Skoraj nobelova o medijih in internetu

Letošnjo Clarkovo medaljo (za Nobelovo najbolj prestižna) je dobil ekonomist Matthew Gentzkow. Študira, kako ekonomske zakonitosti in internet spreminjajo medije. Dve zanimivosti iz člankov:

Democracy is most effective when citizens have accurate beliefs. To form such beliefs, individuals must encounter information that will sometimes contradict their preexisting views. Guaranteeing exposure to information from diverse viewpoints has been a central goal of media policy in the United States and around the world.

Če je to politika medijsko pluralnih ZDA, bi se morali tega toliko bolj držati v medijsko skoraj enoumni Sloveniji. To bi morala zagotavljati državna medijska politika na splošno (recimo medijski razpisi) in javni RTV servis posebej.

In še pojasnilo, zakaj pri nas tako zelo verjamejo Mladini, ne pa tako zelo tudi Reporterju in Demokraciji:

A Bayesian consumer who is uncertain about the quality of an infor-mation source will infer that the source is of higher quality when its reports conform to the consumer’s prior expectations. We use this fact to build a model of media bias in which firms slant their reports toward the prior beliefs of their customers in order to build a reputation for quality. Bias emerges in our model even though it can make all market participants worse off. The model predicts that bias will be less severe when consumers receive independent evidence on the true state of the world and that competition between independently owned news outlets can reduce bias. We present a variety of empirical evidence consistent with these predictions.

Po domače povedano: ljudje bolj verjamejo medijem, ki pritrjujejo tistemu, kar verjamejo že sicer. In kupujejo medije, ki jim verjamejo. Zato se medijem splača nagibati ali v levo ali v desno. Pristranskost pa je manjša, če je bralec izpostavljen tudi nepopačeni informaciji ali informaciji z druge strani.

To se bralcem Mladine praktično ne zgodi. Bralcem Reporterja in Demokracije pa vedno, ko prižgejo radio, televizijo, ali ko kupijo časopis.

Ponovimo:

Zagotavljanje izpostavljenosti informacijam iz različnih vidikov je glavni cilj medijske politike v ZDA in po svetu.

Grbine v glavah

Slovenci ne maramo svobode. Ne na debelo, ne na drobno. Na debelo se to kaže v pričakovanju, da mora država poskrbeti za vse, od paketa najnujnejšega za novorojenčka do pogreba. Značaj naroda hlepi po tem, da ima za vsako stvar varuško, nihče se ničesar ne loti brez komande, vse more biti predpisano, regulirano, omejeno, ograjeno ... sicer se od svobode ljudem zvrti. In to se kaže v tudi najbolj vsakdanjih zadevah. Npr. v prometu.

Pogled iz obstoječega ležečega policaja proti križišču. Nova cesta bo tako široka, kot tale na začetku. Naslednji ležeči policaj bo pri lesenem kandelabru, kjer se na to cesto priključita dve hiši, cca. 100 metrov od tu (vir. Google).

Čakali in dočakali ...

Petnajst let po tistem, ko je bila pozidava zaključena in vsi komunalni prispevki plačani, bodo stanovalci dela Ljubljane dobili normalno, dvopasovno navezavo proti obvoznici in vpadnici. Gre za dobrih 250m ceste (na sliki), ki je bila sicer uporabna, varna pa še posebej za pešče, pse in kolesarje ni bila. Srečanje dveh vozil je bila igra, kdo bo prej pomežiknil; kdo bo ostal na asfaltu in kdo se bo umaknil na bankino.

Pol leta so teh 250 metrov izkopavali in zasipali, ravnali in kopali luknje; za vodo, za elektriko, za kanalizacijo, pa za plinsko omrežje, višali in nižali jaške ... V teh dneh pred praznikom dela in dnevom zmage bo, po stari navadi, slavna otvoritev. Stanovalce skoraj ima, da bi iz hvaležnosti, da bodo po pol leta na 15 let podlage le dobili normalno cesto, dali županu za pijačo. Ali pa za mašo. V Ljubljani pač traja, da se kaj premakne, sploh, če ni v centru in vsem na očeh. A ni poanta v tem.

... šikaniranje

Poanta je v tem, da se je nekomu zdelo, da bo pa cesta zdaj preveč široka, ravna in gladka. Na novem asfaltu ne bo udarnih jam, ne bo se treba izogibati na bankino. To je pa za predmoderno ljudstvo, ki se vozi z avtomobili in nima občutljivosti kolesarjev in pameti pešcev, popolnoma nevzgojno. In se je odločil, da bo 100 metrov za obstoječo grbino in 150 m pred semaforiziranim križiščem postavil še eno. Nadstandard!

Pojma nimam, zakaj. Prometnih razlogov ni. Če "stroka" pravi, da so, se Ljubljančani kar pripravite. Na 98% cest grbina sodi bolj kot sem. Cesta je skrajno lokalna, okrog teh grbin ni ne šole ne zdravstvenega doma ne kake druge javne stavbe.

Ker so stanovalci želeli?!

Župan mi je prijazno pojasnil, da "zato, ker so stanovalci tako želeli". Stanovalci? Upam, da pri zaviranju (pred grbino) odpadajo kakšni trdi delci.

Na tem odseku se na cesto priključi morda deset hiš. Na eni strani ceste je železnica in iz te strani na cesto ne more nič razen iztirjenega vlaka. Pločnik na drugi strani je od ceste ločen z zelenico. Edini pešci so sprehajalci psov. Med križiščem (na katerega je tudi grbina) in obstoječo grbino je ravno toliko ceste, da mirno pospešiš do 50km/h, spustiš gas in pred naslednjo oviro rahlo zavreš.

Bolj verjetno se mi zdi, da gre za ljubljansko prometno politiko, katere cilj je greniti življenja šoferjem. In proti njej se nihče ne oglasi. Ker tisti z ekološko zavestjo so kolesarji in tisti s pametjo pešci. Avtomobile je pa v tej razsvetljeni družbi politično nazadnjaško zagovarjati. Vozimo jih pa vsi.

Grbinjenje je v mestu v polnem zamahu. Kjer za omejitev hitrosti in neudobno vožnjo ne poskrbi uničena cesta, ali rumeni pas ob vikendih, se naredi grbino. Med (po nepotrebno semaforiziranim) križiščem (z grbino!!) na eni in grbino 250 metrov stran na drugi strani, bi se sicer dogajal avtomobilski razvrat. Dirke z dragsterji! Tega pa oblast seveda ne bo dopustila. In preseka to s še eno grbino.

Tri grbine na 300 metrih nepomembne ceste ob železnici ob kateri se ne dogaja nič.

Komando!

Ker nas oblast šikanira na debelo, takega zafrkavanja na drobno niti več ne opazimo. Rabimo komando. Hočemo policijo in nadzor, ker ne zaupamo, da bi se sami držali reda. Hočemo semafor, ki pove, kdaj se sme peljati in kdaj ne. Hočemo vsaj rondo z vodometom in spomenikom vaškemu županu, ker se njegova tašča ne zna skozi križišče zapeljati v levo. Amerikansko samoorganiziranje s stop znaki na vseh štirih vhodih v križišče za Slovence pač ni.

Hočemo policaja, da bo delal red. Magari ležečega. Ki se mu lepše reče grbina.

V spomin na vse žrtve totalitarnih režimov

Vir: MMC RTV Slo.

Lepo napisano.

Komu je to lahko sporno, razen dedičem in apologetom teh režimov? A da je sporno, ker so Američani to postavili? Zakaj pa nismo sami? Kdo je pa to oviral?

Odgovor je enak prejšnjemu.

Sicer pa ... ne pomaga, če nam to postavljajo tujci. Postaviti bomo morali sami. Pa ne na medeninansto tablico, ampak v svojo zavest.