Čas je za uro

Amazfit GTR 2e

Še globoko srednjem veku je cerkev v zvonike cerkva postavila zvonove, ti pa so začeli z bitjem okolici naznanjati čas. In je kar naenkrat postalo sodelovanje med ljudmi lažje - mogoče je bilo namreč dogovoriti, kdaj naj bi se nekaj zgodilo. Recimo srečanje kupca in prodajalca. V sedemnajstem stoletju so Nizozemci pogruntali uro na nihalo in kmalu za tem še uro na vzmet. Napravico za merjenje časa je bilo mogoče spraviti v žep.

Sredi osemnajstega stoletja so angleži naredili uro, ki je bila dovolj natančna, da je ni preveč zmotilo zibanje ladje in jo je bilo mogoče uporabiti za določanje zemljepisne širine. Če veš, koliko prej ali kasneje je sonce najviše glede na Greenwich, veš koliko si vzhodno ali zahodno. Na dan je tista ura zaostajala ali prehitevala za tri sekunde. Od srede prejšnjega stoletja naprej smo dovolj natančno uro lahko nosili na zapestju.

Pred petimi leti je Apple naredil iWatch in začela se je revolucija zapestne informatike. Cene tistih se gibljejo med 200 in 400€ letno. Zakaj letno? Če ste nekomu za darilo kupili Omego, je bila to ura za vse življenje. Pri digitalnih napravah je tako, da jih je treba menjati na leto, dve. Še posebej če gre za nezrelo tehnologijo, kar ure so (laptopi npr. pa ne več). Skratka, v desetih letih boste za iWatch dali toliko, kot za uro zgornjega srednjega razreda, ki bi jo skoraj lahko zapustili vnukom.

Xiaomi Mi Band 2

Kar pa ne pomeni, da niso glavne prednosti računalnika na zapestju dostopne tudi skromnim ljudem. Tri leta nazaj sem investiral 20€ v Xiaomi Mi Band 2. To je zapestnica, ki kaže čas, šteje korake, meri srčni utrip in vibrira, če se na telefonu dogaja kaj posebnega. Imel bi jo dlje, pa je zaslon po enem letu izgubil veliko svetlosti. Za podoben denar sem nabavil Mi Band 3 in mi je dobro služila skoraj dve leti. Polnil sem jo na dva, tri tedne. 

Potem so mi rekli, da starejšemu zdravemu belemu moškemu ne pritiče taka zapestnica in sem razvezal mošnjo za Amazfit GTR 2e - 120€. Tudi kitajska firma, nekako povezana s Xiaomijem. Tole pišem, da povem, da so digitalne ure končno postale uporabne.

Xiaomi MiBand 3

Zakaj? Ker se končno za spodoben denar dobi napravo, ki je ura, ki ima stalno prižgan zaslon in kjer baterija zdrži več kot en teden. To je bistveno. Ker imam vedno pri sebi telefon, ni treba, da na uri poganjam facebook. Imam pa na zapestju rad napravo, ki jo ošvrknem s pogledom in vidim, koliko je ura. Ne da bi na sestanku, obisku ali doma s kriljenjem z rokami demonstrativno gledal na uro. Diskretno, da ne pokažem, da mi je dolgčas.

Ne predstavljam si, da bi uro polnil dnevno. Ponoči, kot telefon, ne gre, ker mora analizirati spanje, pa zavibrirati, če je kaj res nujnega. In seveda opravljati vlogo diskretne budilke. Napolniti npr. vsak petek v pisarni, ko je itak vsa ostala elektronika v polnem pogonu, pa je nekaj, česar se bo prav lahko navaditi. Poraba je za cca. 10% na dan. V osmih dneh 83%.

Analizira spanje, meri utrip, šteje korake, motivira me, da hodim peš in to veliko, glede kupa drugih funkcij za športanje, barometer, termometer, nasičenost krvi s kisikom ipd. mi je precej vseeno. Tekačem bo verjetno všeč, da ima tudi GPS in ni treba imeti telefona seboj za natančno merjenje poti. Pešci bi zdržali tudi brez tega. Kar se meni prileže, je, da diskretno zavibrira, ko se na telefonu kaj pomembnega zgodi. In lahko tudi na uri pogledam, če je kaj važnega.

Skratka, za malo denarja kar nekaj muzike. Kombinacija plastike in aluminija pa ni ravno primerna za vašega birmanca.

Za Družino o zadnjem valu cenzure

Za zadnjo Družino sem dobil nekaj vprašanj o tekočih zadevah na področju svobode govora. Nekaj spodaj, več pa tule oz. v tisku.

Katera definicija socialnih omrežij vam je najbolj blizu?

Socialno omrežje razumem kot storitev na internetu, ki omogoča vzpostavljanje stikov med ljudmi. Ti stiki so lahko osebni, med znanci - gre za družabna omrežja. Ali pa so ti stiki neosebni, med neznanci. Ta družbena omrežja prispevajo k povezanosti družbe kot celote. Socialna omrežja kot Twitter ali Facebook imata obe funkciji, Twitter bolj, Facebook nekaj manj.

Po raziskavi Pew 36% prebivalcev ZDA kot glavni vir informacij uporablja Facebook. Kakšno vlogo imajo socialna omrežja v medijskem prostoru – so le platforme za deljenje uporabniških vsebin ali so ‘uredniki’ medija z izjemnim dometom?

Socialna omrežja vsebine prilagajajo uporabnikom s ciljem, da bi se ta čim dlje zadržal na tem omrežju. Da bi mu bilo zanimivo, da bi mu pokazali čim več oglasov. Z istimi tehnologijami, ki vsebine prilagajajo komercialnim interesom, je vsebine mogoče prilagoditi tudi političnim ali ideološkim ciljem. Nobelovec Cass Sunstein je pokazal, da lahko ljudi z razmeroma nežnimi sporočili dregnemo v "pravo" smer. In to se verjetno dogaja.


Kako vidite vlogo socialnih omrežij v zatiranju medijske svobode po svetu (v primeru ZDA, a tudi v sodelovanju z avtoritarnimi režimi) na eni strani in pri širjenju dezinformacij (fake news, medijske vojne, teorije zarote, ...) na drugi strani?

Karkoli si že o tem mislimo, družbe, ki bi jo vodili najnižji in najbolj preprosti vzgibi množic, si ne želimo.

Oblast se je od nekdaj trudila, da bi nadzorovala, kar se govori in misli. V demokraciji je še toliko bolj pomembno, da ljudje niso izpostavljeni novicam in mnenjem, zaradi katerih bi lahko glasovali "narobe". V času starih medijev so javni prostor nadzorovala uredništva, v času interneta tega nadzora ni več. Politika se ozira po načinih, da bi ga nekako spet vzpostavila in upa, da bodo socialna omrežja opravila to delo. Karkoli si že o tem mislimo, družbe, ki bi jo bodo vodili najnižji in najbolj preprosti vzgibi množic, si ne želimo. Kot tudi ne družbe ene resnice. Zato je pomembno, da je prostor za kulturno razpravo kar najbolj široko odprt. V ozadju celotne zgodbe o lažnih novicah je težnja, da bi se nekdo vzpostavil kot posestnik resnice, ki zasluži privilegiran položaj. To je v izhodišču narobe. Resnica se oblikuje v soočenju različnih pogledov, ne z blagoslovom enega vira.

Kako bi po vašem mnenju morala potekati regulacija vsebin na socialnih omrežjih - je to dovolj prepustiti zasebnim družbam samim, ali naj cenzuro opravlja država (kot v poljskem predlogu)? Je težava monopolni položaj velikih tehnoloških podjetij?

Avtorji deklaracij o človekovih pravicah so kot vrednoto prepoznali svobodno kroženje idej, zato so državi prepovedali vmešavanje v to. Če bi takrat kazalo, da bi lahko kroženje informacij oviral zasebnik, bi prepovedali tudi to. Zato je regulacija socialnih omrežij v smeri, da ne smejo ovirati kroženja informacij povsem v duhu človekovih pravic. Izgovori, da so zasebna podjetja, pa ne zdržijo. Tudi avtobusno podjetje, kjer so morali črnci sedeti zadaj, je bilo zasebno, pa smo dosegli, da te diskriminacije ni več. Podobno ni primerno, da zasebno podjetje, ki ima dejansko položaj javnega prostora, ovira desne in promovira leve glasove.

Urednik First Things R. R. Reno je ob izbrisu Trumpa iz socialnih omrežij poudaril vlogo tiskanih medijev, ki jih ‘Big Tech’ ne more cenzurirati, nekateri pozivajo k ‘odklopu’ iz Facebooka in Twitterja. Lahko komentirate?

Izbris Trumpa je poniglavo dejanje. Dokler je bil predsednik, se niso upali, ko ni bil več, pa so se nadejali, da se bodo tako prikupili novi oblasti. V trenutku izbrisa je Trump postal oporečnik. Benediktinska opcija, da se konservativni pol umakne iz javnega prostora v geto svojih radijskih postaj, časopisov, šol, morda zaprtih skupin na omrežju Telegram, na Gab ali Parler, ni rešitev. V jedru zahodnega razvojnega modela je spopad idej in zmagati ga je treba na javnih socialnih omrežjih. Za to pa morajo ostati javna in odprta za vse. Regulacija mora omejiti, kako lahko ona omejujejo pravice svojih uporabnikov.