05. julij 2017

Arbitraža: iskanje resnice ali razrešitev spora?

V pravu obstaja dva pogleda na sodne postopke. Prvi je, naj bi v zvezi s spori našli resnico. Npr. kakšno je bilo res stanje na meji med Slovenijo in Hrvaško na dan 25.6.1991, je bila meja pri Dragonji res na mostičku čez kanal sv. Odorika ali zgoraj na hribu, kje najbolj južno je kak slovenski policijski čoln res ustavil kakšno ladjo. Ko najdemo resnico na njeni podlagi spišemo sodbo. Drugi pogled je, da je namen sodnih postopkov razrešitev spora. O tem sem prvič bral dolga leta nazaj v odlični knjigi prof.dr. Boštjana M. Zupančiča Pravo in prav.

Kontinentalna Evropa, postsocialistične države pa še posebej, naj bi bile nagnjene k prvemu pogledu, zato tudi v domačih komentarjih prevladuje debata, ali je sodišče razsodilo po resnici z dne 25.6.2991; in zato, tako si predstavljamo, po pravici.

Tema te kolumne ni, ali je rešitev pravična ali ne, ampak ali in kako je sodišče razrešilo spor. Iz arbitražnega postopka se lahko naučimo nekaj temeljnih zadev o tem, kako se bolj učinkovito prepirati tudi doma in o drugih zadevah. Tudi zaradi omenjene pravne tradicije smo namreč navajeni pri vsaki stvari zapenjati (vztrajati na resnici) do konca in zato se tudi zlepa ničesar ne dogovorimo (ne najdemo kompromisa, ne rešimo spora). Arbitražno sodišče daje zgled za drugačen pristop.

Rdeče črte v morju

Rdeče črte oz. red-lines so tisto, kar je v nekih pogajanjih za neko stran predstavlja mejo še sprejemljivega. Seveda stranke v postopku najprej govorijo, da je njihova rdeča črta njihov maksimalistični scenarij – recimo Hrvaška, da je meja po sredini Savudrijske vale in se začne na ustju stare struge Dragonje. In Slovenija, da sega slovensko morje do skal na savudrijski obali in po možnosti še v tisti pas, ki ga ob močni burji morje pošprica; in da se naše morje stika z odprtim morjem pred Umagom. Ker je resnica, da smo v nekdanji Jugoslaviji imeli Slovenci stik z odprtim morjem. Ampak more je bilo jugoslovansko, Jugoslavije pa ni več. To sta tudi resnici.

Eden glavnih rezultatov vsakih pogajanj je, da se izkristalizira, kaj so resnične rdeče črte posameznih strank v postopku onkraj katerih zanje rešitve ni.

Hrvaška rdeča črta je bila, da se Slovensko morje ne stika z mednarodnimi vodami na način, ki bi Sloveniji omogočil razglasitev epikontinentalnega pasu ali ekonomske cone v Jadranskem morju.



Slika 1: Sporazum Drnovšek-Račan (vir).


Slika 2: Obljuba pred referendumom.

Teoretično bi Slovenija tako cono lahko razglasila, če bi imeli rešitev iz sporazuma Drnovšek-Račan (slika 1) ali iz reklamne brošure podpornikov referenduma (slika 2). Tam se je slovensko morje na neki daljici stikalo z mednarodnim morjem in 200 milj od tam bi teoretično lahko razglašali izključno ekonomsko območje (slika 3).


Slika 3: Strah Hrvaške: epikontinentalni pas in ekonomska cona Slovenije pred hrvaškimi obalami.

Seveda bi se ob tem odprli nov spor s Hrvaško. Dvomim, da bi kaj opravili, ker geografija pač je, kakršna je. Bi pa Slovenija v primeru stika svojih in mednarodnih voda imela možnost, da bi npr. ob kakšnem Hrvaškem razpisu koncesij za raziskovanje nafte v zgornjih 200 miljah Severnega Jadrana nagajala. Češ, tisto območje je sporno, slovenski epikontinentali pas je nekje tam, politiki bi licitirali, za katero bi bil pas bolj naš in bolj dolg, yada yada yada in potencialni investitorji bi šli raje v Kamerun, kot pa čakali, da bosta Slovenija in Hrvaška rešili še ta spor.

Tudi če je bila kdaj kje drugje, Slovenska rdeča črta se je v trenutku, ko je na referendumu zmagala podora arbitražnemu sporazumu iz »pravice razglasiti izključno ekonomsko cono« umaknila na »povezavo med ozemeljskimi vodami in mednarodnim morjem«. Na referendumu za arbitražni sporazum namreč formalno ni zmagala s strani zagovornikov arbitraže »pričakovana rešitev« za stik ampak je bila potrjena dikcija v arbitražnem sporazumu.

Dikcija v sporazumu je bila kompromis. Nejasne formulacije so orodje kompromisa. Slovenija in Hrvaška sta na dikcijo lahko pristali samo zato, ker sta si jo različno razlagali. Arbitražno sodišče je razsodilo tudi o tem.

Disgresija o zaslugarstvu: Morda so zagovorniki referenduma volivce z optimističnimi razlagami pojma »junction« nalagali, kar bi bilo grdo. Morda pa so samo odgovorno signalizirali maksimalistične slovenske zahteve, kar je prav. Morda so se zagovorniki arbitraže zavedali, kaj so sposobni izpogajati s Hrvaško, nasprotniki pa smo sposobnosti takratne slovenske oblasti precenjevali.

Slovenska rdeča črta je bila tudi večina Piranskega zaliva.

Kompromis

Arbitražno sodišče je povsem primerno našlo rešitev znotraj obeh rdečih črt (slika 4). Slovenija nima epikontinentalnega pasu in ne more razglasiti izključne gospodarske cone (odstavek 1103 odločitve). Po mednarodnem pravu morja je topogledno prikrajšana država. S tem je sodišče ugodilo hrvaškim rdečim črtam.

Ima pa Slovenija veliko večino Piranskega zaliva in morje pred njim. Ima tudi »junction« z mednarodnimi vodami. S tem je sodišče ugodilo Slovenskim rdečim črtam.

»Junction« nima nobene praktične vrednosti. Res je, Hrvaška ladij na poti v ali iz Slovenijo v področju junction ne sme ustavljati. Ampak v normalnih razmerah jih ne bi niti, če tisti »junction« ne bi bil definiran. V nenormalnih pa jim lahko, ko so na poti v Slovenijo, sitnari pred svojo celotno jadransko obalo.


Slika 4: Točke A,B,C precej bolj južno od sredinske črte. Področje “stika” na dimnike iz Drnovšek-Račan in obljub zagovornikov arbitraže spominja le po obliki.

Disgresija o Kardelju. Da bi bilo drugače, bi se morali slovenski komunisti postaviti za svoj narod v petdesetih letih, ko so risali meje v Istri. Nikoli ne bom pozabil, kako nas je v osnovni šoli v začetku 1970ih let učitelj risanja, sicer pa akademski slikar Floris Oblak (s poudarkom na a) poučeval, da se Poreč ne poudarja na o ampak na e, Umag ne na U ampak na a, da je Istra slovenska in da »bi bila Istra cvetoč vrt, če bi bila Slovenska«. Ampak ta vlak je odpeljal Edvardu Kardelju v času, ko se je zdelo, da so narodi na poti na smetišče zgodovine in da je pred nami samo še svetla bodočnost mednarodnega socializma.

Korektna rešitev, če …

Če bi Hrvaška odločitev sodišča priznala, bi lahko politiki v Sloveniji trdili, da je tribunal razrešil spor in našel povsem korektno rešitev za mejo na morju. Ker ga Hrvaška ne prizna, mora biti politika zadržana, ker sicer postane odločitev sodišča samo izhodišče za nov krog pogajanj.

Kompromisa sta lahko vesela oba domača politična pola. Nasprotniki arbitraže lahko lahko z veseljem ugotavljamo, da smo imeli prav. Dosojena rešitev je bližja temu, kar smo napovedovali nasprotniki referenduma kot tistemu, kar so napovedovali podporniki. Širili smo slovenske rdeče črte, čeprav ne docela uspešno, saj referendum ni uspel.

Podporniki referenduma bi lahko z veseljem ugotavljali, da imamo mejni spor po zaslugi arbitraže, za katero so se zavzemali, rešen. Bi, ker ga nimamo, ker Hrvaška rešitve ne prizna. In seveda ne drži, da če ne bi imeli arbitraže ne bi imeli ničesar. Kaj bi bilo, če ne bi bilo arbitraže, ne vemo. Edina gotovost so, kot kaže, incidenti v Piranskem zalivu. Ki so bili, so in bodo, ne glede na to, kaj se dogaja na papirju.

Dober in slab policaj

Ker Slovenci očitno ne moremo delovati enotno, pač naredimo najboljše iz neenotnosti. Vlogi dobrega in slabega policaja sta v naši politiki razdeljeni in skupaj bosta morda motivirali Hrvaško, da bo našla način, da sprejme iz česar je izstopila. Ali pa predlaga rešitev, ki je za Slovenijo boljša. Hanibal je pred vrati, pravijo ankete. Tudi pred hrvaškimi.

Ali je Hrvaška iz arbitraže izstopila po pomoti ali pa je šele s tem izsilila rešitev znotraj svojih rdečih črt, bomo čez leta brali v kakšnih spominih. Tam bo tudi odgovor na vprašanje ali je sodišče iskalo rešitev spora ali je iskalo resnico. Imam razloge, da napišem, da je reševalo spor in da je Hrvaška šele z izstopom izsilila odločitev, ki je znotraj njenih rdečih črt. Želim si namreč rešitve spora.