državljanom?

Unija bo državljanom bližja, če bo, paradoksalno, bolj oddaljena in bolj nevidna. Če se bo dosledno držala načela subsidiarnosti in bo prepustila odločanje nivojem, ki so čim bliže ljudem. Torej vasem, občinam, mestom, regijam in državam članicam. In Unija bo blizu ljudem, čeprav te bližine morda ne bodo opazili, v vlogi nočnega čuvaja, ki skrbi, da pogodbe držijo, da pošteno trgujemo in ki skrbi za evropske interese po svetu, ki postavlja standarde varne hrane ter varnih izdelkov in podobno.

Kako mlade in izobražene ljudi privabiti nazaj v Slovenijo, da bodo s svojim znanjem in izkušnjami obogatili tukajšnji prostor?

Migracije znotraj EU so velikanski problem. Države članice se začenjajo deliti na tiste, ki so vir in na tiste, ki so cilj sposobnih in ambicioznih ljudi. To predstavlja dolgoročno največjo nevarnost za Slovenijo. Preprosto moramo kot država postati bolj zanimivi za sposobne ljudi. Preveč stvari je v Sloveniji preveč kompliciranih in reguliranih. Preveč je vse zaprto, sisteme obvladujejo omrežja starih in mladih prijateljev. Preveč kaznujemo pridne.

"Rešitve je treba najti brez razpihovanja mržnje med ljudmi, brez zastrupljanja družbe z demagogijo".

Kakšen je vaš odgovor na naraščajoč pojav evroskepticizma, populizma in radikalnih političnih stališč?

Te volitve bodo volitve za obstanek demokracije. Ampak vse kaže, da bo Evropo v prihodnjih letih vodila koalicija krščanskih in socialnih demokratov. Močnejši kot bomo krščanski demokrati, bolj bomo lahko uveljavljali naš program. Ta glede varnosti meja in vplivnosti držav članic napram Uniji vidi podobne probleme kot skrajna desnica, vendar rešitve išče brez razpihovanja mržnje med ljudmi, brez zastrupljanja družbe z demagogijo. To preprosto ne bi bilo krščansko.

Če preskočimo znano vprašanje, kaj lahko Evropska unija naredi za Slovenijo, se zastavlja vprašanje, kaj lahko Slovenija naredi za Evropsko unijo?

Slovenija je država, ki razume vzhod in zahod, sever in jug Evrope. Smo sredi tega, geografsko, miselno in politično. Lahko bi bolj ambiciozno igrali to vlogo.

"Da bi doživela jutri, mora Unija preživeti danes. In to ni samoumevno".

Kakšna je vaša vizija Evropske unije v prihodnosti in katerim izzivom bi po vašem mnenju Evropa morala dati več pozornosti?

Gre za to, da znotraj obstoječih pogodb EU deluje učinkovitejše in bolj enotno na področjih, ki so za Unijo bistvena. Katera so to, sem naštel zgoraj. O reformah in renesansah naj sanjajo intelektualci, politika pa mora poskrbeti za učinkovitost danes. Namreč, da bi doživela jutri, mora Unija preživeti danes. In to ni samoumevno.

Najprej objavljeno v glasilu Nove Slovenije.

Svoboda in anarhija

Tole je šesto nadaljevanje polemike z Markom Crnkovičem.

Pred meseci sem bil napisal, da ljudje nimajo pravice do resnice, ampak samo do iskanja resnice. Nedavno so desničarski populisti iskanje resnice zapletli s propagiranjem teorij zarote o požigu Notre Dame. In (1) me je Crnkovič priključil tisti združbi, češ da trdim, da laž in propaganda ne obstajata. Odgovoril sem mu (2), da je to laž in da avtoritarno napada osnovne postulate svobode govora. Pa se je izgovarjal (3), da mora družbo nekaj držati nazaj. In sem mu odgovoril (4), da se stvari ne da večno držati nazaj in da svobodne družbe pot naprej hitreje najdejo kot nesvobodne. Pa ni odnehal (5), ampak se je postavil na stran, ki bojda zagovarja pozitivnejše vrednote od svobode. Tule na kratko o tem, da je prav v tem problem.

Zapičiti se moram v tole:

"Svoboda ima 500 odtenkov. Popolna svoboda je kaos, anarhija, asociala in razvrat, razpad sistema. Na drugi strani pa vsak individualni ali kolektivni dogovor — tout contrat social — to absolutno svobodo že zmanjšuje, omejuje".

in tole:

"Raje pomagam tisti [nevidni roki, op. ŽT] roki, ki [po] dosedanjih človeških izkušnjah dela v smer pozitivnejših vrednot. Za malo manj svobode — da bi je na koncu imeli vsi vsaj malo več".

Točka nestrinjanja je v tem, da jaz ne verjamem, da če bi ljudem pustili vso svobodo, da bi nastala "kaos, anarhija in razvrat". In da je zato nujno, da taki kot Crnkovič človeštvu pomagajo v "smer pozitivnejših vrednot".

Manjši problem je naslednji: od kod pa ravno crnkoviči vedo, katere vrednote so ta najbolj pozitivnejše. Po dosedanjih človeških izkušnjah? Katerih? So Stalin, Hitler in Tito ljudem pustili preveč svobode? Moje prepričanje je, da vsi ljudje boljše vedo, katere vrednote so najbolj pozitivnejše, kot par ljudi, ki jih zapreš v vagon in pelješ iz Švice na Finsko, ducat iz Bunkerja za hotelom Adlon ali dva ducata tistih iz Čebin.

Nevidna roka potrebuje vse ljudi. Vsi ljudje skupaj bolje vejo, katere vrednote so najboljše, kot peščica. Še posebej, če je peščica preveč čitala kakšne teoretične domisleke, kako naj bi družba funkcionirala.

Iz tega sledi ključna napaka v Crnkovičevem sklepanju. Namreč, da če ljudem pustimo svobodo, bo nastala anarhija. Ni res! Se pa to ujema s tistim nezaupanjem v ljudi, za katerega sem levičarje obtožil že v drugem nadaljevanju te polemike. Hayek je v zgodovini človeštva našel dokaz, da svobodni ljudje spontano ustvarijo red. Eni takega, drugi drugačnega, kakšni tudi nobenega. Evolucija potem nagradi tiste, ki so naredili najboljšega. Takega, v katerem preživi največ otrok. Del zmagovitega zahodnega reda je tudi svoboda govora. Bo zmagovit tudi na dolgi rok? Ne vem. Trdim pa, da ne bo svoboda govora tisto, kar nas bo pokopalo. 

In naj zaključim. Delček ustvarjanja spontanega ustvarjanja reda so tudi polemike, kot je bila tale. Jordan Peterson bi rekel, da gre za iskanje pravega razmerja med redom in med kaosom. Fašisti bi imeli red, anarhisti kaos, junaki, tako Peterson, se gibljejo na meji enega in drugega.

Če jim fašisti ne dajo svobode, če si svobode ne vzamejo, ne morejo nič. Ostajajo ujetniki obstoječega reda.

Delu čast in oblast!

Parole, ki se primejo, so redko napačne. Če se primejo, samo z drugimi besedami ponovijo, kar človeštvo že dolgo ve. Taki paroli sta, »vsako delo je častno« in »delu čast in oblast«. Okrog prvega maja se jih naposlušamo. A držita. Povezujeta namreč delo in čast. V potu svojega obraza delamo, odkar smo bili izgnani iz raja. Delo omogoča preživetje. Preživetje je cilj evolucije. Zato je delo častno.

Čast je največ kar človek ima. V konvencijah o človekovih pravicah se to zrcali v konceptu »dostojanstvo«. Pravice so omejene, če posegajo v človekovo dostojanstvo. Mimogrede, tudi zato svoboda govora ni absolutna.

Rezultat dela pa ni samo čast, je tudi premoženje. Premoženje so rezultati dela, ki smo jih prihranili. Če je delo častno, potem je premoženje akumulirana čast in podaljšek dostojanstva osebe. Pravica do premoženja je pravica do časti. Odvzem premoženja je odvzem časti.

Zato je tako perverzno, da so levičarji pod parolo »delu čast in oblast« ljudem plenili premoženje. Plenili so namreč nakopičeno čast. In zato je tako perverzno, da so prevzeli oblast. Ni je prevzelo delo, prevzeli so jo nekateri ljudje. Delu je bila odvzeta čast in delu je bila odvzeta oblast.

Pravica do časti

Pravica do premoženja je torej pravica do časti. Zato je pravica do lastnine naravna, metafizična pravica izpeljana neposredno iz globokih moralnih temeljev. Ni stvar dogovora. Ni pomembno, da ima, če ima, kakšno korist za družbo. Zavest, da je delo častno, je starejše od vseh knjig.

Denis Weaver pravico do lastnine imenuje poslednja metafizična pravica, poslednja pravica, ki ima temelj onkraj tega sveta. Češ, buržoazne revolucije (Francoska, Ameriška in druge), so likvidirale pravice, ki so izhajale iz stanu, vere ali spola. Ostalo je samo premoženje in dejanski zmagovalci teh revolucij – premožni meščani – so ga zapisali v ustave 19. stoletja in v red, ki velja še danes.

Temelji lastnine

Seveda pa si razum ali vera znata ustvariti tudi druge temelje za pravico do lastnine.

Biblični temelj kristjani najdejo v tem, da je Bog dal zemljo Adamu in Evi. Družini, ne človeštvu v souporabo. Začetno stanje stvari je bila družinska lastnina planeta. V antiki so bile nepremičnine lastnina družine, niso se prodajale, niso z njimi poplačevali dolgov. To je bil svet prostor, kjer so bili pokopani predniki in kjer bodo pokopani oni.

Evolucijsko psihološki temelj lastnine najdemo v pregovorih kot sta ”bolje drži ga kot lovi ga”, ”bolje vrabec v roki kot golob na strehi”. Kar že imamo, se nam zdi bolj dragoceno, kot nekaj, kar bi šele lahko dobili. Študije kažejo, da smo dvakrat bolj motivirani, da se izognemo bolečini ob izgubi nečesa, kot da iščemo veselje v pridobitvi taistega. Ohranjanje tega, kar imamo se nam zdi vrednejše od pridobivanje novega. Zato se nam davek na premoženje zdi manj pravičen od davka na delo, in prepričevanje, da je slednji manj produktiven, ne pomaga dosti.

Izgovori lastnine

Ekonomsko utemeljitev lastnine najdemo v tistem stavku, s katerim pojasnjujejo revščino v tretjem svetu: “Ker je lastnina negotova”. Lastnina tam ni varna, vsak hip se lahko pojavi nekdo, ki si jo bo prisvojil. Država, ropar, sosed. Ko Fergusson analizira, v čem je skrivnost uspeha Zahodne civilizacije, na tretje mesto od šestih postavi urejene lastninske pravice.

Družbeno odgovorno razumevanje lastnine najbolje pojasni Orren Boyle, negativec iz Atlas Shrugged. Pravi: »Edino opravičilo za zasebno lastnino je, da služi javnosti«. To razumevanje je diametralno nasprotno vsemu do zdaj povedanemu.

Tržno gospodarstvo daje delu ne samo čast ampak tudi oblast. Ljudje odločajo s svojimi potezami na trgu. Kdor na trg nosi več denarja, torej premoženja, ima več besede. In kdor ponuja več svojih izdelkov ali storitev tudi. Več dela pomeni več vpliva na nevidno roko trga.

Skrbi me, da je ustava RS samo malo manj zadrta: »Zagotovljena je pravica do zasebne lastnine in dedovanja«, sicer piše. Ampak dalje, da »zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija«. V slovenski ustavi zasebna lastnina nima metafizičnega bistva, ki jo opravičuje samo po sebi, ni razumljena kot akumulirana čast človeka, ampak ima funkcijo. Kot imajo funkcijo angleška stranišča.

Lastnina je rezultat žrtvovanja sedanjosti (ne potrošimo vsega) za prihodnost (prihranimo v lastnini). Lastnina je žrtvovanje staršev za otroke. Tudi to je evolucijska pridobitev – v najbolj jasni obliki zapisana v mnogih verovanjih, da žrtvovanje v zemeljskem življenju prinaša nagrado v onostranstvu.

Kako drugačne so stare modrosti od današnjih ekonomskih politik, ko si danes izposojamo denar, ki ga bo treba jutri vrniti. In ko danes puhamo CO2 v atmosfero, ki jo bo treba jutri očistiti. In kako drugačne so od idej, da bi bilo otrokom treba otežiti dostop do premoženja, ki ga niso zaslužili sami, ampak so ga zaslužili njihovi starši.

Lastnina in oblast

Tržno gospodarstvo daje delu ne samo čast ampak tudi oblast. Ljudje odločajo s svojimi potezami na trgu. Kdor na trg nosi več denarja, torej premoženja, ima več besede. In kdor ponuja več svojih izdelkov ali storitev tudi. Več dela pomeni več vpliva na nevidno roko trga.

Nedotakljiva zasebna lastnina je osnova za osebno svobodo in druge človekove pravice. Lastnina kreira avtonomen prostor, daje neodvisnost, pokončnost posamezniku, da je lahko svoboden državljan, da more izpovedovati, kaj se mu zdi prav in kaj narobe, da more brez strahu sodelovati v javnih družbenih zadevah.

Zato vse politične opcije, ki želijo vzpostaviti avtoritaren sistem, poskušajo zmanjšati vpliv trgov, dela in časti. Ideološko so utemeljene na zavisti oz. zameri do uspešnejših in premožnejših. In želijo omejevati pravico do lastnine – npr. z davkom na nepremičnine, obdavčenjem dobičkov in dediščin. Skratka, z ukrepi, ki zmanjšuje varnost premoženja. Konec koncev tudi počasno in nepredvidljivo delo slovenskih sodišč prispeva k temu, da premoženje v Sloveniji ni tako varno kot kje drugje. Kar ne za domače ne za tuje investicije ni dobro, niti za ohranjanje in pritegovanje talentov.

Skratka

V marksističnem ustvarjanju nasprotja med delom in kapitalom, torej med tekočim delom in preteklim delom, med trenutno častjo in akumulacijo časti, se skriva ignoranca do naravnega razumevanje časti, dela in premoženja, kot ga je oblikovala družbena evolucija. Ta vidi svobodno razpolaganje z lastnim premoženjem kot vzrok in posledico svobode posameznika. Ceni in nagrajuje ustvarjanje premoženja, torej shranjevanje rezultatov današnjega dela za prihodnje čase in rodove. To je bila najprej evolucijska nujnost, kasneje pa ekonomska prednost. Kapital je omogočil inovacije, inovacije pa so imele za posledico, da je tekoče delo postalo vrednejše, kot bi bilo brez inovacije. Napredek je posledica žrtvovanja v sedanjosti, da bi imeli več v prihodnosti. Če želimo napredek, je nujno, da čast pripada tudi preteklemu delu.

Status premoženja v Sloveniji ni skladno z njegovim metafizičnim bistvom, ampak naj bi imelo »gospodarsko, socialno in ekološko funkcijo«. Zato premoženje ni tako varno, kot bi lahko bilo in temu primerna je stopnja varčevanja, investiranja ter hitrost gospodarskega napredka in zmanjševanja revščine. Manjša, kot bi lahko bila.

Zato, delu – tekočemu in preteklemu – čast in oblast. Ne pa tekočemu delu čast, preteklemu pa zavist. Oblast pa ne zavistnim ampak delovnim.

Objavljeno v Časniku 1.5.2019.