Ad ACTA: Uporniki brez razloga 2.0

ACTA je eden tistih dokumentov, ki poskušajo oglato reč spraviti skozi okroglo luknjo. V časih prehoda iz papirne v digitalno civilizacijo je takih zadev še dosti. Normativna ureditev družbe zaostaja za tehnologijo, ki jo ljudje uporabljajo. Tu je resničen problem. Za viharjem na internetu in velikim besedami o zasebnosti in svobodi govora se kažeta "upornost brez razloga" po internetno ter interes, da se do glasbe, filmov in programov še naprej pride zastonj. Da se nekaj, kar je objektivno kraja, prikaže kot vrednota. Proti temu, in ne v podporo ACTI, se oglašam.

Teoretičen uvod

Eden od teoretičnih modelov (Scott, Tolbert in Zucker), ki razlagajo, kako tehnološke inovacije vplivajo na družbo, pravi, da inovaciji sledi habitualizacija (tehnologija pride ljudem v navado), tej objektifikacija (organizacije se tehnologiji prilagodijo) in končno sedimentacija (novost postane del normativnega okvira delovanja družbe).

Inovaciji sta npr. MP3 kodek in protokol BitTorrent. Habitualizacija je navada, da gre najstnik najprej pogledati na Pirate Bay, če je nek komad dostopen tam. Objektifikacija je iTunes trgovina z glasbo in drugi servisi, s katerimi se organizacije in njihovi poslovni modeli prilagodijo tehnologiji digitalnega zapisa in prenosa vsebin.

Težava, oglata reč, ki ne gre skozi okroglo luknjo pa je, da SOPA, PIPA, ACTA niso del sedimentacije, ampak zgolj poskus, kako bi pravila, ki so nastala v papirnem svetu uveljavljali tudi v digitalnem.

Večji digitalni problemi

ACTA ni ne edini ne največji problem, ki nastaja, ker se papirna pravila poskuša uveljavljati v digitalnem svetu. Absolutno zagovarjam pravico do zasebnosti in anonimnosti na internetu. Nesprejemljivo je, da osebi v minornem kazenskem postopku zaplenijo računalnik in drugo IT opremo, češ, preiskali bomo, tako, kot preiščejo stanovanje. Razlika je seveda v tem, da ko v stanovanju naletijo na predal npr. z zasebno korespondeco, ga zaprejo, in iščejo druge. Ne naredijo kopije. Na zaplenjenem računalniku je vse, kar je človek kadarkoli počel, na voljo za uradno in neuradno brskanje in iskanje, ne da bi bila sploh kaka kontrola ali vedenje o tem, kaj vse so brali.

Zato absolutno zagovarjam pravico posameznika, da uporabi vse tehnične možnosti za svojo informacijsko in komunikacijsko zasebnost - torej kriptiranje diskov in VPN tehnologijo za internetske povezave in da, v nasprotju z zadnjimi sodbami z ZDA in VB, ni dolžan preiskovalcem razkriti gesel, podobno, kot je sicer dolžan odkleniti omaro. Izjemo bi bil pripravljen dopustiti le v primeru zelo hudih kaznivih dejanj. To so stvari zaradi katerih velja iti na ulico!

Zakonodaja v ničemer ne regulira interneta v smeri zagotavljanja zasebnosti njihovih uporabnikov. Zakonodaja zagotavlja zasebnost pisemskih pošiljk in sankcionira tiste, ki bi npr. na pošti pisma odpirali in jih brali. ISPjem pa ne nalaga nobene obveznosti, da smejo npr. storitev elektronske pošte ponujati le v obliki, kjer sta komunikacija in hramba kriptirani in torej nedostopni brez posebnega ključa, ki ga ima samo sodišče, ne pa še vsak tehnik v podjetju, ki storitev ponuja. Zakonodaja v ničemer ne regulira na kakšen način so skriti podatki o tem, kaj njihove stranke na internetu delajo ...

Kako patentna zakonodaja omejuje ustvarjalnost in krepi monopole velikih podjetij, je poglavje zase. Kako podjetja kot so Facebook, Apple, Google zbirajo podatke o nas tudi. Pa kako naj bi bila spletna mesta regulirana kot mediji in podvržena medijski zakonodaji. Kako disciplinirati blogarje. Kako Apple izkorišča svoj položaj na trgu za izrivanje konkurence in omejevanje inovacij ...

Te stvari me bistveno bolj skrbijo kot "čovekova pravica" do brezplačne glasbe in filmov, pa o tem ni skoraj nobenih protestov. A to še ni vse.

Kliktivizem

Obilje informacij in komuniciranja na internetu ustvarja nesorazmerje med informiranostjo in participacijo. V eri časopisov je človek nekaj prebral, prediskutiral v krogu družine in sodelavcev - torej z 10-20 ljudmi, enkrat v življenju napisal pismo bralca v časopis in šel vsake štiri leta na volitve. Volitve so še vedno vsake štiri leta, vsega drugega pa je za velikostni razred več. Ljudstvo na internetu hlepi po tem, da izrazi svoje mnenje o javnih zadevah. Da osamo (ki je osama kljub nekaj 100 facebook prijateljem) pred zaslonom preseka s skupinsko akcijo. Vsak izgovor je dober, tudi ACTA.

ACTA se ni pogajala nič bolj, nič manj skrivnostno, kot vsak drug mednarodni trgovinski sporazum ali kaka druga pogodba. Ima pa to težavo, da se njena vsebina nanaša na internet. In ljudje na internetu želijo sodelovati. Politika bi se iz tega morala naučiti, da ne more delati sama, da se mora, kot sem že večkrat citiral, z vrha piramide premakniti v središče kroga. Pogajalci ACTE tega niso razumeli.

Dejstva niso pomembna. V najboljši maniri kulture, ki je navajena kopirati in prepisovati, se ponavlja argumente, ki to, kolikor sem lahko prebral, sploh niso. Ne glede na to, da je ACTA dokument dostopen in objavljen, rajši berejo popačene interpretacije in čredno retvitajo tisto, proti čemur se zdi etično protestirati. Iskalniki najdejo skoraj izključno strani, ki ACTA nasprotujejo, morda ena od dvajsetih prinaša pogled avtorjev, kaj pravijo lobisti zagovorniki, pa sploh nisem našel.

Ulica pravi: "Smo proti ACTA, ker ACTA pomeni konec Interneta, svobode govora in zasebnosti". Malo morgen! V resnici ne gre za to. Za skrbjo za človekove pravice, ki jim oportuno pritrjujejo nekateri politiki in državni uradniki s političnimi ambicijami, se skriva pragmatična želja po brezplačnem dostopu do glasbe in filmov. Ideološka začimba pa sta anarho-liberalizem in komunistični ideal, da ni zasebne lastnine in da je vse naše; sploh pa tisto, kar so naredili v že itak prebogati imperialistični Ameriki. Da na internetu je imel pa Marx prav. Zdaj zdaj se bo oglasil Žižek.

ACTA seveda ščiti tudi našo domačo intelektualno lastnino, domače ansamble, domače prevajalce in igralce, ki sinhronizirajo npr. risanke in tudi slovenska podjetja, ki imajo kako blagovno znamko ali drugo intelektualno lastnino. Ščiti Krko, Elan, Gorenje in druge. Doma in v tujini. Ampak ker tega menda nimamo prav veliko, je krasti tistim, ki imajo, pač OK. Tako pravijo nasprotniki.

ACTA

Ni moj namen tule zagovarjati ACTE. Oglašam se zgolj zato, ker so argumenti tistih, ki nasprotujejo gnili (via @ljkucic). Zame je njen osnovni problem, da uveljavlja avtorske pravice, ki so bile napisane za papirni svet, v digitalnem okolju. Zakonodajalec bi napor dosti bolj pametno izrabil, če bi se s podobno vnemo lotil reforme pravic intelektualne lastnine. Sem pa toliko suiciden popoldanski politik, da se ne priklanjam mnenju internetne ulice, da bi nabiral politične točke in bom tule na lastno odgovornost povzel nekaj mnenj zagovornikov ACTA:

• ACTA je usmerjena proti komercialnim piratom in ponarejevalcem. ACTA ne zahteva krimilalizacije ne-komercialnih aktivnosti posameznikov: "Each Party shall provide for criminal procedures and penalties to be applied at least in cases of wilful trademark counterfeiting or copyright or related rights piracy on a commercial scale."

Tole odpravi večino pomislekov, ki posameznike poženejo na ulico. Temu na rob povejmo, da je Zalarjev predlog novega kazenskega zakonika šel dlje od "at least", ki ga zahteva ACTA, Branko Grims (SDS) pa je dosegel, da se dejanja posameznikov za lastno rabo zdaj pri nas ne kriminalizira. Tudi s podporo Zares. In še:

• ACTA ne bo zahtevala sprememb v evropski zakonodaji: "As EU law on IPR enforcement is already considerably more advanced than the current international standards, ACTA will not change the EU acquis in this area, as confirmed by the Opinion of the European Parliament’s Legal Service in December 2011."
• ACTA ne zahteva od vlad, da posameznikom ukinjajo dostop do Interneta. 
• ACTA ne zahteva razkrivanja informacij v nasprotju z zakonodajo države podpisnice. 
• ACTA ne zahteva blokiranja spletnih mest.
• ACTA od ponudnikov interneta ne zahteva, da prisluškujejo prometu, ampak le, da razkrijejo uporabnika, ki se skriva za nekim uporabniškim računom: "to order an online service provider to disclose expeditiously to a right holder information sufficient to identify a subscriber whose account was allegedly used for infringement"
• ACTA eksplicitno omejuje odgovornost ponudnikov spletnih storitev (fusnota 13).
• ACTA v ničemer ne omejuje človekovih pravic in svoboščin: 

ARTICLE 4:  PRIVACY AND DISCLOSURE OF INFORMATION 1. Nothing in this Agreement shall require a Party to disclose: (a) information, the disclosure of which would be contrary to its law, including laws protecting privacy rights.
... 

Further to paragraph 1, each Party’s enforcement procedures shall apply to infringement of copyright or related rights over digital networks, which may include the unlawful use of means of widespread distribution for infringing purposes.  These procedures shall be implemented in a manner that avoids the creation of barriers to legitimate activity, including electronic commerce, and, consistent with that Party’s law, preserves fundamental principles such as freedom of expression, fair process, and privacy.

Sklepno

ACTA je dogovor med državami, na podlagi katerega naj bi te, po potrebi, spreminjale svojo zakonodajo, da bi bilo mogoče uveljavljati obstoječa pravila o zaščiti intelektualne lastnine in je kot taka bolj ali manj benigna. Ne zahteva sprememb zakonov. EU se eksplicitno zavezuje, da zakonodaje ne bo spreminjala. Sloveniji je tudi ne bo treba. Če bi pa vendar bili kakšni apetiti, bom po svojih močeh odločno nasprotoval zakonskim rešitvam, ki bi:

• brez naloga sodišča dovoljevale spremljanje internetnega prometa podjetij ali posameznikov;
• ponudnikom internetnih storitev nalagala odgovornost za dejanja njihovih strank;
• brez naloga sodišča ponudnikom internetnih storitev nalagala, da preprečijo dostop do storitev ali vsebin.

Ne morem pa nasprotovati sporazumu, ki bo npr. Sloveniji omogočal, da bo zahtevala od Hrvaške, da zapre strežnik, kjer se prodaja ukradena slovenska glasba in filmi.

In naprej

Ključna naloga politike na svetovnem nivoju je reforma zakonodaje s področja intelektualne lastnine. Spoštovanje pravic, ki izhajajo iz lastnine, je bila osnova kapitalizma in je motivirala ljudi, da so ustvarjali čim več lastnine. To je bil killer app zahodne civilizacije (Fergusson), ki ga zdaj kopira ves svet. Ta motiv - da čim več nove intelektualne lastnine nastaja - mora biti tudi glavni cilj prenove. Zakonodaja, ki je bila prilagojena počasnemu svetu papirja in tiska, postaja namreč cokla.

V tem kontekstu kakšna posebna gorečnost pri uveljavljanju polomljenega sistema avtorskih pravic nad zasebniki na internetu ni prioriteta. Oz. je na mestu v toliko, kolikor preganja sivo ekonomijo, ne da bi kakorkoli prizadela pravice ljudi do svobode govora in zasebnosti. Če bo to ponudnike vsebin motiviralo, da bodo našli poslovne modele, ki bodo konkurenčni piratstvu, pa toliko bolje.

Kasta 21

Tole se mi zdi vredno več kot samo tvita :

If there is any substantial heritability of merit, where merit is whatever leads to class mobility, then mobility ought to turn classes into hereditary castes surprisingly rapidly (vir).

Avtor dokazuje, popolnoma matematično, da v meritokratskih (napredovanje po sposobnosti) družbah t..i. "družbena mobilnost" v nekaj generacijah degenerira v dedno kastno razslojenost družbe. Da "družbena nemobilnost" v nekaterih državah ni  posledica desničarske zahojenosti, kot bi radi prikazali socialisti, ampak je nekaj popolnoma naravnega.

Ali obrnjeno: družbena mobilnost je mogoča v okoljih, ki niso bila ali niso meritokratska. Če se dobro spomnim študij prof. Adama, je Slovenija med najmanj družbeno mobilnimi državami. To lahko pomeni, da že dolgo časa imamo meritokratski sistem, ali pa ga še vedno nimamo.

Ljubljana kot podjetje

Na Mestnem svetu dolgo in široko razpravljamo o tem, ali bi za direktorja Lekarn Ljubljana potrdili morebitnega črnograditelja in morebitnega plagiatorja Marka Jakliča. Vse skupaj je pravzaprav lepa ilustracija ideje "Ljubljana kot podjetje" oz. "Slovenija kot podjetje". Pa najprej nekaj teorije. Čez palec imamo tri gospodarske modele:

1. Kapitalizem je tekma med ponudniki za kupca, najboljši zmaga, tekmeci kontrolirajo drug drugega,  kupec pa izbira. Država se vmešava v toliko, da je tekma na trgu poštena. 
2. Socialistična dogovorna ekonomija pomeni, da ni tekmovanja, dogovori se, kdo kje kaj dela in prodaja, vsak ima monopol, interese kupcev naj bi varovala država oz. lokalna skupnost.
3. Mafijska ekonomija ima tudi za cilj dobiček, monopolni rajoni se določajo z mafijskimi vojnami, na vrhu je boter, država pa se ne vmešava v poslovanje oz. zaščito trga in kupcev ampak skuša celoten poslovni model zaustaviti. 

Vsak lahko sam premisli, kam mestna podjetja, predvsem lekarne, pobirajo iz vsakega od teh modelov. Če kdo misli, da so mestni monopoli koristni za Ljubljančane, naj ustvari še monopol pri trgovinah, mobilnih operaterjih, internetskih ponudnikih, trafikah, pekarnah, zelenjadarjih …

Oz. naj model ekstrapolira na Slovenijo kot celoto. Državni monopolisti bi navili ceno, dobiček pa bi predsednik vlade prerazporejal sem in tja. In našel bi se pametnjakovič, ki bi razložil, da ima monopolist nižjo ceno kot konkurenca. Da se državljanom to celo splača. Kot bi poslušali debato Mobitel vs. Simobil izpred par let.

V zvezi s konkretno zadevo g. Jakliča pa me bo predvsem zanimalo mnenje svetnikov Liste Zorana Jankovića. Med njimi so taki z magisteriji, doktorati, nekaj jih predava na univerzi, ki je Jakličev magisterij spoznala kot plagiat.

S svojim glasom bodo povedali, ali so bolj akademiki ali so bolj politiki.

Modrosti

Od Dražgoš do Rudnika.

Condoleezza Rice:

We need a common enemy to unite us.

John Burroughs:

A man can get discouraged many times but he is not a failure until he begins to blame somebody else and stops trying.

Anna Quindlen:

Ignorant free speech often works against the speaker. That is one of several reasons why it must be given rein instead of suppressed.

James Altucher:

Probably the most effective habit: Don’t be proactive about the things you don’t want to do.

Nesmrtna duša pokopala Jankovića

Namesto da bi se ukvarjali z razreševanjem krize, se ukvarjamo s tem, kdo je na volitvah pravzaprav zmagal. Še vedno. Natančneje: nekateri se ukvarjajo s tem, kako bi le Jankovića naredili za zmagovalca. Po tem, ko so mu v parlamentu že drugič povedali, da ni zmagal.

Javna diskusija ne teče o o idejah za vzpostavitev socialno-tržnega gospodarstva in pravne države, o različnih načinih za uravnoteženje proračuna, o tem, kako prihraniti v javnem sektorju, ne da bi padel nivo storitev, ampak o tem, da bi poslancem pravzaprav morali omogočiti, da lažejo. Ja, da lažejo o tem, kako so glasovali. Da lažejo, ali so Jankovića podprli ali ne. Da njihovi volivci ne vejo, kako so glasovali. Da njihovi bodoči volivci ne bodo vedeli, kako so glasovali ob važnih zadevah. Nekateri komentatorji vlagajo neverjeten intelektualni napor v to, da bi oblast, ki bi imela temelj v laži poslanca, prikazali kot najvišji dosežek demokracije.

Zakaj na laži? Janković je imel obljubljenih 44 glasov podpore. Manjšinca sta, kot se za zrelo demokracijo spodobi,  zavrnila, da bi bila jeziček na tehtnici. Dva od teh preostalih bi morala javno povedati, za zapuščata to in to poslansko skupino in da bosta od zdaj naprej neodvisna. Dvignila bi glasovnici in glasovala (glede na dogodke bi morali pravzaprav biti štirje). In Janković bi imel 46 glasov.

Tako preprosto je to. Bilo je na dosegu roke, ampak v trenutku, ko je reformna koalicija povedala, da sploh ne bodo glasovali, bi bilo treba zadevo opraviti javno. Pokončno. Brez laži. Pa ni šlo. Ker je laž, tako Leszek Kolakowski, "nesmrtna duša komunizma". Ta nesmrtna duša komunistov je Jankovića pokopala. Lepo!

PS: O tem, ali je moralno, da poslanec prestopi in "glasuje po svoji vesti" ali pa posledica korupcije, pa kdaj drugič. Danes to sploh ni bilo bistveno.

Pismo Adama Smitha

Financial Times je objavil pismo, ki ga je Adam Smith napisal kapitalistom sveta. Ne bo narobe, če kak poudarek preberejo tudi Slovenci:

vir: Wikipedia

A Letter To Capitalists From Adam Smith 

To: Capitalists of the WorldFrom: Adam Smith 

What has become of my beloved capitalism? Countries teeter, protests rage, unemployed multiply, deficits abound the virtues of capitalism are questioned.
(...)
I am pleased to see that capitalism has triumphed over communism and socialism in virtually every part of the world – and many of the most skilled capitalists are, ironically, in the countries where communism and socialism once prevailed (now endearingly called emerging markets).

A to on o Jankoviću, Šrotu, Bavčarju ... ?

This triumph has occurred because capitalism’s greatest strength – productive economic activity – has succeeded in creating more opportunities for more people than anyone – including me – ever imagined. (...)

All that is satisfying. What is not satisfying is the view that capitalism has to work perfectly to justify its presence. I never said it would. I just said it was better than the alternatives, as Winston Churchill famously said about democracy.

Ne torej pričakovati preveč. Sanje in iluzije so seveda zmeraj boljše od resničnosti.

Alternativa?

I always felt there were two principal flaws – and we saw them come to a head over the past few years. The first is that unfettered exuberance about wealth creation will produce unsustainable booms and inevitable crashes. The great recession, fuelled by cheap credit, is a textbook example of this flaw.

The second is the inequality that results when the charge towards wealth creation leaves behind those less able (in most cases through no fault of their own) to adapt or to compete with the hard-chargers. The income disparity in many wealthy countries is now at its greatest level since I left the scene – and it was not so wonderful then either. 

While there is no simple cure to capitalism’s two big flaws, here is what I would do in 2012 to get the system back on its feet and to modulate income disparities. 

1. Save the euro and the European Union. (...)
2. Fix the US debt and deficit. (...)
3. Integrate the emerged markets (...)
4. Educate. Educate. Educate (...)

No, to zadnje gotovo lahko naredimo tudi v Sloveniji. Kot je zdaj moderno reči, "odločno in brezkompromisno". Kar se pa reševanja evra in ameriškega dolga tiče: za evro bomo največ naredili, če bomo zagnali domačo gospodarsko rast. In zanima naj nas domači, ne pa ameriški dolg.

Ko bi bila vsaj Slovaška

Če lahko pomagam z osnutkom kake note:

While welcoming the stance of the United States Embassy in its declared assurance that it is politically neutral, and that it is ”only interested in supporting democratic procedures that will allow the people of Slovenia to choose their own leaders in a fair and transparent manner”, we want to sound a very strong and uncompromising caution to other countries , international organizations and diplomats to avoid interfering in the internal affairs of our beloved country. What we are saying is simply this : Other countries, international organizations and diplomats should not try to exert any undue influence on the political events in our country.

Slovenia is a sovereign nation , fully entitled to self-determination of her own destiny. Our domestic affairs are our own business as long as we conduct politics according to internationally-accepted principles of good governance, respect for human rights, the Rule of Law and the tenets of multi-party democracy. Based on all the international awards and commendation we have received and our high standing in the perception and performance indexes of international organizations monitoring governance, the practice of fundamental human rights and freedoms and democracy in the world, we are doing well as a nation.
The Government is responsible and also responsive to the needs of the people; unlike what transpired in the past,Slovenians now have a say in the manner they are governed; the press is free and Slovenians’ right to freedom of speech and freedom of association have not been abridged by this Government, so much so that we are the only nation, perhaps, in Africa (ups!) that has no political prisoner or journalists in jail. The Committee to Protect Journalists ( CPJ ) has just released its worldwide survey of attacks on the press in 2010 . 

It is a gratifying matter for all Slovenes to rejoice that their country’s name did not receive any mention in the book just released by CPJ. We are one of the shortlist of countries in the world where CPJ had nothing negative to report about our treatment of journalists. With such achievements, it is an undisputable fact that our people are being well governed according to the best practices required in today’s globalized politics. The United Nations principle of the Responsibility of States to protect their citizens ( R2P ) is fully honored in Slovenia. Therefore, no country or international organization or diplomat should dabble in our internal affairs. We are not the serfdom of any country or international organization. 

(...)

We in Slovenia reserve the right as a sovereign nation to critically examine the qualities and suitabilities of our presidential candidates. We are not zombies who will just keep quiet and let any killer or human rights abuser be dumped on us as a presidential candidate. Any diplomat, any international organization and any country that expects us to keep quiet in the said circumstance is being hypocritical and is practising double standards that we are not going to accept. In the United Kingdom , the United States, France, Germany and the Western and Eastern countries, presidential candidates undergo worse press scrutiny where even their private and family lives are placed under strong spotlight. Ex-President Clinton was so vigorously scrutinized that his sex life and diamba-smoking habits as student took centre stage. It was during this rigorous scrutiny that the former President was said to have made the famous admission or rebuttal that he smoked diamba but he did not inhale it.

Več. Vedno več. Podobnosti. Ko bi bile vsaj s Slovaško! Ostaja vprašanje ali ima problem ogledalo ali Slovenija. 

Vlada ljudske tehnike?

Namesto, da bi nekdo dobil mandat za sestavo vlade in bi se stvari kam premaknile, so čas božičnih praznikov (božič, novo leto, sveti trije kralji) zapolnile špekulacije o nekakšnih posebnih vladah. Nihče pa ni jasno povedal, za kaj pravzaprav gre:

Vir.

Vlada narodne enotnosti je vlada, ki demonstrira soglasje med najbolj nasprotnimi poli. V Sloveniji bi to pomenilo, da se zanjo dogovorita Kučan in Janša. Karkoli bo ta vlada že naredila, zanj bosta politično odgovornost prevzeli največji stranki. Povedano drugače: vlade narodne enotnosti brez Janše in Jankovića ni. Vse drugo je opcija. Če se Virant, Žerjav in Erjavec za zdaj dobro razumejo, to ni narodna enotnost. Tudi Telekoma ne prodajajo in pokojninske reforme ne usklajujejo.

Tehnična vlada je vlada tehnokratov, torej strokovno podkovanih ljudi, ki pa jim ne bi mogli pripisati, da so nagnjeni h tej ali oni politični stranki, ne glede na to, ali se stranka imenuje stranka ali pa se imenuje lista. Karkoli bo ta vlada že naredila, politične odgovornosti za njena dejanja ne bo prevzel nihče. Npr. za Montijevo krčenje socialnih izdatkov ne bo jeze volivcev trpela nobena stranka. Viden član stranke, pa četudi se imenuje lista in četudi ni ne leva-ne-desna, ne more biti član tehnične vlade.

Nekaj ironije je v tem, da za take vlade daje pobudo stranka, ki v njih sploh ne bi smela imeti ministrov. Če seveda imena imajo vsebino. Če gre pa samo za marketing, potem je pa seveda možno vse.

Reformna, razvojna vlada

Srednja pot med levo in desno je koncept iz časov neuvrščenih, je koncept, ki ga je uporabil Blair, ko je videl, da je sindikalna laburistična linija zavožena, je nostalgija po vseobči vključenosti v SZDL, je odmev Drnovškovega ekonomskega gradualizma. Preseganje delitev na "naše in vaše" je odmev pahorjevih sloganov iz leta 2008.

Naših in vaših ni brez tranzicije, v leve in desne se preslikajo partizani in domobranci. Taka retorika politiko umešča v koordinatni sistem tranzicije in državljanske vojne. Tisto, kar bi radi "presegali" določa prostor in kraj, določa odnose z drugimi. Čeprav se na prvi pogled zdi drugače, je taka politika tudi zazrta v preteklost. O njej sicer leporeči, a njeni temeljni kamni so natanko tam, kjer jih ne bi želeli videti.

Slovenija pa se mora soočiti s prihodnostjo. Slovenija potrebuje razvojno naravnane reforme. Potrebuje reformno in razvojno vlado. Enotnost se mora oblikovati okrog tistih, ki na razvoj in reforme podobno gledamo. Razvoj in reforme niso tretja pot. So edina pot, ki vodi naprej. Alternativa je capljati na mestu.

Izbire za Evropo 2012

Nekateri znajo povedati preprosto:

When the era of wishful thinking ends, Europe will face a stark choice. It can have a monetary union without sovereign defaults. That option means fiscal union, accepting real German control of Greek and Italian (and maybe French) budgets. Nobody wants that, with good reason. 

Or Europe can have a monetary union without fiscal union. That would work well, but it needs to be based on two central ideas: Sovereigns must be able to default just like companies, and banks, including the central bank, must treat sovereign debt just like company debt. 

The final option is a breakup, probably after a crisis and inflation.

The euro, like the meter, is a great idea. Throwing it away would be a real and needless tragedy.

Tri možnosti torej. Druga ne zahteva nobenih posegov v nobeno pogodbo. Nobenih zgodovinskih evropskih svetov. Nobenih vlakov. In ne ustvarja Združenih držav Evrope.